Samo zamislim si kaj bi rada da piše v sodbi, to vpišem v iskalnik, in dobim kar sem iskala. Hvala!
Tara K., odvetnica
Okoliščina, na kakšen način se oškodovanec loti sanacije („popravila“) svoje premoženjske škode, na samo vprašanje njenega nastanka oziroma obstoja nima vpliva. Dejstvo je, da sta bila tožnika čebelnjak dolžna prestaviti. Ta obveznost pa sama po sebi „neizpodbojno“ pred(po)stavlja oziroma implicira (negativno) premoženjsko posledico, saj sta za njeno izpolnitev potrebna uporaba dela (gradbene mehanizacije) in materiala, ki sta oba premoženjski kategoriji oziroma ju je moč ovrednotiti v obliki stroškov, ki so zanju potrebni. Ali zavezanec za opravo obveznosti te stroške potem tudi dejansko ima, pa ni bistveno. Njegova škoda je nastala že s trenutkom nastanka dolžnosti (obveznosti) prestavitve.
I. Pritožba zoper sklep se zavrne in se sklep potrdi.
Toženka sama nosi stroške nastale z vložitvijo pritožbe zoper sklep.
II. Pritožbi zoper sodbo se delno ugodi in se ta v I. točki izreka razveljavi za znesek 20.791,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 3.12.2012 dalje do plačila ter v celoti v III. točki izreka in se v tem obsegu zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje; v preostalem se pritožba zavrne, sodba sodišča prve stopnje pa v izpodbijanem a nerazveljavljenem delu potrdi.
III. Odločitev o stroških pritožbe zoper sodbo in odgovora nanjo se pridrži za končno odločitev.
1. Sodišče prve stopnje je s sodbo z dne 20.4.2015: - odločilo, da je dolžna toženka tožnikoma v roku 15 dni plačati 33.173,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 3.12.2012 dalje do plačila (I. točka izreka), - v višjem delu tožbeni zahtevek zavrnilo (II. točka izreka), - odločilo, da je dolžna toženka tožnikoma v roku 15 dni povrniti njune pravdne stroške v znesku 2.534,86 EUR (III. točka izreka).
2. S sklepom z dne 14.11.2015 pa je odločilo, da se sodni izvedenki kmetijske stroke A. A. za opravljeno izvedensko delo (izdelavo pisnega izvedenskega mnenja z dne 7.11.2014) odmeri bruto nagrada v višini 276,00 EUR, od katere se odmerita 8,85% prispevek za pokojninsko in invalidsko zavarovanje v višini 24,43 EUR in 0,53% prispevek za poškodbe pri delu in poklicne bolezni po ZZVZZ v višini 1,46 EUR.
3. Zoper obe odločbi se pritožuje toženka.
4. Zoper I. in III. točko izreka sodbe se pritožuje iz vseh pritožbenih razlogov. Navaja, da je podala obrazložene pripombe na izvedeniško mnenje izvedenke A. A., a ni v sodbi z ničemer pojasnjeno, kako naj bi bile te pomanjkljivosti odpravljene. Izvedenka naj bi bila v podajanju svojega mnenja izrazito pristranska. Zgolj vztrajala je pri cenah, ki jih je postavila. Prav tako na nobeno sodničino vprašanje ni jasno odgovorila. V zvezi s pridelavo voska in propolisa se je sklicevala celo na podatke iz Wikipedije, česar si noben sodni izvedenec ne bi smel privoščiti. Izpovedovala je, da naj bi pregledala veliko stvari, primerjala in s tem prišla do najbolj realnih količin, kar vse kaže na nestrokoven pristop. Pritožba se sklicuje na Ekonomsko analizo o prodaji medu v Sloveniji dr. Draga Paplerja. Toženka se ne strinja z navedbo sodišča prve stopnje, da naj ne bi moglo izvesti dokaza s poizvedbami in pridobitvijo podatkov od gospodarske družbe E., d.o.o., ker naj na obstoječem naslovu podjetje ne bi več poslovalo, novega naslova pa naj stranki ne bi sporočili. Sama je izkazala, da poslovni subjekt E., d.o.o. še vedno obstaja oziroma nadaljuje z dejavnostjo (sklicuje se na svojo pripravljalno vlogo z dne 19.5.2014). Glede prič B. B. in C. C. je ugovarjala tako primernost teh dokazov kot njihovo nepravočasnost. Sodišče prve stopnje ni obrazložilo, zakaj naj bi bil dokazni predlog po zaslišanju B. B. pravočasen v delu, ki se nanaša na lastništvo čebelnjakov (tožeča stranka je ta dokazni predlog podala po prvem naroku, in sicer v pripravljalni vlogi, ki jo je predložila na naroku 16.6.2014). Toženka je ugovarjala tudi pred pravdo pridobljenemu izvedeniškemu mnenju ter izpostavila potrebnost ustreznih poslovnih listin v zvezi z obrtniki, avtoprevozniki, izposojevalci bagrov itd. Na te ugovore tožeča stranka ni (pravočasno) reagirala oziroma podala utemeljenih razlogov. Pritožnica se ne strinja z zavrnitvijo njenega ugovora zastaranja, saj naj bi sodišče prve stopnje prezrlo, da je bilo že v tožbi izrecno navedeno, da sta bila tožnika do prejema tožbe dne 14.5.2007 v zadevi II P 1461/2008 prepričana, da je njuna lastninska pravica na nepremičnini parc. št., 1 k. o. X nesporna. To pomeni, da sta bila najkasneje s prejemom omenjene tožbe seznanjena oziroma sta se zavedla, da bosta nepremičnino