Jedro

Pritožbeno stališče, da so podane "posebne okoliščine, ko so objekti s strani kupcev dejansko bili plačani, vendar tožeča stranka ni želela izdati izbrisnih listin za izbris hipotek", ni sklepčno. Trpnik v citatu prikriva odločilno okoliščino, saj dopušča, da plačila ni prejela kreditodajalka, ki si je bila ravno zoper ta riziko zagotovila hipoteko.

Pritožbeno sodišče ne sprejema argumentacije, da tožničina prednica ne bi bila smela kupiti in prodati drugih apartmajev v stavbi, kjer je tudi toženkin apartma, ne da bi bila dobiček od nakupa in prodaje odštela od terjatve, zavarovane z zadevno hipoteko.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

II. Pritožnica trpi stroške s pritožbo sama, tožnici pa mora povrniti 1301,13 EUR za stroške odgovora na pritožbo, v 15 dneh, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izteka navedenega roka do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je ugodilo hipotekarni tožbi tožničine uvodoma navedene univerzalne pravne prednice1 (v nadalj. tudi poenostavljeno: tožnica) in razsodilo, da mora toženka priznati, da se lahko tožnica poplača za 154.400 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 2. 7. 2021 do plačila iz svoje hipoteke na njeni nepremičnini, delu stavbe z ID-znakom ... . Toženki je še naložilo plačati tožničine pravdne stroške.

2. Toženka se zoper to sodbo pritožuje, tožnica pa odgovarja, da neutemeljeno in naj se pritožba zavrne.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Sodišče prve stopnje je pojasnilo, da je bila prvotna tožnica univerzalna naslednica banke, ki ji je bila pripojena. Ta banka je toženkino singularno pravno prednico A., d. d., ki je pozneje prišla v stečaj, kreditirala po pogodbi iz leta 2010, sama pa je pridobila hipoteko na parceli v B., na kateri je bila nato zgrajena stavba, kjer je tudi zgoraj navedena nepremičnina (v naravi apartma). Sodišče je obravnavalo več toženkinih ugovorov (zastaranja s hipoteko zavarovane terjatve; neobstoja hipoteke na toženkinem apartmaju; da je bila tožnica za svojo s hipoteko zavarovano terjatev že poplačana v stečaju družbe A.; da je tožnica v tistem stečaju kupila deset drugih apartmajev v isti stavbi, jih prodala z dobičkom in se dodatno poplačala; da je vrednost toženkinega apartmaja nižja od terjatve iz tožbenega zahtevka) in jih vse zavrnilo, po presoji pritožbenega sodišča pravilno.

5. Preden pritožbeno sodišče to pojasni, zavrača pritožbeno stališče, da je zadevna hipoteka ugasnila po tretjem odstavku 154. člena Stvarnopravnega zakonika (SPZ), ker je glavnica iz kreditne pogodbe zapadla 15. 9. 2012, deset let odtlej pa je izteklo 15. 9. 2022. S tem ni mogoče uspeti že zato, ker ne gre za dovoljeno pritožbeno novoto po 337. členu Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Izpodbijana sodba (pravilno) navaja dva različna datuma, in sicer (v uvodu današnje sodbe že navedeni) datum izdaje sodbe 12. 9. 2022 in datum zaključka glavne obravnave, 17. 6. 2022. Nova dejstva v smislu prvega odstavka 337. člena ZPP pa so samo tista, ki so nova za stranko, obstajala pa so že pred zaključkom glavne obravnave (subjektivno nova dejstva). Po tej časovni točki nastala (objektivno nova) dejstva, kakršno je tudi iztek desetletnega roka iz navedene določbe SPZ, sem ne spadajo.

