Jedro

Določnost tožbenega zahtevka je procesna predpostavka za njegovo (meritorno) obravnavo. Zakonska ureditev, v skladu s katero je v domeni sodišča, da presodi utemeljenost civilne kazni glede na vse okoliščine primera, tožeče stranke ne odvezuje procesne dolžnosti, da tudi v tem delu oblikuje ustrezen, konkretno opredeljen zahtevek, kar v primeru denarne terjatve terja navedbo določenega zneska denarja.

Presoja pogoja po 4. točki prvega odstavka 318. člena ZPP ne sme pomeniti ugotavljanja, ali predložena dokazila dokazujejo resničnost zatrjevanih dejstev. Če zatrjevano dejstvo ni v nasprotju z dokazom, je nepomembno, kakšne narave je predloženi dokaz in ali je zadosten. Tudi če je tak dokaz, ki ni v nasprotju z dejstvi, pomanjkljiv in v kontradiktornem postopku ne bi zadostoval za utemeljenost zahtevka, tega ni mogoče šteti kot razlog za zavrnitev izdaje zamudne sodbe.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi, sodba sodišča prve stopnje se v II. točki izreka glede odločitve o tožbenem zahtevku za plačilo civilne kazni razveljavi ter se zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje, v III. točki izreka pa se sodba sodišča prve stopnje tako spremeni, da se znesek pravdnih stroškov, ki ga je tožena stranka dolžna povrniti tožeči stranki, zviša za 4,00 EUR (na 91,08 EUR).

II. V preostalem delu se pritožba zavrne in se v nerazveljavljenem in nespremenjenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Z uvodoma navedeno sodbo je sodišče prve stopnje v I. točki izreka odločilo, da je tožena stranka dolžna v 15 dneh plačati tožeči stranki znesek 672,70 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 11.12.2009 do plačila; v II. točki izreka je zavrnilo tožbeni zahtevek, da je tožena stranka dolžna do sklenitve ustrezne pogodbe, s katero bo s tožečo stranko uredila medsebojna razmerja, povezana z javnim priobčevanjem fonogramov v dejavnosti tožene stranke, tožeči stranki mesečno poročati o obsegu javnega priobčevanja fonogramov pri opravljanju svoje dejavnosti, in tudi tožbeni zahtevek tožeče stranke za plačilo civilne kazni v višini mesečnega nadomestila za javno priobčevanje fonogramov po tarifi tožeče stranke, ki ustreza načinu in obsegu priobčevanja fonogramov pri opravljanju dejavnosti tožene stranke, povečanega do 200% v višini, ki jo bo določilo sodišče, za vsak mesec neavtoriziranega javnega priobčevanja fonogramov z zakonskimi zamudnimi obrestmi; v III. točki izreka je odločilo, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki v 15 dneh povrniti njene pravdne stroške v znesku 87,08 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 16. dne do prenehanja obveznosti.