lahko izgubila. Poleg tega za obdobje po 14.5.2007 ne moreta zahtevati odškodnine, saj sta od tega trenutka dalje očitno pristajala na nastajanje škode. Logično pravno zmotno navezuje izpodbijana sodba na pravnomočnost sodbe v zadevi II P 1461/2008 element protipravnega ravnanja odgovornega organa. Prav tako zavzame zmotno stališče, da naj bi bilo s to sodbo pravnomočno odločeno o vprašanju, kje iskati pravno odločilen razlog za ničnost pravnega posla, na podlagi katerega sta (bila) tožnika lastnika nepremičnine. Razlog za ničnost pravnega posla je bil namreč v razpolaganju s sporno nepremičnino v nasprotju z 88. členom ZDen. Višje sodišče naj bi izrecno izpostavilo, da je treba obstoj dolžnosti vrnitve razlagati kot možnost vrnitve in ne kot konkretno ugotovljeno dolžnost vrnitve premoženja po ZDen, kar še dodatno kaže na to, da zastaranja ni moč odlagati v smislu pričakovanja ugodnega izida sodbe. Sodba Višjega sodišča v Ljubljani II Cp 3683/2009 z dne 24.2.2010 se v ničemer ne dotika ne ravnanja Okrajnega sodišča v Grosupljem, ne ravnanj UE Grosuplje oziroma UE Ljubljana (v smislu elementa obstoja protipravnega ravnanja odgovornega organa). Tožnika sta parcelo izgubila zaradi ničnosti pogodbe o prenosu lastninske pravice na zemljišču in ne zaradi zatrjevanega protipravnega ravnanja tožene stranke. Stališče, da je (tudi) UE Grosuplje izdala potrdilo, da nepremičnina parc. št. 1, k. o. X ni v postopku denacionalizacije, s čimer naj bi bila tožnika zavedena, je nasprotju z ugotovitvami iz 11. točke obrazložitve izpodbijane sodbe in z njunimi lastnimi trditvami. Slednja sta namreč investicijska dela oziroma postavitev čebelnjakov na izgubljeni lokaciji po lastnih navedbah izvedla šele v letu 2007, na kar je toženka že opozorila v postopku na prvi stopnji (česar tožnika nista prerekala, prav tako se do tega ni opredelila sodba sodišča prve stopnje). Tožnika kot navadno škodo ne uveljavljata stroškov postavitve čebelnjaka na izgubljeni lokaciji, saj sta to očitno storila po prejemu tožbe v zadevi II P 1461/2008. Prav tako izgubljeni dobiček za leto 2010 ni v vzročni zvezi z zatrjevanim protipravnim ravnanjem tožene stranke. Sodišče prve stopnje očitku protipravnega ravnanja UE Grosuplje ni sledilo, a stališču, da omenjena UE potrdila ni izdala, nasprotuje. Pritožba navaja, kaj izhaja iz dopisa Sklada z dne 11.8.2000. Odgovor UE Grosuplje nima lastnosti potrdila. Ugotovitve podane v izpodbijani sodbi so tako v nasprotju z ZUP oziroma relevantno sodno prakso. V zvezi z okoliščino krajevne pristojnost se pritožba sklicuje na sodbi Vrhovnega sodišča RS U 502/94 in U 118/2014 in na določbi 23. in 24. člena ZUP. Ker je bil postopek uveden s strani UE Ljubljana, po določbah ZUP ni bilo neobhodnih razlogov za razdružitev zadeve in delni odstop drugemu (sicer tudi krajevno pristojnemu) organu. Vprašanje odstopa neki drugi (sicer tudi krajevno pristojni) upravni enoti tako ni relevantno. Takšno je le vprašanje odločanja, v zvezi s čimer pa tožnika trditvene podlage nista podala. V nadaljevanju pritožnica omenja, kaj naj bi v zvezi s trenutkom začetka teka zastaralnega roka navajala v pripravljalni vlogi z dne 30.6.2014. Na te njene navedbe ni bilo odgovorjeno. Že s sprejemom tožbe v zadevi II P 1461/2008 je moralo biti tožnikoma jasno, da v pravdni zadevi II P 1461/2008 ne moreta uspeti. Kljub temu, da ob presoji pravne narave odgovora UE Grosuplje, sama ni upoštevala relevantnih določb, se izpodbijana sodba pri razlagi protipravnosti ravnanja upravne enote sklicuje na pravno sredstvo pritožbe v primeru molka. Toženka je v postopku na prvi stopnji izpostavila, da je bila denacionalizacijska zadeva A. ena najzahtevnejših in najobsežnejših na območju celotne države. Zahtevek za denacionalizacijo je bil šele v letu 2005 dopolnjen tako, da je bil sposoben za obravnavo. Izpodbijana sodba v zvezi z ravnanjem UE Ljubljana oziroma procesnimi opravili zelo strogo izpostavlja (upošteva) pravila ZUP, ki pa jih po drugi strani ne upošteva pri presoji bodisi ravnanja UE Grosuplje, Sklada ter strank darilne in menjalne pogodbe oziroma tožnikov. Pri tem je njeno stališče neživljenjsko v toliko, da pri najobsežnejši denacionalizacijski zadevi v Sloveniji strogo izpostavlja (zgolj) instrukcijske roke ZUP. Ne drži, da UE Ljubljana ni ravnala v skladu s 67. členom ZUP. V zvezi s protipravnostjo ravnanja UE Ljubljana izpodbijana sodba ves čas govori o stvarni (ne)pristojnosti omenjenega organa, utemeljuje pa vprašanje krajevne pristojnosti (zaradi česar naj bi bila podana postopkovna kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP). V 24. točki izpodbijane sodbe