Modern Legal
  • Napreden AI iskalnik za hitro iskanje primerov
  • Dostop do celotne evropske in slovenske sodne prakse
  • Samodejno označevanje ključnih relevantnih odstavkov
Začni iskati!

Podobni dokumenti

Ogledaj podobne dokumente za vaš primer.

Prijavi se in poglej več podobnih dokumentov

Prijavite se za brezplačno preizkusno obdobje in prihranite ure pri iskanju sodne prakse.

UPRS Sodba I U 532/2022-19

ECLI:SI:UPRS:2024:I.U.532.2022.19 Upravni oddelek

denacionalizacija odškodnina bistveno zmanjšanje vrednosti nepremičnine po podržavljenju rok za vložitev zahteve za plačilo odškodnine materialni prekluzivni rok
Upravno sodišče
11. junij 2024
Z Googlom najdeš veliko.
Z nami najdeš vse. Preizkusi zdaj!

Samo zamislim si kaj bi rada da piše v sodbi, to vpišem v iskalnik, in dobim kar sem iskala. Hvala!

Tara K., odvetnica

Jedro

Določba 26. člena ZDen-B z določitvijo roka za vložitev zahtevkov iz 25. in 26. člena ZDen se nanaša na vse upravičence do vrnitve, ki uveljavljajo zahtevke iz teh dveh podlag. Drugačne razlage določbe ne daje ne jezikovna, ne druga razlaga, niti to ne izhaja iz določbe 26. člena ZDen, prav tako pa tudi ne iz odločbe Ustavnega sodišča, I-U-326/98 z dne 14. 10. 1998, ali iz sodbe Vrhovnega sodišča, X Ips 266/2014 z dne 23. 3. 2016, na kateri se sklicuje tožnik. Za izpolnitev obveznosti poziva po 26. členu ZDen-B zadostuje javno naznanilo. Sodišče pritrjuje upravnemu organu, da bi tožnik lahko manjvrednost predmetne nepremičnine iz tega naslova uveljavljal do izteka prekluzivnega roka iz 26. člena ZDen-B, tj. pred 5. 1. 1999 - temelj škode, ki izvira iz spremembe katastrske kulture, je namreč nastal (najkasneje) v letu 1984 in tako pred potekom roka iz 26. člena ZDen-B, izhodišča za dopustnost uveljavljanja zahtevka tudi po poteku tega roka, kot jih je v svoji sodbi, X Ips 266/2014 z dne 23. 3. 2016, opredelilo Vrhovno sodišče, pa v konkretni zadevi niso podana.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

1. Upravna enota Ljubljana je kot prvostopenjski organ (v nadaljevanju prvostopenjski organ) z izpodbijano odločbo (v ponovljenem postopku po sodbi tega sodišča, I U 1651/2015 z dne 5. 7. 2016) zavrnila tožnikovo zahtevo za izplačilo odškodnine iz naslova manjvrednosti denacionalizirane nepremičnine parc. št. 2240, k. o. ..., v solastniškem deležu do 17714/21789 (1. točka izreka), ter zavrnila tožnikovo zahtevo za povrnitev stroškov odvetniških storitev, to je pravnega svetovanja, materialnih stroškov, potnih stroškov, izgube časa in denarja z vodenjem predmetne denacionalizacijske zahteve, stroškov vpogleda v javne evidence in za pridobitev listinske dokumentacije, ki po oceni vlagatelja znašajo najmanj 3.600,00 EUR (2. točka izreka).