2. Zoper II. in III. točko izreka sodbe sodišča prve stopnje se pritožuje tožeča stranka zaradi napačne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev določb pravdnega postopka. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in sodbo v izpodbijanem delu spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi in pravilno odmeri pravdne stroške, podrejeno pa predlaga, da pritožbeno sodišče sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu razveljavi in vrne zadevo v tem obsegu sodišču prve stopnje v novo odločanje. Navaja, da dolžnost mesečnega poročanja izhaja iz četrtega odstavka 159. člena Zakona o avtorski in sorodnih pravicah (v nadaljevanju ZASP). ZASP izrecno ne določa, da bi bil uporabnik dolžan s kolektivno organizacijo skleniti pogodbo. V kolikor pogodbe ne sklene, je dolžan kolektivni organizaciji zgolj mesečno poročati o obsegu uporabe varovanih del (primarna obveznost uporabnika) in plačevati nadomestilo (sekundarna obveznost uporabnika). Tožeča stranka s tožbo od tožene stranke ne more zahtevati sklenitve pogodbe, saj bi takšno obveznost glede na poplačilno naravo sorodnih glasbenih pravic lahko nalagal le zakon, lahko pa od tožene stranke v sodnem postopku zahteva izpolnjevanje zakonskih obveznosti. Obveznost mesečnega poročanja, ki je smiselno ustanovljena v korist in za potrebe tožeče stranke kot kolektivne organizacije, ki pobira nadomestila za imetnike sorodnih pravic in ta nadomestila med njih tudi deli, je lahko izvršljiva oziroma izterljiva samo na podlagi izvršilnega naslova. Tega lahko glede na storitveno naravo obveznosti mesečnega poročanja predstavlja le sodna odločba. Odločitev sodišča prve stopnje pomeni, da zakonodaja (zaradi tolmačenja sodišča in posledične škodne sodne prakse) imetnikom pravic ne ponuja instituta, s katerim bi vsaj deloma omilila njihovo dolžnost po dopuščanju uporabe njihove zasebne lastnine brez njihovega izrecnega dovoljenja. Kaznivo dejanje neupravičenega izkoriščanja tujega avtorskega dela bi po stališču sodišča prve stopnje lahko storil le tisti, za katerega se ugotovi, da uporablja varovana dela in pozneje ne plačuje nadomestil, ne pa tudi nekdo, ki varovana dela dejansko neopravičeno izkorišča. Sodišče prve stopnje bi moralo ugoditi zahtevku glede mesečnega poročanja ne glede na to, da zahtevek na dan izdaje sodbe še ni zapadel, saj bo le z ugoditvijo takšnemu zahtevku tožeča stranka lahko pridobivala podatke, ki jih potrebuje za opravljanje zakonskih nalog. Tožena stranka je po ugotovitvah sodišča prve stopnje uporabnik varovanih del, zakonske obveznosti pa ne izpolnjuje, zato je za njeno realizacijo nujno potrebna sodna odločba. Tožeča stranka namreč nima druge možnosti za realizacijo zakonskih obveznosti uporabnikov, kot da uveljavlja pravno varstvo pred sodiščem. Izpodbijana odločitev imetnikom pravic ukinja pravico, da od uporabnikov zahtevajo poročanje o uporabi varovanih del, in jim nalaga, da sami iščejo uporabnike po terenu, zato je v nasprotju z namenom posameznih določb tako materialnega kot procesnega zakona. Sodišče prve stopnje je zagrešilo tudi absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 7. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP), saj je zmotno uporabilo določbe ZPP o zamudni sodbi in je posledično napačno zavrnilo tožbeni zahtevek za plačilo civilne kazni. Tožena stranka ni odgovorila na tožbene trditve, s katerimi je tožeča stranka utemeljevala tožbeni zahtevek na plačilo civilne kazni, zato bi jih moralo sodišče prve stopnje šteti za priznane in ne bi smelo ugotavljati, ali je tožeča stranka te trditve s predloženimi dokazi tudi dokazala. Tudi sicer so razlogi sodišča prve stopnje, ki navaja, da tožeča stranka za svoje trditve ni predložila dokazov, da so njene trditve v nasprotju z dokazi in da je tožbeni zahtevek nesklepčen, nejasni in si nasprotujejo. Trditve, ki utemeljujejo tožbeni zahtevek na plačilo civilne kazni, je sicer tožeča stranka dokazovala tako z listinskimi dokazi, kot s predlaganim zaslišanjem priče. Če je sodišče prve stopnje štelo, da je tožbeni zahtevek na plačilo civilne kazni nedoločen, bi moralo tožečo stranko v skladu s 108. členom ZPP pozvati na dopolnitev tožbe in šele potem meritorno odločiti. Sodišče prve stopnje je napačno odmerilo pravdne stroške tožeče stranke, saj je kot osnovo za izračun 20% DDV upoštevalo le vrednost nagrade za postopek, moralo pa bi upoštevati celotno vrednost storitve (tudi izdatek za poštne in telekomunikacijske storitve). Zato je sodišče prve stopnje napačno uporabilo materialno pravo in napačno uporabilo tudi določbo 155. člena ZPP.

3. Pritožba je delno utemeljena.

4. Pritožbeno sodišče se strinja s sodiščem prve stopnje, da zahtevek tožeče stranke po mesečnem poročanju ni utemeljen. Tak zahtevek, kot ga uveljavlja tožeča stranka, je namreč nesklepčen. Res je, da ZASP v četrtem odstavku 159. člena nalaga dolžnost uporabnikom varovanih del, ki ta dela uporabljajo na podlagi ZASP brez neizključnega prenosa ustrezne pravice, enkrat mesečno predložiti pristojni kolektivni organizaciji podatke o njihovi uporabi, hkrati pa je opustitev te dolžnosti sankcionirana kot prekršek v smislu 2. točke prvega odstavka 185. člena ZASP. Te dolžnosti tožene stranke zato tožeča stranka ne more uveljavljati kot svojo pravico, iztožljivo v civilni pravdi. Že sodišče prve stopnje je pravilno pojasnilo, da ima tožeča stranka kot kolektivna organizacija za uveljavljanje pravic imetnikov pravic na voljo le uveljavljanje civilnopravnih sankcij zaradi kršitve avtorskih pravic, ki jih določa 167. člen ZASP (plačilo nadomestila ter morebitne odškodnine oziroma civilne kazni). Iz sodne prakse izhaja enako materialnopravno stališče - pritožbeno sodišče je tako stališče zavzelo že v več postopkih, v katerih je bil predmet odločanja istovrsten tožbeni zahtevek (glej na primer sodbo I Cpg 24/2011 z dne 20.1.2011, sodbo in sklep I Cpg 439/2011 z dne 5.5.2011, sodbo in sklep I Cpg 47/2011 z dne 27.1.2011, sodbo in sklep I Cp 684/2011 z dne 26.10.2011, sodba in sklep I Cp 789/2011 z dne 6.12.2011). Pritožbene navedbe, s katerimi tožeča stranka uveljavlja drugačno interpretacijo četrtega odstavka 159. člena ZASP, so glede na navedeno materialnopravno zmotne.