podano stališče je v nasprotju s stališčem, ki ga je Višje sodišče v Ljubljani zavzelo v sodbi II Cp 3683/2009 z dne 24.2.2010 (prav tako v nasprotju samo s seboj). Glede vzročne zveze je sodišče prve stopnje toženkine ugovore zgolj neobrazloženo zavrnilo. Ker tožnika kot navadne škode ne uveljavljata stroškov postavitve čebelnjaka na parceli št. 1, k. o. X, je moč sklepati, da sta to opravila po 14.5.2007. Tudi sama navajata, da sta čebelnjake postavila (šele) v letu 2007. Tožeča stranka pred sklenitvijo nične darilne pogodbe oziroma v času njenega sklepanja ni opravila nobenih poizvedb pri pristojni upravni enoti (in tudi ne pri pristojnem sodišču). Odgovor UE Grosuplje z dne 11.8.2000 pa ne predstavlja odgovora na nespecificirano poizvedbo tožeče stranke. Tudi glede na izpovedbe obeh tožnikov vzročna zveza ni podana. Sodišče prve stopnje svojo ugotovitev o aktivni legitimaciji obeh tožnikov temelji zgolj na njuni izpovedbi o skupnem delu in delitvi vseh dohodkov povezanih s pridelavo čebeljih izdelkov. Odsotnost pisne dokumentacije ne more iti v škodo toženki. Tožnika tudi ne izkazujeta, da sta imela čebelnjake pravico postaviti oziroma da sta za to imela potrebna dovoljenja. Zatrjevanje tožeče stranke, da glede stroškov prestavitve čebelnjakov z računi (ker naj ti s strani izvajalcev ne bi bili izdani) ne razpolaga, ob tako visokih zatrjevanih zneskih ni življenjsko. Na drugi strani pa je tožeča stranka v tožbi sama navedla, da je bila prestavitev čebelnjakov izvedena v lastni režiji (kar sta potem tožnika tudi izpovedala). Toženka je v spis predložila dokaze, da je imel tožnik D. D. aktivne čebelnjake tudi v spornem letu 2010. Zato je neutemeljeno zatrjevanje izpada pridelave v tem letu. Izpostavila je tudi, da se v čebelarstvu vodijo določene evidence (registri) in da bi tožeča stranka tovrstne navedbe morala izkazovati z izpisi iz teh registrov, česar pa ni storila. V nadaljevanju pritožba navaja, zakaj je mnenje sodne izvedenke A. A., na katerega je sodišče prve stopnje v celoti oprlo višino škode iz naslova izpadlega dohodka za leto 2010, pomanjkljivo. Sodišče prve stopnje domnevno verodostojnost izvedenkinega mnenja utemeljuje s skladnostjo njene in tožnikove ocene. Vendar bi moralo imeti prav iz tega razloga pomisleke v to oceno. Sodišče prve stopnje je zgolj povzelo podatke izvedenke z obrazložitvijo, da jih sprejema, ne pa tudi zakaj (kar bi glede na podrobne vsebinske ugovore toženke moralo navesti). Zastavljalo naj bi se tudi vprašanje, kam sta tožnika čebele za celo leto 2010 zaprla oziroma ali sta jih tisto leto pomorila. Izpodbijana sodba v zvezi z zatrjevanimi stroški prestavitve čebelnjakov v celoti upošteva izvedensko mnenje mag. F. F. Tožena stranka je že v postopku na prvi stopnji izpostavila, da je trditvena podlaga tožeče stranke drugačna. Tožnika nista zatrjevala najema delavcev ali mehanizacije oziroma sta celo izrecno izpovedala, da sta delo opravila sama in da sta razpolagala s potrebno mehanizacijo. Stroški prestavitve v smislu plačila delavcev po potrebnih urah in najema mehanizacije tožnikoma niso nastali. Za postavitev čebelnjaka na podlagi lokacijske informacije tudi ni potrebno zagotoviti lastništva zemljišča. Višina prestavitve tako enostavnega objekta kot je čebelnjak, za katerega ni treba pridobiti gradbenega dovoljenja in posledično tudi ni dovoljena gradnja komunalnega omrežja, je absolutno previsoka. Prisoja odškodnine tožnikoma po tržnih cenah, čeprav teh nista plačala, pomeni odločitev v smeri neupravičene obogatitve oškodovanca.
5. Tožnika sta v odgovoru predlagala zavrnitev pritožbe.
6. Svojo pritožbo zoper sklep sodišča prve stopnje o odmeri nagrade z dne 14.11.2014 toženka utemeljuje s pripombami, ki jih je podala na izvedenkino mnenje. Izvedenka naj svojega dela ne bi opravila v skladu s sklepom sodišča prve stopnje z dne 24.9.2014. Svojega mnenja ni podala vestno in v skladu s pravili znanosti in stroke. Prav tako zadeve ni skrbno pregledala in natančno navedla vsega, kar je opazila ter dognala. Izvedenka je v svojem mnenju zgolj potrjevala trditve tožeče stranke. Na vprašanja sodišča pa pravzaprav ni odgovorila oziroma je odgovorila le delno. V nadaljevanju pritožba obsežno navaja, kakšna vprašanja naj bi sodišče postavilo izvedenki in kaj naj bi ta odgovorila oziroma česa ni pojasnila (prav tako zakaj naj bi bili njeni odgovori neutemeljeno). Že okoliščina, da naj bi bile toženkine pripombe na izvedensko mnenje vsebinsko več kot dvakrat daljše od vsebine izvedenskega mnenja in dejansko imajo priloge, je pomenljivo z vidika kvalitete tega mnenja. Izvedenka očitno ni opravila študija spisa.