2. Iz obrazložitve izpodbijane odločbe izhaja, da je tožnik zahteval odškodnino iz naslova zmanjšane vrednosti nepremičnine parc. št. 2240, k. o. ..., ki je bila denacionalizacijskemu upravičencu (tožnikovemu pravnemu predniku) v solastniškem deležu 17714/21789 vrnjena z odločbo prvostopenjskega organa, št. 321-728/93-180 z dne 11. 9. 2012 (v nadaljevanju odločba o denacionalizaciji). Vlagatelj je zahtevek (z dne 7. 1. 2010, preciziran 29. 1. 2015) vložil po izteku roka, ki je bil določen z Zakonom o spremembah in dopolnitvah Zakona o denacionalizaciji (ZDen-B) ob spremembi 26. člena Zakona o denacionalizaciji (ZDen). Do zatrjevane manjvrednosti nepremičnine je namreč prišlo na podlagi odločbe GURS, št. 14/514-22/84 z dne 13. 6. 1984 (v nadaljevanju odločba GURS), s katero je bila poočitena sprememba vrste rabe parc. št. 2240 travnik 3 v izmeri 21789 m2 v parcelo št. 2240 barjanski travnik 4 v izmeri 15249 m2 in barjanski travnik 3 v izmeri 6540 m2 (nova katastrska kultura in razred sta bila določena po uradni dolžnosti, skladno s tedaj veljavnimi predpisi). Do zatrjevanega zmanjšanja vrednosti predmetne nepremičnine je tako prišlo že pred iztekom roka iz 26. člena ZDen-B, to je pred 5. 1. 1999, tožnik pa bi bistveno manjvrednost, kot jo uveljavlja s svojim zahtevkom, lahko pričakoval in uveljavljal že do navedenega roka. Njegova zahteva je zato prepozna. Kolikor tožnik uveljavlja še druge zahtevke (zaradi bistvenih posegov v privatno premoženje, ker z nepremičnino ni možno samostojno razpolagati oziroma ker uradno ni bil izveden prevzem zemljišča v posest, zahtevek v zvezi s poplačilom okoljskih plačil, ki bi pripadala delu vrnjene parcele, odškodnino zaradi odlagališča mestnih odpadkov, ki deluje v bližini), prvostopenjski organ pojasnjuje, da plačilo s tem povezane odškodnine ni urejeno niti v 26. členu niti v katerem drugem členu ZDen, zato je tožnikova zahteva tudi v tem delu neutemeljena. Do povrnitve stroškov postopka tožnik v skladu s prvim in drugim odstavkom 114. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP/86) ni upravičen.

3. Toženka je (kot drugostopenjski organ) zavrnila tožnikovo pritožbo zoper izpodbijano odločbo. V svoji odločbi dodatno pojasnjuje, da je bila sprememba katastrske kulture predmetne parcele posledica novih definicij posameznih katastrskih kultur v predpisih, torej nove klasifikacije zemljišč in ne spremenjenih lastnosti parcele, ki bi zahtevale uvrstitev v drugo katastrsko kulturo. Obrazložitev izpodbijane odločbe toženka dopolnjuje tudi s pojasnilom, da prevzem predmetne nepremičnine v posest in razpolaganje z njo nista predmet postopka o zahtevku za odškodnino zaradi zmanjšane vrednosti. Prav tako upravna organa nimata pravne podlage za opredeljevanje do zahteve tožnika, naj prvostopenjski organ poskrbi za sanacijo vrnjene parcele.

4. Tožnik se z izpodbijano odločbo (v zvezi z drugostopenjsko odločbo) ne strinja in vlaga tožbo. Uveljavlja, da je izrek izpodbijane odločbe vsebinsko nepopoln, nejasen in v nasprotju z obrazložitvijo, pri izdaji obeh upravnih odločb je bilo napačno uporabljeno materialno pravo. Tožniku že denacionalizacijska odločba (3. točka izreka) zagotavlja uveljavitev njegovih ustavnih pravic. Vrednost predmetne parcele je bila ob podržavljenju še večja, kot to izhaja iz denacionalizacijske odločbe. Ne držijo navedbe toženke (ki so sicer nedovoljena novota), da je bila sprememba katastrske kulture in razreda na podlagi odločbe GURS zgolj posledica uvedbe nove katastrske kulture; šlo je za politično spremembo, z namenom legalizacije revolucionarno zavzetega oziroma okupiranega privatnega prostora. Revolucionarno prenumeriranje parcele, revolucionarna sprememba katastrske kulture in katastrskega razreda so uradni podatki, ki imajo za posledico resnično zmanjšanje (stvarne) vrednosti predmetne parcele. Ne drži navedba toženke, da sprememba katastrske kulture ni bila posledica zmanjšanja vrednosti predmetne parcele.

