Jedro

Ugotovljeno je, da sta tožnika vedela, da gradita na parceli, ki je bila tedaj v lasti toženke. Glede lastništva parcele torej nista bila v dobri veri. Ugotovljeno pa je tudi, da je toženka gradnjo dovolila. Glede na nedobrovernost tožnikov kot graditeljev v zvezi z lastninsko pravico na zemljišču je treba pravne učinke gradnje na tujem zemljišču presojati po določbi 25.čl. ZTLR. Okoliščino, da je toženka kot lastnica zemljišča za gradnjo vedela in jo je celo vnaprej dovolila, pa je treba upoštevati v okviru presoje, kakšna upravičenja iz prvega odst. 25.čl. ZTRL bi ji v tem primeru pripadala.

Glede na svoj pristanek h gradnji toženka ne more utemeljeno zahtevati niti rušenja objekta (2. odst. 25.čl. ZTLR), niti ne more uveljavljati, da ji pripade lastninska pravica na objektu. Pač pa ima po tej določbi pravico zahtevati plačilo prometne cene za zemljišče, na katerem stoji stavba in ki je potrebno za njeno redno rabo.

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je ugodilo tožbenemu zahtevku in ugotovilo, da sta tožnika vsak do ene idealne polovice solastnika garažnega objekta v izmeri 44,40 m2 na severovzhodnem delu parcele št. 201/186 pri vl.št. 572 k.o. P. in k temu objektu pripadajočega funkcionalnega zemljišča v izmeri 85 m2. Toženki je naložilo, da jima izstavi zemljiškoknjižno listino za vknjižbo lastninske pravice na tej nepremičnini na njuno ime za vsakega do ene idealne polovice. Odločilo je še, da mora toženka odnesti iz garaže svoje premičnine in ji za vnaprej prepovedalo odlaganje stvari v tej garaži. Sodišče druge stopnje je zavrnilo toženkino pritožbo in potrdilo sodbo prve stopnje. Obe sodišči sta ugotovili, da sta tožnika zgradila sporno garažo s toženkinim dovoljenjem in s svojim delom in da sta sama v celoti financirala gradnjo. Štelo ju je za dobroverna graditelja in jima na podlagi določbe 24. člena zakona o temeljnih lastninskopravnih razmerjih (ZTLR) priznalo lastninsko pravico tudi na parceli, na kateri stoji sporni objekt in na funkcionalnem zemljišču, ki ga je odmeril izvedenec geodetske stroke.

Proti tej sodbi vlaga toženka revizijo. Uveljavlja revizijske razloge bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga, da revizijsko sodišče obe sodbi razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da sta sodišči zmotno uporabili določbo 24.čl. ZTLR, ker sta tožnika šteli za dobroverna graditelja. Na podlagi navedene določbe pridobi namreč graditelj lastninsko pravico na zemljišču, če ni vedel in tudi ni mogel vedeti, da gradi na tujem zemljišču. Tožnika pa sta vedela, da gradita na toženkinem zemljišču. S tem pa se obe sodišči sploh nista ukvarjali. Napačno je ocenjeno dejstvo, da se toženka gradnji ni uprla. Razlog za to je, da je gradnjo sama financirala in objekt po dograditvi tudi uporabljala. Opozarja, da sploh ni ugotovljeno, s čigavim denarjem se je financirala gradnja. Sodišči nista zavzeli določnega stališča glede datuma pogodbe o priznanju solastniških deležev. Toženka vztraja pri trditvi, da je pogodba antidatirana in navaja razloge za tako stališče. Navaja, da je tudi pri odmeri funkcionalnega zemljišča materialno pravo uporabljeno napačno. To zemljišče je namreč določeno na škodo funkcionalnega zemljišča, potrebnega za hišo. Končno omenja še, da je solastnik celotne nepremičnine tudi M. P., ki bi moral biti udeležen v pravdi kot sospornik.

Revizija je bila vročena tožeči stranki, ki nanjo ni odgovorila, in tedanjemu Javnemu tožilcu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavil ( 3. odst. 390.čl. zakona o pravdnem postopku - ZPP).

Revizija ni utemeljena.

Bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, ki jih uveljavlja toženka z revizijo, revizijsko sodišče ni ugotovilo. V obeh sodbah je določno navedeno, katera dejstva štejeta sodišči za ugotovljena in na podlagi katerih dokazov. Dokazna ocena je izpeljana jasno in v skladu s podatki v spisu, tako da v zvezi s tem ni prišlo do kršitev postopka. Kolikor pa toženka izpodbija rezultate dokazovanja, pa se to nanaša na dejansko stanje, kar ni predmet revizijskega preizkusa. Glede pasivne legitimacije ni bilo zmotno uporabljeno materialno pravo. Odločilno je zemljiškoknjižno stanje. Če pa toženka P. priznava kakšne pravice na sporni parceli, je imela na razpolago procesne možnosti, da zagotovi njegovo udeležbo v pravdi ne glede na to, da po zemljiškoknjižnem stanju P. ne more dati nobenega zemljiškoknjižnega dovoljenja. Tudi v zvezi z določitvijo zemljišča, potrebnega za redno rabo novega objekta (24.čl. ZTLR) materialno pravo ni bilo uporabljeno zmotno. Po podatkih spisa je bilo to zemljišče določeno le v najnujnejšem obsegu, kar je tudi izrecno obrazloženo v obeh sodbah.

