Jedro

Dokler sodišče ne odloči o uporabi stvari v solastnini oziroma delitvi nepremičnine, se ohranja dotedanji način izvrševanja izključne posesti solastnikov. Tožnica je zato upravičena do uporabnine, če toženec uporablja nepremičnino v večjem obsegu, kot je njegov solastniški delež, ne pa iz razloga, ker ima v izključni posesti del nepremičnine, ki po vrednosti odstopa od preostalih delov nepremičnine, ki jih ima (oziroma bi jih lahko imela) tožnica v izključni posesti. Gre za navidezno prikrajšanje, saj se šteje, da je tožnica v takšno prikrajšanje privolila, ker ni vložila predloga, s katerim bi zahtevala od sodišča, da odloči o uporabi nepremičnine, ki je v solastnini pravdnih strank.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi, sodba se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. Odločitev o povrnitvi pritožbenih stroškov se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo tožencu naložilo, da je dolžan plačati tožnici uporabnino v višini 164,68 EUR mesečno za obdobje od septembra 2010 do februarja 2015 s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi in pravdne stroške v višini 428,78 EUR v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Toženec je dolžan plačati uporabnino, ker uporablja hišo v večjem obsegu, kot znaša njegov solastniški delež. Toženec ima v izključni uporabi prvo nadstropje in kletni prostor levo od hodnika, pri ostalih prostorih, ki jih pravdni stranki ne uporabljata, pa je prvo sodišče določilo, da so v souporabi pravdnih strank glede na njune solastniške deleže. 2. Toženec vlaga pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov iz prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku(1) in v nadaljevanju v pritožbi navaja, da je tožnica v tožbi zatrjevala, da toženec samovoljno koristi stanovanje v prvem nadstropju. Tožnica zahtevka za uporabnino ostalih delov hiše iz naslova plačila uporabnine za pritličje in mansardo hiše ni postavila. Nikoli ni kot temelj zahtevka opredelila uporabnine za prostore v pritličju in mansardi, katere toženec ne zaseda. Sodišče prve stopnje je prekoračilo tožbeni zahtevek po temelju, ker tožnica ni postavila trditvene podlage, da zahteva uporabnino za prostore v pritličju. Tožbeni zahtevek je bil postavljen le v zvezi z uporabo stanovanja v prvem prostoru in le v teh okvirih bi sodišče prve stopnje moralo odločati. Izvedenec je prekoračil postavljeno nalogo, ko se je opredelil, da mora toženec plačati tožnici uporabnino tudi za prostore, ki jih ne zaseda, čemur je sodišče prve stopnje sledilo. Izvedenec je ugotovil, da znaša uporabnina, kolikor odpade na toženca za prostore, ki jih uporablja in za prostore, ki jih ne uporablja 164,68 EUR mesečno za obdobje od avgusta 2010 do februarja 2015. Na nerazdeljeni solastni stvari je mogoče zahtevati uporabnino le, če eden od solastnikov drugemu onemogoči ali s silo prepreči uporabo njegovega deleža. Tožnica ni prikrajšana, saj ne trdi, da bi njen delež na nepremičnini želela uporabljati ali komu oddati v najem. Izvedenec ni upošteval, da tožnica uporablja sobo v pritličju v izmeri 18,2 m² in na ta način neupravičeno uporablja 1/4 solastniški delež toženca v obsegu 5 m². Uporabnina je nadomestilo za neupravičeno uporabo stvari, ne pa za neuporabo stvari, ki bi jo lahko uporabljal. Ker toženec prostorov ni uporabljal ni bil obogaten. Nepremičnino sestavlja tudi gospodarsko poslopje - atelje, te površine izvedenec ni upošteval. 3. Pritožba je utemeljena.

4. Neutemeljene so pritožbene navedbe, da je sodišče prve stopnje odločilo izven trditvene podlage tožnice glede temelja tožbenega zahtevka. Že v tožbi je tožnica zatrjevala, da toženec zaseda celotno prvo etažo hiše, poleg tega pa tudi „ostale dele hiše“, kar je bistveno več, kot znaša njegov idealni delež(2). Tožnica je tudi v pripravljalni vlogi z dne 22. 8. 2014 zatrjevala, da je toženec izročil tožnici le ključ enega prostora v pritličju, vse ostale prostore pa zaseda, v katerih skladišči razno šaro(3). V pripravljalni vlogi 29. 8. 2014 pa je tožnica še navedla, da tudi v primeru, če bi toženec dejansko uporabljal zgolj prvo nadstropje, bi to pomenilo, da uporablja bistveno večji del nepremičnine, kot mu dejansko pripada glede na solastninski delež(4). Sodišče prve stopnje tudi ni storilo bistvenih kršitev postopka, na katere mora paziti pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, glede na določbo drugega odstavka 350. člena ZPP, zmotno pa je uporabilo materialno pravo, zato je bilo dejansko stanje nepopolno ugotovljeno.