6. Očitek sodišču, da je prezrlo njeno uveljavljanje tožničine domnevne zlorabe pravice, pritožnica že sama ovrže s sklicevanjem na 17. točko obrazložitve njegove sodbe. Res je tam sodišče zapisalo, da se ni ukvarjalo z zatrjevano zlorabo pravic, vendar temu neposredno sledi odločilno pojasnilo, da je tožničina prednica ures­ničevala cilje zakona, s katerim je bila ustanovljena, ko si je prizadevala za poplačilo nanjo prenesene terjatve iz kreditne pogodbe. To je bilo skopo, vendar pravilno in zadostno.2 Zlasti ni bilo treba posebej poudarjati, saj je to ukoreninjeno v splošno pravno zavest, da je smisel hipoteke kot vrste zastavne pravice, da se hipotekarni upnik "_zaradi neplačila zavarovane terjatve ob njeni zapadlosti poplača […] iz vrednosti zastavljenega predmeta pred vsemi drugimi upniki zastavitelja_" (prvi odstavek 128. člena SPZ). Kot je tudi (iz istega razloga) jasno, da če je C. kupila od A. s hipoteko obremenjen apartma, toženka pa je ta in tak apartma kupila od C., bo hipoteka učinkovala tudi zoper njiju: takšen je učinek stvarnih pravic, absoluten (5. člen SPZ). Če je šlo pri tistih prodajah za pravno napako, je zanjo odgovarjala ustrezni kupovalki njena prodajalka. In če se tožničini pravni prednici družbi C. ali toženki nista k ničemur zavezali, zlasti da bosta dali izbrisno pobotnico, če bo kupnina za apartma plačana,3 je tožničino prizadevanje za poplačilo iz hipoteke očitno in tipično ravnanje v okvirih tega pravnega instituta in zato po definiciji ne zloraba hipoteke (prim. drugi odstavek 12. člena SPZ, ki za navidezno izvrševanje pravice opredeljuje položaj, da "_njen imetnik ravna z izključnim ali očitnim namenom, da drugemu škoduje_"). Tako očitno ni pravno pomembno to, kar toženka ponavlja v pritožbi: če je C. družbi A. dejansko plačala kupnino za apartma in je bilo to tožnici znano, ni bi bil s tem dolg A. za vrnitev z zadevno hipoteko zavarovanega kredita tožničini prednici nič manjši. 7. Niti sklicevanje na domnevno nemožnost toženkine prednice, da bi bila kot zas­taviteljica v stečaju A. pravočasno prijavila svojo regresno terjatev, ni sklepčno zatrjevanje zlorabe pravice tožničine prednice. Ta naj bi bila zasledovala izključno povzročitev škode pritožnici, ki naj bi se kazala kot dvakratno plačilo kupnine. Vendar pa to tezo zanika že dejstvo, da z zadevno hipoteko zavarovana terjatev še ni bila poplačana. Da se to ne dogodi, je razlog obstoja hipoteke, njen imetnik pa ima proste roke, ali se bo iz nje poskusil poplačati že ob prvi mogoči priložnosti ali pa se bo prej lotil (po lastni prosti presoji zanj) bolj preprostih ali smotrnih poti za poplačilo.

8. Niti ni nikakršna zloraba pravice do poplačila iz hipoteke na toženkinem apartmaju, da je tožničina prednica za svojo terjatev do navedene stečajne dolžnice kupila nekatere druge apartmaje v isti stavbi (pa se niti s tem še ni do konca poplačala, saj jih je doplačala s svojim denarjem) in jih je pozneje prodala z dobičkom. Eno z drugim nima nobene pravne povezave – vsaj ne neposredne, pritož­ničine trditve pa takšne povezave ne vzpostavijo, in sicer že na ravni trditev (trditve pritožnice niso sklepčne za zaključek o zlorabi pravice). Pritožnica med drugim trdi, da je tožničina prednica apartmaje kupila pod ceno, vendar to samo po sebi ni nič pomembno za zaključek o zlorabi pravice med drugim ob tem (kar je treba privzeti), da so se apartmaji prodajali na javni dražbi (ali na temu primerljiv način, ki skladno z insolvenčno zakonodajo zagotavlja enakopraven in transparenten dostop vsem potencialnim kupcem, da se doseže najvišji možen izkupiček), pritožnica pa ne trdi tudi še tega, da bi bila tožničina prednica zakrivila kakršnokoli zlorabo pravic v tistem (močno reguliranem in s strani več različnih udeležencev stečajnega postopka nadzorovanem) postopku prodaje nepremičnin.

