Jedro

Sodišče prve stopnje je pravilno presodilo, da je tožnik z očitanim dejanjem spolno nadlegoval delavko C.C. V skladu s prvim odstavkom 7. člena ZDR-1 je spolno nadlegovanje kakršna koli oblika neželenega verbalnega, neverbalnega ali fizičnega ravnanja ali vedenja spolne narave z učinkom ali namenom prizadeti dostojanstvo osebe, zlasti kadar gre za ustvarjanje zastraševalnega, sovražnega, ponižujočega, sramotilnega ali žaljivega okolja. Presoja, ali je posamezno ravnanje delavca mogoče oceniti kot spolno nadlegovanje, je pravna presoja, ki je v pristojnosti sodišča. Pritožba zato neutemeljeno izpostavlja, da C.C. v izpovedi dejanja tožnika ni ocenila kot spolno nadlegovanje. Iz njene izpovedi pa jasno izhajajo vsi elementi, zaradi katerih je bilo dejanje tožnika - dotik prsi delavke z obema rokama - oblika neželenega fizičnega ravnanja spolne narave, ki je prizadelo dostojanstvo delavke C.C., saj je bila ta zaradi tega ravnanja šokirana, jezna in razočarana. Njeno izpoved pa so potrdile tudi druge priče. To pomeni, da je tožnik z očitanim dejanjem kršil prepoved iz 7. člena ZDR-1, kot je pravilno presodilo sodišče prve stopnje.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožeča stranka sama krije svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo primarni tožbeni zahtevek, da je izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 23. 2. 2021 nezakonita, brez pravnega učinka in da se razveljavi; da se ugotovi, da nadaljevanje delovnega razmerja tožnika pri toženi stranki ni več mogoče; da se ugotovi, da tožniku delovno razmerje pri toženi stranki ni prenehalo s 24. 2. 2021, temveč je trajalo z vsemi pravicami iz delovnega razmerja do redne upokojitve tožnika dne 25. 6. 2021; da je tožena stranka dolžna tožniku od 24. 2. 2021 do 25. 6. 2021 plačati nadomestilo plače v višini, kot če bi delal, in sicer najmanj v višini 1.752,06 EUR bruto oz. 1.156,65 EUR neto, od vsakega bruto zneska nadomestila mesečne plače odvesti davke in prispevke ter druge javne dajatve ter tožniku izplačati neto znesek mesečnih nadomestil z zakonskimi zamudnimi obrestmi; da je tožena stranka dolžna tožniku plačati denarni znesek zaradi nezakonite odpovedi pogodbe o zaposlitvi 9.253,20 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi; ter da je tožena stranka dolžna povrniti tožniku stroške delovnega spora, v primeru zamude izpolnitvenega roka skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi (I. točka izreka). Zavrnilo je tudi podredni tožbeni zahtevek, da se ugotovi, da je tožniku delovno razmerje pri toženi stranki trajalo do 24. 2. 2021; da je tožena stranka dolžna tožniku od 24. 2. 2021 do 25. 6. 2021 plačati razliko med starostno pokojnino, ki jo prejema, in plačo, ki bi jo prejemal v omenjenem obdobju, v skupnem znesku 1.418,84 EUR neto z zakonskimi zamudnimi obrestmi; da je tožena stranka dolžna tožniku plačati odpravnino ob upokojitvi v znesku 6.025,83 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi; ter da je tožena stranka dolžna tožniku plačati sorazmerni del regresa za letni dopust za leto 2021 v znesku 426,76 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi (II. točka izreka). Odločilo je, da tožnik sam nosi svoje stroške postopka (III. točka izreka).