7. Izvedenka in nasprotna stranka na pritožbo nista odgovorili.
8. Pritožba zoper sklep ni utemeljena, pritožba zoper sodbo pa je delno utemeljena.
V zvezi s pritožbo zoper sklep:
9. Izvedenec je na podlagi prvega odstavka 249. člena ZPP(1) upravičen do nagrade za izdelano izvedensko mnenje, ki mu je bilo s sklepom sodišča naloženo. Na presojo, ali je svojo nalogo opravil in ali je za opravila potrebna za izdelavo mnenja upravičen do povračila stroškov oziroma do nagrade, pa morebitno vsebinsko nestrinjanje stranke z njegovimi zaključki, morebitne pomanjkljivosti pri izdelavi izvedenskega mnenja ali celo dvom v njegovo nepristranskost,(2) ne vplivajo.(3) To upravičenje namreč izvedencu nastane s samo podajo (izdelavo) mnenja. Stranka (katere upravičene pripombe oziroma pomisleki niso bili upoštevani) lahko vsebinski pravilnosti izvedenčevih zaključkov ugovarja v pritožbi zoper končno odločitev, medtem ko je to navajanje za presojo pravilnosti (zakonitosti) sklepa o nagradi oziroma povračilu stroškov izvedencu, nerelevantno.
10. Ker pritožbeni razlogi niso utemeljeni in ker niso podani razlogi, na katere pazi po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sklep sodišča prve stopnje (2. točka 365. člena ZPP). Toženka sama nosi stroške nastale z vložitvijo pritožbe zoper sklep (1. odstavek 165. člena v zvezi s 1. odstavkom 154. člena ZPP).
V zvezi s pritožbo zoper sodbo:
11. Da naj bi bila tožnika s prejemom tožbe (dne 14.5.2007) v zadevi II P 1461/2008 Okrožnega sodišča v Ljubljani seznanjena z možnostjo izgube nepremičnine parc. št. 1 k. o. X, za presojo zastaranja njune vtoževane odškodninske terjatve ni bistveno. Upoštevaje 352. člen OZ(4) je odločilno, kdaj sta izvedela za škodo, katere povračilo v tem postopku uveljavljata. Obstoj te škode pa je lahko postal jasen šele (kot v pripravljalni vlogi z dne 18.4.2014 navajata sama) s pravnomočnim zaključkom prej omenjenega pravdnega postopka (v letu 2010).(5) Skratka za ugotavljanje trenutka nastanka takšne škode zgolj njuna seznanjenost z možnostjo, da bosta morala nepremičnino vrniti, ne zadošča. Pritožbena trditev, da ugodnega izida v omenjeni pravdi nista mogla pričakovati samo zato, ker je bila tožba (oziroma njen zahtevek) utemeljevana z določbo 88. člena ZDen(6), je (v najboljšem primeru) neprepričljiva. Kakšni naj bi bili prepričljivi razlogi za naziranje, da so vsi tožbeni zahtevki, ki se opirajo na omenjeno pravno podlago, apriori oziroma (že) zgolj iz tega razloga utemeljeni, ni razvidno, niti toženka tega ne pojasni.(7) Takšno stališče namreč ne drži.(8) Kakšna (za to pravdo relevantna) vlaganja točno naj bi tožnika v nepremičnino opravila po prejemu tožbe (dne 14.5.2007), pritožba ne uspe prepričljivo pojasniti.(9) V tem oziru ne drži (kot navaja pritožba), da naj bi tožnika navedla, da sta investicijska dela oziroma postavitev čebelnjaka na parc. št. 1 k. o. X izvedla šele v letu 2007.(10) Slednja sta (kot na 10. strani obrazložitve izpodbijane sodbe ugotavlja tudi sodišče prve stopnje) jasno navedla, da so priprave za postavitev čebelnjaka potekale v letih 2005 in 2006 in da naj bi bil ta zgrajen pred prejemom tožbe na ničnost. 12. Pritožba ne upošteva, da tožnika v tej pravdi ne uveljavljata plačila odškodnine zaradi izgube (dolžnosti vrnitve) nepremičnine same za sebe, ampak zaradi škode, ki naj bi jo spričo te vrnitve posredno utrpela in za katero naj bi bila zaradi protipravnega ravnanja svojih organov odgovorna toženka.(11) Ker je pravda II P 1461/2008 Okrožnega sodišča v Ljubljani tekla zaradi ničnosti pogodb ter izbrisa vknjižbe (in ne v tem postopku vtoževane odškodnine), je povsem jasno, da pritožbeno sodišče v sodbi II Cp 3683/2009 z dne 24.2.2010 ravnanja UE Ljubljana, UE Grosuplje oziroma Okrajnega sodišča v Grosupljem ni presojalo. V celoti neprepričljivo (protislovno(12)) oziroma nebistveno je pritožbeno oporekanje stališču sodišča prve stopnje, češ da naj bi odgovor UE Grosuplje z dne 11.8.2000 na dopis Sklada kmetijskih zemljišč in gozdov RS (Sklad) predstavljal potrdilo (in ne le odgovor na „Zaprosilo za podatek“, kot to navaja pritožba). Pritožba namreč ne uspe pojasniti, kako naj bi okoliščina, da naj bi Sklad podal (zgolj) „Zaprosilo za podatek“ vplivala na verodostojnost (točnost oziroma „kvaliteto“) podatkov, ki mu jih je bila v odgovoru dolžna dati UE Grosuplje (oziroma z drugimi besedami ne pojasni: Ali UE Grosuplje v primeru prejema „Zaprosila za podatek“ točnih/pravih podatkov(13) ni dolžna dati) in še manj, kakšen vpliv naj bi to imelo na zaključke sodišča prve stopnje, ki toženkine odgovornosti ne utemeljuje z obstojem protipravnega ravnanja UE Grosuplje, temveč takšnega ravnanja UE Ljubljana.
