18. 6. 2024

SKLEP

Senat Ustavnega sodišča je v postopku za preizkus ustavne pritožbe, ki sta jo vložila Simon in Irma Frelih, oba Škofja Loka, ki ju zastopa Odvetniška pisarna Robert Preininger, d. o. o., Šmarje pri Jelšah, na seji 18. junija 2024

sklenil:

1.Ustavna pritožba zoper sklep Vrhovnega sodišča št. II DoR 409/2020 z dne 20. 1. 2021 se ne sprejme.

2.Ustavna pritožba zoper sodbo Višjega sodišča v Ljubljani št. II Cp 228/2020 z dne 21. 5. 2020 v zvezi z delno sodbo Okrožnega sodišča v Ljubljani št. II P 1098/2018 z dne 23. 6. 2019 se sprejme v obravnavo.

OBRAZLOŽITEV

A.

1.Pritožnik je s toženo stranko (banko) 10. 5. 2007 sklenil stanovanjsko kreditno pogodbo v švicarskih frankih z glavnico v višini 116.000 švicarskih frankov in vračilom v 180 mesečnih anuitetah. Pritožnica je pristopila k pogodbi kot solidarna porokinja in plačnica. Sodišče prve stopnje je zavrnilo (primarni) tožbeni zahtevek pritožnikov na ugotovitev ničnosti sklenjene kreditne pogodbe na temelju nepoštenosti in vračilo preplačil. Kot materialnopravno podlago za odločanje je sodišče opredelilo Direktivo Sveta 93/13/EGS z dne 5. aprila 1993 o nedovoljenih pogojih v potrošniških pogodbah (UL L 95, 21. 4. 1993 – v nadaljevanju Direktiva 93/13/EGS), Zakon o varstvu potrošnikov (Uradni list RS, št. 98/04 – uradno prečiščeno besedilo – v nadaljevanju ZVPot), Zakon o potrošniških kreditih (Uradni list RS, št. 77/04 – uradno prečiščeno besedilo – ZPotK) ter Obligacijski zakonik (Uradni list RS, št. 97/07 – uradno prečiščeno besedilo – OZ). V zvezi z razlago Direktive 93/13/EGS je poudarilo pomen sodne prakse Sodišča Evropske unije (v nadaljevanju SEU).

2.Sodišče prve stopnje je sprejelo izhodišče, da je glavni predmet pogodbe lahko predmet presoje nepoštenosti le, če ni bilo zadoščeno zahtevi po njegovi jasnosti in razumljivosti. Ključno za odločitev je bilo po naziranju sodišča zato vprašanje (ne)izpolnjenosti pojasnilne dolžnosti. V izhodišču se je sodišče sklicevalo na sodbo SEU v zadevi Andriciuc in drugi, C-186/16, z dne 20. 9. 2017 (v nadaljevanju zadeva Andriciuc). Na temelju dokazne ocene zaslišanja prič in listinskih dokazov je ugotovilo, da (i) tožena stranka kreditov v CHF ni oglaševala; (ii) so imeli referenti banke navodila, da prvenstveno ponujajo kredite v EUR; (iii) je referent, ki je sodeloval pri sklepanju na strani banke kreditojemalcu (pritožniku) ob pogajanjih podal informacijo, da se kredit praviloma odplačuje v valuti, v kateri prejema plačo, kakor tudi, da v primeru odplačila v tuji valuti lahko pride do nepredvidljivih sprememb tečaja in obrestne mere, pri čemer banka ne zagotavlja, da se stvari skozi odplačilno dobo ne bodo spreminjale; (iv) sta bančni referent in kreditojemalec "natančno debatirala", "delala izračune in se pogovarjala o posledicah tveganj tečajnih nihanj"; (v) sta bila pritožnika opozorjena na možnost spremembe tečaja in obrestne mere; (vi) sta se pritožnika zavedala, da bosta za odplačilo kredita morala menjavati EUR v CHF; (vii) sta pritožnika v pogajanjih delovala "osebno suverena"; (viii) bančni referent kreditojemalcu nikoli ni zagotovil, da pri kreditih v CHF ni nobenih tveganj in da je kredit varen in ugoden, kakor tudi ne, da se referenčna obrestna mera in anuiteta ne bosta spreminjali. Sodišče je zavrnilo argument pritožnikov, da bi ju morala banka vsaj poučiti o scenarijih, da že minimalni padec EUR proti CHF v višini treh odstotkov letno pri dolgoročnih kreditih pomeni povečanje preostale glavnice, in jima predložiti različne simulacije odplačevanja kredita s pojasnilom o vplivu dolgoročnega tveganja na njune obveznosti.[1]

3.Po naziranju sodišča prve stopnje glavni pogodbeni pogoj (izplačila in vračila v CHF) tudi ni bil nepošten, saj je banka pri sklenitvi pogodbe ravnala v dobri veri in ni bilo podano znatno neravnotežje. Po oceni sodišča tožena stranka tako občutne spremembe tečaja, do katere je prišlo po sklenitvi kreditne pogodbe, niti razlogov zanjo (gospodarska kriza, ukrep švicarske centralne banke) v času njenega sklepanja ni mogla predvideti. Na presojo znatnega neravnotežja po naziranju sodišča ne more vplivati okoliščina, ali in kako ena od strank obvladuje prevzeta tveganja. Vprašanje odprte oziroma zaprte devizne pozicije banke je namreč okoliščina, ki je zunaj pogodbenega razmerja in zato na presojo uravnoteženosti pravic in obveznosti v tem razmerju ne more vplivati. Po oceni sodišča sta imela pritožnika zadostno zaščito pred valutnim tveganjem, saj bi se na podlagi 10. člena kreditne pogodbe kadarkoli v trajanju pogodbenega razmerja izognila bodočemu tečajnemu tveganju. Navedeni člen je določal, da lahko kreditojemalec predčasno ali v celoti vrne kredit s pripadajočimi stroški in obrestmi obračunanimi po stanju na dan zadnjega obračuna od dneva poplačila. Od povprečnega potrošnika, ki je vzel kredit v tuji valuti, se po naziranju sodišča pričakuje, da bo tekom trajanja pogodbe spremljal gibanje tečajnega razmerja. Dodatno je sodišče upoštevalo, da so bile stranke dvakrat letno obveščene o spremembi anuitet in da so bila valutna nihanja zanje razvidna ob plačevanju mesečnih anuitet.

