Jedro

Tožena stranka po prejemu izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi s strani tožečih strank ni mogla zakonito podati redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz krivdnih razlogov, saj pogodbe o zaposlitvi, ki je zaradi odpovedi že prenehala veljati, ni mogoče še enkrat odpovedati.

Izrek

Pritožbi tožečih strank se delno ugodi in se izpodbijani sklep o zavrženju tožbe (I. točka izreka), odločitev o neizplačanih nadurah (II./2. točka izreka) ter odločitev o pravdnih stroških (V. točka izreka) razveljavi in se zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje.

V preostalem se pritožba tožečih strank, pritožba tožene stranke pa v celoti zavrneta in se potrdi nerazveljavljeni izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

Pritožbeni stroški tožečih strank so nadaljnji stroški postopka.

Tožena stranka sama nosi svoje pritožbene stroške.

Revizija v zvezi z zavrnitvijo tožbenega zahtevka za plačilo plače, odpravnine in kilometrine se ne dopusti.

Obrazložitev

: Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zavrglo tožbo v delu, ki se nanaša na ugotovitev, da so sklepi tožene stranke z dne 30. 1. 2006 o zavrženju izrednih odpovedi tožečih strank nezakoniti ter se v celoti razveljavijo in ugotovitev, da je tožečim strankam prenehalo delovno razmerje pri toženi stranki na podlagi izrednih odpovedi tožečih strank z dne 27. 1. 2006 (I. točka izreka). Zavrnilo pa je zahtevek tožečih strank, da jim je tožena stranka dolžna plačati razliko v plači v bruto zneskih razvidnih iz izreka sodbe in od navedenih bruto zneskov odvesti vse prispevke in davke, dobljene neto mesečne zneske pa izplačati skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od vsakega 19. v mesecu za pretekli mesec do plačila (II/1. točka izreka); da jim je tožena stranka dolžna plačati neizplačane nadure za mesec december 2005 v zneskih, razvidnih iz izreka sodbe, od teh zneskov odvesti vse predpisane prispevke in davke ter dobljene neto zneske izplačati skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 18. 1. 2007 dalje do plačila (II./2. točka izreka); da jim je dolžna plačati odškodnino v višini, razvidni iz izreka sodbe skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 28. 1. 2006 dalje do plačila (II./3. točka izreka) in da jim je dolžna plačati odpravnino v višini, razvidni iz izreka sodbe skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 28. 1. 2006 dalje do plačila (II./4. točka izreka). Razveljavilo pa je sklepe tožene stranke o redni odpovedi delovnega razmerja tožečim strankam iz krivdnega razloga z dne 9. 2. 2006 (III./1. točka izreka) in naložilo toženi stranki, da je dolžna obračunati tožečim strankam razliko v plači za mesec januar 2006 v višini, razvidni iz izreka sodbe ter od bruto zneskov plač odvesti vse prispevke in davke ter neto zneske izplačati skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 19. 2. 2006 dalje do plačila (prvi odstavek III./2. točka izreka), višji zahtevek tožnikov iz naslova plač za januar 2006 pa zavrnilo (drugi odstavek, III./2. točka izreka). S sodbo na podlagi odpovedi je zavrnilo zahtevek tožečih strank, da je tožena stranka dolžna plačati za mesec december kilometrino in cestnino, razvidno iz izreka sodbe skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 1. 1. 2006 dalje do plačila (IV. izreka sodbe). Tožečim strankam je naložilo, da morajo povrniti toženi stranki stroške postopka, in sicer S.H. v znesku 402,98 EUR, T.R. v znesku 409,44 EUR in A.V. v znesku 385,11 EUR, v roku osem dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti do plačila (V. izreka sodbe).

