Jedro

Če so podane okoliščine po 1. odstavku 58. člena ZSR, preneha stanovanjsko razmerje po zakonu. V obravnavanem primeru je pomembno, da je ugotovljeno, da so bile te okoliščine podane v času, ko je začel veljati stanovanjski zakon in ko je tožnica zahtevala prodajo stanovanja ter je tožena stranka prodajo zavrnila. Ker je stanovanjsko razmerje prenehalo, naknadno spremenjene razmere ne morejo povzročiti, da bi na novo oživelo.

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena. Stranki trpita vsaka svoje stroške revizijskega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek na sklenitev prodajne pogodbe po določbah stanovanjskega zakona o privatizaciji za dvosobno stanovanje v LjubljanI. Ugotovilo je, da je tožnici prenehalo stanovanjsko razmerje na podlagi 58. člena zakona o stanovanjskih razmerjih. Tožnica namreč že deset let živi pri hčerki, ker zaradi bolezni ne more skrbeti sama zase. Izjeme, ki jih je določal 58. člen zakona o stanovanjskih razmerjih (v nadaljnjem ZSR) ne pridejo v poštev, ker je tožničino stanje trajno in torej ne gre za začasno odsotnost zaradi zdravljenja. V spornem stanovanju živi od leta 1989 dalje tožničin vnuk. Sodišče druge stopnje je zavrnilo pritožbo tožeče stranke in potrdilo sodbo prve stopnje. Prvostopnim razlogom je dodalo ugotovitev, da se izjeme po 58. členu ZSR nanašajo na začasno prebivanje v prostorih, ki po zakonu ne veljajo za stanovanja. Proti tej sodbi vlaga tožeča stranka revizijo. Uveljavlja revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga, da revizijsko sodišče spremeni izpodbijano sodbo in ugodi tožbenemu zahtevku, podrejeno pa, da obe sodbi razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da je tožničin položaj podoben, kot če bi bila na zdravljenju ali v domu za starejše občane. Oboje pa predstavlja okoliščine, zaradi katerih kljub več kot šestmesečni neuporabi stanovanja tožnici stanovanjsko razmerje ni prenehalo. Opozarja, da se lahko razmere spremenijo in tožničina hči ne bo mogla več skrbeti za tožnico. Končno se sklicuje še na naknadno najdeno stanovanjsko odločbo z dne 7. 9. 1989 in na pravdni spis opr. št. VI P 71/89 Temeljnega sodišča v Ljubljani, enote v Ljubljani. Na podlagi teh novih dokazov predlaga obnovo postopka v primeru, če reviziji ne bi bilo ugodeno. Tožena stranka v odgovoru na revizijo zavrača navedbe v reviziji in predlaga, da revizijsko sodišče zavrne revizijo kot neutemeljeno. Revizija je bila vročena tedanjemu Javnemu tožilcu Republike Slovenije, ki pa se o njej ni izjavil (3. odstavek 390. člena zakona o pravdnem postopku - ZPP). Revizija ni utemeljena. Po določbi drugega odstavka 128. člena stanovanjskega zakona (v nadaljnjem SZ) lastnik ni dolžan prodati stanovanja po določbah o privatizaciji, če je prejšnjemu imetniku stanovanjske pravice prenehalo stanovanjsko razmerje oziroma mu je mogoče odpovedati stanovanjsko razmerje brez zagotovitve drugih najpotrebnejših prostorov po določbah zakona o stanovanjskih razmerjih. Po 58. členu zakona o stanovanjskih razmerjih pa je stanovanjsko razmerje prenehalo, če so imetnik stanovanjske pravice in uporabniki stanovanja nehali uporabljati stanovanje in brez presledka več kot šest mesecev niso več stanovali v njem, ne glede na to, ali so bili takrat v državi ali v tujini, ali če je stanovanje v celoti oddano podstanovalcem, ali če stanovanje uporablja oseba, ki po tem zakonu ni uporabnik stanovanja. Za tožnico je ugotovljeno, da od leta 1980 dalje stanovanja ne uporablja več. Zaradi