Jedro

Dejstvo, da dolžnik prejema pokojnino, ki glede na njeno višino lahko zagotovi vsaj delno oziroma minimalno poplačilo terjatve (pravilno verjetno le poplačilo stroškov stečajnega postopka!) samo po sebi ne more biti kriterij za podaljšanje preizkusnega obdobja. V takem primeru bi razlaga, kot jo je zavzelo sodišče prve stopnje, vedno pripeljala do sklepa, da bi upokojenci, ki prejemajo več kot nezasegljiv del pokojnine, imeli najdaljšo preizkusno obdobje. Sodišče prve stopnje je ob ponovnem odločanju o trajanju preizkusnega obdobja dalo temu dejstvu preveliko težo in hkrati ni zadosti upoštevalo vseh pomembnih okoliščin.

Izrek

Pritožbi dolžnika se ugodi in se sklep v izpodbijanem prvem odstavku spremeni tako, da se zavrne upničin ugovor, da je preizkusno obdobje prekratko, upničina pritožba pa se zavrne in se sklep v izpodbijanem drugem odstavku potrdi.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je (I.) ugodilo ugovoru upnice tako, da je preizkusno obdobje podaljšalo za dve leti, skupaj na štiri leta, tj. do 29. 1. 2022; ter (II) zavrnilo njen predlog za ustavitev postopka odpusta obveznosti in zavrnitev predloga za odpust obveznosti.

2. Zoper sklep sta se pritožila upnica in dolžnik.

3. Pritožba upnice ni utemeljena, pritožba dolžnika je utemeljena.

4. Upnik lahko vloži ugovor, da ni pogojev za odpust obveznosti (ugovor proti odpustu obveznosti), če obstaja ovira za odpust obveznosti iz 399. člena Zakona o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju – ZFPPIPP (1. točka prvega odstavka 403. člena ZFPPIP). Ovira za odpust obveznosti je podana, če iz ravnanja stečajnega dolžnika v zadnjih petih letih pred uvedbo postopka osebnega stečaja ali glede na njegov premoženjski položaj izhaja, da bi bil odpust obveznosti temu stečajnemu dolžniku v nasprotju z namenom odpusta obveznosti iz prvega odstavka tega člena (zloraba pravice do odpusta obveznosti).

5. Višje sodišče se strinja s sodiščem prve stopnje, da zatrjevani dejanski stan, ki naj bi utemeljil upničin ugovor proti odpustu obveznosti, ne more biti pravno pomemben že zaradi časovne oddaljenosti zatrjevanih dogodkov. Stečajni postopek je bil uveden na predlog stečajnega dolžnika 14. 12. 2017, zato je pravno pomembno časovno obdobje, ki je zamejeno s tretjim odstavkom 399. člena ZFPPIPP, od 14. 12. 2012 dalje. Prevzemanje obveznosti v letu 2003 torej ni pravno pomembno za ta postopek. Enak sklep velja za zatrjevano odsvojitev nepremičnine, ki se je zgodila v letu 2009. 6. Pritožnica navaja, da je sodišče prve stopnje preozko razlagalo časovne omejitve v tem postopku, saj bi moralo upoštevati, da je dolžnik zlorabil pravico do odpusta obveznosti. Pritožnica je morala terjatev iztožiti, dolžnik pa se je zadnjih pet let sprenevedal, da ne obstoji. Prav tako sodišče prve stopnje ni upoštevalo, da je dolžnik predlagal postopek osebnega stečaja po tem, ko je upnica za izterjavo terjatve po izvršilnem naslovu začela zoper njega voditi izvršilni postopek.

7. Kot je višje sodišče zgoraj že pojasnilo, gre za očitno zelo star spor med obema udeležencema, nesporno pa je, da so se vsi pomembni dogodki zgodili že daleč pred letom 2012, to veja tudi za domnevno razpolaganje z nepremičnino. V predmetnem obdobju petih let sta tekla le sodna postopka (pravdni in izvršilni). Ni mogoče pritrditi pritožnici, da se pravdanje, v katerem se dolžnik kot tožena stranka upira obveznosti po tožbenem zahtevku, samo po sebi opredeli kot zlorabo pravice. Tudi sicer so ostale neprerekane ugotovitve sodišča prve stopnje, da se je dolžnik ves čas trudil zmanjšati obveznosti do ostalih upnikov. To nedvomno potrjuje tudi stanje tega postopka, ko se poleg upničine terjatve uveljavlja le še terjatev enega upnika v višini cca. 2.600,00 EUR.

8. Upnica je na koncu pritožbe še navedla, da je sodišče prve stopnje s tem, ko ni zaslišalo tudi nje, zaslišalo je le dolžnika, storilo kršitev pravil postopka (prekršilo pravico do obojestranskega zaslišanja, kot to zatrjuje v pritožbi), ker tudi ni bilo podanih izjem za to, da sodišče druge stranke ne bi zaslišalo (258. člen ZPP). S tem, ko sodišče ni zaslišalo upnice, naj bi tudi nepopolno ugotovilo dejansko stanje.