Zoper izdani sklep in sodbo (razen glede zavrnitve tožbenega zahtevka za izplačilo dela plač za januar 2006) vlagajo tožeče stranke pravočasno pritožbo, s katero izpodbijajo sklep o zavrženju tožbe (I. točka izreka) in delno sodbo v zavrnilnem delu ter posledično stroške postopka iz vseh pritožbenih razlogov po 1. odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP – Ur. l. RS, št. 26/99 in nadaljnji) ter pritožbenemu sodišču predlagajo, da njihovi pritožbi v celoti ugodi in izpodbijani sklep in sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi oziroma podredno, izpodbijani sklep in sodbo v celoti razveljavi ter vrne sodišču prve stopnje v ponovno sojenje, toženi stranki pa naloži, da je dolžna tožečim strankam povrniti stroške pritožbe skupaj z zakonitimi zamudnimi obrestmi. V pritožbi navajajo, da je sodišče prve stopnje pri odločanju o njihovem tožbenem zahtevku storilo bistveno kršitev postopka, saj so razlogi, navedeni v obrazložitvi izpodbijane sodbe in sklepa v nasprotju z razlogi, ki izhajajo iz listin in izpovedi strank ter zaslišanih prič. Tako je kršitev podana v zvezi z zavrženjem tožbe glede ugotovitve nezakonitosti in neutemeljenosti sklepov tožene stranke z dne 30. 1. 2006, s katerimi je ta zavrgla izredno odpoved tožečih strank. Sodišče je v sodbi zapisalo, da tožeče stranke nimajo sodnega varstva glede izpodbijanja spornih sklepov, vendar iz izpodbijanih sklepov z dne 30. 1. 2006 ne izhaja takšno dejansko stanje, saj je tožena stranka tožeče stranke napotila s pravnim poukom, da zoper takšen sklep, v kolikor se z njim ne strinjajo, lahko sprožijo sodni postopek z vložitvijo tožbe pri delovnem sodišču. Zatrjujejo, da je sodišče v tem delu tožbo zmotno zavrglo in bi moralo odločiti o zahtevku tožnikov tako, kot so ti predlagali z ugotovitvijo nezakonitosti sklepov z dne 30. 1. 2006. Če bi namreč vzdržala trditev sodišča in odločitev takšna, kot je, potem so sklepi, ki jih je izdala tožena stranka z dne 30. 1. 2006, še zmeraj v veljavi. Posredno pa bi sodišče moralo odločiti tudi v zvezi z ugotovitvijo, da je delovno razmerje tožečim strankam prenehalo zaradi izredne odpovedi le-teh z dne 27. 1. 2006. Glede zavrnitve denarnega zahtevka pod točko II izreka sodbe (razlike v plači, neizplačanih nadur, odškodnini in odpravnini) tožeče stranke zatrjujejo, da so v času veljavnosti pogodb o zaposlitvi pri toženi stranki prejemali tudi plačilo plače mesečno v variabilnem delu, glede na sorazmerni procent preseganja mesečne realizacije oddelka. Stimulacija se je izplačevala v obliki kilometrine, za potrditev teh svojih navedb pa so predlagali zaslišanje prič in izvedbo dokaza z izvedencem finančne stroke, ki bi s pregledom knjigovodskih listin tožene stranke z gotovostjo ugotovil, da je tožena stranka izplačevala stimulacijo mesečno in ne koncem leta. Zaključek sodišča, da stimulacijo ugotavlja in odredi direktor, pa nima temelja, saj je o stimulaciji odločal prokurist, ki je izdelal izračun izplačila stimulacije in slednje tudi dal v izplačilo. Plačilo stimulacije predstavlja denarno terjatev, katere pravna podlaga je že znana in je postavljena tudi višina, zato izpolnjuje vse elemente za vložitev neposredne tožbe pred delovnim sodiščem. Neutemeljen je tudi zavrnjen zahtevek za izplačilo odškodnine in odpravnine, ki jo tožeče stranke uveljavljajo po 2. odstavku 112. člena ZDR. Sodišče je svojo odločitev oprlo na dejstvo, da je potrebno izrečene besede direktorja in prokurista tožene stranke (za katere so tožeče stranke dejale, da predstavljajo njihovo žalitev) razumeti v kontekstu celotnega dogajanja, ne pa z namenom žalitve toženih strank. Tožeče stranke se s tem ne strinjajo, za njih so izrečene besede direktorja tožene stranke kot prokurista z dne 16. 1. 2006, 17. 1. 2006 kot tudi 19. 1. 2006, besede, za katere je potrebno šteti, da gre za žalitev njihovega dostojanstva in so jih močno prizadele. Sodišče bi izrečene besede, ki jih tožeče stranke štejejo kot žalitev, moralo obravnavati v smislu vsakega posameznika, to je vsake tožeče stranke, glede na njen odnos do teh besed, ne pa zgolj pavšalno zavzeti stališče, da izrečene besede ne predstavljajo žalitve. Tudi če bi bilo tožečim strankam dokazano, da so morebiti s svojimi ravnanji nepravilno delovale, še ne daje pravice direktorju oziroma prokuristu, da na njih kričita, da jih žalita z lažnivci, tatovi, kradljivci in da jim očitata, da ju kradeta, da so nesposobni in še druge izraze, ki so bili izrečeni. Menijo, da to predstavlja nevzdržen poseg v njihovo človeško dostojanstvo in osebno integriteto. Hkrati zatrjujejo, da so za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi bili podani razlogi tako glede razloga žalitve, kot tudi glede razloga, da jim je tožena stranka dva meseca izplačevala bistveno zmanjšano plačo za delo, in sicer iz razloga neizplačevanja stimulativnega dela plač. Zatrjujejo, da za njihov pravni standard predstavlja bistveno zmanjšano plačilo za delo tudi neizplačilo stimulativnega dela plače, ki se odmerja, pa četudi sama v višini 10 %. Besede „plačilo za delo“ tožniki razumejo, da vključuje tudi plačilo, ki se nanaša na stimulativni del plače. Prav tako ni razlogov v zvezi z zavrnitvijo zahtevka za plačilo nadur. Zatrjujejo, da je bilo nadurno delo izplačevano v predhodnih mesecih, da pa za mesec november oziroma december 2005 niso prejeli plačila za opravljene nadure v teh mesecih. Nadurno delo so prejeli plačano v obliki kilometrine. Menijo, da pisna potrditev opravljenih nadur za prisojo zneska ni potrebna, v kolikor je bila pri toženi stranki ustaljena praksa, da se nadure izplačujejo tudi v obliki kilometrine, ne glede na to, da se morebiti niso pisno potrdile ali odobrile, čeprav so bile vodene kot opravljene nadure. Tudi izvedenec finančne stroke bi lahko z vpogledom v knjigovodsko dokumentacijo z gotovostjo ugotovil, da so pri toženi stranki evidentirali opravljene nadure in da so bile vse do spornih mesecev tudi izplačevane v določeni višini v obliki kilometrine. Priglašajo pritožbene stroške.