4.Sodišče druge stopnje je pritožbo pritožnikov zavrnilo in potrdilo prvostopenjsko sodbo. V izhodišču je soglašalo z upoštevno materialnopravno podlago, ki jo je opredelilo že prvostopenjsko sodišče. Po naziranju pritožbenega sodišča nacionalno pravo ni razširilo presoje nepoštenosti glavnih pogodbenih pogojev na primere, ko so ti navedeni v jasnem in razumljivem jeziku, čeprav v ZVPot ni bil prenesen drugi odstavek 4. člena Direktive 93/13/EGS. Ob sklicevanju na sodno prakso Vrhovnega sodišča[2] pritožbeno sodišče vidi oporo za tak zaključek tudi v zakonski opredelitvi pogodbenih pogojev,[3] ki po naziranju sodišča pomeni, da se ničnost pogodbenih pogojev iz 23. člena ZVPot lahko nanaša le na stranske pogodbene pogoje, ki so s strani ene pogodbene stranke drugi (potrošniku) vsiljeni na način, da se o njih ne more pogajati. Direktiva 93/13/EGS naj bi tako pomenila večje varstvo potrošnikov le v smislu, da zahteva presojo nepoštenosti glavnega predmeta pogodba, če je ta določen nejasno.[4] Po naziranju pritožbenega sodišča torej presoja nepoštenosti v obravnavanem primeru zaradi izpolnjene pojasnilne dolžnosti ni bila potrebna. Pritožbeno sodišče je tudi soglašalo z dokazno oceno in stališčem prvostopenjskega sodišča v zvezi z opravljeno pojasnilno dolžnostjo. Vrhovno sodišče je predlog pritožnikov za dopustitev revizije zavrnilo.

5.Pritožnika uveljavljata kršitev drugega odstavka 14. člena ter 22., 23., 25., 33. in 67. člena (v zvezi z 2. členom) Ustave ter 1. člena Prvega protokola h Konvenciji o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (Uradni list RS, št. 33/94, MP, št. 7/94 – v nadaljevanju EKČP). V izhodišču poudarjata, da je bil v dolgoročno kreditno razmerje vnesen element neomejenega kreditnega tveganja, ki naj bi bil v nasprotju z namenom (stanovanjskega) kredita in pričakovanjem stabilnega kreditiranja. Socialna funkcija kreditiranja se po naziranju pritožnikov lahko uresniči le, če potrošniški stanovanjski kredit ne vsebuje prekomernih in za potrošnika neobvladljivih tveganj, ki jih je na drugi strani celo banka dolžna posebej obvladovati. S tem naj bi bila pritožnika, ki sta želela le financirati stanovanjsko nepremičnino, potisnjena v nestabilno okolje verjetnosti velike izgube s tveganjem učinka dolžniške spirale in revščine. Pritožnika menita, da skupni učinek rednih obresti in vezanosti kredita na tujo valuto ne sme preseči učinka najvišje dopustne (zamudne) obrestne mere.

6.Pogojevanje presoje nepoštenosti glavnega predmeta pogodbe z neizpolnjeno pojasnilno dolžnostjo naj bi bila po naziranju pritožnikov arbitrarna, v nasprotju s pravom Evropske unije in načelom zaupanja v pravo. Pritožnika se v tej zvezi sklicujeta na izhodišče minimalne harmonizacije iz 8. člena Direktive 93/13/EGS in sodbo SEU v zadevi Caja de Ahorros y Monte de Piedad de Madrid, C-484/08, z dne 3. 6. 2010. V tej zvezi navajata tudi sklepne predloge generalnega pravobranilca v zadevi Marc Gómez del Moral Guasch, C-125/18, z dne 10. 9. 2019, ki jih vidita kot nadaljevanje sodbe SEU v zadevi Caja de Ahorros y Monte de Piedad de Madrid. Sklicujeta se tudi na obvestilo Vlade na podlagi 8.a člena Direktive 93/13/EGS, ki je upoštevalo presojo glavnega predmeta pogodbe tudi v primeru, ko je ta določen jasno in razumljivo. Opozarjata tudi na Smernice glede razlage in uporabe Direktive Sveta 93/13/EGS o nedovoljenih pogojih v potrošniških pogodbah (UL C 323, 27. 9. 2019). Navajata tudi stališča strokovne literature[5] in prilagata dve pravni mnenji Inštituta za ustavno pravo.[6] Menita, da odločitve sodišč v obravnavanem primeru nasprotujejo tudi sodni praksi Vrhovnega sodišča.[7]

7.Z očitkoma arbitrarnosti in neobrazloženosti pritožnika nasprotujeta tudi presoji sodišč v zvezi z vsebino pojasnilne dolžnosti glede na standard, ki ga je vzpostavilo SEU v zadevi Andriciuc.[8] Navajata, da sta sodišči prve in druge stopnje izhajali zgolj iz njune seznanjenosti z možnostjo zvišanja ali znižanja vrednosti valute, kar naj bi bilo v nasprotju z navedeno sodbo SEU, ki zahteva vsaj informacijo o tem, kako bi na obroke za odplačilo kredita vplivala zelo velika depreciacija domače valute in povečanje tujih obrestnih mer. Sodišči prve in druge stopnje naj ne bi odgovorili na navedbe pritožnikov, da je tožena stranka glede na njeno bančno strokovno znanje in izkušnje vedela oziroma vsaj mogla in morala vedeti, da lahko pride do zelo velikih tečajnih sprememb v prid krepitve CHF, kakor tudi, da je slednje glede na dolgoročno kreditno razmerje tudi verjetno. Uveljavljata tudi kršitev pravice do opredelitve, med drugim, v zvezi z njunimi trditvami o: (i) neomejenosti tveganja z asimetrično porazdeljeno možnostjo uspeha v pogodbenem razmerju; (ii) dejanski enostranski porazdelitvi tveganja ob zavarovanju banke pred valutnim tveganjem in tveganjem neplačila; (iii) njuni nezmožnosti ocene tveganja in odsotnosti tovrstnega opozorila s strani banke; (iv) posebnem bremenu ob zgodnji depreciaciji domače valute glede na obdobje odplačevanja; in (v) predvideni nižji anuiteti (zaradi ugodnejše obrestne mere) ob zavajajočem učinku prikaza preteklih tečajnih nihanj. Posebej opozarjata na izostanek odgovora sodišč na njune navedbe, da jima ni bilo pojasnjeno, da že sorazmerno majhna, le nekaj odstotna apreciacija CHF na letni ravni lahko skozi dolgoročno odplačevanje kredita pripelje do znatnih negativnih učinkov sprejetega tveganja, ki so v nesorazmerju s samo višino apreciacije glede na strukturo obrokov z vidika deleža razdolžnine in obrestnega deleža skozi celotno obdobje odplačevanja. Navajata še, da pri vzpostavitvi zanju neugodne prakse Vrhovnega sodišča[9] zaradi predhodno javno izražene podpore Francetu Arharju (predsedniku uprave UNICREDIT BANKE SLOVENIJA, d. d., Ljubljana, v obdobju sklepanja kreditnih pogodb v CHF) na županskih volitvah leta 2006 ne bi smel sodelovati sodnik Jan Zobec.

B.