5. Solastnik ima pravico imeti stvar v posesti in jo skupaj z drugimi solastniki uporabljati sorazmerno svojemu idealnemu deležu, ne da bi s tem kršil pravice drugih solastnikov (66. člen Stvarnopravnega zakonika(5)). Vsak solastnik je lastnik svojega idealnega deleža, zato ima na tem deležu enake pravice kot pripadajo lastniku. Noben solastnik nima te pravice na celi stvari, ker stvar pripada vsem solastnikom. Če ima solastnik enake pravice kot lastnik, skupaj z ostalimi solastniki, ima vsak solastnik tudi pravico, da ima stvar v posesti, njegovo izvrševanje posesti pa je omejeno z enakimi pravicami preostalih solastnikov. Solastnik je zato upravičen uporabljati solastno stvar le v obsegu, ki ustreza njegovemu solastninskemu deležu. Ker so pri solastnini določeni idealni deleži na stvari, se način in s tem obseg izvrševanja posesti na stvari določi z dogovorom med solastniki, če dogovor ni možen, se sporna razmerja o uporabi solastne stvari uredijo v nepravdnem postopku z odločbo sodišča (112. člen Zakona o nepravdnem postopku(6)).

6. Ker med pravdnima strankama ni soglasja o načinu uporabe solastne nepremičnine, se sporno razmerje lahko uredi le v postopku za ureditev razmerij med solastniki, kot to določa 112. člena ZNP ali pa s predlogom za delitev nepremičnine, kot to določa 70. člen SPZ(7). Toženec izvršuje posest v prvem nadstropju solastne hiše. Njegova posestna pravica na tem delu nepremičnine je varovana tudi zoper tožnico kot soposestnico in solastnico nepremičnine (35. člen SPZ), vse dokler ne bo način uporabe hiše (nepremičnine) spremenjen z dogovorom ali s sklepom sodišča na podlagi 112. člena ZNP ali 70. člena SPZ. Ker tožnica ne zatrjuje, da bi imela posest na tem delu hiše, niso relevantne njene trditve, da tožnik neutemeljeno zaseda prostore v prvem nadstropju, ki glede na ocenjeno vrednost nepremičnine tudi znatno odstopajo od vrednosti ostalih prostorov in objektov na nepremičnini(8).

7. Če solatnik uporablja stvar v večjem obsegu, kot je njegov idealni delež, je drug solastnik pri takšni uporabi lahko prikrajšan in zato upravičen do uporabnine (198. člen Obligacijskega zakonika). Tožnica je zato upravičena do uporabnine, če je toženec uporabljal solastno nepremičnino v večjem obsegu, kot znaša njegov idealni delež in je tožnici preprečeval, da bi nepremičnino uporabljala v obsegu njenega solastnega deleža. Sodna praksa je enotna, da mora biti prikrajšanje konkretno in realno. Zato zgolj dejstvo, da tožnica nepremičnine ne uporablja(9), še ne pomeni, da je upravičena do pravnega varstva iz naslova neupravičene obogatitve(10) tudi v primeru, če toženec uporablja nepremičnine v večjem obsegu, kot je njegov solastniški delež. Pri uporabi nepremičnine tudi ni relevantna okoliščina, da je večina prostorov, ki jih ne zaseda toženec, neprimernih za bivanje ali so v zelo slabem stanju. Vrednost posameznih delov solastne nepremičnine se upošteva pri delitvi solastnine (70. člen SPZ) oziroma v postopku ureditve razmerij med solastniki (112. člen ZNP), ne pa v postopku neupravičene obogatitve, kjer sta odločilni le okoliščini, ali je solastnik uporabljal stvar v večjem obsegu kot znaša njegov delež in ali je drugemu solastniku preprečeval uporabo solastne stvari. Pri solastnini stvar ni razdeljena v naravi med solastnike, določeni so le deleži, zato se v sporu o uporabi nepremičnine sporno razmerje uredi v nepravdnem postopku (112. člen ZNP), v katerem sodišče določi način uporabe stvari v solastnini. Dokler sodišče ne odloči o uporabi stvari v solastnini oziroma delitvi nepremičnine, se ohranja dotedanji način izvrševanja izključne posesti solastnikov. Tožnica je zato upravičena do uporabnine, če toženec uporablja nepremičnino v večjem obsegu, kot je njegov solastniški delež, ne pa iz razloga, ker ima v izključni posesti del nepremičnine, ki po vrednosti odstopa od preostalih delov nepremičnine, ki jih ima (oziroma bi jih lahko imela) tožnica v izključni posesti. Gre za navidezno prikrajšanje, saj se šteje, da je tožnica v takšno prikrajšanje privolila, ker ni vložila predloga(11), s katerim bi zahtevala od sodišča, da odloči o uporabi nepremičnine, ki je v solastnini pravdnih strank.

