Jedro

Pritožbeno sodišče mora pritožbo vsebinsko obravnavati tako, da se opredeli do tistih pritožbenih navedb, ki so za odločitev bistvenega pomena. Pri tem pa ni nujno, da je odgovor na navedbe stranke vedno izrecen, saj je v določenih primerih tudi iz drugih navedb v obrazložitvi razvidno, da se je sodišče seznanilo z argumenti stranke in jih obravnavalo. Sodišče pa se ni dolžno opredeliti do očitno neutemeljenih ali nerelevantnih navedb stranke.

Sodišče mora zaradi spremembe obtožbe (1. odstavek 344. člena ZKP) prekiniti glavno obravnavo le v primeru, če gre za takšno vsebinsko spremembo obtožbe, da je obtožencu potreben določen čas za pripravo obrambe. V konkretnem primeru pa je očitno, da sprememba obtožbe, ki je pomenila le redukcijo obtoženega očitka, tega ni narekovala.

Izrek

Zahteva zagovornika obsojenega A.M. za varstvo zakonitosti se zavrne.

Po 98.a členu Zakona o kazenskem postopku (ZKP) je obsojenec dolžan plačati stroške, nastale v postopku s tem izrednim pravnim sredstvom, določenim kot povprečnino v znesku 350.000,00 SIT.

Obrazložitev

Okrožno sodišče v Mariboru je s sodbo z dne 28.3.2002 obsojenega A.M. spoznalo za krivega kaznivega dejanja hude telesne poškodbe po 1. odstavku 134. člena KZ. Obsojencu je po 50. členu KZ izreklo pogojno obsodbo, v kateri mu je po 1. odstavku 134. člena KZ določilo kazen šestih mesecev zapora, ki ne bo izrečena, če obsojenec v preizkusni dobi dveh let od pravnomočnosti sodbe ne bo storil novega kaznivega dejanja. Na podlagi 1. odstavka 95. člena ZKP je obsojencu naložilo v plačilo stroške kazenskega postopka iz 1. do 5. točke 2. odstavka 92. člena ZKP v znesku 194.370,40 SIT ter povprečnino, odmerjeno na 250.000,00 SIT. Višje sodišče v Mariboru je z uvodoma navedeno pravnomočno sodbo zavrnilo pritožbo obsojenčevega zagovornika kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje, obsojencu pa naložilo v plačilo stroške pritožbenega postopka, določene kot povprečnino v znesku 150.000,00 SIT.

Zoper to pravnomočno sodbo je zagovornik obsojenega A.M. vložil zahtevo za varstvo zakonitosti. V zahtevi uveljavljane kršitve zakona opredeljuje opisno. Navaja, da drugostopenjska sodba nima razlogov o pritožbenih navedbah in je zato ni mogoče preizkusiti. Poudarja, da so razlogi sodbe pritožbenega sodišča s seboj v nasprotju, nekateri od teh pa nejasni, sodišče druge stopnje pa da je napačno uporabilo materialno pravo, saj pri oškodovancu sploh ne gre za hudo telesno poškodbo. Vrhovnemu sodišču predlaga, da izpodbijano (pravnomočno) sodbo razveljavi in zadevo vrne v novo odločanje.

Vrhovna državna tožilka K.U.K. v odgovoru na zahtevo navaja, da v njej zatrjevane kršitve zakona niso podane. Zato se zavzema, da Vrhovno sodišče zahtevo obsojenčevega zagovornika za varstvo zakonitosti zavrne kot neutemeljeno.

Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

Obsojenčev zagovornik v zahtevi navaja, da sodišče druge stopnje ni presodilo vseh relevantnih navedb v njegovi pritožbi in s tem po vsebini uveljavlja kršitev določbe 1. odstavka 395. člena ZKP.

