Jedro

Sodišče je pri odločanju o (ne)utemeljenosti zahtevka zmotno uporabilo materialno pravo, ker je odločalo na podlagi določb o urejanju meje po pravični oceni v skladu s 5. odstavkom 77. člena SPZ, ne pa na podlagi določil o priposestvovanju, urejenih v ZTLR in ODZ (paragraf 1460). Te je v sodbi sicer navedlo, ne pa uporabilo.

Izrek

I. Pritožbama se ugodi, sodba sodišča prve stopnje se v izpodbijani I. in II. točki izreka, v delu, ki se nanaša na parc. št. 149/5 in parc. št. 149/4, k. o. X, in za stroške postopka (točka III.) razveljavi in se zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje pred drugega sodnika.

II. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je tožnica lastnica delov parcele 149/2 k. o. X, prikazanih v skici izvedenskega mnenja z dne 10. 8. 2013, izvedenca geodetske stroke D. G., ki vsebuje elaborat za evidentiranje sprememb v zemljiškem katastru, ki je sestavni del sodbe, za kar sta bili rezervirani parc. št., ki sta označeni z rezerviranima parcelama 149/3 in 149/5, k. o. X, pri katerih se vknjiži lastninska parcela tožnice. V presežku, glede rezervirane parcele št. 149/4, k. o. X, je tožbeni zahtevek zavrnilo. Odločilo je, da vsaka stranka trpi svoje pravdne stroške.

2. Zoper sodbo se pritožujeta obe pravdni stranki.

3. Tožnica se pritožuje zoper zavrnilni del sodbe iz vseh pritožbenih razlogov po 338. členu ZPP. Pritožbenemu sodišču predlaga, da v zavrnilnem delu sodbo spremeni tako, da zahtevku ugodi. Podrejeno predlaga razveljavitev zadeve in vrnitev sodišču prve stopnje v novo sojenje. Sodišče bi moralo zahtevku ugoditi v celoti, ker toženi stranki dobre vere tožnice ni uspelo izpodbiti. Toženca v trditveni podlagi nista zatrjevala, da je bila tožnica slaboverna v obdobju od 1972 – 1982, sodišče pa je kot znake slabe vere štelo okoliščine, ki so se dogajale že po zaključenem priposestvovanju. Poleg tega je sodišče napačno štelo, da priposestvovalna doba znaša 20 let in ne 10 let. Sodba nima razlogov o vseh pravnorelevantnih dokazih, ker se sodišče prve stopnje ni opredelilo do priloženih fotografij tožnice. Fotografije in ugotovitve na kraju samem objektivno dokazujejo, da je tožnica več desetletij neovirano izvrševala posest na nepremičnini z zasutjem kotanje, izdelavo makadamskega dovoza in položitvijo tlakovcev. Izpovedbi priče G. je sodišče namenilo preveliko težo. 4. Tožena stranka se pritožuje zoper sodbo iz vseh razlogov po 338. členu ZPP. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in tožbeni zahtevek kot neutemeljen zavrne, razen v delu, ki sta ga toženca pripoznala v odgovoru na tožbo. Podrejeno predlaga razveljavitev sodbe in vrnitev zadeve v ponovno odločanje sodišču prve stopnje. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da sta imeli sporno zemljišče v posesti do leta 1993 pravzaprav obe družini, tožničina in toženkina. Če tožnica spornega zemljišča ni imela v izključni posesti zemljišča ni mogla priposestvovati. Sodišče je razsojalo po predpisih o določitvi meje, medtem ko je bila trditvena podlaga tožbe priposestvovanje.

5. Tožeča stranka v odgovoru na pritožbo predlaga zavrnitev pritožbe tožene stranke. Tožena stranka na pritožbo tožeče stranke ni odgovorila.

6. Pritožbi sta utemeljeni.

7. Tožnica je v tožbi zatrjevala, da je priposestvovala parc. št. 149/2, ki jo po izdelavi elaborata sestavljajo rezervirane parc. št. 149/3, 149/4 in 149/5, k. o. X. Tožena stranka je v odgovoru na tožbo pripoznala zahtevek glede dela parc. št. 149/2 (sedaj rezervirane parc. št. 149/3 k. o. X), glede ostalega dela nepremičnine pa je trdila, da je njen ter da je s tožnico ves čas prihajalo do medsosedskih sporov zaradi tega dela zemljišča, ki si ga je tožnica protipravno uzurpirala. Glede preostalega spornega zemljišča je sodišče prve stopnje ugotovilo, da sta ga do leta 1993 posedovali obe družini, tožničina in toženkina, in v postopku ugotavljalo, kje je tekla uživalna meja po spornem zemljišču. 8. Tožnica je v tožbi trdila, da je parc. št. 149/2 priposestvovala. Kot pravilno izpostavlja tožena stranka, je sodišče pri odločanju o (ne)utemeljenosti zahtevka zmotno uporabilo materialno pravo, saj je odločalo na podlagi določb o urejanju meje po pravični oceni na podlagi 5. odstavka 77. člena SPZ, ne pa na podlagi določil o priposestvovanju, urejenih v Zakonu o temeljnih lastninskopravnih razmerjih (ZTLR) in ODZ (paragraf 1460), ki jih je sodišče sicer v sodbi navedlo, ne pa uporabilo.

9. Zaradi zmotne uporabe materialnega prava je pritožbeno sodišče pritožbama pravdnih strank ugodilo in sodbo v izpodbijanem delu razveljavilo (I. točka izreka, ki se nanaša na parc. št. 149/5, II. točka izreka sodbe, ki se nanaša na parc. št. 149/4 k. o. X) in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje pred drugega sodnika (355. člen ZPP v zvezi s 356. členom ZPP).

10. V ponovljenem postopku naj sodišče prve stopnje odloči o zadevi na podlagi določil o priposestvovanju, ki kot pogoj za priposestvovanje določajo dovolj dolgo posestno dobo in dobrovernost priposestvovalca. Pri presoji dobrovernosti tožeče stranke naj sodišče upošteva in kritično presoja okoliščine, ki jih je Višje sodišče že izpostavilo v odločbi II Cp 3670/2011 z dne 18. 4. 2012. Poleg tega naj sodišče toženo stranko, ki je zahtevek delno pripoznala glede rezervirane parc. št. 149/3 k. o. X in glede na izpovedbo prvega toženca, da je med strankama sporen le en meter meter zemljišča (izpoved na list. št. 29), pozove glede morebitne delne pripoznave tožbenega zahtevka.

11. Ker sta pritožbi utemeljeni zaradi zmotne uporabe materialnega prava, kar je imelo za posledico nepopolno ugotovljeno dejansko stanje, pritožbeno sodišče na ostale pritožbene navedbe ni posebej odgovarjalo (360. člen ZPP).

12. V skladu z določilom tretjega odstavka 165. člena ZPP se odločitev o stroških pritožbenega postopka pridrži za končno odločbo.