Jedro

V konkretnem primeru je iz podatkov spisa razvidno, da obdolžencu, ki je na begu, sklep o odreditvi pripora še ni bil vročen. Obdolženčevi pravici do obrambe je lahko zadoščeno le pod pogojem, da je sklep o priporu vročen tako njemu kot tudi zagovorniku (četrti odstavek 120. člena ZKP), pri čemer teče rok za pritožbo zoper sklep o odreditvi pripora od zadnje vročitve (četrti odstavek 202. člena ZKP). Ker obdolženec pravice do pritožbe zoper sklep (še) ni mogel uveljavljati, saj mu sklep še ni bil vročen, je jasno, da ta odločba v času vložitve pravnega sredstva še ni mogla postati pravnomočna. To pomeni, da je zagovornikova zahteva za varstvo zakonitosti zoper takšen nepravnomočni sklep o odreditvi pripora preuranjena.

Izrek

Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrže.

Obrazložitev

A. 1. Preiskovalna sodnica Okrožnega sodišča v Kopru je s sklepom I Kpr 26339/2014 z dne 23. 11. 2017 zoper obdolženega N. L. odredila pripor iz pripornega razloga po 1. točki prvega odstavka 201. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP), ker obstaja utemeljen sum, da je obdolženec storil kaznivi dejanji velike tatvine po 1. točki prvega odstavka 205. člena Kazenskega zakonika (KZ-1) in napada na informacijski sistem po prvem odstavku 221. člena KZ-1. Zunajobravnavni senat Okrožnega sodišča v Kopru je s sklepom I Ks 26339/2014 z dne 7. 12. 2017 pritožbo obdolženčevega zagovornika zavrnil kot neutemeljeno.

2. Zoper sklep zunajobravnavnega senata je obdolženčev zagovornik vložil zahtevo za varstvo zakonitosti, kot navaja v uvodu zahteve, zaradi kršitev Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic, Ustave Republike Slovenije, pravil postopka in kazenskega zakonika. Vrhovnemu sodišču predlaga, da zahtevi za varstvo zakonitosti ugodi in izpodbijani sklep razveljavi.

B.

3. Po določbi četrtega odstavka 420. člena ZKP se sme med kazenskim postopkom, ki ni pravnomočno končan, vložiti zahtevo za varstvo zakonitosti samo zoper odločbo o odreditvi in podaljšanju pripora, ki je pravnomočna. Zoper takšno odločbo smejo obdolženec, zagovornik in osebe iz drugega odstavka 367. člena ZKP vložiti zahtevo za varstvo zakonitosti v osmih dneh od dneva, ko je obdolženec prejel pravnomočno odločbo (tretji odstavek 421. člena ZKP). Sklep postane pravnomočen, če se ne more več izpodbijati s pritožbo ali če zoper njega ni pritožbe (drugi odstavek 132. člena ZKP).

4. V konkretnem primeru je iz podatkov spisa razvidno, da obdolžencu, ki je na begu, sklep o odreditvi pripora še ni bil vročen. Obdolženčevi pravici do obrambe je lahko zadoščeno le pod pogojem, da je sklep o priporu vročen tako njemu kot tudi zagovorniku (četrti odstavek 120. člena ZKP), pri čemer teče rok za pritožbo zoper sklep o odreditvi pripora od zadnje vročitve (četrti odstavek 202. člena ZKP). Ker obdolženec pravice do pritožbe zoper sklep (še) ni mogel uveljavljati, saj mu sklep še ni bil vročen, je jasno, da ta odločba v času vložitve pravnega sredstva še ni mogla postati pravnomočna. To pomeni, da je zagovornikova zahteva za varstvo zakonitosti zoper takšen nepravnomočni sklep o odreditvi pripora preuranjena.

5. Vrhovno sodišče je v več svojih sklepih1 navedlo, da ZKP nima izrecne določbe o tem, kako ravnati z zahtevo za varstvo zakonitosti, ki je vložena zoper nepravnomočno sodno odločbo in je torej po zakonu nedovoljena. Po 390. členu ZKP sodišče druge stopnje pritožbo, ki po zakonu ni dovoljena, s sklepom zavrže. Ta določba torej ureja enako procesno situacijo, kot je obravnavana, le da se nanaša na drugo pravno sredstvo. Zato je Vrhovno sodišče, ob smiselni uporabi te določbe, zagovornikovo zahtevo za varstvo zakonitosti zoper nepravnomočni sklep o odreditvi pripora zavrglo kot nedovoljeno.

1 Primerjaj odločbe XI Ips 210/2006 z dne 29. 6. 2006, XI Ips 30850/2016 z dne 8. 9. 2016 in številne druge.