13. Sodišče prve stopnje je v točkah 18 – 25 prepričljivo pojasnilo, zakaj je bilo (ne)postopanje UE Ljubljana protipravno,(14) kot tudi zakaj je bilo v vzročni zvezi s škodo, ki sta jo utrpela tožnika. Pritožbeno pojasnjevanje, da v navedenem primeru ni relevantno vprašanje pravočasnosti odstopa zahteve za denacionalizacijo (s strani UE Ljubljana UE Grosuplje), ampak odločanja (za kar pa naj ne bi bilo trditvene podlage), očitno spregleda relevantna dejstva. Ta pa so, da je UE Ljubljana šele po dvanajstih letih (kar je za presojo njenega ne-postopanja bistveno) zahtevo za denacionalizacijo odstopila UE Grosuplje. Ker se je torej postopek pri UE Ljubljana zaključil z odstopom zahteve (in ne odločitvijo), je v tej zadevi relevantno vprašanje pravočasnosti odstopa zahteve (in ne odločitve o njej) s strani UE Ljubljana. Upoštevaje to nedvomno (pre)dolgo obdobje do odstopa v kontekstu s strani sodišča prve stopnje konkretno in prepričljivo podanih razlogov(15) se kažejo očitki o „zelo strogem“ upoštevanju pravil ZUP oziroma (celo) „neživljenjskem“ izpostavljanju („zgolj“) instrukcijskih rokov s strani sodišča prve stopnje ne le kot pavšalni ampak hkrati tudi (v najboljšem primeru) očitno neutemeljeni.(16) Nič več prepričljivosti ni v očitku, da naj bi sodišče prve stopnje z nedosledno uporabo izrazov krajevna in stvarna nepristojnost zagrešilo (kar) kršitev po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Sodišče prve stopnje na parih mestih namesto krajevne res uporabi izraz stvarna pristojnost, a je iz konteksta obrazložitve (točke 18 - 24) jasno razvidno, da (ves čas) govori o prvi.
14. Sodišče prve stopnje je prepričljivo obrazložilo tudi obstoj vzročne zveze, v tem okviru pa ustrezno odgovorilo na relevantne pomisleke tožene stranke. Pritožbena trditev, da tožnika ob sklepanju darilne pogodbe za potrdilo Okrajnega sodišča v Grosupljem in odgovor UE Grosuplje z dne 11.8.2000 nista vedela, je ne le neupoštevna pritožbena novota (prvi odstavek 337. člena ZPP), ampak toženka (tudi v tem oziru) ne uspe pojasniti, kako naj bi omenjena okoliščina vplivala na presojo pravilnosti odločilnih zaključkov sodišča prve stopnje. Nerelevantno je tudi navajanje, da tožnika pred sklenitvijo darilne pogodbe oziroma v času njenega sklepanja pri pristojni upravni enoti oziroma sodišču (glede vprašanja denacionalizacije) nista naredila nobenih poizvedb. Ker je takšne poizvedbe naredil že njun (singularni) pravni prednik(17) Sklad, o opustitvi ni moč govoriti. Nepojasnjen (nekonkretiziran) je tudi „zaključek“ o neobstoju vzročne zveze, ki ga pritožba utemeljuje z golim povzemanjem izpovedb tožnikov.
