Jedro

Če stranka v zakonsko določenem roku ne zahteva izločitve sodnika, pa bi to lahko storila, je prekludirana, zato v pritožbi zoper sodbo sodišča prve stopnje ne more uveljavljati kršitev določb iz 2. točke 1. odstavka 371. člena ZKP, še toliko manj pa sme to uveljavljati prvič z zahtevo za varstvo zakonitosti.

Izrek

Zahteva zagovornika obsojenega Š.T. za varstvo zakonitosti se zavrne.

Obsojenec je dolžan plačati kot stroške, nastale v postopku s tem izrednim pravnim sredstvom, 100.000 SIT povprečnine.

Obrazložitev

Okrajno sodišče v Mariboru je z v uvodu navedeno sodbo spoznalo Š.T. za krivega storitve kaznivega dejanja lahke telesne poškodbe po 1. odstavku 133. člena KZ. Izreklo mu je pogojno obsodbo, v kateri mu je določilo kazen dva meseca zapora in preizkusno dobo dve leti.

Pritožbo zagovornika obdolženca je višje sodišče s sodbo z dne 10.10.2002 zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Obe sodišči sta obdolžencu naložili v plačilo stroške kazenskega postopka.

Dne 2.12.2002 je zagovornik obsojenca, odvetnik D.B., vložil zoper navedeno pravnomočno sodno odločbo zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi kršitve kazenskega zakona, zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz razloga po 8. točki 1. odstavka 371. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) in drugih kršitev določb ZKP, ki so vplivale na pravilnost sodbe. Vrhovnemu sodišču predlaga, da zahtevi za varstvo zakonitosti ugodi in izpodbijani sodbi razveljavi ter zadevo vrne v novo sojenje in odločanje sodišču prve stopnje.

Vrhovni državni tožilec svetnik mag. J.F. v odgovoru na zahtevo, podanem v skladu z 2. odstavkom 423. člena ZKP, meni, da zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena. S pravnomočno sodbo sodišče zakona ni kršilo. V nasprotju z razlogi sodbe se v zahtevi zatrjuje, da iz obrazložitve obeh sodb ni razvidno, na podlagi česa je mogoče obsojencu očitati, da je storil kaznivo dejanje in da je ravnal naklepno. V obrazložitvah sodb je povsem jasno povedano, da je obsojenec storilec in da je njegova kazenska odgovornost podana. S tem, ko je sodišče izločilo uradni zaznamek na glavni obravnavi, je ravnalo v skladu z določbo 3. odstavka 340. člena ZKP ter saniralo kršitev določbe 2. odstavka 286. člena v zvezi s 1. odstavkom 429. člena ZKP.

Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

Čeprav zagovornik uvodoma sodišču očita kršitev določb kazenskega zakona, teh kršitev v zahtevi ne obrazlaga. Z navedbami, da v spisu ni dokazov za trditev, da je obsojenec povzročil poškodbe oškodovancu naklepno, oziroma, da je vsaj podan dvom v tak zaključek, uveljavlja le razlog zmotno in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja, torej razlog, s katerim pravnomočne sodne odločbe z zahtevo za varstvo zakonitosti ni mogoče izpodbijati (2. odstavek 420. člena ZKP).

Neutemeljen pa je tudi nadaljnji očitek zagovornika v zahtevi, da je sodišče prve stopnje v postopku pred izdajo odločbe bistveno kršilo določbe ZKP iz 8. točke 1. odstavka 371. člena ter 2. odstavka 371. člena ZKP. Predsednik senata namreč ni ravnal v skladu z določbo 2. odstavka 286. člena ZKP, saj je uradni zaznamek o razgovoru policistov z osumljencem izločil šele na koncu glavne obravnave. Ker se je tako seznanil z vsebino uradnega zaznamka, je to vplivalo na njegovo razsodbo oziroma na njegovo nepristranskost. V času, ko je bila opravljena glavna obravnava (12.11.2001), je tedaj veljavni ZKP (Ur.l. RS, št. 63-2168/94 z dne 13.10.1994 s spremembami in dopolnitvami z dne 23.10.1998 Ur.l. RS, št. 72-36622/98) v 3. odstavku 286. člena ZKP nalagal predsedniku senata, da takoj, ko ugotovi, da so v spisih zapisniki ali obvestila iz 83. člena tega zakona, izda sklep o njihovi izločitvi. Če tega predsednik senata ali pred njim že preiskovalni sodnik ni storil, je zakon predvidel še možnost izločitve uradnih zaznamkov na koncu izvedenega dokaznega postopka na glavni obravnavi (3. odstavek 340. člena ZKP), 5. točka 377. člena tega zakona pa je v primerih spregleda v prejšnjih fazah zavezovala sodnika (poročevalca) višjega sodišča, kateremu je bil spis dodeljen v zvezi s pritožbo zoper sodbo sodišča prve stopnje, da pred sejo senata vrne spise zaradi izločitve obvestil iz 83. člena tega zakona predsedniku senata sodišču prve stopnje.