5. Prvi odstavek 318. člena ZPP določa, da sodišče izda sodbo, s katero ugodi tožbenemu zahtevku, če tožena stranka v roku iz 277. člena ZPP ne odgovori na tožbo in če so izpolnjeni pogoji iz 1. do 4. točke prvega odstavka 318. člena ZPP: 1. da je toženi stranki pravilno vročena tožba v odgovor, 2. da ne gre za zahtevek, s katerim stranke ne morejo razpolagati, 3. da izhaja utemeljenost tožbenega zahtevka iz dejstev, ki so navedena v tožbi, 4. da dejstva, na katera se opira tožbeni zahtevek niso v nasprotju z dokazi, ki jih je predložil sam tožnik, ali z dejstvi, ki so splošno znana. Če je (v primeru neodpravljive nesklepčnosti) oziroma ostane (v primeru odpravljive nesklepčnosti) tožba nesklepčna, sodišče tožbeni zahtevek zavrne (tretji in četrti odstavek 138. člena ZPP). Če pa sodišče meni, da so zatrjevana dejstva v nasprotju s predloženimi dokazi, izdaja zavrnilne zamudne sodbe ne pride v poštev, ampak mora sodišče odločiti o zadevi po opravljeni glavni obravnavi.

6. V obravnavanem primeru je sodišče prve stopnje tožbeni zahtevek za plačilo civilne kazni zavrnilo, čeprav tožena stranka na tožbo ni odgovorila. Presodilo je namreč, da so dejstva v nasprotju z dokazi in da je tožba (neodpravljivo) nesklepčna, vse to pa na podlagi ugotovitve, da le s predložitvijo vprašalnika tožeča stranka ni dokazala svoje trditve, da je tožena stranka ravnala s hudo malomarnostjo. Navedena presoja in postopanje sodišča prve stopnje sta napačna in nasprotujeta institutu zamudne sodbe, ki ga ureja 318. člen ZPP. Pritožba pravilno opozarja, da zamudna sodba temelji na absolutni domnevi, da tožena stranka s svojo pasivnostjo priznava dejanske navedbe, na katerih tožeča stranka gradi svoj tožbeni zahtevek. V postopku za izdajo zamudne sodbe zato sodišče ne izvaja dokazov in ne preizkuša resničnosti tožnikovih dejanskih navedb. Upoštevajoč zgoraj naveden zaključek sodišča prve stopnje (da le s predložitvijo vprašalnika tožeča stranka ni dokazala svoje trditve, da je tožena stranka ravnala s hudo malomarnostjo) je očitno, da je v obravnavanem primeru sodišče prve stopnje ugotavljalo resničnost navedb tožeče stranke in ni zgolj preverjalo, ali ni morda podano nasprotje med zatrjevanim dejstvom in predloženimi dokazi, kot to navaja sodišče prve stopnje. Presoja pogoja po 4. točki prvega odstavka 318. člena ZPP ne sme pomeniti ugotavljanja, ali predložena dokazila dokazujejo resničnost zatrjevanih dejstev. Če zatrjevano dejstvo ni v nasprotju z dokazom (v konkretnem primeru nasprotja med dejanskimi trditvami in vprašalnikom ni), je nepomembno, kakšne narave je predloženi dokaz in ali je zadosten. Tudi če je tak dokaz, ki ni v nasprotju z dejstvi, pomanjkljiv in v kontradiktornem postopku ne bi zadostoval za utemeljenost zahtevka, tega ni mogoče šteti kot razlog za zavrnitev izdaje zamudne sodbe. Zgoraj navedeni dokazni zaključek sodišča prve stopnje prav tako nikakor ne omogoča sklepanja, da je tožba (neodpravljivo) nesklepčna. Tožba je nesklepčna, če iz dejstev, ki so navedena v tožbi, ne izhaja utemeljenost tožbenega zahtevka, zato sklepčnost nima zveze z resničnostjo tožbenih trditev. Tudi sicer se preizkus vsebinske sklepčnosti načeloma opravi šele, če je postavljen določen tožbeni zahtevek. Določnost tožbenega zahtevka je procesna predpostavka za njegovo (meritorno) obravnavo. Zakonska ureditev, v skladu s katero je v domeni sodišča, da presodi utemeljenost civilne kazni glede na vse okoliščine primera (četrti odstavek 168. člena ZASP), tožeče stranke ne odvezuje procesne dolžnosti, da tudi v tem delu oblikuje ustrezen, konkretno opredeljen zahtevek, kar v primeru denarne terjatve terja navedbo določenega zneska denarja. Kljub predhodni pravilni presoji, da je tožbeni zahtevek za plačilo civilne kazni, kot ga je postavila tožeča stranka (brez navedbe določenega zneska denarja), nedoločen, sodišče prve stopnje tožeče stranke ni pozvalo k dopolnitvi tožbe po prvem odstavku 108. člena ZPP, temveč je zaradi zmotne uporabe 318. člena ZPP izdalo zavrnilno zamudno sodbo. S tem je zagrešilo relativno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP, ki je vplivala na pravilnost in zakonitost sodbe glede tožbenega zahtevka za plačilo civilne kazni. Pritožbeno sodišče je zato odločitev sodišča prve stopnje o zavrnitvi zahtevka za plačilo civilne kazni razveljavilo in zadevo v tem obsegu vrnilo sodišču prve stopnje v novo odločanje.