9. Kolikor upnica zatrjuje kršitev načela kontradiktornosti, češ da ji ni bilo omogočeno neposredno zaslišanje na glavni obravnavi, ta pritožbeni razlog ni podan. Zaslišanje strank kot dokazno sredstvo ni namenjeno zagotavljanju pravice stranke, da se v postopku izjavi. Za kršitev pravice do enakega varstva pravic (22. člen Ustave) gre lahko le, če sodišče v dokaznem postopku brez utemeljenih razlogov zasliši le eno stranko, drugi pa to pravico odreče in s tem poruši procesno ravnotežje med strankama. Vendar do tega v tem primeru ni moglo priti, saj je bilo v ugovoru zatrjevano vezano v pomembne delu le na obdobje, ki ga sodišče prve stopnje ni smelo upoštevati. Glede samega podaljšanja preizkusnega obdobja pa pritožnica ni navedla, kaj naj bi vedela v zvezi s tem izpovedati. Tudi sicer višje sodišče opozarja na trditveno povsem nekonkretiziran ugovor v tem delu, kolikor pa bi se trditve nanašale na okoliščine prevzemanja obveznosti in prodaje nepremičnine, pa je višje sodišče že odgovorilo, da je bilo to storjeno v neupoštevnem obdobju. Pritožnica še navaja, da je bilo zaradi opustitve njenega zaslišanje dejansko stanje nepopolno ugotovljeno, vendar ne navede katere dejstvo, ki bi bilo pravno pomembno, je ostalo nedokazano.

10. Razlogi višjega sodišča so zavzeti le v pravno pomembnem obsegu (prvi odstavek 360. člena ZPP). Ker torej sodišče prve stopnje določbe 258. člena ZPP ni kršilo in je v tem delu tudi pravilno uporabilo materialno pravo, je višje sodišče upničino pritožbo zavrnilo (2. točka 365. člena ZPP in prvi odstavek 121. člena ZFPPIPP).

11. Ni pa sodišče prve stopnje pravilno odločilo o tistem delu ugovora, v katerem je upnica predlagala zvišanje preizkusnega obdobja. Sodišče prve stopnje je s sklepom o začetku postopka odpusta obveznosti z dne 29. 1. 2018 dolžniku določilo preizkusno obdobje dveh let, ki se izteče 29. 1. 2020. Iz obrazložitve sklepa izhaja, da je upoštevalo dolžnikovo starost (63 let), dejstvo, da je dolžnik upokojen in prejema pokojnino v višini 700,00 EUR. Glede na to je navedlo, da ni pričakovati, da bi stečajni dolžnik v daljšem preizkusnem obdobju lahko pridobil sredstva, s katerimi bi lahko kolikor toliko poravnal svoje dolgove.

12. Višje sodišče v zvezi s tem najprej poudarja, da je bil upničin ugovor v tem delu trditveno povsem neobrazložen in nekonkretiziran. Iz vsebine ugovora izhaja, da je bil prvenstveno namenjen zavrnitvi predloga za odpust obveznosti. Le v zadnjem odstavku in podrejeno je upnica navedla, da v kolikor bi sodišče zavrnilo ugovor proti odpustu obveznosti, predlaga, da določi preizkusno dobo 5 let, saj glede na pretekla ravnanja stečajnega dolžnika izhaja, da bi bila krajša doba v nasprotju z namenom odpusta obveznosti. To pomeni, da je taiste okoliščine, ki jih je skušala uveljavljati v ugovoru proti odpustu obveznosti, pa so bile zaradi časovne oddaljenosti neupoštevne, skušala uveljaviti v ugovoru za podaljšanje preizkusnega obdobja. Že zato bi moralo sodišče prve stopnje ugovor tudi v tem delu zavrniti.

13. Sodišče prve stopnje je v tem delu razložilo, da dolžnik prejema dohodke in bo lahko v daljšem preizkusnem obdobju (podaljšanem za dve leti) prispeval k oblikovanju stečajne mase za poplačilo upnikov, pri čemer je mesečni priliv, glede na dejstvo, da dolžnik prejema pokojnino, siguren. Pri tem je upoštevalo, da ni podatkov o bolezni, da dolg izvira iz posojila, za katero ima upnica pravnomočno sodbo, upoštevalo pa je tudi dolžnikovo starost (63 let).

14. Po četrtem odstavku 400. člena ZFPPIPP sodišče s sklepom o začetku postopka odpusta obveznosti določi preizkusno obdobje ob upoštevanju starosti stečajnega dolžnika, njegovi družinskih razmer, njegovega zdravstvenega stanja in drugih osebnih stanj ter razlogov za njegovo insolventnost. 15. Sodišče prve stopnje je v tem delu materialno pravno zmotno uporabilo. Dejstvo, da dolžnik prejema pokojnino, ki glede na njeno višino lahko zagotovi vsaj delno oziroma minimalno poplačilo terjatve (pravilno verjetno le poplačilo stroškov stečajnega postopka!) samo po sebi ne more biti kriterij za podaljšanje preizkusnega obdobja. V takem primeru bi razlaga, kot jo je zavzelo sodišče prve stopnje, vedno pripeljala do sklepa, da bi upokojenci, ki prejemajo več kot nezasegljiv del pokojnine, imeli najdaljšo preizkusno obdobje. Sodišče prve stopnje je ob ponovnem odločanju o trajanju preizkusnega obdobja dalo temu dejstvu preveliko težo in hkrati ni zadosti upoštevalo vseh pomembnih okoliščin. To so poleg pokojnine še dolžnikova starost in končno tudi nesporno dejstvo, da dolžnik nima visokih obveznosti, del obveznosti naj bi poravnal pred stečajnim postopkom (kar je tudi nesporno dejstvo). Upoštevajoč vse pomembne okoliščine primera, ki so lahko upoštevne pri določitvi preizkusnega obdobja, dodatno upoštevajoč ustaljeno sodno prakso glede določitve preizkusnega obdobja (preizkusno obdobje 4 let je praviloma določeno pri dolžnikih, ki imajo bistveno višje obveznosti in so tudi mlajši), je višje sodišče dolžnikovi pritožbi v tem delu ugodilo in izpodbijani sklep spremenilo tako, da je upničin ugovor v tem delu zavrnilo (3. točka 365. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 121. člena ZFPPIPP.

Ta pisni odpravek se ujema z elektronskim izvirnikom sklepa.