5. Tožnik prereka ugotovitev o zamudi roka za postavitev zahtevka. V času izteka prekluzivnega roka iz 26. člena ZDen-B (ki se je iztekel 5. 1. 1999) je bila denacionalizacija še v pritožbenem postopku (po zavrnitvi vračila parcele v naravi), zato bi bilo težko oziroma neutemeljeno postavljati zahtevke glede manjvrednosti. A vendar je upravičenec že z dopisi z dne 11. 3. 1997, 23. 4. 1997 in 22. 9. 1997 od upravnega organa zahteval začasno prepoved razpolaganja z nepremičninami, prenos podržavljenega premoženja v upravljanje in odškodnino po 26. členu ZDen. Ob tem so bile številke parcel pri slednjem zahtevku pomešane. Tožnik izpostavlja, da je imel do izdaje denacionalizacijske odločbe možnost po drugem odstavku 26. člen ZDen namesto vračila zahtevati polno odškodnino. Toženka mu na podlagi prekluzivnega roka iz 26. člena ZDen-B odreka varstvo lastninskih upravičenj, kar je v nasprotju s sodno prakso Vrhovnega sodišča (tožnik se sklicuje na sodbo Vrhovnega sodišča, X Ips 266/2014 z dne 23. 3. 2016), Ustavo in Evropsko konvencijo o človekovih pravicah (EKČP). Poudarja, da izročitev predmetne parcele tudi po pravnomočnosti denacionalizacijske odločbe ni bila nikoli uradno izvedena. Tožnikove pravice izhajajo iz 26. člen ZDen, tožnik ni uveljavljal pravic po 26. členu ZDen-B. Slednji se tudi sicer lahko nanaša zgolj na spremenjene dele 26. člen ZDen, tj. na dodani tretji in četrti odstavek. Ker je bil tretji odstavek 26. člen ZDen že akceptiran v 3. točki izreka denacionalizacijske odločbe, bi moral biti četrti odstavek 26. člena uveljavljen v vsebinski odločitvi o tožnikovem zahtevku, v zvezi s čemer bi morala biti izdana naknadna dopolnilna odločba. S 7. členom ZDen-B dopolnjen 26. člen ZDen ne vsebuje nikakršnih rokov, uporaba 26. člena ZDen-B je nepravilna, zlonamerna in arbitrarna. Tožnik opozarja na obveznost poziva upravnega organa k priglasitvi zahtevkov, kot jo določa 26. člen ZDen-B. Izpostavlja tudi, da je zakonodajalec želel s to zakonsko ureditvijo pospešiti in urediti odnose zgolj v zasedenih nacionaliziranih stavbah, tj. razmerja med najemniki in denacionalizacijskimi upravičenci, ne pa med zavezanci in upravičenci. Tudi sodba Vrhovnega sodišča, X Ips 266/2014 z dne 23. 3. 2016, se nanaša na degradacijo objekta. Tožnik se ne strinja, da se rok iz 26. člena ZDen-B nanaša tudi na manjvrednost kmetijskega zemljišča. 6. Upravna organa bi v postopek morala vključiti predlagane izvedence različnih strok (tožnik je predlagal pet izvedencev, ki bi izdelali devet izvedenskih mnenj). Ker tega nista storila, je bilo dejansko stanje nepopolno ugotovljeno in je bilo poseženo v tožnikove pravice po Ustavi in EKČP. Tožnik je od upravnih organov zahteval, da določijo zavezance, ki bodo izvedli sanacijo parcele (in bodo to lahko storili lažje in ceneje od tožnika), slednjega pa se sili v to, da prevzame parcelo kot je, po sistemu "vzemi ali pusti", brez uradne izročitve. Do zahtevanih sanacijskih ukrepov se upravni organ sploh ni opredelil. Tožnik povzema večje število zahtevkov, ki jih je postavil v zvezi z izročitvijo nepremičnine, ter izpostavlja, da bi sporno zadevo glede izročitve premoženja lahko razrešili samo izvedenci ustreznih strok, zato je poleg ostalega v primeru zmanjšanja vrednosti podržavljenega premoženja v času vračanja zahteval tudi nadomestilo za izgubo premoženja, ker s premoženjem na nedoločenem in nedoločljivem delu ni možno samostojno razpolagati, prevzem pa še ni bil uradno izveden. Z nepopolno izvršitvijo 2. točke denacionalizacijske odločbe je upravičencu povzročena škoda, tudi ta je del odškodnine iz naslova manjvrednosti denacionalizirane nepremičnine. Neznana in nedoločena bremena, zatečena v obdobju od podržavljenja, predstavljajo manjvrednost premoženja, ki se je po podržavljenju in zaradi tega bistveno zmanjšalo.

7. Tožnik nasprotuje tudi odločitvi o zavrnitvi stroškov postopka, saj upravna organa nista upoštevala načela zakonitosti in poštenosti ter namena zakona. Upravna organa nista izvedla predlaganih dokazov z izvedenci in nista upoštevala sodbe tega sodišča, I U 1651/2015 z dne 5. 7. 2016. 8. Toženka v odgovoru na tožbo prereka navedbe tožnika in vztraja pri razlogih iz upravnih odločb. Ne drži, da so navedbe toženke glede odločbe GURS novota, saj je že prvostopenjski organ ugotovil, da se je vrednost podržavljene nepremičnine zmanjšala z uradno zamenjavo katastrske kulture in bonitetnega razreda, toženka pa je zgolj podrobneje pojasnila, kako je prišlo do uvedbe nove katastrske kulture in na kakšni pravni podlagi. Toženka ponovno poudarja, da predlagani dokazi utemeljeno niso bili izvedeni, ker je bil tožnikov zahtevek prepozen. S tem v zvezi sta upravna organa upoštevala sodbo tega sodišča, I U 1651/2015 z dne 5. 7. 2016, ter Vrhovnega sodišča, X Ips 266/2014 z dne 23. 3. 2016. Nepravilno je stališče tožnika, da se slednja sodba lahko uporablja le za objekte, ne pa tudi zemljišča. 9. Tožnik v nadaljnjih pripravljalnih vlogah dodatno pojasnjuje svoja stališča v zadevi. Sodišču predlaga, naj zadevo vrne v ponovno odločanje upravnim organom, ob tem pa naj poda jasna navodila o prepovedi kršenja Ustave in EKČP. Podredno naj sodišče samo prevzame zadevo v obravnavo, določi izvedence in samo odloči o stvari.