9. Niti ni zloraba pravice to, da naj bi bila tožničina prednica svojo terjatev namerno pustila odprto, da bi se natekle visoke obresti. Morebitna takšna namera ni pravno pomembna ob tem: da iz že citiranega prvega odstavka 128. člena SPZ izrecno izhaja tudi to, da je upnik upravičen do poplačila terjatve "_ob njeni zapad­losti skupaj z obrestmi in stroški_"; da je dopustno dogovoriti pogodbene obresti, ki so za kreditno pogodbo tipične; in da so zakonska posledica neplačila ob zapadlosti denarne obveznosti zakonske zamudne obresti (gl. 378. in 382. ter 570. člen Obligacijskega zakonika, OZ) – ter da so vse te lastnosti s hipoteko zavarovane terjatve razvidne iz zemljiške knjige (gl. 16. člen Zakona o zemljiški knjigi). Pritožnica ni bila nemočna, da se pred njimi obvaruje, preden je sklenila kupiti obremenjeno nepremičnino (lahko bi bila poskusila izposlovati obljubo izbrisne pobotnice pri zastavni upnici ali pa bi pogoj, da apartmaja brez tega ne kupi, postavila svoji prodajalki), po nakupu pa se jih je lahko razbremenila s plačilom (drugi odstavek 271. člena OZ).

10. Pritožbeno stališče, da so v zadevnem in v domnevno primerljivih primerih (sled­njih pritožbeno sodišče iz pritožbe ne povzema niti posebej ne analizira) podane _"posebne okoliščine, ko so objekti s strani kupcev [vključno s podizvajalci, ki naj bi kupci postali s kompenzacijo svojih terjatev do izvajalcev gradenj za plačilo svojega dela] dejansko bili plačani, vendar tožeča stranka ni želela izdati izbrisnih listin za izbris hipotek"_, ni sklepčno. Trpnik v citatu prikriva odločilno okoliščino, saj dopušča, da plačila ni prejela zadevna kreditodajalka, ki si je bila ravno zoper ta riziko zagotovila hipoteko. Drugače je v primerih, kadar hipotekarni upnik kaj posebej zagotovi oziroma se zaveže kupcem ali podizvajalcem, kot se je npr. v revizijski zadevi II Ips 8/2020. Da bi v zadevnem šlo za tak primer, pritož­nica ne zatrjuje.