8.Senat Ustavnega sodišča ustavne pritožbe zoper sklep Vrhovnega sodišča ni sprejel v obravnavo, ker niso izpolnjeni pogoji iz drugega odstavka 55.b člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 64/07 – uradno prečiščeno besedilo, 109/12, 23/20 in 92/21 – v nadaljevanju ZUstS) (1. točka izreka).

9.Senat Ustavnega sodišča je ustavno pritožbo zoper sodbo Višjega sodišča v Ljubljani in delno sodbo Okrožnega sodišča v Ljubljani sprejel v obravnavo (2. točka izreka). O njeni utemeljenosti bo odločalo Ustavno sodišče, ki bo presodilo, ali so bile z izpodbijanima sodbama kršene človekove pravice oziroma temeljne svoboščine pritožnikov.

C.

10.Senat Ustavnega sodišča je sprejel ta sklep na podlagi drugega odstavka 55.b člena ZUstS ter petega odstavka v zvezi s tretjo alinejo tretjega odstavka 46. člena Poslovnika Ustavnega sodišča (Uradni list RS, št. 86/07, 54/10, 56/11, 70/17 in 35/20) v sestavi: predsednik senata dr. Rok Čeferin ter člana dr. Rajko Knez in dr. Rok Svetlič. Sklep je sprejel soglasno.

dr. Rok Čeferin Predsednik senat

[1]Pri tem se je sodišče prve stopnje sklicevalo na sodbo Višjega sodišča v Ljubljani št. II Cp 2237/2018 z dne 29. 5. 2019.

[2]Sodišče se je sklicevalo na odločitve Vrhovnega sodišča št. II Ips 137/2018 z dne 25. 10. 2018, št. II Ips 141/2017 z dne 18. 10. 2018, št. II Ips 201/2017 z dne 7. 5. 2018 in št. II Ips 195/2018 z dne 25. 10. 2018.

[3]Sklicuje se na 22. člen ZVPot.

[4]Razumeti je mogoče, da pred prenosom Direktive 93/13/EGS presoja nepoštenosti glavnega predmeta pogodbe sploh ni bila zahtevana (tj. niti ne v primeru, če je bil predmet pogodbe določen nejasno in nerazumljivo).

[5]Sklicujeta se na članka P. Weingerl, Ob tridesetletnici varstva pred nepoštenimi pogodbenimi pogoji v EU, Pravna praksa, št. 10 (2023), str. V in nasl., ter H. Iglič, Posledice neprenosa člena 4(2) Direktive 93/13 za varstvo posojilojemalcev, Pravna praksa, št. 27 (2019), str. 11–13.

[6]Prvo mnenje z dne 6. 5. 2017 in drugo z dne 3. 8. 2020.

[7]Navajata predvsem sodbo Vrhovnega sodišča št. II Ips 5/2020 z dne 19. 6. 2020. Menita še, da je nekonsistentna oziroma deloma v nasprotju s pravom EU tudi sodna praksa Vrhovnega sodišča, na katero sta se sklicevali sodišči prve in druge stopnje (ki je navedena v op. št. 2 tega sklepa). Vrhovno sodišče naj bi pomen pojasnilne dolžnosti pri presoji in minimalni standard pojasnilne dolžnosti razlagalo v nasprotju z Direktivo 93/13/EGS.

[8]Pritožnika se sklicujeta tudi na sodbe SEU v zadevah Kásler in Káslerné Rábai, C-26/13, z dne 30. 4. 2014 in Aziz, C-415/11, z dne 14. 3. 2013.

[9]Sklicujeta se na odločitve Vrhovnega sodišča v zadejah št. II Ips 141/2017 z dne 18. 10. 2018, št. II Ips 195/2018 z dne 25. 10. 2018 in št. II Ips 32/2019 z dne 23. 1. 2020.

7. 10. 2024

ODLOČBA

Senat Ustavnega sodišča je v postopku odločanja o ustavni pritožbi Simona Freliha in Irme Frelih, oba Škofja Loka, ki ju zastopa Odvetniška pisarna Robert Preininger, d. o. o., Šmarje pri Jelšah, na seji 7. oktobra 2024

odločil:

Sodba Višjega sodišča v Ljubljani št. II Cp 228/2020 z dne 21. 5. 2020 in delna sodba Okrožnega sodišča v Ljubljani št. II P 1098/2018 z dne 23. 6. 2019 se razveljavita in zadeva se vrne Okrožnemu sodišču v Ljubljani v ponovno odločanje.

OBRAZLOŽITEV

A.

1.Pritožnik je s toženo stranko (banko) 10. 5. 2007 sklenil stanovanjsko kreditno pogodbo v švicarskih frankih (v nadaljevanju CHF) z glavnico v višini 116.000 CHF in vračilom v 180 mesečnih anuitetah. Pritožnica je pristopila k pogodbi kot solidarna porokinja in plačnica. Sodišče prve stopnje je zavrnilo (primarni) tožbeni zahtevek pritožnikov na ugotovitev ničnosti sklenjene kreditne pogodbe na temelju nepoštenosti in vračilo preplačil. Kot materialnopravno podlago za odločanje je sodišče opredelilo Direktivo Sveta 93/13/EGS z dne 5. aprila 1993 o nedovoljenih pogojih v potrošniških pogodbah (UL L 95, 21. 4. 1993 – v nadaljevanju Direktiva 93/13/EGS), Zakon o varstvu potrošnikov (Uradni list RS, št. 98/04 – uradno prečiščeno besedilo – v nadaljevanju ZVPot), Zakon o potrošniških kreditih (Uradni list RS, št. 77/04 – uradno prečiščeno besedilo – ZPotK) ter Obligacijski zakonik (Uradni list RS, št. 97/07 – uradno prečiščeno besedilo). V zvezi z razlago Direktive 93/13/EGS je poudarilo pomen sodne prakse Sodišča Evropske unije (v nadaljevanju SEU).

