Jedro

Pravni posel, s katerim družba odobri posojilo nekomu tretjemu zato, da ta kupi njene delnice, je ničen.

Izrek

Pritožbi se ugodi in se izpodbijana sodba spremeni tako, da glasi: "Tožena stranka je dolžna plačati tožeči stranki znesek 5.568.588,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 23.12.1996 dalje do plačila in ji povrniti pravdne stroške v znesku 222.740,00 SIT, vse v osmih dneh pod izvršbo."

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek, s katerim je tožeča stranka zahtevala, da ji tožena stranka vrne posojilo, dano s pogodbo z dne 28.12.1995. Tožeči stranki je še naložilo, da mora povrniti toženi stranki 307.017,00 SIT pravdnih stroškov.

Proti tej sodbi je tožeča stranka pravočasno vložila pritožbo zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in nepravilne uporabe materialnega prava. Predlaga spremembo izpodbijane sodbe, podrejeno pa njeno razveljavitev in ponovno sojenje o zadevi.

Pritožba je bila vročena toženi stranki, ki odgovora na pritožbo ni vložila.

Pritožba je utemeljena.

Sodišče prve stopnje je v izpodbijani sodbi na podlagi izvedenih dokazov ugotovilo naslednje dejansko stanje: - da sta pravdni stranki dne 28.12.1995 sklenili in podpisali kreditno (posojilno) pogodbo št. K-013-95, s katero je tožeča stranka toženi stranki odobrila posojilo v znesku 61.200,00 DEM z rokom vračila 28.6.1996, - da je tožeča stranka dne 18.12.1995 nakazala toženi stranki tolarsko protivrednost odobrenega kredita, to je znesek 5.371.754,00 SIT, - da je rok vračila kredita bil sporazumno podaljšan do 31.12.1996, - da je tožena stranka plačala obresti po kreditni pogodbi, - da tožena stranka kredita ni vrnila, - da je dne 28.12.1995 tožena stranka nakazala tožeči stranki enak znesek kot ga je nakazala tožeča stranka toženi stranki in kot namen nakazila navedla "plačilo 50 delnic", - da je tožeča stranka odobrila toženi stranki kredit (posojilo) za nakup delnic tožeče stranke, - da je tožena stranka postala lastnik 30 delnic tožeče stranke.

Na podlagi teh dejanskih ugotovitev, je sodišče prve stopnje zaključilo, da je celotna transakcija (s tem je očitno mislilo vse, kar se je med strankama dogajalo v zvezi z odobritvijo posojila in nakupom delnic) enotno dejanje, to je en pravni posel, ki pa je ničen. Pri tem se je sodišče oprlo na določilo 1. odstavka 241. člena Zakona o gospodarskih družbah (Ur. l. RS 30/93 - 6/99, v nadaljevanju ZGD) in zaključilo, da je absolutno neveljaven posel, s katerim družba nekomu tretjemu zagotovi nakup njenih delnic.

Tožeča stranka v pritožbi ne izpodbija zgoraj navedenih ugotovitev sodišča prve stopnje, napada pa zaključek sodišča prve stopnje, da je celotna transakcija, ki je bila izvedena med pravdnima strankama, predstavljala en pravni posel. Tožeča trdi, da gre za dve pogodbi oziroma za dva pravna posla. Te pritožbene trditve so po mnenju sodišča druge stopnje utemeljene. Sodišče druge stopnje ugotavlja, da je sodišče prve stopnje na podlagi dejanskih ugotovitev zmotno zaključilo, da gre za en pravni posel. Na podlagi tega, kar je ugotovilo, je med strankama šlo za dve samostojni pravni razmerji in sicer pravno razmerje posojila in pravno razmerje nakupa delnic tožeče stranke. Sodišče prve stopnje je namreč ugotovilo, da sta stranki sklenili posojilno pogodbo in da je tožeča stranka tudi nakazala toženi stranki s pogodbo odobreni znesek. Te ugotovitve kažejo, da je bila posojilna pogodba sklenjena in s strani tožeče stranke tudi izpolnjena. Ugotovilo pa je tudi, da sta se stranki dogovorili za nakup delnic in da je tožena stranka tožeči stranki nakazala denarni znesek kot kupnino za delnice tožeče stranke in da je tožena stranka tudi postala lastnik 30 delnic tožeče stranke. Te ugotovitve kažejo, da je bilo med strankama vzpostavljeno še drugo razmerje, ki je kupoprodajna pogodba. Zato je zaključek sodišča prve stopnje, da je šlo med pravdnima strankama le za en posel zmoten, kar pritožnik pravilno opozarja.

V tej pravdi je obravnavano le pravno razmerje posojila ter pravice in obveznosti pogodbenih strank iz tega razmerja. Ni pa v tej pravdi bil uveljavljan nikakršen zahtevek v zvezi s poslom nakupa oziroma prodaje delnic tožeče stranke, zato o tem poslu sodišče prve stopnje ni imelo podlage za razpravo. Glede posojilne pogodbe pa je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da so po določilu 1. odstavka 241. člena ZGD nični vsi posli, s katerimi družba nekomu tretjemu zagotovi posojilo za to, da ta kupi njene delnice. Pravilno je tudi ugotovilo, da je bilo v konkretnem primeru toženi stranki dano posojilo ravno za to, da ta kupi delnice tožeče stranke. Zato je pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da je kreditna pogodba št. K - 013-95 z dne 28.12.1995 nična. Pravilno je tudi ugotovilo, kakšne so pravne posledice ničnosti pravnega posla, vendar pa je v konkretnem primeru zaradi zmotnega zaključka, da je celotna transakcija med pravdnima strankama en posel, napačno zaključilo, da tožena stranka tožeči stranki ni dolžna vrniti tistega, kar je prejela na podlagi posojilne pogodbe od tožeče stranke, čeprav je prej pravilno ugotovilo, da je tožena stranka od tožeče stranke prejela s pogodbo odobreni znesek.

Pritožnik zato utemeljeno zatrjuje, da bi moralo sodišče prve stopnje ob pravilni uporabi materialnega prava, to je določbe 1. odstavka 104. člena ZOR, zahtevku tožeče stranke ugoditi. Sodišče druge stopnje ugotavlja, da tožeča stranka zahteva vrnitev tolarske protivrednosti danih sredstev, izračunano na dan 31.12.1996. Iz posojilne pogodbe je razvidno, da je bil predmet izpolnitve po tej pogodbi vezan na valutno klavzulo, zato je utemeljen tudi tak povračilni zahtevek skupaj z obrestmi (glej 1. odstavek 104. člena ZOR). Tožena stranka v postopku na prvi stopnji ni trdila, da vtoževani znesek ne predstavlja izračunane tolarske protivrednosti danih sredstev oziroma tudi ni trdila, da pri izračunu ni bil uporabljen srednji tečaj Banke Slovenije kot je trdila tožeča stranka. Zahtevek tožeče stranke je tako utemeljen tudi po višini.

Iz navedenega izhaja, da je sodišče prve stopnje dejansko stanje ugotovilo v zadostnem obsegu in pravilno, napačno pa je uporabilo materialno pravo, ko je zahtevek tožeče stranke zavrnilo. Sodišče druge stopnje je zato pritožbi ugodilo, izpodbijano sodbo na podlagi 4. točke 373. člena ZPP spremenilo tako, da je tožbenemu zahtevku v celoti tudi v stroškovnem delu ugodilo. Stroški tožeče stranke predstavljajo takso za tožbo in sodbo v skupnem znesku 222.740,00 SIT. Tožeča stranka pritožbenih stroškov ni priglasila, zato o njih pritožbeno sodišče ni odločilo.