2. Tožnik se pritožuje zoper sodbo iz vseh pritožbenih razlogov po določbi prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl.). Navaja, da v vabilu na zagovor tožena stranka ni navedla, da lahko tožnik zahteva, da mora tožena stranka o nameravani odpovedi obvestiti sindikat oziroma svet delavcev oziroma delavskega zaupnika, prav tako ga ni opozorila, da lahko pri zagovoru sodeluje s strani tožnika pooblaščena oseba. Tožena stranka o zadevi tudi ni obvestila svet delavcev ali delavskega zaupnika. Na zagovoru je tožnik predlagal, da se zasliši sodelavko, ki je prijavila kršitev, česar pa tožena stranka ni storila in je zato v izredni odpovedi pomanjkljivo oziroma napačno ugotovila dejansko stanje. Sodišče prve stopnje je neutemeljeno zavrnilo dokazni predlog z zaslišanjem priče A.A. in pomanjkljivo obrazložilo svojo procesno odločitev. Sodišče prve stopnje tožniku ni dovolilo postaviti vprašanja B.B. glede delavca A.A. Sodišče prve stopnje je napačno povzelo očitano kršitev v odpovedi pogodbe o zaposlitvi tožniku ter zmotno in nepopolno ugotovilo dejansko stanje v zvezi z očitano kršitvijo. C.C. očitanega dejanja ni ocenila kot spolno nadlegovanje, česar sodišče prve stopnje ni upoštevalo, čeprav je najpomembneje, kako je ravnanja doživljala delavka, ki je bila deležna domnevnega nadlegovanja. Neutemeljena je tako ocena sodišča prve stopnje, da je bila delavka v šoku in prizadeta. Doživljanje delavke je relevantno tudi pri presoji teže storjene kršitve. V izredni odpovedi tožena stranka ni pravilno opisala dejanskega stanja, saj dejanje ni bilo storjeno na ploščadi brizgalnika, ampak na stopnicah ploščadi. Delavka v svoji izpovedi ni bila prepričljiva, saj je tistega dne s tožnikom brez kakršnihkoli težav delala do konca delavnika. Delavka je izjavo podala šele po tem, ko ji je tožena stranka obljubila novo delovno mesto, tožena stranka pa je nenameren dogodek izkoristila za izredno odpoved tožniku, ki je bil v sporu z B.B. D.D. ni potrdil izpovedi B.B., da je bila tožnica sama v njegovi pisarni med pisanjem izjave, kar kaže na to, da so se na delavko vršili pritiski, da poda izjavo. Sodišče prve stopnje je zmotno ugotovilo, da se je tožnik dotikal prsi delavke, saj je šlo zgolj za hipen, enkraten dogodek. Tožena stranka bi tožnika lahko zgolj premestila na drugo delovno mesto. Zmotno je sodišče prve stopnje zaključilo, da je tožnik do očitanega dejanja nekritičen. Tožnik je spoštoval osebno integriteto delavke, saj se ji je opravičil. Zmotno in pomanjkljivo je sodišče prve stopnje zaključilo tudi, da s tožnikom ni bilo mogoče nadaljevati delovnega razmerja do izteka odpovednega roka. Pritožbenemu sodišču predlaga, naj pritožbi ugodi in sodbo spremeni tako, da ugodi primarnemu oziroma podrednemu zahtevku, oziroma da jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Priglaša pritožbene stroške.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah razlogov, ki jih uveljavlja pritožba, pri čemer je v skladu z drugim odstavkom 350. člena ZPP po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka, naštete v navedeni določbi, ter na pravilno uporabo materialnega prava. Ugotovilo je, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, da je pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje ter pravilno uporabilo materialno pravo.

5. Predmet tega individualnega delovnega spora je presoja zakonitosti izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, ki jo je tožena stranka podala tožniku 23. 2. 2021 po 2. alineji prvega odstavka 110. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1; Ur. l. RS, št. 21/13 in nasl.) - to je zaradi hudih kršitev pogodbenih ali drugih obveznosti iz delovnega razmerja, ki jih delavec stori naklepoma ali iz hude malomarnosti. Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da je imel tožnik s toženo stranko nazadnje sklenjeno pogodbo o zaposlitvi na delovnem mestu "vodja skupine".

6. Sodišče prve stopnje je presodilo, da je bila izpodbijana izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi podana tožniku po predpisanem postopku in iz utemeljenega razloga. Pritožbeno sodišče se strinja z dejanskimi in pravnimi zaključki sodišča prve stopnje in v nadaljevanju odgovarja na bistvene pritožbene navedbe.