2.Sodišče prve stopnje je sprejelo izhodišče, da je glavni predmet pogodbe lahko predmet presoje nepoštenosti le, če ni bilo zadoščeno zahtevi po njegovi jasnosti in razumljivosti. Ključno za odločitev je bilo po naziranju sodišča zato vprašanje (ne)izpolnjenosti pojasnilne dolžnosti. V izhodišču se je sodišče sklicevalo na sodbo SEU v zadevi Andriciuc in drugi, C-186/16, z dne 20. 9. 2017 (v nadaljevanju zadeva Andriciuc). Na temelju dokazne ocene zaslišanja prič in listinskih dokazov je ugotovilo, da (i) tožena stranka kreditov v CHF ni oglaševala; (ii) so imeli referenti banke navodila, da prvenstveno ponujajo kredite v EUR; (iii) je referent, ki je sodeloval pri sklepanju na strani banke kreditojemalcu (pritožniku) ob pogajanjih podal informacijo, da se kredit praviloma odplačuje v valuti, v kateri prejema plačo, kakor tudi, da v primeru odplačila v tuji valuti lahko pride do nepredvidljivih sprememb tečaja in obrestne mere, pri čemer banka ne zagotavlja, da se stvari skozi odplačilno dobo ne bodo spreminjale; (iv) sta bančni referent in kreditojemalec "natančno debatirala, delala izračune in se pogovarjala o posledicah tveganj tečajnih nihanj"; (v) sta bila pritožnika opozorjena na možnost spremembe tečaja in obrestne mere; (vi) sta se pritožnika zavedala, da bosta za odplačilo kredita morala menjavati EUR v CHF; (vii) sta pritožnika v pogajanjih delovala "osebno suverena"; (viii) bančni referent kreditojemalcu nikoli ni zagotovil, da pri kreditih v CHF ni nobenih tveganj in da je kredit varen in ugoden, kakor tudi ne, da se referenčna obrestna mera in anuiteta ne bosta spreminjali. Primerjava obrestnih mer, anuitet ter višine odobrenega kredita ob sklenitvi pogodbe je po ugotovitvah sodišča pri tožnikih sicer res vzbujala vtis, da je kredit v tuji valuti ugodnejši od kredita v domači valuti, a je sodišče zapisalo, da je bilo tožnikoma ustrezno pojasnjeno, da s sklenitvijo kreditne pogodbe v CHF prevzemata tečajno tveganje, ki lahko povzroči, da se bo njun obrok, izražen v EUR, bistveno spremenil. Sodišče je zavrnilo argument pritožnikov, da bi ju morala banka vsaj poučiti o scenarijih, da že minimalni padec EUR proti CHF v višini treh odstotkov letno pri dolgoročnih kreditih pomeni povečanje preostale glavnice, in jima predložiti različne simulacije odplačevanja kredita s pojasnilom o vplivu dolgoročnega tveganja na njune obveznosti. Opozorilo je, da je Višje sodišče v Ljubljani v podobni zadevi[1] štelo kot bistveno, da je referentka banke v času sklepanja pogodbe stranki predstavila, da se lahko, ker ne gre za kredit v domači valuti, zaradi tečajnih razlik vrednost bistveno poveča ali pa zmanjša in da je to valutno tveganje.

3.Po naziranju sodišča prve stopnje glavni pogodbeni pogoj (izplačilo kredita in vračila anuitet v CHF) tudi ni bil nepošten, saj je banka pri sklenitvi pogodbe ravnala v dobri veri in ni bilo podano znatno neravnotežje v pogodbenem razmerju. Po oceni sodišča tožena stranka tako občutne spremembe tečaja, do katere je prišlo po sklenitvi kreditne pogodbe, niti razlogov zanjo (gospodarska kriza, ukrep švicarske centralne banke) v času njenega sklepanja ni mogla predvideti. Na presojo znatnega neravnotežja po naziranju sodišča ne more vplivati okoliščina, ali in kako ena od strank obvladuje prevzeta tveganja. Tožena stranka iz naslova valutnih menjav tudi ni ustvarjala (nesorazmernega) dobička. Vprašanje odprte oziroma zaprte devizne pozicije banke je namreč okoliščina, ki je zunaj pogodbenega razmerja in zato na presojo uravnoteženosti pravic in obveznosti v tem razmerju ne more vplivati. Po oceni sodišča sta imela pritožnika zadostno zaščito pred valutnim tveganjem, saj je kreditna pogodba določala, da lahko kreditojemalec predčasno ali v celoti vrne kredit s pripadajočimi stroški in obrestmi, obračunanimi po stanju na dan zadnjega obračuna od dneva poplačila. Od povprečnega potrošnika, ki je vzel kredit v tuji valuti, se po naziranju sodišča pričakuje, da bo tekom trajanja pogodbe spremljal gibanje tečajnega razmerja. Dodatno je sodišče upoštevalo, da so bile stranke dvakrat letno obveščene o spremembi anuitet in da so bila valutna nihanja zanje razvidna ob plačevanju mesečnih anuitet.

4.Pritožnika sta v pritožbi zoper prvostopenjsko sodbo med drugim opozarjala na vsebino pravnega standarda pojasnilne dolžnosti, kot ga je oblikovalo SEU v zadevi Andriciuc. Navajala sta, da je prvostopenjsko sodišče upoštevalo zgolj njuno seznanjenost z možnostjo zvišanja ali znižanja vrednosti tuje valute. Poudarila sta tudi velik pomen prikaza že relativno majhne zgodnje apreciacije CHF v primerjavi z EUR za njune obveznosti po kreditni pogodbi.

5.Sodišče druge stopnje je pritožbo pritožnikov zavrnilo in potrdilo prvostopenjsko sodbo. V izhodišču je soglašalo z upoštevno materialnopravno podlago, ki jo je opredelilo že prvostopenjsko sodišče. Po naziranju pritožbenega sodišča nacionalno pravo ni razširilo presoje nepoštenosti glavnih pogodbenih pogojev na primere, ko so ti navedeni v jasnem in razumljivem jeziku, čeprav v ZVPot ni bil prenesen drugi odstavek 4. člena Direktive 93/13/EGS. Ob sklicevanju na sodno prakso Vrhovnega sodišča pritožbeno sodišče vidi oporo za tak zaključek tudi v zakonski opredelitvi pogodbenih pogojev, ki po naziranju sodišča pomeni, da se ničnost pogodbenih pogojev iz 23. člena ZVPot lahko nanaša le na stranske pogodbene pogoje, ki so s strani ene pogodbene stranke drugi (potrošniku) vsiljeni na način, da se o njih ne more pogajati. Direktiva 93/13/EGS naj bi tako pomenila večje varstvo potrošnikov le v smislu, da zahteva presojo nepoštenosti glavnega predmeta pogodba, če je ta določen nejasno. Po naziranju pritožbenega sodišča torej presoja nepoštenosti v obravnavanem primeru zaradi izpolnjene pojasnilne dolžnosti ni bila potrebna. Pritožbeno sodišče je tudi soglašalo z dokazno oceno in stališčem prvostopenjskega sodišča v zvezi z opravljeno pojasnilno dolžnostjo. Po naziranju pritožbenega sodišča sta imela pritožnika vse informacije, da sta lahko sprejela poučeno in preudarno odločitev. Prvostopenjsko sodišče tako naj ne bi izhajalo zgolj iz seznanjenosti pritožnikov z možnostjo zvišanja ali znižanja vrednosti tuje valute. Navedba, da se lahko vrednost zaradi tečajnih razlik bistveno poveča, naj bi tako ustrezala standardu SEU v zadevi Andriciuc, katere bistvo je predvsem v tem, da mora biti stopnja informiranja potrošnikov določene intenzivnosti, ne pa v predpisovanju točnega načina informiranja, npr. z izdelavo grafičnih prikazov in izračunov. Vrhovno sodišče je predlog pritožnikov za dopustitev revizije zavrnilo.