bolezni ni sposobna skrbeti zase, zato jo je vzela v oskrbo hčerka k sebi na .... Ugotovljeno je, da gre pri tožnici za trajno stanje in ne samo za začasno bolezen. Glede na take ugotovitve je pravilno stališče obeh sodb, da ne gre za izjemo po 2. ali po 5. točki drugega ostavka 58. člena ZSR. Ni mogoče šteti, da je tožnica pri hčerki na zdravljenju. Če bi šlo pri tožnici za prehodno bolezen, ko bi potrebovala tujo pomoč le začasno, bi bilo mogoče uporabiti izjemo, določeno v 2. točki drugega ostavka 58. člena ZSR. Ker pa gre za trajno stanje, taka razlaga omenjene določbe ni mogoča. Ugotovljeno je, da iz razlogov, ki so trajne narave, tožnica že vrsto let ne živi v spornem stanovanju. Ni pomembno, da gre za bolezen, torej za okoliščine, ki jih tožnica ni zakrivila. Pomembno je, da gre za trajno stanje, zaradi katerega je tožnica prenehala uporabljati svoje stanovanje. Sklicevanje, da so okoliščine podobne, kot če bi se preselila v dom za ostarele občane in da je torej podana izjema po 5. točki drugega odstavka 58. člena ZSR, pa ni utemeljeno zato, ker gre po tej določbi za prostore, ki se po zakonu ne štejejo za stanovanja (2. točka drugega odstavka 4. člena), oziroma ki se dajejo v začasno uporabo (39. člen). Domovi za ostarele so v 2. točki drugega odstavka 4. člena ZSR izrečno omenjeni kot primer prostorov, ki ne štejejo za stanovanje; prav na to določbo napotuje 5. točka drugega odstavka 58. člena ZSR. Tožnica pa se je preselila k svoji hčerki v stanovanje, za katero navedena izjema ne velja. Izkazan je tudi drugi razlog za prenehanje stanovanjskega razmerja po prvem odstavku 58. člena ZSR. Tožnica sama trdi in to je bilo potrjeno v postopku, da od leta 1989 dalje uporablja stanovanje njen vnuk, ki se je tam za stalno prijavil. Ker tožnica ne biva v stanovanju že od leta 1980, vnuk pa se je priselil leta 1989, je očitno, da ne gre za uporabnika v smislu 5. člena ZSR. Manjka namreč bistvena okoliščina, to je skupno življenje. Po 58. členu ZSR pa stanovanjsko razmerje preneha tudi, če stanovanje uporablja oseba, ki po tem zakonu ni uporabnik stanovanja. Tožnici je torej stanovanjsko razmerje prenehalo po vnukovi vselitvi ne glede na razloge, zaradi katerih je sama odšla iz stanovanja. Če so podane okoliščine po 1. odstavku 58. člena ZSR, preneha stanovanjsko razmerje po zakonu. V obravnavanem primeru je pomembno, da je ugotovljeno, da so bile te okoliščine podane v času, ko je začel veljati stanovanjski zakon in ko je tožnica zahtevala prodajo stanovanja ter je tožena stranka prodajo zavrnila. Ker je stanovanjsko razmerje prenehalo, naknadno spremenjene razmere ne morejo povzročiti, da bi na novo oživelo. Zato sklicevanje tožeče stranke na to, da bi utegnilo priti do razmer, ko bi tožnica znova potrebovala sporno stanovanje zase, ne more imeti uspeha. Novote, na katere se sklicuje tožnica, v reviziji niso dovoljene (3. odstavek 385. člena ZPP). Zato revizijsko sodišče ni obravnavalo dejstev in dokazov, ki jih tožnica na novo navaja v reviziji. Uveljavljani revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava ni podan, prav tako ne razlogi, na katere pazi revizijsko sodišče po uradni dolžnosti (386. člen ZPP). Zato je revizijsko sodišče zavrnilo revizijo tožeče stranke kot neutemeljeno (393. člen ZPP). Izrek o stroških revizijskega postopka temelji na 1. odstavku 166. člena in 1. odstavku 155. člena ZPP. Revizijski odgovor ni doprinesel k rešitvi zadeve, zato stroški zanj niso bili potrebni in jih mora trpeti tožena stranka sama.