10. Sodišče je v zadevi dne 11. 6. 2024 izvedlo glavno obravnavo, ki se jo je udeležil tožnik (osebno in po pooblaščencu). Toženka se glavne obravnave ni udeležila, svoj izostanek je opravičila.

11. Sodišče je v dokaznem postopku vpogledalo v listine, ki so priloga tožbe na list. št. A1 - A6, v sodbo tega sodišča, I U 1651/2015 z dne 5. 7. 2016, ter v listine v upravnem spisu predmetne zadeve na obeh stopnjah (spisa 321-728/1993 ter 490-7/2022). Ostale dokazne predloge je tožnik na glavni obravnavi umaknil. 12. Tožba ni utemeljena.

13. V zadevi je spor glede pravilnosti in zakonitosti izpodbijane odločbe, s katero je prvostopenjski organ zavrnil tožnikovo zahtevo za izplačilo odškodnine iz naslova manjvrednosti denacionalizirane nepremičnine parc. št. 2240, k. o. ..., v solastniškem deležu do 17714/21789, ter zavrnil tožnikovo zahtevo za povrnitev stroškov. Kot razlog za takšno odločitev prvostopenjski organ v zvezi s spremembo katastrske kulture navaja nepravočasnost vložitve zahteve. Neutemeljeni pa so po stališču prvostopenjskega organa tudi preostali tožnikovi zahtevki (zaradi bistvenih posegov v privatno premoženje, ker z nepremičnino ni možno samostojno razpolagati oziroma ker uradno ni bil izveden prevzem zemljišča v posest, zahtevek v zvezi s poplačilom okoljskih plačil, ki bi pripadala delu vrnjene parcele, odškodnino zaradi odlagališča mestnih odpadkov, ki deluje v bližini), ker za njihovo priznanje v ZDen ni podlage.

14. Tožnik uvodoma uveljavlja, da je izrek izpodbijane odločbe vsebinsko nepopoln, nejasen, v nasprotju z obrazložitvijo ter zavajajoč. S tem povezani očitki (ki so sicer podani povsem pavšalno in nekonkretizirano) niso utemeljeni. Izrek izpodbijane odločbe je po presoji sodišča namreč popoln in jasen ter skladen z obrazložitvijo. Kolikor tožnik v nadaljevanju tožbe konkretizirano navaja razloge za zatrjevano nezakonitost izpodbijane odločbe, pa se sodišče do njih opredeljuje, kakor sledi.

15. Izpodbijana odločba je bila izdana v ponovnem postopku po sodbi tega sodišča, I U 1651/2015-10 z dne 5. 7. 2016. V omenjeni sodbi je sodišče že pojasnilo (kar ponavlja tudi v zvezi s tokratnimi tožbenimi ugovori tožnika), da se določba 26. člena ZDen-B z določitvijo roka za vložitev zahtevkov iz 25. in 26. člena ZDen se nanaša na vse upravičence do vrnitve, ki uveljavljajo zahtevke iz teh dveh podlag. Drugačne razlage določbe ne daje ne jezikovna, ne druga razlaga, niti to ne izhaja iz določbe 26. člena ZDen, prav tako pa tudi ne iz odločbe Ustavnega sodišča, I-U-326/98 z dne 14. 10. 1998, ali iz sodbe Vrhovnega sodišča, X Ips 266/2014 z dne 23. 3. 2016, na kateri se sklicuje tožnik. Sodišče je v predhodni sodbi že pojasnilo tudi (in to ponavlja), da je za izpolnitev obveznosti poziva po 26. členu ZDen-B zadostovalo javno naznanilo in ne, kot meni tožnik, da bi moral biti v konkretnem postopku pozvan, da pravočasno postavi zahtevek zaradi zmanjšane vrednosti. Kot slednje je sodišče glede tožnikovega sklicevanja na 3. točko izreka odločbe o denacionalizaciji, v kateri je napovedano, da bo o zahtevku za odškodnino zaradi manjvrednosti vrnjene nepremičnine odločeno v nadaljevanju postopka z dopolnilno odločbo, že v prejšnji sodbi pojasnilo (in to ponavlja), da napoved odločitve ne ustvarja nikakršnih dodeljenih pravic in obveznosti organa, da o zahtevku odloči z določitvijo odškodnine. Zgolj napoved izdaje dopolnilne odločbe nima vsebine "vmesne" odločbe, s katero bi bilo že odločeno o pravočasnosti in temelju zahtevka, glede katerega je napovedana odločitev z dopolnilno odločbo (tako tudi Vrhovno sodišče v sodbi, X Ips 266/2014 z dne 23. 3. 2016).