6.Pritožnika uveljavljata kršitev drugega odstavka 14. člena ter 22., 23., 25., 33. in 67. člena (v zvezi z 2. členom) Ustave ter 1. člena Prvega protokola h Konvenciji o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (Uradni list RS, št. 33/94, MP, št. 7/94 – v nadaljevanju EKČP). V izhodišču poudarjata, da je bil v dolgoročno kreditno razmerje vnesen element neomejenega kreditnega tveganja, ki naj bi bil v nasprotju z namenom (stanovanjskega) kredita in pričakovanjem stabilnega kreditiranja. Socialna funkcija kreditiranja se po naziranju pritožnikov lahko uresniči le, če potrošniški stanovanjski kredit ne vsebuje prekomernih in za potrošnika neobvladljivih tveganj, ki jih je na drugi strani celo banka dolžna posebej obvladovati. S tem naj bi bila pritožnika, ki sta želela financirati stanovanjsko nepremičnino, potisnjena v nestabilno okolje verjetnosti velike izgube s tveganjem učinka dolžniške spirale in revščine. Pritožnika menita, da skupni učinek rednih obresti in vezanosti kredita na tujo valuto ne sme preseči učinka najvišje dopustne (zamudne) obrestne mere.

7.Pogojevanje presoje nepoštenosti glavnega predmeta pogodbe z neizpolnjeno pojasnilno dolžnostjo je po naziranju pritožnikov arbitrarno ter v nasprotju s pravom Evropske unije v povezavi z načelom zaupanja v pravo. Pritožnika se v tej zvezi sklicujeta na izhodišče minimalne harmonizacije iz 8. člena Direktive 93/13/EGS in sodbo SEU v zadevi Caja de Ahorros y Monte de Piedad de Madrid, C-484/08, z dne 3. 6. 2010. Sklicujeta se tudi na obvestilo Vlade na podlagi 8.a člena Direktive 93/13/EGS, ki predvideva presojo nepoštenosti glavnega predmeta pogodbe tudi v primeru, ko je ta določen jasno in razumljivo. Opozarjata tudi na Smernice glede razlage in uporabe Direktive Sveta 93/13/EGS o nedovoljenih pogojih v potrošniških pogodbah (UL C 323, 27. 9. 2019). Pritožnika navajata tudi stališča strokovne literature in prilagata dve pravni mnenji Inštituta za ustavno pravo. Menita, da odločitve sodišč v obravnavanem primeru nasprotujejo tudi sodni praksi Vrhovnega sodišča.

8.Z očitkoma arbitrarnosti in neobrazloženosti pritožnika nasprotujeta tudi presoji sodišč v zvezi z vsebino pojasnilne dolžnosti glede na standard, ki ga je vzpostavilo SEU v zadevi Andriciuc. Menita, da sta sodišči prve in druge stopnje izhajali zgolj iz njune seznanjenosti z možnostjo zvišanja ali znižanja vrednosti valute, kar naj bi bilo v nasprotju z navedeno sodbo SEU, ki zahteva vsaj informacijo o tem, kako bi na obroke za odplačilo kredita vplivala zelo velika depreciacija domače valute in povečanje tujih obrestnih mer. Sodišči prve in druge stopnje naj ne bi odgovorili na navedbe pritožnikov, da je tožena stranka glede na njeno bančno strokovno znanje in izkušnje vedela oziroma vsaj mogla in morala vedeti, da lahko pride do zelo velikih tečajnih sprememb v prid krepitve CHF, kakor tudi, da je slednje glede na dolgoročno kreditno razmerje tudi verjetno. Pritožnika uveljavljata tudi kršitev pravice do opredelitve, med drugim, v zvezi z njunimi trditvami o: (i) neomejenosti tveganja z asimetrično porazdeljeno možnostjo uspeha v pogodbenem razmerju; (ii) dejanski enostranski porazdelitvi tveganja ob zavarovanju banke pred valutnim tveganjem in tveganjem neplačila; (iii) njuni nezmožnosti ocene tveganja in odsotnosti tovrstnega opozorila s strani banke; (iv) posebnem bremenu ob zgodnji depreciaciji domače valute glede na obdobje odplačevanja; in (v) predvideni nižji anuiteti (zaradi ugodnejše obrestne mere) ob zavajajočem učinku prikaza preteklih tečajnih nihanj. Posebej opozarjata na izostanek odgovora sodišč na njune navedbe, da jima ni bilo pojasnjeno, da že sorazmerno majhna, le nekaj odstotna apreciacija CHF na letni ravni lahko skozi dolgoročno odplačevanje kredita pripelje do znatnih negativnih učinkov sprejetega tveganja, ki so v nesorazmerju s samo višino apreciacije glede na strukturo obrokov z vidika deleža "razdolžnine“ in obrestnega deleža skozi celotno obdobje odplačevanja. Navajata še, da pri vzpostavitvi zanju neugodne prakse Vrhovnega sodišča zaradi predhodno javno izražene podpore Francetu Arharju (predsedniku uprave UNICREDIT BANKE SLOVENIJA, d. d., Ljubljana, v obdobju sklepanja kreditnih pogodb v CHF) na županskih volitvah leta 2006 ne bi smel sodelovati sodnik Jan Zobec.

9.Senat Ustavnega sodišča je s sklepom št. Up-287/21 z dne 18. 6. 2024 ustavno pritožbo sprejel v obravnavo. V skladu s prvim odstavkom 56. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 64/07 – uradno prečiščeno besedilo, 109/12, 23/20 in 92/21 – v nadaljevanju ZUstS) je bilo o sprejemu obveščeno Višje sodišče v Ljubljani, skladno z drugim odstavkom istega člena ZUstS pa je bila ustavna pritožba poslana v odgovor nasprotni udeleženki (tj. toženi stranki iz pravde).