Po 1. odstavku 395. člena ZKP v obrazložitvi sodbe presodi sodišče druge stopnje navedbe pritožbe in navede kršitve zakona, ki jih je upoštevalo po uradni dolžnosti. Obrazložena sodna odločba je bistveni del poštenega sodnega postopka, ki ga zagotavlja 22. člen Ustave. Iz te ustavne določbe izhaja tudi dolžnost sodišča, da se seznani z navedbami strank, prouči njihovo dopustnost in pravno relevantnost ter se do njih, če so za odločitev bistvene in niso očitno neutemeljene, v obrazložitvi svoje odločbe opredeli. Kakor je večkrat zapisalo Ustavno sodišče, za pritožbeno sodišče izhaja ta obveznost tudi iz pravice do pritožbe (25. člen Ustave), ki vsakomur zagotavlja pravico do pravnega sredstva zoper odločbe državnih organov, s katerimi je odločeno o njegovih pravicah, dolžnostih ali pravnih interesih. Smisel tega ustavnega zagotovila ni le v tem, da zagotavlja posamezniku pravico do vložitve pravnega sredstva, temveč predvsem v tem, da lahko z vložitvijo pravnega sredstva učinkovito brani in varuje svoje pravne interese. Pravici do pritožbe kot ustavni pravici tako ustreza obveznost pritožbenega sodišča, da pritožbo, če je dopustna, vsebinsko obravnava in se do tistih pritožbenih navedb, ki so za odločitev bistvenega pomena, v obrazložitvi svoje odločbe opredeli. Pri tem pa ni nujno, da je odgovor na navedbe stranke vedno izrecen, saj v določenih primerih tudi iz drugih navedb iz obrazložitve razvidno, da se je sodišče seznanilo z argumenti stranke in jih obravnavalo. Sodišče pa se ni dolžno opredeliti le do očitno neutemeljenih ali nerelevantnih navedb stranke.

Navedba v pritožbi, da je izrek prvostopenjske sodbe nejasen, ko govori o zobnem organu, ker da tak organ ne obstaja, je očitno neutemeljena. Sodni izvedenec, dr. F.Z.Ž., specialist stomatološke stroke je na glavni obravnavi namreč pojasnil, da v primeru poškodbe zob ne gre za poškodbo dela telesa, ampak za poškodbo organa. S tem, da se sodišče druge stopnje do te pritožbene navedbe ni izrečno opredelilo, ni kršilo določbe 1. odstavka 395. člena ZKP.

Zagovornik obsojenega A.M. tudi nima prav, ko zatrjuje, da sodišče druge stopnje ni presodilo trditve v pritožbi, da je podano nasprotje med izrekom prvostopenjske sodbe in listinami v spisu, zlasti med izvedenskima mnenjima, dr. M.F. in dr. F.Z.Ž. glede vprašanja, ali je šlo za lomno razpoko na obeh zobeh ali za zlom. Sodišče druge stopnje je sicer obrazložilo, zakaj nasprotij med izvedenskima mnenjima ni, pri tem pa očitno prezrlo, da je sodišče prve stopnje na glavni obravnavi izvedlo le dokaz z branjem izvida in mnenja dr. Z.Ž. ter da je le na to izvedensko mnenje oprlo sodbo. Mnenja izvedenca M.F. pa ni prebralo in tudi ne pretreslo na glavni obravnavi, prav tako na ta dokaz ni oprlo sodbe. Izvedbe tega dokaza tudi ni predlagala nobena od strank. Glede na to, da je sodišče prve stopnje sodbo oprlo le na mnenje sodnega izvedenca F.Z.Ž., je povsem jasno, da zatrjevanje bistvene kršitve določb kazenskega postopka (očitno tista po 11. točki 1. odstavka 371. člena ZKP), s sklicevanjem na domnevna nasprotja v izvedenskih mnenjih in na tej podlagi, ni utemeljeno.

