Jedro

Republika Slovenija na podlagi določb ZOPDA ne odgovarja solidarno za škodo, ki jo je tožnik utrpel zaradi izpostavljenosti azbestu, ker sporazum o izplačilu odškodnine ni bil dosežen in ker določba o zakonitem subsidiarnem poroštvu države, ki je bila vsebovana v ZPPPAI, po uveljavitvi ZOPDA ne velja več.

Izrek

Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba se v delu, ki se nanaša na odločitev zoper drugo toženo stranko Republiko Slovenijo (prvi odstavek 1. točke, 2. točka in 4. točka izreka), razveljavi in zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo naložilo prvo in drugo toženi stranki, da plačata tožniku odškodnino v znesku 17.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 5. 10. 2007 dalje do plačila, v 15 dneh, v presežku pa je tožbeni zahtevek tožnika zavrnilo (1. točka izreka). Odločilo je, da sta toženi stranki dolžna tožniku povrniti stroške postopka v znesku 2.211,39 EUR (2. točka izreka), da je tožnik dolžan prvo toženi stranki stroške postopka v znesku 257,59 EUR (3. točka izreka) in da je tožnik dolžan drugo toženi stranki povrniti stroške postopka v znesku 181,29 EUR (4. točka izreka), vse navedeno z zakonskimi zamudnimi obrestmi po poteku izpolnitvenega 15-dnevnega roka od vročitve sodbe.

Zoper navedeno sodbo se pritožuje drugo tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov po določilih prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo spremeni oz. jo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje, tožniku pa naloži povrnitev stroškov postopka. V pritožbi tožena stranka navaja, da je prisojena odškodnina previsoka, kršena pa je tudi pravica do kontradiktornosti, saj ji sodišče ni dalo na razpolago časa za pripravo na obravnavanje o spremembi tožbe. Poleg tega drugo tožena stranka v konkretni zadevi ni solidarno zavezana k izpolnitvi odškodninske obveznosti. V postopku je ugovarjala pasivni legitimaciji, vendar sodišče prve stopnje tega ugovora ni sprejelo. V sodni praksi je že sprejeto stališče, da Republika Slovenija v pravdnem postopku ne more biti tožena stranka. Njen prispevek po določilih ZOPDA predstavlja pomoč podjetjem in omogoča lažje izplačilo odškodnine delavcem. Sprejem posebnega zakona še ne pomeni priznanja kakršnekoli soodgovornosti. Ker drugo tožena stranka ni bila lastnica nevarne stvari niti ni soodgovorna za njeno uporabo, s sprejemom azbestne zakonodaje o prepovedi uporabe azbesta pa je tudi sicer izpolnila svojo obveznost, ni potrebno ugotavljati njene odgovornosti. Določbe ZOPDA, v katerih je zakonodajalec določil delež, ki ga pri izplačilu odškodnin zaradi izpostavljenosti azbestu krije Republika Slovenija, so kogentne narave. Tudi sicer bi tožnik že prejel odškodnino, če prvo tožena stranka ne bi v letu 2007 zavrnila podpisa sporazuma.

Pritožba je utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje v okviru pritožbenih razlogov in pri tem pazilo na pravilno uporabo materialnega prava in absolutno bistvene kršitve pravil postopka, kot mu to nalaga določba 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP – Ur. l. RS, št. 26/99 in naslednji). Pri navedenem preizkusu je ugotovilo, da je sodišče prve stopnje v delu, ki se nanaša na odločitev zoper drugo toženo stranko, zmotno uporabilo materialno pravo, v posledici česar tudi ni pravilno in popolno ugotovilo dejanskega stanja.

V tem sporu tožnik uveljavlja zahtevek za izplačilo odškodnine zaradi izpostavljenosti azbestu zoper bivšega delodajalca in državo na podlagi njune solidarne odgovornosti. Pri tožniku je bila v juniju 2006 diagnosticirana bolezen zaradi izpostavljenosti azbestu, zahteva za sporazumno določitev odškodnine pa je bila po verifikaciji poklicne bolezni podana v januarju 2007, ko je že veljal Zakon o odpravljanju posledic dela z azbestom (ZOPDA, Ur. l. RS, št. 38/2006 s pričetkom veljavnosti 12. 4. 2006). Po prehodni določbi 14. člena ZOPDA je z dnem uveljavitve tega zakona prenehal veljati Zakon o prepovedi proizvodnje in prometa z azbestnimi izdelki ter o zagotovitvi sredstev za prestrukturiranje azbestne proizvodnje v neazbestno (ZPPPAI, Ur. list RS, št. 15/2005 – uradno prečiščeno besedilo), ki je v 12. členu določal subsidiarni prevzem odškodninskih obveznosti s strani Republike Slovenije (v nadaljevanju: RS). Zakonitega subsidiarnega poroštva države, kot ga je v 12. členu poznal ZPPPAI, ZOPDA ne predvideva. V ZOPDA so urejeni le pogoji in postopek za izplačilo sporazumno določene odškodnine ter način njenega financiranja. Tako je tudi Vrhovno sodišče RS v zadevah opr. št. II Ips 825/2007 in II Ips 212/2008 z dne 13. 3. 2008 zavzelo stališče, da je ZOPDA specialni zakon, ki je uporabljiv samo v primerih sporazumnega dogovarjanja o pavšalni odškodnini izven pravdnega postopka (1. člen v povezavi s petim odstavkom 10. člena ZOPDA).