10.Nasprotna udeleženka v izhodišču navaja, da sta pritožnika kredit v letu 2022 že odplačala. Tekom odplačevanja naj bi bil njun socialni položaj relativno stabilen. S kreditom naj tudi ne bi reševala stanovanjskega problema. Njun kredit v praksi zaradi nižje obrestne mere naj ne bi bil bistveno manj ugoden od kredita v EUR z variabilno obrestno mero. Nasprotna udeleženka poudarja, da sta sodišči presojali tudi nepoštenost pogodbenega pogoja (ob upoštevanju dejanskih ugodnosti obrestne mere). Tudi krediti v EUR z variabilno obrestno mero naj bi pomenili neomejeno tveganje. Nasprotna udeleženka ne vidi podlage za analogijo z omejitvami, ki veljajo za (zamudne) obresti. Navaja, da Ustavno sodišče ni pristojno za razlago materialnega (zakonskega) prava. Poudarja tudi zapis pritožbenega sodišča, da pritožnika dokazne ocene prvostopenjskega sodišča v delu pojasnilne dolžnosti nista izpodbijala. Meni, da sta sodišči standard pojasnilne dolžnosti v skladu s standardom SEU v zadevi Andriciuc ustrezno obrazložili. Ravno navedba možnosti bistvenega povečanja vrednosti naj bi ustrezala standardu SEU v zadevi Andriciuc. Po mnenju nasprotne udeleženke ne drži, da bi moralo opozorilo vsebovati, kako bi na obroke za odplačilo kredita vplivalo veliko znižanje domače valute ter zvišanje tuje obrestne mere. Nasprotna udeleženka navaja, da specifičnih zahtev (npr. izdelavo grafičnih prikazov, izračunov) v času sklepanja kreditne pogodbe nacionalna zakonodaja ni vsebovala. Če bi tovrstne zahteve predpisoval novi zakon, bi uporaba takšnega novega zakona po naziranju nasprotne udeleženke pomenila ustavno nedopustno povratno veljavo. Nasprotna udeleženka navaja, da takšne razlage v trenutku sklepanja kreditne pogodbe ni mogla pričakovati. Zato naj bi bila takšna po naziranju nasprotne udeleženke retroaktivna uporaba sodne prakse v neskladju z načelom zaupanja v pravo (2. člen Ustave), pravico do sodnega varstva (23. člen Ustave) in pravico do enakega varstva pravic (22. člen Ustave). Iz navedenega razloga naj bi bila tudi neupoštevna navedba pritožnikov o posebno velikem bremenu ob zgodnji (relativno majhni) depreciaciji domače valute. Po naziranju nasprotne udeleženke sodišči tudi v siceršnjem obsegu ustavne pritožbe nista kršili pravice pritožnikov do opredelitve.

11.Odgovor nasprotne udeleženke je bil poslan pritožnikoma, ki opozarjata, da je Ustavno sodišče že razveljavilo sodbo Višjega sodišča v Ljubljani št II Cp 2237/2018 z dne 29. 5. 2019, na katero se je sklicevalo prvostopenjsko sodišče. Pritožnika opozarjata, da je pritožbeno sodišče tej sodbi sledilo tudi v obravnavanem primeru, navaja pa jo tudi nasprotna udeleženka v svojem odgovoru. Poudarjata, da navedba možnosti "bistvenega povečanja vrednosti" ne zadostuje za obrazložitev standarda pojasnilne dolžnosti, saj se potrošnik na podlagi takšne informacije ne more zavedati tveganja v realni sferi njegovih kreditnih obveznosti. Šlo naj bi zgolj za informacijo o možnosti zvišanja ali znižanja vrednosti tuje valute. Pritožnika ponavljata poseben pomen zgodnje apreciacije tečaja tuje valute, ki naj bi bil za potrošnike nepregleden. Navajata, da že sama okoliščina nepreglednosti vpliva na presojo poštenosti. Poudarjata, da so bile v obravnavanem primeru anuitete pri kreditu v CHF nižje od tistih pri kreditu v domači valuti, kar naj bi delovalo v smislu vzpodbude za sklenitev kredita v CHF. Ponavljata in dodatno utemeljujeta stališče, da slovensko pravo razširja presojo nedovoljenosti na pogodbene pogoje, ki se nanašajo na glavni predmet pogodbe in na ustreznost cene in plačila, ne glede na to, ali so taki pogoji navedeni v jasnem in razumljivem jeziku. V nasprotju z navedenim izhodiščem pritožbeno sodišče njunih navedb v zvezi s presojo nepoštenosti naj ne bi upoštevalo. Opravilo naj bi zgolj napačno presojo izključno na podlagi četrte alineje prvega odstavka 24. člena ZVPot.

B.

12.V ustavni pritožbi pritožnika med drugim v okviru očitka kršitve 22. člena Ustave uveljavljata tudi kršitev pravice do obrazložene sodne odločbe v zvezi s standardom pojasnilne dolžnosti. Slednjega povezujeta tudi s presojo nepoštenosti. Senat Ustavnega sodišča je zato opravil presojo izpodbijanih sodnih odločb z vidika skladnosti s pravico do obrazložene sodne odločbe iz 22. člena Ustave.

13.Sodišče mora na konkreten način in z zadostno jasnostjo opredeliti razloge, na podlagi katerih je sprejelo svojo odločitev, da lahko stranka, še posebno, če v postopku ni bila uspešna, spozna, kakšni so bili razlogi za odločitev, nanašajočo se na njeno pravico, obveznost oziroma pravni interes. Kadar instančno sodišče pritrdi pravnemu naziranju nižjega sodišča, je sicer zahteva po obrazloženosti sodne odločbe lahko nižja od siceršnje zahteve po obrazloženosti sodnih odločb, vendar le, če se je nižje sodišče že opredelilo do upoštevnih trditev in pravnih naziranj stranke in je iz sodbe nižjega sodišča mogoče razbrati razloge za sprejeto odločitev. Ob sprejetem izhodišču Direktive 93/13/EGS mora sodišče vselej preveriti jasnost in razumljivost pogodbenega pogoja (tudi izpolnjenost pojasnilne dolžnosti), ki se nanaša na glavni predmet pogodbe, ter povezanost pomena tega izhodišča s presojo (ne)poštenosti pogodbenega pogoja. Ustavno sodišče je glede na očitek pritožnice svojo presojo omejilo na vidik obrazloženosti izpodbijanih sodnih odločb z vidika razlage nacionalnega prava v luči navedenega pravnega standarda iz prava Evropske unije, ki sta ga v zvezi z ZVPot kot merodajnega za odločitev v sporu sprejeli tudi sodišči v pravdnem postopku. ZVPot je ob tem že v trenutku sklepanja kreditne pogodbe jasno določal jasnost in razumljivost pogodbenih pogojev, merila presoje njihove nepoštenosti ter prepoved in ničnost nepoštenih pogodbenih pogojev. Sodišči sta torej morali ugotoviti dejstva, ki so v okoliščinah konkretnega primera pomembna za uporabo danih meril Direktive 93/13/EGS in sodne prakse SEU, ter nato podati razloge, zakaj ugotovljena dejstva v konkretnem primeru utemeljijo izpolnjenost meril, ki opredeljujejo določen pravni pojem (v obravnavanem primeru pravni standard pojasnilne dolžnosti).