7. Tožnik v pritožbi neutemeljeno navaja, da ga tožena stranka v vabilu na zagovor ni opozorila, da lahko pri zagovoru po pooblastilu delavca sodeluje predstavnik sindikata ali druga, s strani delavca pooblaščena oseba, kot to določa tretji odstavek 85. člena ZDR-1. Prav tako ga ni opozorila na pravico iz prvega odstavka 86. člena ZDR-1, da lahko zahteva, da delodajalec o nameravani redni ali izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi pisno obvesti sindikat, katerega član je delavec ob uvedbi postopka oziroma, če delavec ni član sindikata, pa svet delavcev oziroma delavskega zaupnika. Pravilno je stališče sodišča prve stopnje, da iz navedenih zakonskih določb ne izhaja obveznost delodajalca, da delavca že v pisnem vabilu na zagovor opozori, da lahko zahteva, da delodajalec o nameravani odpovedi obvesti sindikat oziroma svet delavcev ali delavskega zaupnika, ki lahko tudi sodelujejo pri samem zagovoru.1 Glede na to, da tudi nespoštovanje negativnega mnenja sindikata o odpovedi in neobvestilo sindikata ne more imeti za posledico nezakonitosti odpovedi2, ne more imeti za posledico nezakonitost odpovedi niti odsotnost delodajalčevega opozorila na te pravice. Tudi v skladu s 87. členom ZDR-1 je delodajalec dolžan v odpovedi "le" obrazložiti dejanski odpovedni razlog in delavca obvestiti o pravnem varstvu, o pravicah iz naslova zavarovanja za primer brezposelnosti in o obveznosti prijave v evidenco iskalcev zaposlitve. Drugega glede vsebine odpovedi pogodbe o zaposlitvi zakon delodajalcu ne nalaga.

8. Tožnik v pritožbi neutemeljeno navaja, da je tožena stranka v postopku odpovedi pomanjkljivo oziroma zmotno ugotovila dejansko stanje, ker ni zaslišala sodelavke C.C. Postopek zagovora delavca ni formaliziran in ga ni mogoče šteti za nekakšen dokazni postopek niti primerjati s takšnim postopkom.3 Tožena stranka za zagotovitev pravice do zagovora tožnika ni bila dolžna omogočiti zaslišanja priče, saj tega ZDR-1 v drugem in tretjem odstavku 85. člena ne določa. Delodajalec ni dolžan v zvezi z očitki izvajati dokazov, pač pa je šele v sodnem postopku dolžan dokazovati utemeljenost odpovedi, če delavec zatrjuje, da je neutemeljena.4

9. Sodišče prve stopnje je pravilno zavrnilo dokazni predlog z zaslišanjem priče A.A. in to tudi ustrezno obrazložilo v 3. točki obrazložitve sodbe. Za odločitev o zakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi tožniku res ni relevantno, ali je tožena stranka tudi drugemu delavcu očitala spolno nadlegovanje druge delavke. Zato sodišče prve stopnje tudi pravilno ni dopustilo postavljanja vprašanja priči B.B. v tej smeri. Tožnik v pritožbi v zvezi s tem neutemeljeno izpostavlja, da bi bilo to relevantno za ugotovitev, ali je bil tožnik enako obravnavan kot drugi delavci v primeru ugotovljene v bistvenem podobne kršitve. Vendar pa se tožnik, ki mu je pogodba o zaposlitvi odpovedana, ker je kršil delovne obveznosti, na neenako obravnavo v primerjavi z delavci, ki so bili za podobno kršitev sankcionirani mileje ali pa sploh ne, ne more sklicevati, saj v nepravu ni enakosti.5

10. V izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi je tožena stranka tožniku očitala, da je 10. 2. 2021 spolno nadlegoval delavko C.C. s tem, ko jo je z obema rokama prijel za prsi. Očitala mu je, da je z navedenim ravnanjem naklepno kršil določilo 7. člena ZDR-1, ki prepoveduje med drugim tudi spolno nadlegovanje na delovnem mestu.