Tožena stranka pravočasno vlaga pritožbo zoper sodbo v ugodilnem delu, s katerim jo je sodišče obsodilo na plačilo razlike v plači za mesec januar 2005 (III. točka izreka) ter glede pravdnih stroškov (V. točka izreka) iz vseh pritožbenih razlogov. V pritožbi navaja, da je sodišče prve stopnje napačno ugotovilo dejansko stanje, saj je vsem trem tožečim strankam dosodilo razliko v plači za mesec januar 2006, in sicer v celotnem znesku, ki bi ga dobile plačanega, če bi svoje delo opravljale v skladu s sklenjenimi pogodbami o zaposlitvi, v katerih je bila določena višina plač. Pri tem je napačno vzelo za osnovo plačo z dodatki, do katerih pa tožeče stranke v mesecu januarju v nobenem primer ne bi bile upravičene zaradi nizke realizacije in bi jim, tudi če bi delale vse do 27. 1. 2006, šla zgolj osnovna plača, sorazmerno zmanjšana zaradi odpovedi pogodb o zaposlitvi z dne 27. 1. 2006 in posledično manjšega števila opravljenih delovnih dni. Vsem tožečim strankam je po ugotovitvah sodišča prenehala pogodba o zaposlitvi dne 27. 1. 2006, kar pa ne predstavlja celotnega meseca januarja, ki ima 31 dni. Sodišče je tudi neutemeljeno odločilo, da pogoji za suspenz tožečim strankam niso bili izpolnjeni. Tožeče stranke so skupno ustanovile družbo S. d.o.o., ki je registrirana za isto dejavnost kot tožena stranka in povsem jasno je bilo, da so želele z ustanovitvijo lastnega podjetja škodovati toženi stranki in ji prevzeti čim več posla. Tožena stranka takšnih delavcev ni mogla pustiti še naprej na delovnem mestu, saj so imeli dostop do vseh poslovnih podatkov tožene stranke, seznamov kupcev, dobaviteljev, pogodb o sodelovanju, do celotne opreme tožene stranke, ipd.. Odstranitev tožečih strank je bila nujna in zato so bili izdani sklepi o suspenzu povsem upravičeni in nujno potrebni, saj je na ta način tožena stranka vsaj deloma uspela zajeziti nastanek škode zaradi delovanja tožečih strank. Pritožuje pa se tudi zoper sklep o stroških, ker ji sodišče prve stopnje neutemeljeno ni priznalo stroškov za korespondenco s stranko, stroškov posveta s stranko z dne 7. 4. 2006 ter poročila toženi stranki ob vloženi pritožbi z dne 10. 4. 2006. Vsi prijavljeni stroški so toženi stranki dejansko nastali in so bili nujno potrebni za seznanitev tožene stranke s tekom postopka in njenimi pravnimi možnostmi v omenjenem postopku. Priglaša pritožbene stroške.