14.Skladno s sodno prakso SEU mora nacionalno sodišče v zvezi s pojasnilno dolžnostjo na podlagi Direktive 93/13/EGS ob upoštevanju okoliščin sklenitve pogodbe preučiti, ali je bil potrošnik obveščen o vseh elementih, ki bi lahko vplivali na obseg njegove obveznosti in na podlagi katerih lahko presodi predvsem skupne stroške svojega kredita. Glede zahteve po transparentnosti pogodbenih pogojev, kot izhaja iz drugega odstavka 4. člena Direktive 93/13/EGS, je SEU poudarilo, da te zahteve, ki je navedena tudi v 5. členu te direktive, ni mogoče zožiti zgolj na njeno formalno in slovnično razumljivost. Finančne ustanove morajo potrošnikom posredovati informacije vsaj o tem, kako bi na obroke za odplačilo kredita vplivala zelo velika depreciacija zakonitega plačilnega sredstva države članice, v kateri ima potrošnik stalno prebivališče, in povečanje tujih obrestnih mer. Ponudnik mora potrošniku navesti mogoča nihanja menjalnih tečajev in tveganja, neločljivo povezana s sklenitvijo take pogodbe. Posebej pomembna so pojasnila o tveganjih kreditojemalca v primeru velikega znižanja vrednosti valute, ki je zakonito plačilno sredstvo v državi članici njegovega stalnega prebivališča, in zvišanja tuje obrestne mere. Ni dovolj, da se potrošniku omogoči le, da razume, da lahko glede na nihanja menjalnega tečaja gibanje paritete med obračunsko valuto in valuto plačila povzroči neugodne posledice za njegove finančne obveznosti, ampak mu je treba omogočiti tudi, da v okviru sklenitve kredita v tuji valuti razume dejansko tveganje, ki mu je izpostavljen v celotnem pogodbenem obdobju v primeru velikega znižanja vrednosti valute, v kateri prejema dohodke, glede na obračunsko valuto. Tako se mora povprečni potrošnik, ki je običajno obveščen ter razumno pozoren in preudaren, zavedati možnosti zvišanja ali znižanja vrednosti tuje valute, na katero je kredit vezan, in mora oceniti morebitne pomembne ekonomske posledice za svoje finančne obveznosti. Prav tako v okviru valutnega kreditiranja zahteve po preglednosti ni mogoče izpolniti s tem, da se potrošniku posredujejo informacije, pa čeprav obširne, če temeljijo na domnevi, da bo razmerje med obračunsko valuto in valuto plačila ostalo stabilno ves čas trajanja te pogodbe. Kreditodajalec mora torej glede na sodno prakso SEU v sklopu pojasnil valutnega tveganja pojasniti vsaj vpliv zelo velike depreciacije domače valute (in povečanja tujih obrestnih mer) na obroke za odplačilo kredita.

15.Ustavno sodišče je o v bistvenem enakem ustavnopravnem primeru že odločilo. Z odločbo št. Up-14/21 je ustavni pritožbi ugodilo, enako je storilo tudi v kasnejših odločbah št. Up-1181/20 z dne 3. 5. 2023, št. Up-317/21 z dne 8. 9. 2022, št. Up-54/19 z dne 6. 7. 2023, št. Up-329/19 z dne 26. 10. 2023, št. Up-810/20 z dne 4. 1. 2024, št. Up-5/21 z dne 9. 9. 2024 in št. Up-232/22 z dne 9. 9. 2024. Obe sodišči sta v obravnavanem primeru jasno sprejeli upoštevnost meril Direktive 93/13/EGS za presojo (ne)izpolnjenosti pojasnilne dolžnosti in nepoštenosti glavnega predmeta pogodbe (kredita v tuji valuti) na podlagi ZVPot. Iz obrazložitve izpodbijanih odločitev ni mogoče razbrati, katero pojasnilo ali gradivo banke je pri pritožnici in pritožniku moglo in moralo povzročiti ne le, da sta se abstraktno zavedala tečajnega nihanja in možnosti spremembe višine obrokov kredita, ampak da sta se morala in mogla konkretno zavedati dejanskih posledic velike depreciacije domače valute (in zvišanja tujih obrestnih mer) na višino njunih kreditnih obveznosti za celotno obdobje odplačevanja kredita. V tem smislu torej ne gre za vprašanje dokazne ocene, ampak sploh za navedbo v postopku ugotovljenega dejstva, ki bi lahko pomenilo izpolnitev sprejetega pravnega standarda pojasnilne dolžnosti. Na podlagi zgoraj navedene sodne prakse SEU je očitno, da jasno pogodbeno besedilo (z izjavo o prevzemu tveganja) ne zadošča za izpolnitev standarda pojasnilne dolžnosti. Zavedanja dejanskih posledic velike depreciacije domače valute (in zvišanja tujih obrestnih mer) na višino potrošnikovih kreditnih obveznosti za celotno obdobje odplačevanja kredita glede na merila pravnega standarda pojasnilne dolžnosti tudi ni mogoče enačiti s predstavitvijo alternativne kreditne ponudbe (v EUR), prebiranjem besedila pogodbe ter golim opozorilom na možnost (nepredvidljive) spremembe tečaja in/ali obrestne mere. Enako velja za zapis sodišča prve stopnje, da sta bančni referent in pritožnik "natančno debatirala, delala izračune in se pogovarjala o posledicah tveganj tečajnih nihanj", pri čemer vsebina teh pogovorov in izračunov v obrazložitvi ni navedena. Tudi pojasnilo, da se lahko (zaradi tečajnih razlik) vrednost bistveno poveča ali pa zmanjša, ne izraža tveganja za potrošnika v realni sferi njunih obveznosti. Ob tem iz obrazložitve niti ni mogoče razbrati, na kaj naj bi se vrednost v obravnavanem primeru nanašala (tuje valute, glavnice, anuitete itd.). Ravno tako odsotnost oglaševanja kreditov v CHF ali njihove prednostne ponudbe očitno ne zadošča za izpolnitev standarda pojasnilne dolžnosti, ki sta ga kot merodajnega sprejeli sodišči. Vse navedeno še toliko bolj velja v primeru, ko je primerjava obrestnih mer, anuitet ter višine odobrenega kredita ob sklenitvi pogodbe pri pritožnikih vzbujala vtis, da je kredit v tuji valuti ugodnejši od kredita v domači valuti. Tudi možnost predčasnega vračila kredita (po pretvorbi na dan vračila) ne more pomeniti izpolnitve obveznosti, ki velja v predpogodbeni fazi. Glede na navedeno sodišče prve stopnje sodbe ni obrazložilo v ključnem delu presoje, s čimer je kršilo pravico pritožnikov do obrazložene sodne odločbe iz 22. člena Ustave. S pritrditvijo razlogom prvostopenjskega sodišča je dejstvo pojasnilne dolžnosti v ključnem delu ostalo neobrazloženo tudi na pritožbeni stopnji, saj tudi pritožbeno sodišče ni vsebinsko odgovorilo na navedbe pritožnikov v pritožbi, da namreč standard pojasnilne dolžnosti glede na sprejeta merila sodne prakse SEU ni izpolnjen. S tem sta prvo- in drugostopenjsko sodišče kršili pravico iz 22. člena Ustave. Ker so v obravnavanem primeru izpolnjeni pogoji iz tretjega odstavka 59. člena ZUstS, je odločbo o tej ustavni pritožbi sprejel senat Ustavnega sodišča. Sodbi je v izpodbijanemu delu razveljavil in vrnil v novo odločanje Okrožnemu sodišču v Ljubljani. Ker je senat Ustavnega sodišča sodni odločbi v izpodbijanem delu razveljavil že zaradi kršitve 22. člena Ustave, mu očitkov o drugih kršitvah človekovih pravic in temeljnih svoboščin ni bilo treba presojati.