15. Premoženjska škoda je v 132. členu OZ opredeljena kot zmanjšanje premoženja (navadna škoda) in preprečitev povečanja premoženja (izgubljeni dobiček). Upoštevaje prvi odstavek 168. člena OZ ima oškodovanec pravico do povrnitve tako ene kot druge druge oblike (premoženjske) škode. V skladu s 165. členom OZ se odškodninska obveznost šteje za zapadlo od trenutka nastanka škode. Tako se v zvezi s škodo, ki jo tožnika uveljavljata zaradi prestavitve čebelnjaka, zastavlja vprašanje, ali je (sploh) in kdaj nastala. Pritožba namreč izpostavlja, da tožnikoma stroški zaradi prestavitve niso nastali, saj naj bi, kot to (na podlagi samih trditev tožnikov oziroma njunih izpovedb) ugotavlja tudi sodišče prve stopnje, delo opravili sami v družini in da razpolagajo z ustrezno mehanizacijo (ali pa so si jo izposodili in prejeto uslugo vrnili s svojim delom).(18) Takšnemu stališču ni moč pritrditi. Okoliščina, na kakšen način se oškodovanec loti (in ali sploh) sanacije („popravila“) svoje premoženjske škode, na samo vprašanje njenega nastanka oziroma obstoja nima vpliva. Dejstvo je (tudi pritožba namreč temu ustrezno ne oporeka), da sta bila tožnika čebelnjak(19) dolžna prestaviti. Ta obveznost(20) pa sama po sebi „neizpodbojno“ pred(po)stavlja oziroma implicira (negativno) premoženjsko posledico,(21) saj sta za njeno izpolnitev potrebna uporaba dela (gradbene mehanizacije) in materiala, ki sta oba premoženjski kategoriji oziroma ju je moč ovrednotiti v obliki stroškov, ki so zanju potrebni. Ali zavezanec za opravo obveznosti (kot sta v konkretnem primeru tožnika) te stroške potem tudi dejansko ima (torej ali je za opravo obveznosti dejansko potrošil denar), pa ni bistveno.(22) Njegova škoda je nastala že s trenutkom nastanka dolžnosti (obveznosti) prestavitve. Zato je tudi v obravnavanem primeru brezpredmetno, ali so takšni stroški (kot poraba denarja) tožnikoma dejansko nastali ali ne. Ti stroški (kot sta jih navajala oziroma ugotovil izvedenec) tako služijo zgolj za opredelitev njune premoženjske škode oziroma višine odškodnine, do katere sta zaradi nje upravičena. Ostale v tej smeri podane pritožbe navedbe pa so neupoštevne ne le iz razloga, ker so nove (prvi odstavek 337. člena ZPP), ampak tudi zato ker so nepojasnjene(23) oziroma (celo) protislovne(24) ali pa očitno pavšalne.
16. V zvezi z vtoževano odškodnino iz naslova izgubljenega dobička (zaradi nemožnosti pridelave medu) pa je toženka že v odgovoru na tožbo podala konkretne in hkrati relevantne ugovore (pomisleke) o tem, da tožnika nista navedla, kdaj točno sta ponovno postavila čebelnjake, kje sta imela panje v času, ko se je selitev izvajala, in zakaj selitve nista izvedla pred pomladjo 2010. Prav tako je izrazila dvom, da v celem omenjenem letu ne bi bilo moč opravljati čebelarske dejavnosti. V vlogi z dne 19.5.2014 je nadalje poudarila, da naj bi imel prvotožnik v registru evidentiranih več čebelnjakov, ki so bili aktivni tudi v letu 2010, zaradi česar naj bi bilo zatrjevanje izpada pridelave v tem letu neutemeljeno.(25) Kot rečeno, gre za vsebinsko pomembne ugovore (pomisleke), ki za zaključek, ali je tožnikoma v tej smeri škoda (res) sploh nastala oziroma ali sta in v kakšni meri upravičena do zahtevane odškodnine, terjajo konkretne odgovore. Teh pa izpodbijana sodba očitno nima. Sodišče prve stopnje je v okviru razdelka „Škoda – splošno“ (26. točka obrazložitve) sicer navedlo (tudi), da naj bi toženka ugovor zoper nastanek škode in njeno višino utemeljevala s pavšalnimi navedbami glede škode zaradi izgubljenega dobička, s čimer pa se (v kolikor je imelo sodišče prve stopnje v mislih tudi prej omenjene toženkine trditve) ni moč strinjati. Ker nobenih konkretnih zaključkov (ugotovitev) glede omenjenih ugovorov ne poda niti v nadaljevanju (v okviru razdelka „Glede izgubljenega dobička zaradi nemožnosti pridelave medu“), je moč zaključiti, da je izpodbijana sodba v tem delu brez potrebnih razlogov.
17. Pritožba na 4. strani (glede omenjene oblike škode) utemeljeno izpodbija tudi zaključek sodišča prve stopnje, podan v okviru 8. točke obrazložitve izpodbijane sodbe, češ da dokaza s poizvedbami in pridobitvijo podatkov od E., d.o.o. ni moglo pridobiti, ker naj to na obstoječem naslovu ne bi več poslovalo, medtem ko naj novega naslova stranki ne bi sporočili. Iz zaprosila sodišča prve stopnje z dne 9.9.2014 je razvidno, da je naslovljen na družbo E., d.o.o. V tem oziru pa očitno ni upoštevalo, da je toženka v pripravljalni vlogi z dne 19.5.2014 (10. točka) pojasnila, da naj bi bilo podjetje(26) „prevzeto“ s strani V. s.p. (katere naslov je v nadaljevanju pripravljalne vloge tudi naveden).
18. Iz razlogov navedenih v predhodnih dveh točkah(27) je bilo potrebno pritožbi delno ugoditi in izpodbijano sodbo v I. točki izreka razveljaviti za znesek 20.791,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 3.12.2012 dalje do plačila, posledično pa v celoti tudi v odločitvi o stroških (III. točka izreka) in v tem obsegu zadevo vrniti sodišču prve stopnje v novo sojenje (354. člen ZPP). Ker ostali pritožbeni razlogi niso utemeljeni in ker niso podani niti razlogi, na katere pazi po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo v preostalem kot neutemeljeno zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem a nerazveljavljenem delu potrdilo (353. člen ZPP).
19. Odločitev o stroških pritožbe zoper sodbo in odgovora nanjo se pridrži za končno odločitev (3. in 4. odstavek 165. člena ZPP).