7. Ker je tožeča stranka z denarnim tožbenim zahtevkom v celoti uspela, je sodišče prve stopnje toženi stranki naložilo, naj tožeči stranki povrne vse njene pravdne stroške. Ob razveljavitvi odločitve o zavrnitvi tožbenega zahtevka za plačilo civilne kazni zato pritožbeno sodišče ni razveljavilo tudi stroškovne odločitve, temveč je preizkusilo utemeljenost očitkov, s katerimi pritožba stroškovno odločitev izpodbija. Tožeča stranka v pritožbi pravilno opozarja, da je sodišče prve stopnje napačno odmerilo njene pravdne stroške. V skladu z Zakonom o odvetniški tarifi (ZOdvT) se namreč davek na dodano vrednost obračuna od celotne vrednosti odvetniške storitve, ki vključuje tako storitev samo, kot tudi materialne stroške, ki so potrebni za takšno storitev. Pritožbeno sodišče je zato znesek davka (20% DDV) obračunalo od vsote zneskov 55,90 EUR (priznana nagrada za postopek) in 20,00 EUR (priznan pavšal za poštne in telekomunikacijske storitve). Tožeči stranki je iz naslova 20% DDV priznalo 15,18 EUR. Pravilno odmerjeni stroški tožeče stranke tako znašajo 91,08 EUR, to je 4,00 EUR več kot po odmeri sodišča prve stopnje. Pritožbeno sodišče je zato spremenilo stroškovno odločitev sodišča prve stopnje tako, da je znesek pravdnih stroškov, ki ga je tožena stranka dolžna povrniti tožeči stranki, zvišalo za 4,00 EUR (na 91,08 EUR).

8. Po povedanem je pritožbeno sodišče pritožbi delno ugodilo, sodbo sodišča prve stopnje glede zavrnitve tožbenega zahtevka za plačilo civilne kazni razveljavilo ter zadevo v tem obsegu vrnilo sodišču prve stopnje v novo odločanje (354. člen ZPP); v III. točki izreka pa je sodbo sodišča prve stopnje spremenilo (5. alineja 358. člena ZPP). V preostalem delu je pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in v izpodbijanem, a nerazveljavljenem in nespremenjenem delu (zavrnitev tožbenega zahtevka po mesečnem poročanju) potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člena ZPP).

9. V novem postopku naj sodišče prve stopnje tožečo stranko v skladu s prvim odstavkom 108. člena ZPP pozove na dopolnitev tožbe v delu, ki se nanaša na zahtevano plačilo civilne kazni, da bo sposobna za meritorno obravnavo. Odvisno od ravnanja tožeče stranke naj o zahtevku ponovno odloča ali pa postopa v skladu s petim odstavkom 108. člena ZPP.

10. Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo (četrti odstavek 165. člena ZPP).