Sodni izvedenec dr. F.Z.Ž. je pojasnil, da je pri oškodovancu šlo za stalno in znatno oslabljenost zobnega organa, ker sta bila poleg dveh poškodovanih zob nanju vezana še dva druga zoba in da gre torej v obravnavanem primeru za štiri zobe, ki jih je bilo potrebno obrusiti in prekriti z estetskimi belimi prevlekami, podprtimi s kovinsko armaturo. Pri takem mnenju je vztrajal tudi po ponovnem vprašanju zagovornika. Sodišče prve stopnje je izvedenčevo mnenje sprejelo, temu pa je pritrdilo tudi sodišče druge stopnje. S tem ko vložnik selektivno povzema vsebino izvedenskega mnenja in navedeni del zamolči, ne uveljavlja nobene postopkovne kršitve, ampak ponuja lastno dokazno presojo teh odločilnih dejstev. Na ta način izpodbija v napadeni pravnomočni sodbi ugotovljeno dejansko stanje. Na tej podlagi pa po 2. odstavku 420. člena ZKP zahteve za varstvo zakonitosti ni mogoče vložiti.

Nobenega nasprotja ni v razlogih drugostopenjske sodbe, ko pritožbeno sodišče navaja, da je tudi obsojenec soglašal z branjem zapisnika o zaslišanju oškodovanca J.B. in da je prvostopenjsko sodišče utemeljeno zavrnilo obsojenčev predlog za ponovno zaslišanje oškodovanca.

Kakor je razvidno iz zapisnika o glavni obravnavi, je sodišče v soglasju s strankama prebralo tudi izpovedbo oškodovanca J.B. Obsojenec je na izpovedbo oškodovanca podal svoje pripombe, nato pa je predlagal, da se oškodovanca zasliši na glavni obravnavi in na ta način razjasni, zakaj J.B. izpoveduje drugače kot obsojenec v svojem zagovoru. Tak dokazni predlog je sodišče zavrnilo. Razlogi drugostopenjske sodbe so povsem v skladu s takim potekom procesnih dejanj, zato na tej podlagi zatrjevana kršitev določb kazenskega postopka ni podana.

Vložniku ni mogoče pritrditi, ko navaja, da so nejasni razlogi v sodbi sodišča druge stopnje, da obsojenec na spremenjeno obtožbo očitno ni potreboval novega roka za pripravo obrambe, saj je izjavil, da na spremembo obtožbe odgovora ne bo podal ter da zato obsojenčeva pravica do obrambe ni bila prekršena.

Ne glede na nekoliko nespretno formulacijo drugostopenjskega sodišča je stališče, ki ga je zavzelo v sodbi, pravilno. Z navedbami v zahtevi vložnik po vsebini zatrjuje, da je prvostopenjsko sodišče ravnalo v nasprotju z določbo 1. odstavka 344. člena ZKP, ki ureja vprašanje spremembe obtožbe. Po tej določbi sme tožilec spremeniti obtožni akt tako, da spremeni opis dejanskega stanja v obtožbi v korist ali v škodo obtoženca, vendar se mora predmet obtožbe še vedno nanašati na isti historični dogodek. Sprememba opisa dejanja ima lahko za posledico tudi spremembo pravne opredelitve kaznivega dejanja po strožjem ali milejšem kazenskem zakonu. Obdolženec se ima pravico ob spremembi obtožbe o njej izjaviti, podati svoj zagovor, ima pa tudi možnost predlagati prekinitev glavne obravnave zaradi priprave obrambe. V takem primeru mora sodišče presoditi, ali gre za tako vsebinsko spremembo obtožbe, da je treba obtoženčevemu predlogu ugoditi.