Op. št. (1): Zakon o pravdnem postopku, Uradni list RS, št. 26/1999, s kasnejšimi spremembami.
Op. št. (2): Če meni, da so podani razlogi za izločitev izvedenca, pa lahko v predvidenih zakonskih okvirjih (247. člen ZPP) zahteva tudi njegovo izločitev.
Op. št. (3): Še manj dolžina izvedenskega mnenja (zakaj naj bi dolžina izvedenskega mnenja sama za sebe pomenila njegovo večjo kakovost/strokovnost, ni (po)jas(nje)no).
Op. št. (4): Obligacijski zakonik, Uradni list RS, št. 83/2001, s kasnejšimi spremembami.
Op. št. (5): Takrat je postalo jasno, da bosta morala čebelnjak prestaviti. Na drugi strani pa naj bi jima škoda zaradi izgubljenega dobička po njunih trditvah (tako ali tako) nastala šele v letu 2010. Op. št. (6): Zakon o denacionalizaciji, Uradni list RS/I, št. 27/1991, s kasnejšimi spremembami Op. št. (7): Prav tako ne pojasni, na katere njene (relevantne) trditve (v zvezi z začetkom teka zastaralnega roka) podane v vlogi z dne 30.6.2014, naj s strani sodišča prve stopnje ne bi bilo odgovorjeno.
Op. št. (8): Posledično je brezpredmetno tudi pritožbeno (sicer samo po sebi pravilno) pojasnjevanje, da darilna pogodba, ki sta jo z G. G. sklenila tožnika, ni bila neveljavna zgolj zaradi pomanjkanja darovalčeve razpolagalne sposobnosti, kakor tudi „izpodbijanje“ dobrovernosti tožnikov v času sklepanja omenjene pogodbe in izpostavljanje (domnevno) napačne interpretacije sodišča prve stopnje stališča podanega v sodbi VSL II Cp 3683/2009 z dne 24.2.2010. Enako velja za sklicevanje na v sodbi II Cp 3683/2009 z dne 24.2.2010 omenjeno naziranje Višjega sodišča v Ljubljani, da je potrebno v skladu s sodno prakso obstoj dolžnosti vrnitve (v posledici uporabe 88. člena ZDen) razlagati kot možnost vrnitve in ne kot konkretno ugotovljeno dolžnost vrnitve premoženja. Vse to enako ne spremeni dejstva, da (tudi) o utemeljenosti tožbenega zahtevka po 88. členu ZDen (in seznanjenostjo strank s to okoliščino) pred pravnomočnostjo odločitve o njem ni moč govoriti.
Op. št. (9): Prav tako je (v zvezi s tem) pavšalno (in posledično neupoštevno) navajanje, da sta od tega trenutka pristala (oziroma celo povzročila nastajanje) škode.
Op. št. (10): Nejasno (nerazumljivo) pa tudi sicer očitno neutemeljeno je navajanje (katerega bistvo je), da naj bi na postavitev čebelnjaka na omenjeni lokaciji po prejemu tožbe kazala okoliščina, da tožnika kot škode ne uveljavljata stroškov prestavitve čebelnjaka. Povračilo te škode namreč uveljavljata. Zanjo jima je sodišče prisodilo odškodnino, ki jo pritožba sama (v nadaljevanju) izpodbija. Tožnika (v nasprotju s tem, kar zatrjuje pritožba) v tej pravdi uveljavljata tudi povračilo škode zaradi postavitve čebelnjaka na predmetni parceli, ki pa jima (kot je to razvidno iz razlogov podanih v 34. točki obrazložitve) ni bilo prisojeno. Podobno neprepričljiv (pa hkrati tudi nebistven) je argument, da naj bi na zavedanje tožnikov o spornosti njune lastninske pravice kazalo dejstvo, da kot škode ne uveljavljata kupnine za novo nepremičnino. Tožnika v tej pravdi uveljavljata odškodnino zaradi zatrjevanega protipravnega postopanja UE Grosuplje, UE Ljubljana oziroma Okrajnega sodišča v Grosupljem. Kaj imajo ti subjekti (organi) opraviti z njuno izgubo parcele (do katere je prišlo, kot navaja sama pritožba, ob upoštevanju 88. člena ZDen), zaradi katere naj bi kupila novo nepremičnino, ni (po)jasn(jen)o. Op. št. (11): Iz tega razloga je za predmetno pravdo pritožbeno „ugotavljanje“, da sta tožnika nepremičnino izgubila zaradi ničnosti pogodbe o njenem prenosu, oziroma navajanje, da naj bi po lastnih trditvah pogodbo sklenila v zmoti, brezpredmetno.
Op. št. (12): Pritožba namreč sama navaja, da naj bi iz dopisa Sklada izhajalo, da se potrdilo potrebuje (zgolj) za naročilo parcelacije.
Op. št. (13): Skratka ne uspe pojasniti, kakšna naj bi bila v tem oziru (vsebinska) razlika med „Zaprosilom za izdajo potrdila“ in „Zaprosilom za izdajo podatka“.
Op. št. (14): V tem okviru pa tudi, zakaj je toženkino sklicevanje na nepopolnost vloge, na pasivnost upravičencev in zahtevnost (obsežnost) predmetne denacionalizacijske zadeve (očitno) neprepričljivo. „Golo“ pritožbeno vztrajanje na že podanih stališčih v pravilnost zaključkov (razlogov) sodišča prve stopnje ne vzbudi nobenega dvoma.