C.

16.Senat Ustavnega sodišča je sprejel to odločbo na podlagi tretjega odstavka 59. člena ZUstS v sestavi: predsednik senata dr. Rok Čeferin ter člana dr. Rajko Knez in dr. Rok Svetlič. Odločbo je sprejel soglasno.

dr. Rok Čeferin Predsednik senata

[12]Pritožnika se sklicujeta na sodbo SEU v zadevi BNP Paribas Personal Finance, C-609/19, z dne 10. 6. 2021.

[13]Glej denimo odločbi Ustavnega sodišča št. Up-147/09 z dne 23. 9. 2010 (Uradni list RS, št. 83/10), 8. in 12. točka obrazložitve, in št. Up-781/15 z dne 24. 11. 2016, 6. točka obrazložitve.

[14]Odločba Ustavnega sodišča št. Up-1381/08 z dne 23. 9. 2009 (Uradni list RS, št. 80/09), 10. točka obrazložitve.

[15]Navedeno izhaja iz zahteve po jasnem in razumljivem besedilu, ki je vsebovana v 5. členu Direktive 93/13/EGS; prim. sodbo SEU v zadevi Gómez del Moral Guasch, C-125/18, z dne 3. 3. 2020, 46. in 47. točka obrazložitve.

[16]Odločba Ustavnega sodišča št. Up-14/21 z dne 13. 1. 2022 (Uradni list RS, št. 16/22), 20. točka obrazložitve. Posebej glede povezave med zahtevo po preglednosti in nepoštenostjo v primeru glavnega predmeta pogodbe glej npr. tudi sodbo SEU v združenih zadevah BNP Paribas Personal Finance, od C-776/19 do C-782/19, z dne 10. 6. 2021, 90.–103. točka obrazložitve. Glej tudi sodbo Vrhovnega sodišča št. II Ips 8/2022 z dne 19. 4. 2023, predvsem 78. točko obrazložitve, ter sodbo in sklep Vrhovnega sodišča št. II Ips 54/2023 z dne 20. 9. 2023, predvsem 15.–21. točko obrazložitve.

[17]Pri tem senat Ustavnega sodišča opozarja, da je glede pomena pojasnilne dolžnosti pri presoji in glede same presoje (ne)poštenosti pogodbenih pogojev treba upoštevati odločbo Ustavnega sodišča št. Up-14/21.

[18]Četrti odstavek 22. člena ZVPot.

[19]Člen 24 ZVPot.

[20]Člen 23 ZVPot.

[21]Odločba Ustavnega sodišča št. Up-150/13 z dne 23. 1. 2014 (Uradni list RS, št. 14/14, in OdlUS XX, 32), 11. točka obrazložitve. Tako tudi odločba Ustavnega sodišča št. Up-14/21.

[22]Prim. sodbe SEU v zadevi Andriciuc, 49.–51. točka obrazložitve, zadevi OTP Bank in OTP Faktoring, C-51/17, z dne 20. 9. 2018, 74., 75. in 78. točka obrazložitve (v nadaljevanju zadeva OTP), združenih zadevah BNP Paribas Personal Finance, od C-776/19 do C-782/19, 70. in 71. točka obrazložitve, in zadevi BNP Paribas Personal Finance, C-609/19, 49.–51. točka obrazložitve. Navedenih sodb SEU sicer z izjemo zadeve Andriciuc sodišči v postopku nista mogli upoštevati, saj so bile izdane po izdaji izpodbijanih sodb, vendar jih senat Ustavnega sodišča v tej odločbi navaja, ker so upoštevne z vidika aktualne razlage Direktive 93/13/EGS. Sodbe SEU, sprejete v postopku predhodnega odločanja po 267. členu Pogodbe o delovanju Evropske unije (prečiščena različica, UL C 202, 7. 6. 2016 – PDEU), imajo ex tunc pravni učinek in izražajo, kar je v normi prava Evropske unije ab initio. Glej K. Lenaerts, I. Maselis, K. Gutman, EU Procedural Law, Oxford University Press, Oxford 2014, str. 246.

[23]Prim. sodbo SEU v zadevi Andriciuc, 47. točka obrazložitve.

[24]Sodbi SEU v zadevah Kásler in Káslerné Rábai, C-26/13, 71. in 72. točka obrazložitve, in Bucura, C-348/14, z dne 9. 7. 2015, 52. točka obrazložitve.

[25]Sodba SEU v zadeji Andriciuc, 49. točka obrazložitve. Prim. tudi sodbo SEU v zadeji OTP, 74. točka obrazložitve in tam navedeno sodno prakso.

[26]Prim. sodbe SEU v zadeji Andriciuc, 50. točka obrazložitve, zadevi OTP, 75. točka obrazložitve, združenih zadevah BNP Paribas Personal Finance, od C-776/19 do C-782/19, 71. točka obrazložitve, in zadeji BNP Paribas Personal Finance, C-609/19, 50. in 51. točka obrazložitve.

[27]Sodba SEU v zadeji BNP Paribas Personal Finance, C-609/19, 48. točka obrazložitve.

[28]Prav tam, 51. točka obrazložitve.

[29]Prim. sodbo SEU v zadeji OTP, 78. točka obrazložitve, podobno tudi sodba SEU v zadeji A. S. A., C-212/20, z dne 18. 11. 2021, 42. in 43. točka obrazložitve.

[30]Sodbi SEU v združenih zadevah BNP Paribas Personal Finance, od C-776/19 do C-782/19, 74. točka obrazložitve, in zadevi BNP Paribas Personal Finance, C-609/19, 53. točka obrazložitve.

[31]Navedenega ne spremenijo niti zapisi sodišč o posamični naravi dogovora, saj iz obrazložitve sodišč ni mogoče razbrati posledice v zvezi z uporabo Direktive 93/13/EGS oziroma za raven varstva potrošnikov v obravnavanem primeru.

[32]Glej tudi odločbo Ustavnega sodišča št. Up-810/20 z dne 4. 1. 2024, 11. točka obrazložitve.