11. Pritožbeno sodišče nadalje ne sprejema argumentacije, da tožničina prednica ne bi bila smela kupiti in prodati drugih apartmajev v stavbi, kjer je tudi toženkin apartma, ne da bi bila dobiček od nakupa in prodaje odštela od terjatve, zavarovane z zadevno hipoteko. Že splošnemu pravnemu občutku se upira, da bi se komurkoli posrečilo priti v ugodnejši pravni položaj po naključju, oziroma konkret­no, da bi imela pritožnica kot hipotekarna dolžnica nenadoma manjše obveznosti samo zaradi spremembe osebe hipotekarne upnice (in pravil, ki urejajo njeno delovanje, glede na katera naj bi bila ravnala – strnjeno in poenostavljeno povzeto – _ultra vires_). Tista argumentacija po oceni pritožbenega sodišča tudi dejansko nima opore v Zakonu o ukrepih Republike Slovenije za krepitev stabilnosti bank (ZUKSB) in je (in je to tudi očitno) ni mogoče izpeljati iz določb njegovega 3. in 10.a člena, na katere se pritožnica sklicuje. Ni jasno, zakaj se npr. ravno z nakupom in prodajo premoženja, ki ustvarita dobiček, kot v primeru navedenih deset apartmajev, ne bi "_zagotovi[lo] gospodarn[e] uporab[e] sredstev proračuna in njihov[e] povrnit[ve]_" (kar je eden od ciljev zakona, navedenih v prvem odstavku 3. člena ZUKSB). Ali zakaj se navedeno ravnanje ne bi prilegalo tem programskim napotkom (iz druge in tretje povedi drugega odstavka 3. člena ZUKSB): _"DUTB posluje gospodarno, če so bili viri, ki jih je DUTB uporabila za opravljanje svoje dejavnosti, pridobljeni v ustrezni količini, kakovosti, ob pravem času in po najboljši ceni. DUTB posluje učinkovito, če je bilo doseženo kar najboljše razmerje med uporabljenimi vložki in doseženimi učinki."_ Še manj pa je jasno, zakaj bi bilo iz citiranih ali iz drugih določb 3. člena nujno konstruirati ravno pravilo, za kakršno se zavzema pritožnica. Takšnemu (po oceni pritožbenega sodišča neobstoječemu) pravilu ni v oporo niti (oddaljena in nezanesljiva) analogija z določbami 10.a člena ZUKSB, ki je med drugim opredeljeval pristojnosti tožničine pravne prednice pri prestrukturiranju gospodarskih družb. Iz tega, da _"DUTB lahko odplačno pridobi delež gospodarske družbe, če […] je pred odplačno pridobitvijo novega deleža že upnik ali družbenik te gospodarske družbe in lahko verjetno pričakuje, da se bo zaradi pridobitve novega deleža povečala vrednost njene obstoječe terjatve do te gospodarske družbe ali vrednost njenega deleža v tej gospodarski družbi,"_ (prva alineja šestega odstavka 10.a člena) po oceni sodišča nujno ne izhaja to, da tožničina prednica _"ni imela podlage za nakup apartmajev, na katerih je imela ločitveno pravico, kolikor s tem ni zasledovala poplačila terjatve, zavarovane s konkretno hipoteko"_ (9. str. pritožbe). In še celo če res ne bi smela kupovati in prodajati drugih apartmajev v tisti stavbi z namenom zasledovati dobiček, iz tega ne sledi, da bi bila morala (morebiten) dobiček odšteti od terjatve do toženke.

12. Ker zatrjevani dobiček od prodaje navedenih apartmajev ni pravno odločilen za zadevno hipotekarno tožbo, sodišče prve stopnje ni kršilo postopka, ko v zvezi z njim ni izvajalo dokazov, zlasti s pridobivanjem in branjem prodajnih pogodb za te apartmaje, niti ni s tem v zvezi nepopolno ugotovilo dejanskega stanja.

13. Pritožbeno sodišče ne sprejema pritožbenega očitka, da je sodišče prve stopnje prezrlo trditve iz "pripravljalne vloge z dne 2. 11. 2021" (iz odgovora na tožbo), da je leta 2018 tožnica sama zatrjevala terjatev zgolj v višini 53.000 EUR (medtem ko tožba in izpodbijana sodba izhajata iz preostanka terjatve na dan 12. 11. 2021 v velikosti 615.566,32 EUR). Ta očitek temelji na nepopolnem prikazu pravdnega gradiva: dejanska podlaga sodbe se skozi pravdo tipično postopoma izgrajuje skozi dinamiko zatrjevanja in oporekanja, pritožnica pa je pri svojem očitku zanemarila, da je tožnica (na kar ta utemeljeno opozarja tudi v odgovoru na pritožbo) zgoraj povzeto pritožničino trditev iz odgovora na tožbo postavila v kontekst že v svoji naslednji (prvi) pripravljalni vlogi z dne 20. 12. 2020, ko je pojasnila (na 5. str.), da znesek 53.000 EUR izhaja iz njene ponudbe družbi C. in odraža takratne razmere in okoliščine, da pa ta družba ponudbe ni sprejela. Tožnica je v isti vlogi podala tudi konkreten in podroben prikaz vračunavanja delnih plačil na račun zadevne kreditne terjatve. Ko je torej sprejelo slednje trditve (in z njimi povezane dokaze), sodišče prve stopnje ni prezrlo navedb iz odgovora na tožbo, ki so v pritožbi poudarjene parcialno in nekompletno.