11. Neutemeljeno in tudi povsem pavšalno pritožba očita sodišču prve stopnje, da je napačno povzelo očitane kršitve iz odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Sodišče prve stopnje je v 7. točki obrazložitve sodbe povsem skladno in dobesedno prepisalo očitano kršitev iz izpodbijane odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Smiselno očitana kršitev iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP tako ni podana.

12. Tožnik se ne strinja z ugotovljenim dejanskim stanjem sodišča prve stopnje, pri tem pa v pritožbi v pretežnem delu zgolj povzema izpovedi tožnika in prič, ne da bi jasno navedel, v čem naj bi se kazalo zmotno oziroma nepopolno ugotovljeno dejansko stanje. Konkretno izpostavlja izpoved C.C., da je bilo očitano dejanje storjeno na stopnicah ploščadi in ne na sami ploščadi, kot je navedeno v odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Vendar pa takšno neskladje glede okoliščin storjene kršitve ne more povzročiti nezakonitosti odpovedi, katere bistvo je očitek, da je tožnik delavko prijel za prsi in jo s tem spolno nadlegoval. Tudi sicer ni mogoče slediti pritožbi, da C.C. v izpovedi ni bila prepričljiva. V zvezi s tem neutemeljeno izpostavlja njeno izpoved, da se je dejanje zgodilo, ko ji je tožnik dajal navodila za delo, kar pomeni, da ne drži njena izpoved, da sta se srečala na stopnicah. Priča namreč sploh ni izpovedala, da bi ji takrat tožnik dajal navodila za delo. To pa tudi ni bistveno, saj je bistveno le, ali je tožnik res storil očitano dejanje. Tožnik tudi neutemeljeno navaja, da omenjeni priči sodišče prve stopnje ne bi smelo verjeti, ker je s tožnikom na dan očitane kršitve brez kakršnihkoli težav delala do konca delavnika. Priča je namreč izpovedala, da sta delala skupaj ob prisotnosti tehnologinje, ki je prišla približno 20 minut po dogodku. Sodišče prve stopnje je na podlagi pisne izjave in izpovedi C.C., pa tudi izpovedi drugih prič pravilno ugotovilo, da je bila delavka po dogodku šokirana, jezna in razočarana. Glede na navedeno ni mogoče slediti pritožbenim navedbam, da delavka zaradi dejanja tožnika ni bila prizadeta oziroma je bila prizadeta v manjši meri.

13. Tožnik v pritožbi tudi neutemeljeno izpostavlja, da je C.C. svojo pisno izjavo napisala ob prisotnosti in pod pritiski delavcev tožene stranke. Iz njene izpovedi in izpovedi B.B. izhaja, kot je ugotovilo sodišče prve stopnje, da je pisno izjavo delavka pisala v njegovi pisarni sama, brez njegove prisotnosti in po lastnih besedah, kar pomeni, da ni bila povržena kakršnimkoli pritiskom delavcev tožene stranke, da bi vplivali na vsebino izjave. Iz izpovedi D.D., na katero opozarja pritožba, da so bili ob njegovem odhodu poleg delavke v pisarni še B.B. in E.E., ne izhaja, da je delavka v njuni prisotnosti tudi pisala izjavo. Ne drži pritožbena navedba, da B.B. ni znal verodostojno izpovedati, ali mu je delavka povedala, da se je tožnik dotaknil njenih prsi ali pa jo je prijel za prsi, saj iz njegove izpovedi povsem jasno izhaja, kako mu je delavka opisala dogodek.