Op. št. (15): In sicer prav tako glede relevantnih rokov, procesnih možnostih oziroma dolžnostih (tudi v skladu s 67. členom ZUP), ki sta jih imela tako UE Ljubljana na eni kot toženka na drugi strani in katerih izvršitev bi preprečila, da bi bila zadeva šele po dvanajstih letih odstopljena UE Grosuplje.
Op. št. (16): Kakšen pomen za presojo pravilnosti zaključkov sodišča prve stopnje naj bi imelo dejstvo, da v času vložitve denacionalizacijske zahteve predmetna parcela ni obstajala (ampak zgolj parcela „prednica“), ni jasno (niti pritožba tega ne uspe pojasniti). Nerazumljiv je tudi očitek, da naj bi izpodbijana sodba v zvezi z ravnanjem UE Ljubljana „zelo strogo“ izpostavljala (upoštevala) pravila ZUP, ki pa jih po drugi strani ne upošteva pri presoji ravnanja UE Grosuplje, Sklada ter strank darilne in menjalne pogodbe oziroma tožnikov. Ob tem, da je ocena o „pretirani“ strogosti očitno neutemeljena, ni niti pojasnjeno, katera pravila ZUP bi moralo sodišče prve stopnje uporabiti in v zvezi s katerimi ravnanji UE Grosuplje, Sklada, strank darilne in menjalne pogodbe oziroma tožnikov ter kako naj bi ta (domnevna) opustitev njihove uporabe vplivala na pravilnost (zakonitost) izpodbijane odločitve.
Op. št. (17): Pravilno pravni prednik njunega (neposrednega) pravnega prednika G. G. Op. št. (18): Zaradi česar je pritožbeni očitek, da v zvezi s tem ustrezne (poslovne) listine (izdane s strani obrtnikov, avtoprevoznikov itd.) s strani tožnikov niso bile predložene, brezpredmeten. Na drugi strani toženka, kar se tiče ugovorov zoper izvedeniško mnenje H. H., ki sta ga tožnika pridobila izven pravde, ne upošteva, da ga je sodišče prve stopnje (35. točka obrazložitve izpodbijane sodbe) obravnavalo kot del trditvene podlage tožnikov (in ne kot dokaz).
Op. št. (19): Da sta bila njegova lastnika tožnika, je lahko (kot izhaja iz razlogov 27. točke obrazložitve izpodbijane sodbe) sodišče prve stopnje utemeljeno zaključilo že na podlagi njunih izpovedb (zaradi česar izpovedba B. B. v tem oziru ni ključna). Kakšne listine točno bi morala tožnika (upoštevaje, da imamo opravka s pritiklino (čebelnjak)) v tem oziru še predložiti, ni (po)jasn(jen)o. Ob tem ne gre spregledat, da naš postopek temelji na načelu proste presoje dokazov (8. člen ZPP), kar pomeni, da (razen v izjemnih točno določenih primerih) nobeni vrsti dokazov ni moč vnaprej odreči dokazne vrednosti ali pa jo „privilegirati“. Pavšalno in posledično neupoštevno je tudi navajanje, da tožnika ne izkazujeta, da sta imela čebelnjak pravico postaviti oziroma zanj vsa potrebna dovoljenja. Toženka namreč ne trdi, da takšne pravice oziroma dovoljenj (kakšnih točno, ni pojasnjeno) nista imela/pridobila (kar bi bilo edino moč šteti za upošteven ugovor).
Op. št. (20): Katere nastanek je (kot prepričljivo v izpodbijani sodbi ugotavlja sodišče prve stopnje) v vzročni zvezi s (protipravnim) opustitvenim ravnanjem toženkinih upravnih organov (konkretno uradnih oseb na UE Ljubljana).
Op. št. (21): Zmanjšanje premoženja Op. št. (22): Po naziranju, ki ga ponuja pritožba, tako oškodovanec samo zato, ker je sam sposoben popraviti s strani drugega poškodovano (pokvarjeno) stvar, ne bi bil upravičenec do odškodnine. Nasprotno. Oškodovanec bi bil do povračila stroškov potrebnih za popravilo škode upravičen tudi, če popravilo sploh ne bi bilo izvršeno oziroma tega namena niti nima. Kaj bo naredil z denarjem iz naslova odškodnine, do katere je za nastalo premoženjsko škodo upravičen (gre za primere, ko odgovorni osebi zaradi takšnega ali drugačnega razloga ni naložena naturalna restitucija). Okoliščina, da ga ne bo porabil za popravilo, ne more pomeniti (kot poskuša to prikazati pritožba), da je zato neupravičeno obogaten ali da na škodo pristaja.
Op. št. (23): Trditve o nedovoljenosti gradnje komunalnega omrežja.
Op. št. (24): Zatrjevanje, da tožnika nista zatrjevala pridobitve gradbenega dovoljenja, za katerega pritožba sama ugotavlja, da ga nista potrebovala.
Op. št. (25): Vse to smiselno ponavlja sedaj tudi v pritožbi (glej npr. prvi odstavek na 15., zadnji odstavek na 17. strani oziroma prvi odstavek na 18. strani pritožbe).
Op. št. (26): Katerega nosilec naj bi bil prej I. I. (s.p.).
Op. št. (27): Zato se do ostalih (v zvezi z odškodnino prisojeno zaradi izgubljenega dobička podanih) pritožbenih razlogov pritožbeno sodišče ni opredeljevalo.