Odločitev na prvi in drugi stopnji je pravilna, čeprav se sodbi napačno sklicujeta na določbo 24.čl. ZTLR. Po tej določbi pridobi graditelj lastninsko pravico na zemljišču, na katerem stoji objekt, in na zemljišču, ki je potrebno za redno rabo tega objekta, samo v primeru, če ni vedel in tudi ni mogel vedeti, da gradi na tujem zemljišču, lastnik zemljišča pa je vedel za gradnjo in se ni takoj uprl. Dobrovernost graditelja se mora torej nanašati na lastninsko pravico na zemljišču. Vsebina te dobrovernosti je, da je graditelj prepričan, da gradi na svojem zemljišču. Lastnikovo dovoljenje drugemu, da gradi na njegovem svetu, ni podlaga za pridobitev lastninske pravice na zemljišču na podlagi določbe 24. člena ZTLR. Ugotovljeno je, da sta tožnika vedela, da gradita na parceli, ki je bila tedaj v lasti toženke. Glede lastništva parcele torej nista bila v dobri veri. Ugotovljeno pa je tudi, da je toženka gradnjo dovolila. Glede na nedobrovernost tožnikov kot graditeljev v zvezi z lastninsko pravico na zemljišču je treba pravne učinke gradnje na tujem zemljišču presojati po določbi 25.čl. ZTLR. Okoliščino, da je toženka kot lastnica zemljišča za gradnjo vedela in jo je celo vnaprej dovolila, pa je treba upoštevati v okviru presoje, kakšna upravičenja iz prvega odst. 25.čl. ZTRL bi ji v tem primeru pripadala. (gl. načelno pravno mnenje občne seje Vrhovnega sodišča RS z dne 21. in 22. 12. 1987 v Poročilu o sodni praksi VS SRS št. II/87) Glede na svoj pristanek k gradnji toženka ne more utemeljeno zahtevati niti rušenja objekta (2. odst. 25.čl. ZTLR), niti ne more uveljavljati, da ji pripade lastninska pravica na objektu. Ni ugotovljeno, niti zatrjevano, da je toženka katerega od teh zahtevkov sploh uveljavljala v roku iz petega odstavka 25.čl. ZTLR. Pač pa ima po tej določbi pravico zahtevati plačilo prometne cene za zemljišče, na katerem stoji stavba in ki je potrebno za njeno redno rabo.

Sklicevanje na 24.čl. ZTLR glede na ugotovljeno nedobrovernost tožnikov ni utemeljeno. Toda zaradi toženkinega dovoljenja, na podlagi katerega sta tožnika zase zgradila nov objekt, so lastninsko pravni učinki gradnje na tujem zemljišču v tem primeru enaki: lastniku stavbe pripade lastninska pravica na stavbišču in zemljišču, potrebnem za redno rabo stavbe. Glede na ugotovljeno dejansko stanje toženka ne bi mogla utemeljeno uveljavljati lastninskega zahtevka na stavbi in zahtevka, da se stavba poruši v smislu 1. odst. 25.čl. ZTLR, tudi če bi ta zahtevka uveljavljala v roku iz 5. odst. tega člena. Vendar pa v takem primeru lastninska razmerja ne morejo ostati neurejena in je o njih treba odločiti tako, kot to smiselno izhaja iz tretje možnosti, ki jo daje lastniku zemljišča 25.čl. ZTLR. S tem, da ima lastnik zemljišča kot tretjo možnost pravico uveljaviti prometno vrednost zemljišča, je gotovo, da v tem primeru pripade lastninska pravica na stavbi in zemljišču graditelju. Po preteku triletnega roka iz 5. odst. 25.čl. ZTLR dobi tudi graditelj možnost uveljaviti lastninski zahtevek, saj tedaj lastniku zemljišča izbirna pravica preneha in je mogoča samo še rešitev z izplačilom prometne vrednosti zemljišča, kar je povezano z opisanimi lastninskopravnimi posledicami.

Ne glede na drugačno pravno naziranje revizijskega sodišča, je bilo na prvi in drugi stopnji sojenja odločeno pravilno. Zato ni razlogov za spreminjanje te odločitve.

Sodba revizijskega sodišča temelji na 393.čl. ZPP.