14. Pritožbeno sodišče nima pomislekov v pravilnost in popolnost ugotovljenega dejanskega stanja v zvezi z očitano kršitvijo tožniku. Iz izpodbijane sodbe izhaja vestna in skrbna dokazna ocena izvedenih dokazov (8. člen ZPP), in sicer tako pisnih izjav delavke C.C. in B.B. kot tudi izpovedi tožnika in zaslišanih prič. Sodišče prve stopnje je skrbno in natančno obrazložilo razloge, zaradi katerih ne verjame izpovedi tožnika, izpostavilo je nedoslednosti in nasprotja v njegovi izpovedi, s katerimi se pritožbeno sodišče v celoti strinja. Zato sodišče prve stopnje pravilno ni sledilo tožnikovi obrambi, da njegovo ravnanje ni bilo namerno in ni imelo spolne narave, ampak je šlo za nenameren, hipen dotik telesa delavke. Tožnik v svoji izpovedi ni bil dosleden niti glede tega, ali se je delavke sploh dotaknil ali ne, druge zaslišane priče pa so izpovedovale skladno in prepričljivo. Pritožbeno sodišče tudi soglaša z oceno sodišča prve stopnje, da C.C. nima razloga, da ne bi izpovedala po resnici. Glede na to, da je bila ravno njena prijava povod za uvedbo postopka odpovedi zoper tožnika, je neprepričljiva tožnikova navedba, pri kateri vztraja tudi v pritožbi, da je bil resničen razlog za odpoved spor tožnika z B.B. Sicer pa navedeno dejstvo ne izhaja niti iz dokaznega postopka, prav tako iz dokaznega postopka ne izhaja, da bi B.B. predlagal ali sugeriral C.C., da tožnika prijavi (tožnik tega niti ni zatrjeval).

15. Sodišče prve stopnje je pravilno presodilo, da je tožnik z očitanim dejanjem spolno nadlegoval delavko C.C. V skladu s prvim odstavkom 7. člena ZDR-1 je spolno nadlegovanje kakršna koli oblika neželenega verbalnega, neverbalnega ali fizičnega ravnanja ali vedenja spolne narave z učinkom ali namenom prizadeti dostojanstvo osebe, zlasti kadar gre za ustvarjanje zastraševalnega, sovražnega, ponižujočega, sramotilnega ali žaljivega okolja. Presoja, ali je posamezno ravnanje delavca mogoče oceniti kot spolno nadlegovanje, je pravna presoja, ki je v pristojnosti sodišča. Pritožba zato neutemeljeno izpostavlja, da C.C. v izpovedi dejanja tožnika ni ocenila kot spolno nadlegovanje. Iz njene izpovedi pa jasno izhajajo vsi elementi, zaradi katerih je bilo dejanje tožnika - dotik prsi delavke z obema rokama - oblika neželenega fizičnega ravnanja spolne narave, ki je prizadelo dostojanstvo delavke C.C., saj je bila ta zaradi tega ravnanja šokirana, jezna in razočarana. Njeno izpoved pa so potrdile tudi druge priče. To pomeni, da je tožnik z očitanim dejanjem kršil prepoved iz 7. člena ZDR-1, kot je pravilno presodilo sodišče prve stopnje. Dejstvo, da se je tožnik delavki po dogodku opravičil, ne vpliva na obstoj kršitve niti ne zmanjšuje resnosti njegovega dejanja, pri čemer iz dokaznega postopka sodišča prve stopnje celo izhaja, da tožnik z opravičilom ni mislil resno in da je do svojega ravnanja nekritičen. V zvezi s slednjo ugotovitvijo v pritožbi tožnik le pavšalno navaja, da je prepričljivo izpovedal, kako je do dogodka prišlo in da je zanikal očitke tožene stranke. Glede na navedeno je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da je tožnik z očitanim ravnanjem kršil prepoved spolnega nadlegovanja na delovnem mestu, zato je podan utemeljen razlog za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz 2. alineje prvega odstavka 110. člena ZDR-1. 16. Pritožbeno sodišče soglaša tudi z zaključkom sodišča prve stopnje, da ob upoštevanju vseh okoliščin in interesov obeh pogodbenih strank ni bilo mogoče nadaljevati delovnega razmerja do izteka odpovednega roka, kar predstavlja dodatni pogoj za zakonitost izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz prvega odstavka 109. člena ZDR-1. Izredna odpoved je najstrožja sankcija, ki jo ima delodajalec na voljo v primeru ugotovljenih kršitev delovnopravnih obveznosti delavca in je zato rezervirana za najhujše primere kršitev, ko bi bilo od delodajalca nerazumno zahtevati, naj delavca kljub njegovi kršitvi zadrži na delu še v času odpovednega roka. V vsakem konkretnem primeru je treba glede na okoliščine primera (naravo, težo in posledice delavčeve kršitve) in interese obeh strank (kako je kršitev vplivala na medsebojna razmerja strank, medsebojno zaupanje, možnosti nadaljnjega sodelovanja ipd.) presojati, ali zaradi kršitve delavca res ni bilo mogoče delovnega razmerja nadaljevati niti do izteka odpovednega roka. Sodišče prve stopnje je v konkretnem primeru izpostavilo težo tožnikove kršitve, s čimer se pritožbeno sodišče strinja. Varstvo telesne in duševne celovitosti je na splošno varovano z Ustavo Republike Slovenije (Ur. l. RS, št. 33/91 in nasl.)6, v delovnem razmerju pa še posebej v okviru varovanja dostojanstva delavca pri delu (prvi odstavek 47. člena ZDR-1). Ker je spolno nadlegovanje poseg v to ustavno varovano pravico posameznika, takšno ravnanje, če je storjeno na delovnem mestu s strani delavca, upravičuje strogo sankcioniranje s strani delodajalca. Sodišče prve stopnje pa je pri presoji interesov obeh strank na podlagi izpovedi B.B. in F.F. ugotovilo, da tožnik nikogar ne upošteva, da je delavko C.C. v njeni odsotnosti B.B. označeval z žaljivimi izrazi, kot so prasica, kurba in pijanka, da svojega dejanja tožnik ne obžaluje in da je zato možno, da dejanje ponovi. Tožnik v pritožbi neutemeljeno izpostavlja dejstvo, da je bil pri toženi stranki in njenih pravnih prednikih zaposlen 42 let, kar pa še ne pomeni, da delavcu s tako dolgo delovno dobo ni mogoče izredno odpovedati pogodbe o zaposlitvi. Prav tako pritožba neutemeljeno navaja, da bi moralo sodišče prve stopnje upoštevati, da se je tožnik C.C. opravičil, zlasti ker je bilo v dokaznem postopku ugotovljeno, da niti ni bilo resno mišljeno.

