Jedro

Za zahtevek za plačilo uporabnine je potrebno izkazati korist na strani tistega, ki solastno stvar uporablja ter prikrajšanje na strani tistega, ki solastne stvari ne uporablja. Če tožena stranka dopušča, da je v enostanovanjski hiši njen brat in se o uporabi ni pripravljena pogovarjati s tožnikom, ni mogoče trditi, da tožena stranka nima koristi zato, ker sama ne biva v hiši.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi, sodba se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. Pritožbeni stroški so nadaljnji pravdni stroški.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke, ki je zahtevala, da ji toženca plačata sorazmerno z velikostjo solastninskih deležev mesečno uporabnino za vsak tekoči mesec. Zavrnilo je tudi drugi tožbeni zahtevek, da za čas od 26.12.2011 do 25.12.2013 znaša uporabnina 7.199,75 EUR v skladu s solastninskimi deleži. Naložilo je tožeči stranki plačilo pravdnih stroškov.

2. Proti tej sodbi vlaga pritožbo tožeča stranka. Uveljavlja vse pritožbene razloge. Tožeči stranki je bila na glavni obravnavi vročena pripravljalna vloga tožene stranke, ki je vlogo poslala sodišču 15.9.2014, dan pred narokom. Tožeča stranka je želela rok za preučitev pripravljalne vloge, ker je prava nevešča stranka in ne more takoj odgovoriti, sodišče pa ji tega ni dovolilo. Izpovedbe tožeče stranke ni sproti zapisovalo v zapisnik, ampak pozneje. Odvetnica toženih strank je segala tožeči stranki v besedo, jo prekinjala in sama nadaljevala z govorjenjem. Ko pa je tožeča stranka želela seči v besedo toženi stranki, jo je sodnica prekinila. Sodnica ji je grozila z grožnjo za odstranitev. Na naroku 16.9. sta tožena in tožeča stranka predlagali zaslišanje prič S., N., A. S., J. in K. Sodišče pa tega ni dovolilo, ampak je zaključilo. Sodišče ni hotelo zaslišati predlaganih prič. Tožnik je pridobil lastnino do 23/60. Sodišče zmotno ugotovi, da tožena stranka nima koristi. Korist ima njun brat D. N., ki hišo uporablja v celoti in s tem se toženca strinjata. Tožnik se s tem ni strinjal. Toženi sta svojo obogatitev podarili bratu. Brat pa oddaja hišo drugim in bogati na račun tožnika. Nujno je zaslišanje D. N. Fizična delitev pa ni možna, ker ne gre za tri stanovanjske enote.

3. Toženi stranki sta vložili odgovor na pritožbo in predlagata zavrnitev. Toženi stranki v pripravljalni vlogi nista navajali nič novega. Tožnik pa bi si lahko strokovno pomoč pridobil takoj, ko je prejel odgovor na tožbo.

4. Pritožba je utemeljena.

5. Sodišče prve stopnje se je pri pravni podlagi za odločanje o tožbenem zahtevku oprlo na določbo 198. člena OZ. Pravilno je citiralo to določbo in predpostavke za utemeljenost zahtevka. Zavrnilo je tožbeni zahtevek, ker je menilo, da toženca nimata neposredne koristi od uporabe tožnikovega solastninskega deleža na nepremičnini, ker ne živita v tej hiši in hiše ne uporabljata. Ugotovilo je, da v hiši živi brat D., ki sicer nima solastninskega deleža na hiši, vendar biva v hiši z dovoljenjem toženke. Ugotovilo je tudi, da se toženka s tožnikom ni želela dogovoriti o delitvi nepremičnine v naravi.

