Jedro

Tožeča stranka je s spornim dogovorom sprejela tudi izpolnitev prvotne (znižaneĐ) denarne obveznosti tožene stranke v blagu, pri čemer delne izpolnitve (v vrednosti 1.580.052,00 SIT) ni odkolnila, da bi lahko uveljavljala razveljavitveni zahtevek in s tem oživitev prvotne terjatve. Po določbi prvega odstavka 74. člena ZOR je pogodba sklenjena pod pogojem, če sta njen nastanek ali prenehanje odvisna od negotovega dejstva. Zapis o "umiku tožbe po prejemu blaga" pa vsebinsko ne ustreza pravnemu institutu pogoja v smislu tu citiranega zakonskega pravila. Tožnica, ki delne izpolnitve nedenarne obveznosti po dogovoru s strani tožene stranke ni odklonila, se na odstopno upravičenje ne more sklicevati, zlasti ne v konkretnem primeru, ko tožene stranke ni pozvala, da pogodbo izpolni.

Izrek

Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje potrdi. Tožeča stranka sama trpi svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je sklep o izvršbi Temeljnega sodišča v Ljubljani, Enota v Ljubljani, opr. št. V Ig 1066/92 z dne 24.7.1992 razveljavilo v 1. in 3. točki izreka ter tožbeni zahtevek tožeče stranke stroškovno zavrnilo. Tožečo stranko je obsodilo na povrnitev pravdnih stroškov tožene stranke v znesku 113.664,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od izdaje sodbe dalje. Zoper takšno sodbo se je pravočasno pritožila tožeča stranka. Uveljavljala je vse pritožbene razloge po 1. do 3. točki prvega odstavka 353. člena ZPP/77 in predlagala, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi, napadeno sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti stroškovno ugodi, oziroma jo razveljavi in zadevo vrne prvostopnemu sodišču v novo sojenje. Priglasila je pritožbene stroške. Na vročeno pritožbo nasprotna stranka ni odgovorila. Po določbi prvega odstavka 498. člena ZPP/99 je pritožbeno sodišče o pritožbi odločalo na podlagi določb ZPP/77. Pritožba ni utemeljena. Pritožbena trditev, da je dogovor z dne 5.11.1993 (dokazna priloga A23) "predhodnica prave poravnave, ki bi jo stranki sklenili po tem, ko bi tožena stranka izdobavila blago v višini 50 % dolga v znesku 6.196.712,50 SIT", je deloma nedovoljena pritožbena novota (glej 1. odstavek 496 a člena ZPP/77), deloma pa trditev, v nasprotju z dejanskim stanjem, kot ga je z dokazno oceno citirane listine ugotovilo prvostopno sodišče. Tožnica v postopku pred sodiščem prve stopnje ni zatrjevala, da naj bi bil sporni dogovor nekakšen akt o nameri pravdnih strank za "bodočo" (sodno?) poravnavo; iz same listine namreč izhaja: volja strank, ki sta dogovor podpisali, da se terjatev v višini 6.196.712,50 SIT zniža na znesek 2.500.000,00 SIT, ta pa poravna z dobavo blaga. Pritožbeno sodišče se pridružuje materialopravnemu zaključku prvostopnega sodišča, da dogovor, ki ga prvostopno sodišče poveže še s predhodno korespondenco med pravdnima strankama (priloga A20 - A22) pravno pomeni razrešitev sporne terjatve tožeče stranke z določitvijo nove obveznosti tožene stranke (primerjaj 1089. člen ZOR). Pri tem pritožbeno sodišče še dodaja, da je tožeča stranka s spornim dogovorom sprejela tudi izpolnitev prvotne (znižaneĐ) denarne obveznosti tožene stranke v blagu (primerjaj prvi odstavek 308. člena ZOR), pri čemer delne izpolnitve (v vrednosti 1.580.052,00 SIT) ni odkolnila (glej prvi odstavek 310. člena ZOR), da bi lahko uveljavljala razveljavitveni zahtevek in s tem oživitev prvotne terjatve (glej tretji odstavek 308. člena ZOR). Pritožbena trditev, da bi moralo prvostopno sodišče ugotoviti neveljavnost spornega dogovora, ker je bil sklenjen pod pogojem (hkratne?) celotne dobave blaga, v vsebini dogovora nima podlage. Po določbi prvega odstavka 74. člena ZOR je pogodba sklenjena pod pogojem, če sta njen nastanek ali prenehanje odvisna od negotovega dejstva. Iz dogovora ne izhaja, da bi bil odvisen od pogoja, ker dogovor takšnega zapisa ne vsebuje (primerjaj 1. odstavek 71. člena ZOR), zapis o "umiku tožbe po prejemu blaga" pa vsebinsko ne ustreza pravnemu institutu pogoja v smislu tu citiranega zakonskega pravila. Pritožba se končno smiselno sklicuje na razveljavitev dogovora zaradi neizpolnitve pogodbene obveznosti tožene stranke. Po določbi 124. člena ZOR lahko upnik razveže pogodbo z odstopno izjavo, če dolžnik pogodbene obveznosti ne izpolni. Tožnica, ki delne izpolnitve nedenarne obveznosti po dogovoru s strani tožene stranke ni odklonila, se na odstopno upravičenje ne more sklicevati, zlasti ne v konkretnem primeru, ko (kot je ugotovilo prvostopno sodišče) tožene stranke ni pozvala, da pogodbo izpolni. V spornem dogovoru namreč rok izpolnitve pogodbene vrednosti tožene stranke ni bil določen, glede na določilo drugega odstavka 324. člena ZOR pa tožeča stranka tožene stranke tudi ni spravila v zamudo, saj je k izpolnitvi nedenarne obveznosti ni pozvala na s citiranim določilom predviden način. Pritožbeno sodišče s temi razlogi pritrjuje prvostopnemu sodišču, da je bil na dan začetka prisilne poravnave nad toženo stranko veljaven sporni dogovor, s tem pa tudi veljavna pogodbena obveznost tožene stranke, ki je v posledici pravnega učinkovanja začetka prisilne poravnave dospela in se spremenila v denarno obveznost, kakršno je (nesporno) tožena stranka pod pogoji prisilne poravnave tudi izpolnila. Ker je sodišče prve stopnje, kot izhaja iz razlogov te odločbe, spor materialno pravno pravilno razrešilo in pri tem ni zagrešilo nobene od bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, je bilo potrebno pritožbo zavrniti in izpodbijano sodbo potrditi (368. člen ZPP/77). Pritožnica, ki s pritožbo ni uspela, mora svoje pritožbene stroške nositi sama (glej prvi odstavek 166. člena v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP/77).