Vrhovno sodišče glede na navedeno ugotavlja, da je sodnik posameznik s tem, ko je po izvedenem dokaznem postopku na glavni obravnavi, opravljeni dne 12.11.2001, ravnal v skladu z določbo 3. odstavka 340. člena ZKP, oziroma da niso podane kršitve določb postopka iz 1. odstavka 371. člena tega zakona.

Zahteva pa prav tako ne more biti uspešna v delu, kjer vložnik uveljavlja kršitev določb zakona iz 2. odstavka 371. člena ZKP, kot posledico dejstva, da je o zadevi odločal sodnik, ki je bil seznanjen z vsebino uradnega zaznamka in je zaradi tega podan vsaj dvom v njegovo nepristranskost. Res je da je Ustavno sodišče s svojo odločbo U-I-92/96 dne 21.3.2002 ugotovilo, da je ZKP v neskladju z Ustavo RS, ker ne določa učinkovitega načina, s katerim bi preprečilo, da bi se sodnik, ki je odločal o glavni stvari, seznanil z obvestili, pridobljenimi v predkazenskem postopku. Od tedaj dalje sodišča v zvezi s to problematiko niso bila več vezana na določbe ZKP, temveč so uporabljala Ustavo neposredno oziroma so bila dolžna organizirati sojenje tako, da v posameznih primerih ne bi prišlo do kršitve pravice iz 1. odstavka 23. člena Ustave, torej vsakomur zagotoviti, da o njegovih pravicah odloča nepristransko sodišče. Šele Zakon o spremembah in dopolnitvah Zakona o kazenskem postopku (Ur. l. RS, št. 56/2003), ki je začel veljati dne 13.7.2003, je uvedel nov izločitveni razlog, ko je v 4.a točki 39. člena določil, da ne more v isti zadevi odločati o obtožbi oziroma pritožbi ali izrednem pravnem sredstvu zoper odločbo, s katero je bilo odločeno v obtožbi, sodnik, ki se je v postopku pri odločanju o kateremkoli vprašanju seznanil z dokazom, ki se mora po določbah 83. člena ZKP izločiti, vendar samo v primeru, če je vsebina dokaza takšna, da bi lahko vplivala na njegovo odločitev. Do takrat pa je stranka lahko v teh primerih predlagala izločitev le iz razloga po 6. točki 39. člena ZKP (dvom v nepristranskost sodnika).

Vsa procesna dejanja v obravnavani zadevi pred sodiščem prve stopnje so bila opravljena pred navedeno ustavno odločbo, prav tako pa seveda pred Zakonom o spremembah in dopolnitvah ZKP (z začetkom veljave 13.7.2003).

Možnost seznaniti se s procesno pravnim dejstvom, da se nahaja uradni zaznamek o razgovoru policistov z osumljencem v spisu do konca dokaznega postopka, sta imela tako obdolženec kakor zagovornik, prav tako pa sta imela možnost uveljavljati izločitveni razlog iz 6. točke 39. člena ZKP takoj, ko sta ugotovila, da je v spisu uradni zaznamek o razgovoru s policisti pa do začetka glavne obravnave. V pritožbi zoper sodbo bi smela nepristranskost uveljaviti le, če bi bil predlog za izločitev zavrnjen ali zavržen (št. 42. člen ZKP), vendar pa te možnosti nista izkoristila.