Po določbi tretjega odstavka 10. člena ZOPDA krije RS odškodnino v višini 60 % sporazumno določenega zneska, če gospodarski subjekt (delodajalec) pristane na to, da krije preostalih 40 % zneska odškodnine, vlagatelj oz. oškodovanec pa se strinja s tako določeno višino odškodnine. Tožnikov bivši delodajalec (prvo tožena stranka) ni pristal, da krije 40% zneska pavšalno določene odškodnine. Sporazum o izplačilu odškodnine ni bil dosežen, zato je skladno s tretjim odstavkom 5. člena ZOPDA tožnik, pri katerem je interdisciplinarna skupina medicinskih strokovnjakov verificirala bolezen plevre, vložil tožbo. V odškodninskem sporu se glede na citirano stališče Vrhovnega sodišča Republike Slovenije ne uporabljajo določila ZOPDA. Po že citiranem tretjem odstavku 10. člena ZOPDA krije RS odškodnino v višini 60 % le, če gre za sporazumno določen znesek, kar pomeni, da v določilih ZOPDA ni podlage za odgovornost države v odškodninskih sporih zaradi izpostavljenosti azbestu. Zmoten je zato zaključek izpodbijane sodbe, da drugotožena stranka na podlagi ZOPDA kot specialnega predpisa solidarno odgovarja za nastalo škodo.

Solidarna odgovornost oziroma razmerje solidarnosti več povzročiteljev škode mora temeljiti na izrecni zakonski določbi. Kot že navedeno, takšne določbe v ZOPDA ni, glede na določbo tretjega odstavka 186. člena Obligacijskega zakonika (OZ, Ur. l. RS, št. 83/2001 s spremembami), na katero se v obrazložitvi sklicuje sodišče prve stopnje, pa bi moral oškodovanec za vsakega od povzročiteljev škode dokazati vse predpostavke odškodninske odgovornosti, torej protipravno dejanje posameznega povzročitelja škode, oziroma, da je vzrok, ki izhaja iz njegove sfere v vzročni zvezi z nastalo škodo.

Ker v tem sporu toženi stranki nastopata kot navadna sospornika (195. člen ZPP) in se odgovornost vsakega navadnega sospornika v razmerju do oškodovanca presoja ločeno, je odločitev sodišča glede vsake od toženih strank lahko različna. Zoper odločitev, ki se nanaša na odškodninsko obveznost prvo tožene stranke (delodajalca) za izplačilo odškodnine po pravilih o objektivni odgovornost, ni bila vložena pritožba, zato je v tem delu odločitev pravnomočna. Z vidika morebitne soodgovornosti RS za samo škodo po načelu krivdne odgovornosti pa se je potrebno opredeliti do tožbenih navedb, da je drugo tožena stranka odgovorna po 72. členu Ustave Republike Slovenije, ker ni (pravočasno) sprejela ustreznih aktov, ki bi tožnika zavarovala pred škodljivimi vplivi azbesta, s čimer smiselno uveljavlja obstoj tako imenovane legislativne oziroma normativne protipravnosti po splošnih pravilih civilnega prava. Splošno načelo odškodninskega prava, ki izhaja iz določbe 131. člena OZ, je, da kdor povzroči drugemu škodo, jo je dolžan povrniti, če ne dokaže, da je škoda nastala brez njegove krivde. Za priznanje odškodnine biti kumulativno izpolnjeni vsi štirje pogoji za obstoj odškodninskega delikta: nastanek škode, da ta izvira iz protipravnega ravnanja (opustitve), vzročna zveza med nastalo škodo in protipravnim ravnanjem (opustitvijo) ter odgovornost povzročitelja škode (krivda).

Sodišče prve stopnje se zaradi napačnega zaključka o soodgovornosti drugo tožene stranke po določilih ZOPDA ni opredelilo do tožbenih navedb o nesprejemu ustreznih aktov s strani RS oziroma ni sprejelo dejanskih in pravnih zaključkov o zatrjevanem protipravnem dejanju (opustitvi) drugo tožene stranke in njeni morebitni krivdni odgovornosti. Po oceni pritožbenega sodišča glede na naravo stvari in okoliščine primera niso izpolnjeni pogoji za dopolnitev postopka na pritožbeni obravnavi. Ta bi bila za stranki nesmotrna z vidika načela ekonomičnosti, pri čemer je potrebno upoštevati, da odločilne dejanske okoliščine v zvezi z morebitno odgovornostjo drugo tožene stranke po določilih OZ še niso bile predmet obravnave. Če bi te okoliščine prvič obravnavalo in dejanske zaključke o elementih odškodninske odgovornosti po splošnih pravilih civilnega prava sprejelo sodišče druge stopnje, bi bilo s tem strankam v postopku odvzeta tudi možnost vložitve rednega pravnega sredstva in s tem presoja odločitve z vidika pravilne in popolne ugotovitve dejanskega stanja.

Ob upoštevanju zgoraj obrazloženega je pritožbeno sodišče zaradi zmotne uporabe materialnega prava na podlagi 355. člena ZPP pritožbi ugodilo, izpodbijano sodbo v delu, ki se nanaša na odločitev zoper drugo toženo stranko razveljavilo in v tem obsegu vrnilo zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Pritožbeno sodišče se do pritožbenih navedb drugo tožene stranke, ki se nanašajo na očitke glede odvzema možnosti za pripravo na obravnavanje po spremenjenem tožbenem zahtevku tožnika in glede odmere odškodnine za nepremoženjsko škodo, ni opredeljevalo, saj te navedbe za presojo odločitve zaenkrat niso odločilnega pomena (360. člen ZPP).