16. Iz sodbe Vrhovnega sodišča, X Ips 266/2014 z dne 23. 3. 2016, na katero se sklicuje tudi tožnik, izhaja, da je čas nastanka manjvrednosti nepremičnine po določbi 26. člen ZDen-B pravno relevantna okoliščina. V zvezi s stališčem, da je rok iz 26. člena ZDen-B materialni prekluzivni rok tudi v primerih, ko do začetka veljavnosti novele še ni bilo odločeno s pravnomočno odločbo, Vrhovno sodišče v točki 17 citirane sodbe poudarja, da denacionalizacijskemu upravičencu ni mogoče naložiti, da zahtevek zaradi manjvrednosti vloži v trenutku, ko zanj še niso bili izpolnjeni vsebinski pogoji po določbi iz 26. člena ZDen. V primeru, ko je do manjvrednosti prišlo po poteku roka iz 26. člena ZDen-B in do izdaje odločbe o denacionalizaciji, s katero je bilo upravičencu vrnjena nepremičnina v naravi, je upravičenec, ki je zahtevo vložil do izdaje odločbe o denacionalizaciji, to vložil pravočasno. Prav iz razloga, ker iz predhodno izdanega sklepa upravnega organa ni izhajalo, kdaj je do zmanjšanja vrednosti nepremičnine, ki jo tožnik s svojim zahtevkom uveljavlja, prišlo, je sodišče s sodbo, I U 1651/2015-10 z dne 5. 7. 2016, predhodno izdani sklep odpravilo in upravnemu organu naložilo, da v ponovnem postopku reševanja zadeve ugotovi, na katerem temelju tožnik utemeljuje odškodninski zahtevek in kdaj je do nastanka temelja te škode (ali več) prišlo ter nato ponovno odloči v skladu s stališčem, ki ga je sodišče podalo v skladu s citirano sodbo Vrhovnega sodišča. 17. Upravni organ je v izpodbijani odločbi ugotovil, da se je vrednost predmetne nepremičnine bistveno zmanjšala z uradno zamenjavo katastrske kulture in bonitetnega razreda z odločbo GURS z dne 13. 6. 1984. 18. Tožnik v tožbi navedenemu v bistvenem pritrjuje. Uveljavlja namreč, da je bila sprememba katastrske kulture izvedena z namenom izničenja vrednosti podržavljenega premoženja ter da so "revolucionarno prenumeriranje parcele, revolucionarna sprememba katastrske kulture in katastrskega razreda /so/ v konkretnem primeru uradni podatki, ki imajo za resnično posledico zmanjšanje (stvarne) vrednosti predmetne parcele". Smiselno enako je tožnik navajal tudi tekom upravnega postopka, ko je zatrjeval, da se je vrednost vrnjenega dela nepremičnine "po podržavljenju bistveno zmanjšala z uradno zamenjavo katastrske kulture in bonitetnega razreda, kot odraza prilagoditve katastrskega stanja s stanjem v naravi v letu 1984" (tako npr. v vlogi z dne 29. 1. 2015).

19. Sodišče glede na navedeno pritrjuje upravnemu organu, da bi tožnik lahko manjvrednost predmetne nepremičnine iz tega naslova uveljavljal do izteka prekluzivnega roka iz 26. člena ZDen-B, tj. pred 5. 1. 1999 - temelj škode, ki izvira iz spremembe katastrske kulture, je namreč nastal (najkasneje) v letu 1984 in tako pred potekom roka iz 26. člena ZDen-B, izhodišča za dopustnost uveljavljanja zahtevka tudi po poteku tega roka, kot jih je v svoji sodbi, X Ips 266/2014 z dne 23. 3. 2016, opredelilo Vrhovno sodišče, pa v konkretni zadevi niso podana.