Pritožba tožnikov je delno utemeljena, pritožba tožene stranke pa ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del sodbe in sklep v mejah razlogov, navedenih v pritožbah, pri tem pa je skladno z določbo 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP – Ur. l. RS, št. 26/99 in naslednji) v zvezi s 366. členom ZPP po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 8., 11., 12. in 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP ter na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje sicer ni zagrešilo absolutnih bistvenih kršitev določb postopka, na katere je potrebno paziti po uradni dolžnosti, vendar je zaradi delno zmotne uporabe materialnega prava dejansko stanje delno nepopolno ugotovilo.

V dokaznem postopku pred sodiščem prve stopnje je bilo ugotovljeno, da so tožeče stranke dne 20. 1. 2006 toženi stranki vročile pisni opomin pod grožnjo izredne odpovedi pogodb o zaposlitvi, da na podlagi 3. in 5. alinee 1. odstavka 112. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR – Ur. l. RS, št. 42/2002) izpolni svojo obveznost iz pogodb o zaposlitvi in sicer o izplačilih plače in stimulacije za mesec oktober, november in december 2005 ter da direktor družbe preneha z žaljenjem in krivimi obdolžitvami. Istega dne so tožeče stranke obvestile tudi Inšpektorat za delo o razlogih za izredno odpoved delavcev in dne 27. 1. 2006 podale izredne odpovedi.

Bistveno za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi, tako s stranki delodajalca kot delavca, je, da delovno razmerje preneha takoj, brez odpovednega roka. V primeru, ko delavec izredno odpove pogodbo o zaposlitvi po 112. členu ZDR, prične takšna izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi učinkovati, ko je vročena delodajalcu. Pisno podana izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi po 112. členu ZDR veže tako delavca kot delodajalca. Ker je bistvo izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi v tem, da na tak način odpovedana pogodba o zaposlitvi preneha veljati takoj (brez odpovednega roka), v takšnem primeru delodajalec ne more več delavcu podati svoje odpovedi pogodbe o zaposlitvi (saj je ta pogodba že izredno odpovedana z vsemi pravnimi učinki te odpovedi – delavec pri delodajalcu ni več v delovnem razmerju). Ker je tožena stranka po prejemu izrednih odpovedi pogodb o zaposlitvi tožečih strank, le-te s sklepom z dne 30. 1. 2006 zavrgla in podala tožečim strankam še svojo odpoved pogodbe o zaposlitvi iz krivdnih razlogov (ki jo tožeče stranke izpodbijajo v tem individualnem delovnem sporu), je ta že iz tega razloga nezakonita. Pogodbe o zaposlitvi, ki je zaradi odpovedi že prenehala veljati, na podlagi določb ZDR ni mogoče še enkrat pravno veljavno odpovedati (sodba Vrhovnega sodišča Republike Slovenije opr. št. VIII Ips 38/2007 z dne 2. 10. 2007). Ker je bila izpodbijana redna odpoved pogodbe o zaposlitvi ( z dne 3. 2. 2006) nezakonita že iz zgoraj navedenega razloga, je sodišče prve stopnje utemeljeno ugotovilo njeno nezakonitost. Pritožba tožečih strank na ugotovitev, da jim je delovno razmerje prenehalo na podlagi njihove izredne odpovedi (torej 27. 1. 2006), je utemeljena in je tožena stranka ravnala nezakonito, ko je izredne odpovedi tožečih strank s sklepom z dne 30. 1. 2006 zavrgla. Sodišče prve stopnje je zmotno presodilo, ko je zavrglo tožbo tožečih strank z obrazložitvijo, da nimajo pravnega interesa na ugotovitev, da jim je delovno razmerje prenehalo na podlagi njihovih izrednih odpovedi in za izpodbijanje sklepa o zavrženju njihovih izrednih odpovedi. Navedeno namreč posledično pomeni, da je sklep o zavrženju izrednih odpovedi z dne 30. 1. 2006 še zmeraj v veljavi, na kar utemeljeno opozarjajo tožeče stranke v pritožbi. Zato je pritožbeno sodišče pritožbi tožečih strank v tem delu ugodilo in na podlagi 3. odstavka 365. člena ZPP razveljavilo sklep o zavrženju tožbe ter ga vrnilo v nov postopek sodišču prve stopnje, ki bo moralo o zahtevku tožečih stranki odločiti po vsebini. Tudi če gre za izredno odpoved delavca, jo mora delodajalec kot odpoved pogodbe o zaposlitvi upoštevati. Ob upoštevanju ustavne pravice do svobode dela (49. člen Ustave Republike Slovenije), delavca ne more (pri)siliti, da ostane v delovnem razmerju. Lahko uveljavlja le, da tudi delavec izpolni svoje obveznosti ob odpovedi. Pri redni odpovedi predvsem, da ostane na delu še ves čas odpovednega roka. Pri izredni odpovedi pa lahko v sporu, ki ga sproži delavec, ugovarja, da ni dolžan plačati odpravnine in odškodnine po 2. odstavku 112. člena ZDR.