8. Odločilna je velikost celotne nepremičnine (parc. št. 1 k. o. ...) z vsemi objekti in (ne)stanovanjskimi površinami(12), ki daje tudi odgovor, ali toženec uporablja nepremičnino v večjem obsegu kot je njegov solastniški delež. Upošteva se le dejanska uporaba prostorov, ki so v izključni uporabi tožnika in ki so (oziroma bi lahko bili) v izključni uporabi toženke. Za prostore, ki jih toženec nima v izključni posesti ni dolžan plačati uporabnine. Izhodišče za določitev uporabnine pa je pričakovana oziroma povprečna najemna vrednost celotne nepremičnine in ne le njenega nezasedenega dela(13).

9. Sodišče prve stopnje je zato materialnopravno zmotno upoštevalo pri določitvi uporabnine, ki jo mora toženec plačati tožnici, tudi prostore, ki jih toženec ne uporablja in souporabo določilo glede na solastniške deleže pravdnih strank. Zmotna je tudi delitev na uporabne stanovanjske površine in nedokončane prostore, ker je treba upoštevati obseg celotne nepremičnine in pri tem ugotoviti, v kakšnem obsegu ima toženec izključno posest na nepremičnini in v kakšnem obsegu ima izključno posest tožnica (ali bi takšno posest lahko izvrševala). Tožnica je upravičena do uporabnine, če bo ugotovljeno, da je toženec uporabljal nepremičnino v večjem obsegu, kot je njegov solastniški delež, ob nadaljnji predpostavki, da tožnica ni mogla uporabljati nepremičnine, ker ji je to preprečeval toženec, kar je treba časovno in po obsegu natančno ugotoviti v novem sojenju, pri tem pa tudi upoštevati izključno posest tožnice(14) na nepremičnini v različnih obdobjih. Treba bo tudi ugotoviti obseg prostorov in drugih delov nepremičnine, ki so namenjeni skupni rabi(15) oziroma delovanju celotnega objekta, kar bo tudi pomembno dejstvo, ko se bo ugotavljalo, v kakšnem obsegu je nepremičnina v izključni posesti toženca oziroma tožnice. Sodišče prve stopnje bo moralo tudi ugotoviti, kdaj je tožnica od toženca zahtevala, da ji plača uporabnino, ker uporablja nepremičnino v večjem obsegu, kot je njegov solastniški delež(16). Tudi, če bi se izkazalo, da je tožnica v preteklosti tožencu in njegovemu pravnemu predniku dopuščala takšno uporabo, je z zahtevkom na plačilo uporabnine oziroma odpovedjo prekinila dotedanje razmerje(17). Navedena sporna dejstva bo prvo sodišče lahko ugotovilo z dodatnim zaslišanjem pravdnih strank in z izvedencem, kateremu je treba v sklepu postaviti natančna vprašanja, da ne bo znova naloga izvedenca, da se bo moral opredeljevati tudi glede pravnih vprašanj. Naloga izvedenca je, da odgovori še na dodatna strokovna vprašanja, ob tem, da se je v izvedenskem mnenju in dopolnitvah vedno pregledno in natančno opredelil do strokovnih vprašanj.

10. Pritožbeni razlogi so utemeljeni, zato je pritožbeno sodišče pritožbi ugodilo in sodbo razveljavilo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje.

11. Odločitev o povrnitvi pritožbenih stroškov se pridrži za končno odločbo (tretji odstavek 165. člena ZPP).

Op. št. (1): V nadaljevanju ZPP.

Op. št. (2): Glej strani 2 in 3 sodnega spisa.

Op. št. (3): Glej stran 41 sodnega spisa.

Op. št. (4): Glej stran 45 sodnega spisa.

Op. št. (5): V nadaljevanju SPZ.

Op. št. (6): V nadaljevanju ZNP.

Op. št. (7): Postopek delitve je tožnica že predlagala; glej prilogo B 3 - postopek se vodi pred Okrajnim sodiščem v Kamniku N 40/2010. Op. št. (8): Dodatni razlogi za takšno stališče so pojasnjeni tudi v 7. točki obrazložitve sklepa.

Op. št. (9): Oziroma ni uporabljala.

Op. št. (10): Primerjaj s sodbo VSRS II Ips 206/20014. Op. št. (11): Kot to določa 112. člen ZNP.

Op. št. (12): Pri čemer ni podlage za razlikovanje med uporabnimi in neuporabnimi stanovanjskimi površinami.

Op. št. (13): Glej sodbo VSRS II Ips 687/2007. Op. št. (14): Kot tudi delov nepremičnine, ki bi jih tožnica lahko imela v izključni posesti, ker niso v izključni posesti toženca.

Op. št. (15): Npr. stopnišča, dvorišča, dostopi in podobno.

Op. št. (16): Če bo to dejstvo ugotovljeno.

Op. št. (17): Glej Vesna Rijavec: Stvarnopravni zakonik s komentarjem tč. 5. str. 336 in 333. člen OZ.