20. Upravni organ v izpodbijani odločbi ugotavlja, da je tožnik zahtevo za odškodnino iz naslova manjvrednosti predmetne nepremičnine vložil dne 7. 1. 2010 in jo preciziral dne 29. 1. 2015. Vendar pa je tožnik v upravnem postopku uveljavljal, da je plačilo odškodnine zahteval že s predhodnimi dopisi. Sodišče po vpogledu v listine v upravnem spisu zadeve pritrjuje ugotovitvam upravnega organa, da se vlogi, prejeti 11. 3. 1997 in 23. 4. 1997 (obe datirani z datumom 10. 3. 1997), nanašata na zahtevo po 68. členu ZDen za izdajo sklepa o začasni prepovedi razpolaganja z nepremičninama parc. št. 673, k. o. A., ter parc. št. 1039, k. o. ..., in prenos teh nepremičnin v začasno uporabo ter po vsebini ne predstavljata zahtevka za odškodnino zaradi zmanjšane vrednosti nepremičnine (slednji zahtevek pa tudi ni vsebovan v postavljenih zahtevkih). Vloga z dne 24. 7. 1997 (prejeta 5. 8. 1997) sicer vsebuje zahtevo za izplačilo odškodnine zaradi zmanjšanje vrednosti, a se ta izrecno nanaša zgolj na parc. št. 673, k. o. B., ki ni predmet odločanja v predmetni zadevi. Sodišče ob tem ne more slediti tožbeni navedbi, da naj bi bile številke parcel ob podaji slednje zahteve "pomešane", saj so v navedeni vlogi vse parc. št. jasno opredeljene, podrobno je opisano stanje oz. za vlagatelja sporna ravnanja v zvezi z različnimi parcelami, jasno pa so opredeljeni tudi posamezni zahtevki, med katerimi zahtevka za izplačilo odškodnine zaradi manjvrednosti predmetne nepremičnine ni najti. Tožnik se v tožbi sklicuje še na vlogo z dne 22. 9. 1997, na katero pa se tekom upravnega postopka ni skliceval (v pripombah na poročilo o ugotovljenem dejanskem stanju zadeve se je skliceval zgolj na vloge z dne 11. 3. 1997, 23. 4. 1997 ter 24. 7. 1997), ravno tako vloge s takšnim datumom ni najti med listinami v upravnem spisu zadeve (ne po datumu vložitve ne po datumu prejema), tožnik pa je tudi ne prilaga kot dokaz. Tožnik z ničemer ne konkretizira (še manj pa izkaže) tudi svoje trditve, da je zahtevek zagotovo izrazil tudi na vseh ustnih obravnavah, prav tako pa ne uspe utemeljiti niti, kako bi lahko zahtevek (ki ga lahko poda zgolj stranka) izhajal iz korespondence med upravnim organom in SKZG in zahtev, ki naj bi jih upravnemu organu postavil slednji.

21. Sodišče po povedanem sodi, da tožnik ni uspel izkazati, da je zahtevek za manjvrednost predmetne nepremičnine zaradi spremenjene katastrske kulture in bonitetnega razreda vložil že pred datumom 7. 1. 2010. Glede na navedeno je pravilen zaključek upravnega organa, da je bil zahtevek iz naslova manjvrednosti na navedeni podlagi vložen po izteku prekluzivnega roka iz 26. člena ZDen-B in je tako prepozen.

22. Tožnik je tekom upravnega postopka uveljavljal tudi druge zahtevke, in sicer je zahteval sanacijo odvodnjavanja, ureditev zaraščanja, odškodnino iz naslova nezmožnosti uporabe parcele, zaradi odstopanja od pridelovalnega potenciala, zaradi pripadajočih okoljskih plačil, zaradi okoljske obremenitve zaradi bližine deponije, določitev nespornih mej, ureditev služnosti, itd. 23. Sodišče upravnemu organu pritrjuje v zavzetem materialnopravnem stališču, da je treba ob odločanju glede upravičenosti do odškodnine zaradi zmanjšanje vrednosti denacionalizirane nepremičnine izhajati iz določb ZDen ter specifične narave denacionalizacijskih postopkov.

24. Skladno s prvim odstavkom 26. člena ZDen se nepremičnina, katere vrednost se je po podržavljenju bistveno zmanjšala, upravičencu vrne z doplačilom odškodnine _do polne vrednosti ob podržavljenju_. Skladno s tretjim odstavkom 44. člena ZDen se vrednost kmetijskih zemljišč, gozdov in zemljišč, uporabljenih za gradnjo, določi glede na katastrsko kulturo, katastrski razred in katastrski okraj na podlagi predpisa Izvršnega sveta Skupščine Republike Slovenije. Ta predpis je Odlok o načinu določanja vrednosti kmetijskih zemljišč, gozdov in zemljišč, uporabljenih za gradnjo, v postopku denacionalizacije.