Sodišče prve stopnje je presojalo zakonitost izrednih odpovedi pogodb o zaposlitvi s strani tožečih strank zaradi ugovora tožene stranke na njihove zahtevke za plačilo odpravnine in odškodnine po 109. členu v zvezi z 2. odstavkom 112. člena ZDR. V primeru izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi je na podlagi 2. odstavka 82. člena ZDR, utemeljen razlog, ki opravičuje izredno odpoved, dolžna dokazati tista stranka, ki izredno odpoveduje pogodbo o zaposlitvi. Tožeče stranke so v izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi zatrjevale, da jim je delodajalec vsaj dva meseca izplačeval bistveno zmanjšano plačilo za delo in da jih je žalil, zato so upravičene do odpravnine, določene za primer redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnih razlogov in do odškodnine najmanj v višini izgubljenega plačila za čas odpovednega roka. Pritožbeno sodišče se pridružuje ugotovitvi sodišča prve stopnje o tem, da tožeče stranke niso dokazale utemeljenega razloga za izredno odpoved pogodb o zaposlitvi z dne 27. 1. 2006. Podatki plačilnih list tožečih strank za obdobje od oktobra do decembra 2005, ko naj bi po lastnih zatrjevanjih prejemale bistveno znižano plačo, tega namreč ne potrjujejo. Plača je bila višja od tiste po pogodbi o zaposlitvi, tudi ob upoštevanju dodatkov. Prejele niso le stimulativnega dela plače, ki pa tudi po mnenju pritožbenega sodišča, ne predstavlja bistveno zmanjšano plačilo, ki bi ogrožalo preživetje tožečih strank in bi predstavljalo utemeljen razlog za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi s takojšnjim učinkovanjem. Tožeče stranke so imele v 7. točki pogodbe o zaposlitvi dogovorjeno bruto plačo za polni delovni čas ob doseganju planirane realizacije in je bila za S.H. določena v znesku 337.000,00 SIT bruto, za T.R. v znesku 342.000,00 SIT bruto in za A.V. v znesku 337.000,00 SIT bruto. Iz plačilnih list za navedeno obdobje pa je razvidno, da je S.H. v oktobru 2005 prejel 399.974,00 SIT bruto, v novembru 447.137,80 SIT bruto in v decembru 562.104,30 SIT bruto. T.R. je v oktobru 2005 prejel 438.100,60 SIT bruto, v novembru 450.838,80 SIT bruto in v decembru 566.757,00 SIT bruto. A.V. pa je v oktobru prejela 516.156,00 SIT bruto, v novembru 516.156,00 SIT bruto in decembru 649.030,60 SIT bruto. Po 7. členu pogodb o zaposlitvi tožečih strank delavcem pripada tudi del plače za delovno uspešnost, ki jo z upoštevanjem gospodarnosti, kvalitete in obsega dela ugotavlja direktor in tehnični direktor podjetja ter se odraža v variabilnem delu plače (sorazmerni procent preseganja mesečne realizacije oddelka). V primeru nedoseganja planirane mesečne realizacije oddelka se delavcu sorazmerno zniža osnovna plača, vendar največ na 80 % osnovne plače. Iz plačilnih list tožečih strank za oktober in november 2005 izhaja, da jim stimulacija ni bila obračunana, v decembru pa so prejele 26 % stimulacije. Delovna uspešnost torej glede na določila pogodb o zaposlitvi tožečih strank ni opredeljena le z obsegom dela, temveč tudi s kvaliteto dela in z gospodarnostjo, njeno ugotavljanje pa je prepuščeno direktorju oziroma tehničnemu direktorju (7. člen pogodbe). Tudi direktor tožene stranke je pojasnil, da je izključno on pristojen za odločanje o stimulaciji, tehničnega direktorja namreč nimajo, da pa je odločilen ne le obseg dela, temveč tudi gospodarnost in kvaliteta dela. Priča vodja računovodstva V.P. je izpovedala, da se v preteklosti stimulacija sploh ni izplačevala, ker jo je direktor namenjal za razvoj in izobraževanje, šele v decembru 2005, ko je bila prikazana zelo velika realizacija, je direktor odredil izplačilo stimulacije. Pritožbeno sodišče poudarja, da je bila stimulacija dogovorjena v 7. členu pogodbe o zaposlitvi tožečih strank upoštevajoč gospodarnost, kvaliteto in obseg dela ter dejstvo, da jo ugotavlja direktor in da je bilo njemu prepuščeno, da odloči ali odredi izplačilo stimulacije ali pa presežek realizacije prenese v druge namene.