Ugovor, da poimensko določeni sodnik prve stopnje ali sodnik porotnik v določeni zadevi ne sme opravljati svoje dolžnosti, ker je glede njega podan kateri od izločitvenih razlogov, lahko namreč stranka uveljavlja le v okviru zakonskih rokov. Izločitev sodnika prve stopnje lahko zahteva brž, ko izve za razlog izločitve, vendar najpozneje do konca glavne obravnave (glede na že omenjeno odločbo Ustavnega sodišča velja ta rok tudi glede izločitvenega razloga iz 6. točke 39. člena ZKP - pred tem je bila ta možnost dana strankam le do začetka glavne obravnave). Če stranka v tem roku ne zahteva izločitve, pa bi to lahko storila, je prekludirana, oziroma v pritožbi zoper sodbo sodišča prve stopnje ne more uveljavljati kršitev določb iz 2. točke 371. člena ZKP, še toliko manj pa sme to uveljavljati prvič z zahtevo za varstvo zakonitosti. Zakonski pogoj, da sme pritožnik v pritožbi uveljaviti to procesno kršitev je, da na kršitev ni mogel opozoriti med glavno obravnavo ali da je nanjo opozoril, pa je sodišče prve stopnje ni upoštevalo (člen 384. ZKP). Ob enakih zakonskih pogojih se sme pritožnik v pritožbi sklicevati tudi na okoliščine iz 6. točke 39. člena, torej le, če je pravočasno zahteval izločitev, pa je bila zahteva za izločitev zavrnjena.

S prekluzijo v pritožbi (384. člen ZKP), kot posledico neaktivnosti oziroma nepravočasne aktivnosti stranke ZKP ob tem, ko stranki zagotavlja učinkovito uveljavljanje ustavne pravice do nepristranskega sodnika, zagotavlja tudi učinkovito izvedbo kazenskega postopka. To pomeni, da ni mogoče stranki, ki v zakonskih rokih morebiti celo namerno ali iz špekulativnih razlogov ni uveljavljala procesne kršitve, dopustiti uveljavljanje te kršitve v kasnejših fazah postopka. Takšno ravnanje bi bilo v nasprotju s splošnim pravnim načelom prepovedi uporabe pravice na način, ki pomeni njeno zlorabo, saj ne bi pomenilo zasledovanja cilja (zagotovitev nepristranskega sodnika), zaradi katerega je bila pravica stranke do izločitve sodnika uzakonjena, ampak poskus zavlačevanja postopka, ki lahko v določenih primerih privede tudi do nedopustnosti kazenskega pregona zaradi poteka časa. Zlorabe pravic, ki jih imajo udeleženci v postopku, je sodišče dolžno preprečiti (15. člen ZKP).

Logično je, da stranki, ki v zakonskem roku ni uporabila pravice zahtevati izločitev sodnika prve stopnje, pa zato ni bilo objektivnih ovir, ni dovoljeno uveljaviti, da je sodišče prve stopnje zagrešilo kršitev iz 2. odstavka 371. člena istega zakona kot posledico kršitve iz 6. točke 39. člena v pritožbi, še toliko manj, kot je bilo že povedano, v zahtevi za varstvo zakonitosti kot izrednim pravnim sredstvom. V nasprotnem primeru bi prekluzija stranke v pritožbi izgubila svoj pomen, njeni učinki bi bili v kasnejši fazi postopka z zlorabo procesne pravice ne le izničeni, ampak bi bilo morebitno novo sojenje samo še bolj oddaljeno in oteženo.

Ker v konkretni kazenski zadevi vložnik zahteve izločitve sodnika iz razloga po 6. točki 39. člena ni zahteval v roku, določenem v zakonu, pa bi to lahko storil, je bi s tem, kot je bilo že povedano, prekludiran uveljaviti to kršitev določb ZKP tako v pritožbi kakor tudi v zahtevi za varstvo zakonitosti. Zaradi navedenega Vrhovno sodišče vsebinsko zatrjevane procesne kršitve ni obravnavalo. V skladu z določbo 425. člena ZKP je zahtevo za varstvo zakonitosti zavrnilo kot neutemeljeno.

Ker obsojenec z izrednim pravnim sredstvom ni uspel, ima pa premoženje, je pa tudi redno zaposlen, je dolžan v skladu z določbami členov 98.a in 95/1 ZKP plačati stroške kazenskega postopka iz 1. do 6. točke 2. odstavka tega zakona, to je povprečnino, odmerjeno v skladu s trajanjem in zapletenostjo te kazenske zadeve, ob upoštevanju njegovih premoženjskih razmer.