V obravnavani zadevi je državni tožilec prvotno obtožbo, v kateri je bilo obsojencu očitano, da je bil zaradi poškodb, ki jih je prizadejal J.B., uničen in za vselej ter znatno oslabljen del oškodovančevega zobnega organa, kar je huda telesna poškodba, spremenil tako, da je po končanem dokaznem postopku iz opisa izpustil očitek o uničenju navedenega organa. Obsojenec je na izrečno vprašanje sodišča odgovoril, da je spremembo obtožbe razumel in da nanjo odgovora ne bo podal. Očitno je, da taka sprememba obtožbe, ki je pomenila le redukcijo obtoženega očitka, ni narekovala prekinitve glavne obravnave zaradi priprave obrambe. Sodišče mora prekiniti glavno obravnavo le v primeru, če gre za takšno vsebinsko spremembo obtožbe, da je obtožencu potreben določen čas za pripravo obrambe. V konkretni zadevi pa ni bilo tako. Vložnik v zahtevi na najsplošnejši ravni zatrjuje kršitev navedene določbe in izhaja iz nekakšnega avtomatizma, da mora sodišče glavno obravnavo preložiti v vsakem primeru spremembe obtožnice, kar pa ne drži. Pri tem ne konkretizira okoliščin, ki bi zaradi udejanjenja vsebinske in učinkovite obsojenčeve obrambe narekovale prekinitev glavne obravnave zaradi priprave obrambe. Vrhovno sodišče zato ugotavlja, da tudi ta v zahtevi uveljavljana kršitev določb kazenskega postopka ni podana.

Zavrniti je treba tudi tiste očitke o zahtevi, da so razlogi sodbe sodišča druge stopnje nejasni v delu, v katerem sodba govori o tem, da je izvedenec ugotovil poškodbo štirih zob, ker so bili vsi brušeni in prekriti z belimi prevlekami ter da ni jasno, ali ni bil noben zob zlomljen ali pa je bilo okvarjenih šest zob.

Iz obrazložitve pravnomočne sodbe je razvidno, da je pritožbeno sodišče določno navedlo, da sta bila zoba ena in dve zgoraj levo zlomljena prečno, da je bil zaradi tega stalno in znatno oslabljen oškodovančev organ, pri tem pa se je sklicevalo tudi na mnenje dr. F.Z.Ž., da sta bila povezana poleg dveh poškodovanih zob še dva zoba in da gre v obravnavanem primeru za štiri zobe, ki jih je bilo potrebno obrusiti in prekriti z estetskimi belimi prevlekami, podprtimi s kovinsko armaturo. Taki razlogi so popolnoma jasni in je treba nasprotne navedbe v zahtevi zavrniti.

Glede na poškodbo obeh zob in opisani potrebni poseg še na dveh zobeh je pritožbeno sodišče pritrdilo prvostopenjskemu sodišču, da je bil zobni organ J.B. za stalno in znatno oslabljen, pri čemer je pritožbene navedbe, da je bilo po operaciji stanje oškodovančevega zobovja celo boljše kot prej, zavrnilo kot neresne. Oškodovančevo poškodbo je v skladu z merili, vsebovanimi v 1. odstavku 134. člena ZKP pravilno opredelilo kot hudo telesno poškodbo. S sklicevanjem na pravno stališče, zavzeto v sodbi Okrožnega sodišča na Ptuju, ki ga vložnik kar enači s stališčem, ki ga sprejema sodna praksa, obsojenčev zagovornik pravnomočne sodbe zato ne more omajati. Z navedbo v zahtevi, da oškodovanec sploh ni imel zlomljenega nobenega zoba, pa vložnik ponuja drugačno dokazno presojo in po vsebini izpodbija ugotovljeno dejansko stanje. Na tej podlagi pa zahteve za varstvo zakonitosti ni mogoče vložiti.

Vrhovno sodišče je ugotovilo, da kršitve zakona, na katere se v zahtevi za varstvo zakonitosti sklicuje zagovornik obsojenega A.M., niso podane, vložil pa jo je tudi zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja, zato jo je po 425. členu ZKP zavrnilo kot neutemeljeno.

Glede na tak izid je obsojeni A.M. po 98.a členu v zvezi s 1. odstavkom 95. člena ZKP dolžan plačati stroške, nastale v postopku s tem izrednim pravnim sredstvom, določene kot povprečnino v znesku 350.000,00 SIT. Pri odmeri povprečnine je Vrhovno sodišče upoštevalo obsojenčeve gmotne razmere, razvidne iz spisa (da je lastnik nočnega kluba v velikosti 250 m2 v Španiji, da ima plačo okrog 1000 EUR-ov na mesec in da je lastnik osebnega avtomobila J.W.), da pa z vidika odločanja v tej fazi postopka ni šlo za zahtevno zadevo.