Odpovedni razlog po 3. alinei 1. odstavka 112. člena ZDR je lahko podan takrat, ko je delavec prejel bistveno zmanjšano plačo za delo zaradi neplačane stimulacije kot dela plače iz naslova delovne uspešnosti, kar pa za konkretni primer ne velja. Tožeče stranke so namreč prejele bistveno višje plače, kakor so jim po pogodbi o zaposlitvi pripadale, prejele pa so tudi stimulacijo za mesec december 2005. Neutemeljena je pritožbena navedba tožečih strank, da gre pri zahtevku za plačilo stimulacije za čisto denarno terjatev in zato izpolnjuje vse pogoje za vložitev neposredne tožbe. Plačilo delovne uspešnosti ni čista denarna terjatev, kar je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje in je vezana na predhodno odločitev pristojnega organa, ki ocenjuje delovno uspešnost. Zato bi morale tožeče stranke v primeru, ko se z oceno delovne uspešnosti ne strinjajo, najprej pisno zahtevati od delodajalca, da kršitev odpravi oziroma, da svoje obveznosti izpolni in če kršitve niso odpravljene, sprožijo ustrezen postopek pred sodiščem, skladno s 1. in 2. odstavkom 204. člena ZDR. Ker tožeče stranke tega postopka še niso sprožile, je sodišče prve stopnje pravilno zavrnilo zahtevek iz tega naslova, ker še niso podani pogoji, da bi sodišče ugotavljalo in določalo višino stimulacije, ki bi posamezni tožeči stranki šla v obdobju od oktobra do decembra 2005. Tožeče stranke so v izredni odpovedi zatrjevale žalitve, ki naj bi jim jih izrekel direktor tožene stranke. Te naj bi bile izrečene 16. 1. 2006, 17. 1. 2006, T.R. pa tudi 19. 1. 2006, pri čemer naj bi šlo za očitek, da kradejo, izstavljajo lažne račune, neupravičeno izkazujejo nadure. Zaslišane priče, ki so bile na spornem sestanku, kjer naj bi bili izrečeni očitki, niso potrdile zatrjevanj tožečih strank. Prokurist tožene stranke, pomočnica direktorja in računovodja, so izpovedali, da niso slišali nobenih očitkov tožečim strankam v smislu, da kradejo, izstavljajo račune in tudi direktor je zanikal, da bi jim kaj takega izrekel. Glede izpovedi tožečih strank, da jim je direktor očital krajo oziroma krajo strank in poslov, tudi po mnenju pritožbenega sodišča ni moč prezreti, da je direktor tožene stranke dne 13. 1. 2006 zvedel, da je kar sedem njegovih delavcev, med katerimi so bile tožeče stranke, dne 5. 10. 2006 soustanovilo firmo z enako dejavnostjo kot jo ima toženka in da je bil zato proti tožečim strankam dne 16. 1. 2006 oziroma 17. 1. 2006 sprožen disciplinski postopek. Zato je sporne izjave potrebno razumeti v tem kontekstu, ne pa z namenom njihove žalitve. Pritožbeno sodišče se pridružuje dokazni oceni sodišča prve stopnje, da ni šlo za tako hude posege v dostojanstvo in osebnostno integriteto tožečih strank, da bi to opravičevalo takojšnjo prekinitev pogodbe o zaposlitvi brez odpovednega roka. Že samo dejstvo, da so na zahtevo delodajalca (ki je preklical suspenz), tožeče stranke dokončale začete posle, potrjuje, da stanje med strankama ni bilo tako nevzdržno, kot ga tožeče stranke prikazujejo. Gotovo pa je, da je sprožen disciplinski postopek oziroma redna odpoved iz krivdnih razlogov vplivala na medsebojne odnose in medsebojno zaupanje, vendar teh očitkov ni mogoče razumeti kot žalitev po 6. alinei 1. odstavka 112. člena ZDR. Ker za zakonitost izrednih odpovedi pogodb o zaposlitvi tožečih strank niso bili izpolnjeni zakonsko določeni pogoji (6. alinea 1. odstavka 112. člena ZDR) tožeče stranke niso upravičene do vtoževane odpravnine in odškodnine po 2. odstavku 112. člena ZDR.