17. Tožena stranka je trditveno podlago v zvezi z obstojem okoliščin, ki utemeljujejo podajo izredne odpovedi, podala že v odgovoru na tožbo in v ta namen predlagala zaslišanje B.B. in F.F. Tožnik je tako imel možnost odgovoriti na te navedbe, kar je tudi storil, vendar je sodišče prve stopnje na podlagi zaslišanja prič sledilo navedbam tožene stranke. Zato v tej zvezi tudi niso podane smiselno uveljavljane bistvene kršitve določb pravdnega postopka.

18. Sodišče prve stopnje je pravilno pojasnilo, da odpoved ni nezakonita, ker tožena stranka ni že v njej pojasnila dodatnega pogoja iz 109. člena ZDR-1. Obrazložitev pogoja nezmožnosti nadaljevanja delovnega razmerja glede na 87. člen ZDR-1, ki določa obliko in vsebino odpovedi, ni obvezna sestavina pisne odpovedi, zaradi česar delodajalec ta pogoj lahko dokazuje tudi v sodnem postopku.7

19. Ker niso podani niti uveljavljeni pritožbeni razlogi niti razlogi, na katere se pazi po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

20. Tožnik s pritožbo ni uspel, zato sam krije svoje pritožbene stroške (prvi odstavek 154 in 165. člena ZPP).

1 Tako tudi odločba Pdp 92/2013. 2 Odločbe VIII Ips 19/2017, VIII Ips 117/2017, Pdp 196/2020. 3 Odločbe Pdp 691/2019, VIII Ips 175/2006, VIII Ips 154/2006. 4 Odločba VIII Ips 112/2015. 5 Odločbe VIII Ips 179/2016, VIII Ips 117/2017, Pdp 268/2020. 6 35. člen Ustave RS določa, da je zagotovljena nedotakljivost človekove telesne in duševne celovitosti, njegove zasebnosti ter osebnostnih pravic. 7 Odločbe VIII Ips 278/2008, VIII Ips 399/2008, VIII Ips 105/2012, VIII Ips 184/2015.