6. Določba 198. člena OZ res ne konkretizira, kaj pomeni korist, ki jo ima nekdo od uporabe; vendar je pravna teorija in sodna praksa napolnila ta pravni standard tako, da je pod pojmom uporaba stvari treba razumeti vsakršno izkoriščanje tuje pravice (obligacijske, stvarne, intelektualne)(1). To pomeni, da ni nujno, da je tožena stranka sama obogatena oziroma izkorišča nepremičnino. Dopuščanje bratu, da biva v hiši, je lahko tudi korist po 198. členu OZ. Sodišče prve stopnje pa je zavrnilo dokaz z zaslišanjem D. N. in F. S. ter A. S. Zgolj dejstvo, da toženca ne bivata v sporni nepremičnini, še ne pomeni, da nimata koristi od te nepremičnine. Vendar je novejša sodna praksa tudi na stališču, da samo dejstvo, da tožnik ne more v svojo nepremičnino, še ne pomeni, da je prikrajšan. Lastninska pravica je pravica imeti stvar v posesti, jo uporabljati in uživati na najobsežnejši način ter z njo razpolagati (37. člen SPZ). Vsak solastnik ima pravico imeti star v posesti in jo skupaj z drugimi solastniki uporabljati sorazmerno svojemu idealnemu deležu, ne da bi s tem kršil pravice drugih solastnikov (66. člen SPZ). Solastnik ima vedno pravico zahtevati delitev stvari; postopek za delitev stvari v solastnini in postopek za ureditev razmerij med solastniki sta dva različna postopka, ki sta urejena v Zakonu o nepravdnem postopku. Za zahtevek za plačilo uporabnine je potrebno izkazati korist na strani tistega, ki solastno stvar uporablja ter prikrajšani na strani tistega, ki solastne stvari ne uporablja. Ker je sodišče prve stopnje izhajalo iz zmotnega prepričanja, da zahtevek po 198. členu OZ ne more biti utemeljen, ker toženca ne bivata v hiši, ni ugotavljalo drugih okoliščin na strani tožeče stranke. Pomembno je tudi, ali je toženec zahteval souporabo solastne stvari, kako je bilo solastno stvar sploh mogoče uporabljati in ali je kdo tožniku preprečeval souporabo(2).

7. Zaradi zmotnega materialnopravnega izhodišča je tako sodišče prve stopnje premalo oziroma nezadostno ugotovilo dejansko stanje, kar je botrovalo razveljavitvi sodbe in vrnitvi v ponovno sojenje (355. člen ZPP). V nadaljevanju naj tako sodišče prve stopnje izvede predlagane dokaze in o zadevi ponovno odloči. Pri tem naj izhaja iz 198. člena OZ. Pri odločanju bo torej treba upoštevati za kakšno nepremičnino gre, kako jo je mogoče uporabljati oziroma kaj je tožnik trdil o uporabi in kaj je trdila tožena stranka. Pritožbeno sodišče pa še dodaja, da bi v primeru, da bi bil tožbeni zahtevek lahko utemeljen, sodišče moralo upoštevati, da je uporabnina lahko le dajatveni zahtevek za nazaj, nikakor pa ne renta za naprej.

8. Pritožba še trdi, da tožnik ni imel možnosti sodelovanja v postopku, ker sodišče ni preložilo naroka, na katerem mu je vročilo pripravljalni spis tožene stranke. Iz spisa izhaja, da je tožnik prejel pripravljalni spis z dne 15.9.2014 na naroku. Sodišče bi moralo upoštevati, da tožnik ni prava vešč in da ne more na hitro prebrati pripravljalno vlogo na dveh straneh in nanjo odgovoriti. Ker mu sodišče te možnosti ni dalo, je s tem zagrešilo absolutno bistveno kršitev določb ZPP iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Navedbe tožene stranke iz pripravljalnega spisa je sodišče povzelo v obrazložitvi sodbe in jih je upoštevalo. V nadaljevanju postopka naj sodišče prve stopnje tudi upošteva (če bi bil tožbeni zahtevek lahko utemeljen), da drugotoženec nima poslovne sposobnosti oziroma ga zastopa drugotoženka ter da sam ne more biti odgovoren.

9. Izrek o stroških temelji na določbi 165. člena ZPP.

(1) Primerjaj komentar A. Polajnar, Pavčnik, Obligacijski zakonik s komentarji, druga knjiga, GV Založba, Ljubljana, 2003, stran 57 in naslednje. Enako tudi odločbe Vrhovnega sodišča RS II Ips 364/2000, II Ips 428/98. (2) Primerjaj odločbo VS RS II Ips 187/2013.