Neutemeljena je pritožbena navedba tožene stranke, da je sodišče prve stopnje napačno ugotovilo dejansko stanje, ko je vsem trem tožečim strankam dosodilo razliko v plači za mesec januar 2006 in sicer v celotnem znesku, čeprav so delo opravljali le do 27. 1. 2006. Med strankama v postopku je bilo kot nesporno ugotovljeno, da so tožeče stranke prejele plačo za mesec januar 2006, ki je bila zmanjšana za obdobje suspenza. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da zakonski pogoji za suspenz niso bili izpolnjeni in da tožečim strankam pripada navedena razlika za čas suspenza. Po 2. odstavku 111. člena ZDR je namreč določeno, da v primeru razlogov za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi od 1. do 3. alinee 1. odstavka tega člena lahko delodajalec ob uvedbi postopka izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi delavcu prepove opravljati delo za čas trajanja postopka in da ima delavec v tem času pravico do nadomestila plače v višini polovice njegove povprečne plače v zadnjih treh mesecih pred uvedbo postopka odpovedi. V konkretnem primeru pa tožena stranka ni opredelila, da gre za uvedbo postopka izredne odpovedi (dejansko je šlo za redno odpoved iz krivdnih razlogov), ko se je v 1. točki in v zadnjem odstavku 2. točke sklepov z dne 16. 1. 2006 oziroma 17. 1. 2006 sklicevala na uvedbo postopka ugotavljanja disciplinske odgovornosti po 176. členu ZDR. Tožena stranka je izrecno potrdila, da je šlo za disciplinski postopek. Določbe, ki urejajo disciplinsko odgovornost delavca, pa ne vsebujejo določila o možnosti takojšnje prepovedi opravljanja dela delavcu (suspenz), proti kateremu se uvede postopek ugotavljanja disciplinske odgovornosti. Ker niso bili izpolnjeni zakonski pogoji za suspenz, je sodišče prve stopnje utemeljeno odločilo, da tožena stranka tožečim strankam dolguje razliko za čas suspenza za mesec januar 2006. Pri tem pa so stranke na naroku za glavno obravnavo dne 16. 1. 2007 kot nesporno ugotovile višino razlike za mesec januar 2006 za čas suspenza in to razliko je sodišče tudi tožečim strankam priznalo, višji zahtevek iz tega naslova pa zavrnilo (list. št. 98). Sodišče prve stopnje je priznalo razliko v plači za mesec januar 2006 le v višini razlike za čas suspenza, zato so neutemeljene pritožbene navedbe, da jim je sodišče priznalo celotno plačo za mesec januar 2006. Sodišče prve stopnje je materialno pravo zmotno uporabilo, ko je zavrnilo zahtevek tožečih strank za plačilo nadur za mesec december (S.H. v skupnem bruto znesku 292,10 EUR in A.V. v skupnem bruto znesku 326,32 EUR) z obrazložitvijo, da bi morale skladno s 1. odstavkom 204. člena ZDR odreditev nadurnega dela najprej ugovarjati pri delodajalcu. Zahtevek za plačilo nadurnega dela je čista denarna terjatev, zato lahko delavec vloži tožbo neposredno na sodišče, skladno s 4. odstavkom 204. člena ZDR. Pritožbeno sodišče pripominja, da tudi če nadurno delo ni pisno odrejeno, je delavec upravičen do plačila ur, ki jih je dejansko opravil po polnem delovnem času, s tem, da se dodatek za delo preko polnega delovnega časa lahko upošteva le pri takšnem številu nadur, kot jih omejuje določba 143. člena ZDR (osem ur tedensko oziroma 20 ur mesečno), za preostale ure pa delavcu pripada plačilo brez dodatka za delo preko polnega delovnega časa. Ob dejstvu, da sodišče dokaznega postopka v tej smeri ni izvajalo, je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo v tem delu razveljavilo (II./2. točka izreka) in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje (355. člen ZPP).

