Jedro

Če se upoštevajo vse ugotovljene težave, ki jih bo imel tožnik v bodočnosti pri šolanju, izbiri in opravljanju poklica ter v vsakdanjem življenju, zahtevana odškodnina za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti v znesku 600.000,00 SIT, kot je bila tožniku prisojena tudi na prvi stopnji, ni pretirana. Sodišče druge stopnje je s tem, da je to odškodnino znižalo na 300.000,00 SIT nepravilno uporabilo določbo 200.čl. Zakona o obligacijskih razmerjih. Znižana odškodnina je tudi izven okvira, v katerem se v sodni praksi gibajo odškodnine v primerljivih zadevah. Zato je revizijsko sodišče izpodbijano sodbo spremenilo tako, da je prisojeni znesek iz te odškodninske postavke zvišalo na 600.000,00 SIT (1. odst. 395. čl. ZPP).

Izrek

1./ Reviziji se delno ugodi, sodbi sodišč prve in druge stopnje se tako spremenita, da se sodba sodišča prve stopnje glasi: Tožena stranka mora plačati tožniku znesek 803.500,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od zneska 3.500,00 SIT od 6.1.1991 dalje do plačila in od zneska 800.000,00 SIT od 23.9.1992 dalje do plačila ter mu povrniti pravdne stroške v znesku 74.500,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 23.9.1992 dalje do plačila, vse v 15 dneh, da ne bo izvršbe.

Višji tožnikov tožbeni zahtevek se zavrne.

2./ V ostalem delu se revizija zavrne kot neutemeljena.

3./ Tožena stranka mora povrniti tožniku stroške pritožbenega in revizijskega postopka v znesku 39.235,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 13.4.1995 dalje do plačila, vse v 15 dneh, da ne bo izvršbe.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je naložilo toženi stranki, da plača tožniku znesek 903.500,00 SIT z zakonitimi obrestmi od zneska 3.500,00 SIT od 6.1.1991 dalje in od zneska 900.000,00 SIT od 23.9.1992 dalje do plačila ter da mu povrne pravdne stroške v znesku 74.500,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 23.9.1992 dalje do plačila. V presežku je tožbeni zahtevek zavrnilo. Pritožbi tožene stranke proti tej sodbi je sodišče druge stopnje delno ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je prisojeno odškodnino znižalo za 400.000,00 SIT s prip. in naložilo povračilo pravdnih stroškov postopka na prvi stopnji le v znesku 39.485,00 SIT. V ostalem je pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Tožeča stranka je vložila proti sodbi sodišča druge stopnje revizijo, v kateri uveljavlja revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga, da revizijsko sodišče izpodbijano sodbo ustrezno spremeni ali pa sodbo sodišča druge stopnje razveljavi in zadevo vrne istemu sodišču v novo sojenje pred istim ali drugim senatom. V obrazložitvi revizije navaja, da je sodišče druge stopnje nepravilno znižalo na prvi stopnji določeno odškodnino. Poudarja, da 13 letni tožnik kljub poteku dveh let od nesreče čuti enako intenzivne posledice: slabšo koncentracijo, pozabljivost, vrtoglavico na soncu in občasne glavobole. To ga ovira pri učenju, tako da ima kljub povečanemu trudu slabši uspeh. Tudi tožnikov nadaljnji razvoj je oviran.

Revizija je bila vročena toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila, Državno tožilstvo Republike Slovenije pa se o prejeti reviziji tudi ni izjavilo.

Revizija je utemeljena v spodaj navedenem obsegu.

Revizijsko sodišče je izpodbijano sodbo po uradni dolžnosti preizkusilo glede bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 10.tč. 2.odst. 354.čl. Zakona o pravdnem postopku, vendar take kršitve ni ugotovilo.

Uveljavljani revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava je podan, kolikor je sodišče druge stopnje znižalo odškodnino za tožnikove duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti. Ugotovitve sodišč prve in druge stopnje glede tožnikovih poškodb, telesnih bolečin in neugodnosti ter vseh posledic se opirajo na priloženo mnenje izvedenca iz medicinske stroke dr. A.N., s katerim se je tožena stranka strinjala. Revizijsko sodišče je na dejanske ugotovitve sodišč prve in druge stopnje vezano. Po teh ugotovitvah ima tožnik, ki je bil ob prometni nesreči dne 6.11.1991 star 11 let, zaradi pretresa možganov še občasne glavobole pri izpostavljenosti soncu, psihičnih in fizičnih naporih, ki naj bi sčasoma izzveneli. Tožniku je ostal lažji postkomocionalni sindrom, zaradi česar ocenjuje izvedenec njegovo invalidnost in zmanjšano sposobnost življenjske aktivnosti na 5%. Tožniku bo ostala kot trajna posledica zmanjšana sposobnost koncentracije za daljšo dobo in izrazitejša pozabljivost. Opustiti je moral športne aktivnosti. Prizadet je tudi, ker ne sme biti izpostavljen soncu, saj dobi vrtoglavico. Če se upoštevajo vse ugotovljene težave, ki jih bo imel tožnik v bodočnosti pri šolanju, izbiri in opravljanju poklica ter v vsakdanjem življenju, zahtevana odškodnina za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti v znesku 600.000,00 SIT, kot je bila tožniku prisojena tudi na prvi stopnji, ni pretirana. Sodišče druge stopnje je s tem, da je to odškodnino znižalo na 300.000,00 SIT nepravilno uporabilo določbo 200.čl. Zakona o obligacijskih razmerjih. Znižana odškodnina je tudi izven okvira, v katerem se v sodni praksi gibajo odškodnine v primerljivih zadevah. Zato je revizijsko sodišče izpodbijano sodbo spremenilo tako, da je prisojeni znesek iz te odškodninske postavke zvišalo na 600.000,00 SIT (1.odst. 395.čl. ZPP).

Glede odškodnine za telesne bolečine, ki po znižanju na drugi stopnji znaša 200.000,00 SIT, pa uveljavljani revizijski razlog ni podan. Po ugotovitvah sodišč prve in druge stopnje so pri tožniku telesne bolečine v obliki glavobolov trajale stalno tri dni kot srednje hude in nato še pet dni lahke intenzitete, pri kasnejših občasnih bolečinah pa je intenzivnost in pogostost postopno upadala. Pojavljajo se še pri izpostavljenosti soncu ter psihičnih in fizičnih naporih, vendar bodo sčasoma prenehale. Ob upoštevanju teh ugotovitev je šteje revizijsko sodišče, da je na drugi stopnji določena odškodnina primerna. Zato je v tem delu revizijo zavrnilo kot neutemeljeno (393.čl. ZPP).

Izreka o stroških postopka temeljita na določbah 154.čl.in 2.odst. 166.čl. ZPP. Tožeča stranka na prvi stopnji le z manjšim delom zahtevka ni uspela in v zvezi s tem delom niso nastali posebni pravdni stroški, kakor so bili ti prijavljeni v stroškovniku. Zato mora povrniti tožena stranka tožniku vse pravdne stroške v znesku 74.500,00 SIT, kot jih je odmerilo sodišče prve stopnje. Stroški pritožbenega in revizijskega postopka so bili tožniku priznani od zneska 300.000,00 SIT, s katerim je uspel.