25. V pravni literaturi1 in praksi Vrhovnega2 ter Ustavnega sodišča3 je zastopano povsem enotno stališče, da je ugotavljanje vrednosti podržavljenega premoženja na podlagi metodologije iz podzakonskih aktov kompromis med resničnim prikrajšanjem upravičencev in zmožnostjo države to prikrajšanje (le) omiliti, saj bi bil cilj vzpostaviti prejšnje stanje (torej plačati polno vrednost) nedosegljiv, ter da odškodnina za vzeto premoženje ni pravična denarna odškodnina po splošnih pravilih civilnega prava. Odškodnina (kot oblika vrnitve podržavljenega premoženja) ni prava, klasična odškodnina, pač pa le določeno vnaprej omejeno odškodovanje4, s katerimi se v okviru možnosti razmerja urejajo za vnaprej. Ustavno sodišče je tudi v več odločbah pojasnilo, da določbe prvega odstavka 44. člena niso v nasprotju z Ustavo, ker (skupaj s podzakonskimi akti) ne zagotavljajo, da bi bila odškodnina ob izdaji akta o denacionalizaciji odmerjena po tržnem kriteriju5. Jasno je povedalo, da ni nujno, da bi morala odškodnina dosegati tržno vrednost nepremičnine po stanju ob podržavljenju. Iz številnih odločb rednega in Ustavnega sodišča izhaja, da so odškodnine pomembno nižje od tržne vrednosti podržavljenih nepremičnin. Tako tudi Vrhovno sodišče v sklepu, II Ips 114/2013 z dne 30. 5. 2013. 26. Predstavljena stališča (ki so bila sicer zavzeta v zvezi z izplačilom odškodnine ob nezmožnosti vrnitve podržavljenega premoženja v naravi) je po presoji sodišča treba uporabiti tudi v primeru odločanja o odškodnini zaradi zmanjšanja vrednosti denacionaliziranega premoženja ter tudi pri določanju te upoštevati metodologijo določanja vrednosti podržavljenega premoženja, kot je urejena v Odloku. Drugačno stališče bi namreč pomenilo ugodnejšo obravnavo denacionalizacijskih upravičencev, ki jim je premoženje vrnjeno v naravi, napram upravičencem, ki jim je bila (zaradi ovir za vrnitev v naravi) izplačana odškodnina za nacionalizirano premoženje, za kar objektivne in upravičene podlage ni najti. To pa pomeni, da pri odločanju o odškodnini zaradi zmanjšanja vrednosti denacionaliziranega premoženja ni mogoče upoštevati zahtevkov, ki temeljijo na okoliščinah, ki v ZDen in Odloku niso predvidene. Prav takšne pa so tudi okoliščine, na katerih svoje preostale zahtevke utemeljuje tožnik (tako npr. urejenost odvodnjavanja, zaraščenost, neurejenosti mej, bližina odlagališča...).

27. Ob zapisanem sodišče dodaja, da je tožnik pri postavljanju obravnavanih zahtevkov tudi sicer primarno zahteval, da upravni organ izvede odvodnjavanje, odpravo zaraščenosti, ureditev mej, ureditev služnosti ter druge aktivnosti; zahteval je torej sanacijo zatrjevanih škod s strani upravnega organa, za kar pa v denacionalizacijskem postopku ni nikakršne podlage. Ravno tako podlage v ZDen ni najti za priznanje tožnikovih zahtevkov po povrnitvi škode, ki že po naravi stvari ni nastala zaradi nacionalizacije predmetne nepremičnine (vplivi bližnjega odlagališča), kot tudi ne za zahtevke, ki se niti ne nanašajo na stanje denacionalizirane nepremičnine in na njeno vrednost, pač pa na upravičenja, ki naj jih tožnik (v obdobju od podržavljenja dalje) ne bi mogel uveljavljati v zvezi z nepremičnino, kot je to npr. tožnikova zahteva po odškodnini zaradi nezmožnosti uveljavljanja okoljskih plačil ter po odškodnini zaradi neizročitve predmetne nepremičnine v "mirno posest" na način, kot to zahteva tožnik (tj. po predhodni ureditvi mej, zagotovitvi, da lastniki sosednjih parcel nimajo zahtevkov do predmetne parcele, da po parceli niso speljani infrastrukturni vodi ali sprehajalne poti, itd.).

28. Ker okoliščine, na katerih svoje preostale zahtevke utemeljuje tožnik, za odločitev v zadevi niso relavantne (saj tožnik zahtevka za odškodnino zaradi zmanjšane vrednosti denacionaliziranega premoženja po 26. členu ZDen na njihovi podlagi ne more uspešno uveljavljati), so nerelevanti tudi dokazi, predlagani v dokazovanje teh okoliščin, tj. v teku upravnega postopka predlagana postavitev izvedencev različnih strok. Te dokazne predloge je upravni organ po presoji sodišča pravilno zavrnil, zaradi zavrnitve izvedbe teh dokazov pa dejansko stanje v zadevi ni bilo napačno ali nepopolno ugotovljeno.