14. Končno pritožnice ne more privesti do uspeha njeno grajanje zavrnitve obrambnega argumenta, da naj tožnica ne bi bila upoštevala plačil, ki jih bo prejela iz splošne razdelitvene mase v stečaju A., z argumentom, da se pričakuje zgolj 2-odstotno poplačilo. Pritožbeni argument je mogoče zavrniti že s tem, da zmanjšanja s hipoteko zavarovane terjatve ne more biti za plačila, ki bodo morda šele v prihodnosti prejeta, sicer pa pritožnica tudi ni konkretna glede tega, koliko naj bi teh bodočih plačil sploh bilo.4

15. Ker niso podani zatrjevani pritožbeni razlogi niti tisti, na katere pazi samo (drugi odstavek 350. člena ZPP), je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo in izpodbijano sodbo potrdilo (353. člen ZPP).

16. Pritožnica ni uspela, zato sama trpi pritožbene stroške, tožnici pa mora povrniti njene stroške z odgovorom na pritožbo (prvi odstavek 165. v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP). Pritožbeno sodišče je tožnici priznalo stroške za sestavo odgovora na pritožbo v obsegu 1.750 točk (1. točka tar. št. 22 v zvezi s 1. točko tar. št. 19 Odvetniške tarife, OT), materialne stroške v obsegu 27,5 točke (tretji odstavek 11. člena OT), kar ob upoštevanju vrednosti točke 0,6 EUR (prvi odstavek 13. člena OT) in povečanja za 22-odstotni DDV (drugi odstavek 12. člena OT) znaša 1.301,13 EUR. Toliko mora toženka tožnici plačati v 15 dneh, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

1 Dne 31. 12. 2022 so skladno s tretjim odstavkom spremenjenega 36. člena Zakona o ukrepih Republike Slovenije za krepitev stabilnosti bank (Uradni list RS št. 105/12 in 104/15) premoženje ter pravice in obveznosti prvotne tožnice prešli na sedanjo tožnico, pri čemer je pravno nasledstvo podrobneje uredila Vlada Republike Slovenije z Uredbo o pravnem nasledstvu Družbe za upravljanje terjatev bank, d. d. (Uradni list RS št. 138/22), in sicer kot poenostavljeno pripojitev po Zakonu o gospodarskih družbah, s čimer je sedanja tožnica kot univerzalna pravna naslednica vstopila v vsa pravna razmerja prvotne tožnice (šesti v zvezi z drugim odstavkom 580. člena ZGD-1), po oceni pritožbenega sodišča tudi v zadevno procesnopravno (v sodni praksi je drugačna stališča mogoče najti za situacije, drugačne od zadevne, v katerih prenosna družba ni prenehala; uporaba tistega stališča v tej zadevi ne bi imela drugačnih posledic: glede možnosti odločanja pritožbenega sodišča ne glede na prekinitev postopka gl. drugi odstavek 207. člena in glede nadaljnjega ravnanja prvostopenjskega sodišča prvi odstavek 208. člena Zakona o pravdnem postopku, po katerem bi se prekinjeni postopek nadaljeval s sedanjo tožnico, ko bi ji sodišče prve stopnje vročilo to sodbo sodišča druge stopnje). 2 Utemeljeno v odgovoru na pritožbo tožnica med drugim opozarja, da je sodišče tudi v 18. točki obrazložitve rekapituliralo, kaj je bilo zanj pravno odločilno: zlasti zakonsko upravičenje, da se tožnica poplača iz hipoteke za terjatev, ki po njegovih ugotovitvah še ni bila poplačana. S tem je dan glede trditev, ki naj bi bile prezrte, posreden, a jasen odgovor; sodišče prve stopnje torej ni prezrlo pritožničinih navedb – le pravno odločilne po njegovi presoji niso bile. 3 Pritožnica tega ne trdi, pač pa nekaj drugega: da se je C. družbi A. zavezal priskrbeti izbrisno pobotnico, in najbrž je bilo res tako, toda to ne ustvarja nikakršne tožničine zaveze. 4 Trdi le, "da bo poplačilo najverjetneje izvedeno v vijem odstotku".