Ker je od odločitve o pravicah tožečih strank odvisen njihov uspeh v tej pravdi, je bilo potrebno posledično razveljaviti tudi odločitev o stroških postopka (V. točka izreka).

Za razveljavitev navedenega dela sodbe in sklepa sodišča prve stopnje se je pritožbeno sodišče odločilo kljub določbi 30. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1, Ur. l. RS, št. 2/2004 in nadaljnji), ker v nakazani smeri zaradi napačne uporabe materialnega prava sodišče prve stopnje dokazov sploh še ni začelo izvajati in bi moralo pritožbeno sodišče glede tega celotni dokazni postopek izvesti samo. To pa po oceni pritožbenega sodišča presega okvire dopolnitve oziroma ponovitven dokaznega postopka, s pomočjo katere bi bilo mogoče nepravilnosti popraviti.

Ker ostale pritožbene navedbe za odločitev v obravnavani pravdni zadevi niso pomembne (360. člen ZPP), prav tako stranke ne navajata nobenih drugih pravno upoštevnih dejstev, s katerimi bi lahko omajale izpodbijano sodbo in ker tudi niso podane kršitve, na katere mora paziti pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti (2. odstavek 350. člena ZPP), je pritožbeno sodišče v preostalem pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen).

Tožena stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka iz razloga, ker s pritožbo ni uspela (1. odstavek 165. člena ZPP v zvezi s 154. členom ZPP).

Pritožbeno sodišče je moralo odločati tudi o tem ali bo dopustilo revizijo v zvezi z odločitvijo za plačilo razlike v plači, odpravnine in kilometrine, ker gre za zahtevke, v katerih revizija ni dovoljena že na podlagi samega zakona. Zato je moralo pritožbeno sodišče v skladu z 32. členom Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1 – Ur. l. RS, št. 2/2004 in 10/2004) odločiti ali dopusti revizijo. Sodišče dopusti revizijo, če je od odločitve vrhovnega sodišča mogoče pričakovati odločitev o pomembnem pravnem vprašanju (1. alinea 1. odstavka 32. člena ZDSS-1), ali če odločba sodišča druge stopnje odstopa od sodne prakse vrhovnega sodišča glede pravnega vprašanja, ki je bistveno za odločitev, ali če v sodni praksi sodišč druge stopnje o tem vprašanju ni enotnosti, vrhovno sodišče pa o tem še ni odločalo (2. alinea 1. odstavka 32. člena ZDSS-1). Ker ne gre za nobenega od naštetih primerov, je pritožbeno sodišče sklenilo, da revizije v tem delu ne dopusti.

izvor: VDSS sodba in sklep Pdp 565/2007 zveza: ZDR člen 88, 88/1, 88/1-3, 112.