29. Sodišče ob tem pojasnjuje še, da zatrjevana neizročitev (oz. neustrezna izročitev) predmetne denacionalizirane nepremičnine v naravi po odločbi o denacionalizaciji ne predstavlja okoliščine, ki bi bila (tudi če bi bila podana) relevantna z vidika presoje pravilnosti in zakonitosti izpodbijane odločbe - tožnik bi izvršitev denacionalizacijske odločbe (če do nje ni prišlo, do česar se sodišče ne opredeljuje) lahko zahteval v postopku, urejenem v predpisih o izvršbi, ne more pa s tem povezanih očitkov uveljavljati v (samostojnem) upravnem postopku odločanja o odškodnini po 26. členu ZDen.

30. Kolikor tožnik uveljavlja, da je prišlo do kršitev pravil postopka, ker upravni organ v izpodbijani odločbi navaja ugotovitve, ki jih v poročilu o ugotovljenem dejanskem in pravnem stanju z dne 15. 11. 2021 ni navajal, sodišče sodi, da s tem povezani očitki niso utemeljeni. Upravni organ je namreč že v navedenem poročilu navedel za izdajo izpodbijane odločitve ključno ugotovitev, da se je vrednost predmetne nepremičnine po podržavljenju bistveno zmanjšala z uradno zamenjavo katastrske kulture in bonitetnega razreda, do katere je prišlo z poočitenjem rabe z odločbo GURS z dne 13. 6. 1984 (str. 5. poročila). Prav tako pa je upravni organ že v navedenem poročilu obrazloženo pojasnil tudi razloge, zakaj ni mogoče ugoditi preostalim tožnikovim zahtevkom, ki temeljijo na drugih okoliščinah v zvezi s predmetno nepremičnino (str. 6 poročila).

31. Tožnik uveljavlja še nezakonitost stroškovnega dela izpodbijane odločbe. Sodišče pritrjuje naziranju upravnega organa, da gredo v skladu z določbami prvega in drugega odstavka 114. člena ZUP stroški upravnega postopka, začetega na zahtevo stranke, v breme stranke, na zahtevo katere se je postopek začel. Predmetni postopek je bil začet na zahtevo tožnika, tako pa je pravilno in zakonito stališče upravnega organa, da ta do povrnitve priglašenih stroškov upravnega postopka ni upravičen. Sodišče ob tem sicer dodaja, da tožnik stroškovnega dela izpodbijane odločbe v pritožbi zoper to niti ni konkretizirano izpodbijal. 32. Po povedanem sodišče sodi, da tožnik nezakonitosti izpodbijane odločbe (v zvezi z drugostopenjsko odločbo) ni uspel izkazati. Ker sodišče obenem ni našlo nepravilnosti, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti, je tožbo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 kot neutemeljeno zavrnilo.

1 Breznik, J. in soavtorji: Zakon o denacionalizaciji s komentarjem, 2. dopolnjena izdaja, Gospodarski vestnik, Ljubljana 2000, str. 332; 2 Npr. X Ips 243/2010 z dne 11. 5. 2011, II Ips 164/2011 z dne 8. 9. 2011, smiselno X Ips 469/2011 z dne 19. 1. 2012 (9. točka obrazložitve); 3 Odločbe, št. U-I-72/93, U-I-103/97, U-I-137/98; 4 Odločbe, št. U-I-72/93, U-I-103/97, U-I-138/98; 5 Odločbe, št. U-I-169/02, Up 869/05, U-I-6/10;

Javne informacije Slovenije, Vrhovno sodišče Republike Slovenije

Do relevantne sodne prakse v nekaj sekundah

Dostop do celotne evropske in slovenske sodne prakse
Napreden AI iskalnik za hitro iskanje primerov
Samodejno označevanje ključnih relevantnih odstavkov

Začni iskati!

Prijavite se za brezplačno preizkusno obdobje in prihranite več ur tedensko pri iskanju sodne prakse.Začni iskati!

Pri Modern Legal skupaj s pravnimi strokovnjaki razvijamo vrhunski iskalnik sodne prakse. S pomočjo umetne inteligence hitro in preprosto poiščite relevantne evropske in slovenske sodne odločitve ter prihranite čas za pomembnejše naloge.

Kontaktiraj nas

Tivolska cesta 48, 1000 Ljubljana, Slovenia