Jedro

Na podlagi 3. točke prvega odstavka 100. člena ZDR bi delavcu pravno veljavno prenehalo delovno razmerje, če bi delodajalec potem, ko delavec ni opravil izpita iz higienskega minimuma, ugotovil, da obstoji za delavca drugo ustrezno delovno mesto in da bi mu ponudil delo na tem delovnem mestu. Ker delodajalec ni ugotavljal, ali delavcu lahko zagotovi nadaljevanje dela na navedeni način, sodišče pa je ugotovilo, da tega ni storil in da so bile dane takšne možnosti, je delovno razmerje prenehalo nezakonito. Po Konvenciji št. 158 MOD bi moral navedena dejstva dokazati delodajalec, vendar tega ni storil.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je po dopolnjenem dokaznem postopku ugotovilo, da tožena stranka v postopku po 3. točki prvega odstavka 100. člena in drugega odstavka 23. člena Zakona o delovnih razmerjih (Uradni list RS, št. 14/90, v nadaljevanju: ZDR) ni ravnala v skladu s temi določili in tožniku ni ponudila dela v čistilni skupini, čeprav so tam dela bila prosta. Zato je razveljavilo sklepe organov tožene stranke o prenehanju delovnega razmerja tožnika. Odločilo je tudi, da mora tožena stranka tožnika pozvati nazaj na delo, ki ustreza njegovim delovnim zmožnostim, mu izplačati nadomestilo plače, vpisati delovno dobo v njegovo delovno knjižico ter mu plačati prispevke in davke.

Sodišče druge stopnje je zavrnilo pritožbo tožene stranke in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. V celoti je sprejelo dejanske zaključke sodišča prve stopnje in njegovo pravno presojo. Ugotovilo je tudi, da za delo v čistilni skupini ni potreben tečaj iz higienskega minimuma.

Zoper pravnomočno sodbo, izdano na drugi stopnji, je tožena stranka vložila pravočasno revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Predlagala je, da revizijsko sodišče izpodbijano sodbo razveljavi. Navajala je, da je sodišče prve stopnje zmotno ocenilo izpovedbo priče A. J., ki je bil takrat tehnični direktor, o čistilni skupini, kamor bi naj bil razporejen tožnik. V tej skupini ni bilo dovolj delovnih mest, ni pa bilo tudi upoštevano, da je tožena stranka takrat delo te skupine že predajala drugi pravni osebi.

Zmotna je tudi ugotovitev, da so bila v navedeni skupini v času odločanja o prenehanju delovnega mesta tožnika, prosta tri delovna mesta. Pri tem sodišče ni upoštevalo, da le podjetje lahko presoja, katera delovna mesta so prosta. Podjetje tudi samo odloči o številu delovnih mest na posameznem področju. Z ugotovitvami na tem področju je sodišče poseglo v pristojnosti pravne osebe in je s tem prekoračilo svoja pooblastila.

Izpodbijana sodba ni izvršljiva, ker tožena stranka mima več delovnih mest v čistilni skupini. Ves čas pa išče kvalificirane mesarje, vendar tožnik nima preizkusa znanja iz higienskega minimuma.

Revizija je bila na podlagi 300. člena Zakona o pravdnem postopku (Uradni list SFRJ, št. 4/77 do 27/90, v nadaljevanju: ZPP) vročena tožeči stranki, ki nanjo ni odgovorila, in Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo.

Revizija ni utemeljena.

Revizija je izredno pravno sredstvo, zato revizijsko sodišče na podlagi 382. in 385. člena ZPP izpodbijano sodbo preizkusi le v delu, v katerem se izpodbija z revizijo in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni. Na podlagi 386. člena ZPP po uradni dolžnosti pazi, ali ni morda podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 10. točke drugega odstavka 354. člena ZPP, in na pravilno uporabo materialnega prava.

Pri preizkusu izpodbijane sodbe revizijsko sodišče navedene bistvene kršitve določb pravdnega postopka ni ugotovilo.

V tretjem odstavku 385. člena ZPP je določeno, da revizije ni mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. To pomeni, da je revizijsko sodišče vezano na dejansko stanje, ki sta ga ugotovili nižji sodišči, predvsem sodišče prve stopnje. Revident ne sme izpodbijati dejanskega stanja, ki je podlaga izpodbijani sodbi. To je izjemoma dovoljeno le tedaj, če revizija navaja nova dejstva in predlaga nove dokaze, ki se tičejo bistvene kršitve določb pravdnega postopka, zaradi katerih se lahko vloži revizija, vendar takega ugovora revidentka ni uveljavljala.

Revizijsko sodišče zaradi določbe tretjega odstavka 385. člena ZPP zato ni smelo preizkusiti tistega dela revizije, ki se nanaša na dejansko stanje, to pa je ocena izpovedbe priče A. J., ali so bila v čistilni skupini prosta delovna mesta in vprašanje, da je tožena stranka delo te skupine predala drugi pravni osebi in kdaj ga je predala.

Materialno pravo ni bilo zmotno uporabljeno.

Organi tožene stranke so o prenehanju delovnega razmerja tožnika odločili na podlagi 3. točke prvega odstavka 100. člena takrat veljavnega besedila ZDR. Ta je določal, da delavcu preneha delovno razmerje, če je bilo ugotovljeno, da nima znanj in zmožnosti za opravljanje del delovnega mesta, na katero je bil razporejen, ali če ni dosegal pričakovanih rezultatov dela, pa ni sprejel razporeditve na drugo delovno mesto, oziroma če ni bilo takega delovnega mesta v organizaciji oziroma pri delodajalcu. Tožnik, ki je delal na delovnem mestu izkoščevanje, razsek in kategorizacija mesa v izkoščevalnici, bi moral na podlagi takrat veljavnega Pravilnika o tečajih in izpitih za pridobitev osnovnega znanja o higieni živil in o osebni higieni za osebe zaposlene v proizvodnji in prometu z živili (Uradni list SRS, št. 17/85, v nadaljevanju: Pravilnik), opraviti izpit o pridobitvi osnovnega znanja o higieni živil in o osebni higieni. Tega izpita tožnik po določbah navedenega Pravilnika ni opravil. Tožena stranka bi zato morala, preden je odločila o prenehanju delovnega razmerja, ugotoviti, ali je tožnika mogoče razporediti na drugo delovno mesto in mu takšno razporeditev ponuditi. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, sodišče druge stopnje pa je temu dokaznemu zaključku pritrdilo, da tožena stranka tožniku ni ponudila drugih ustreznih del, čeprav je takšno možnost imela v tako imenovani čistilni skupini. Revizijsko sodišče je zaradi določbe tretjega odstavka 385. člena ZPP vezano na takšno ugotovljeno dejansko stanje. Ker tožena stranka torej ni upoštevala navedene določbe ZDR, sodišči prve in druge stopnje pa sta razsodili, da so zato odločitve o prenehanju delovnega razmerja nezakonite, materialno pravo ni bilo zmotno uporabljeno.

Treba je še dodati, da na podlagi 4. člena Konvencije Mednarodne organizacije dela št. 158 o prenehanju delovnega razmerja na pobudo delodajalca (Uradni list SFRJ, št. 4/84, mednarodne pogodbe, v nadaljevanju: Konvencija), ki se v Republiki Sloveniji uporablja na podlagi Akta o notifikaciji nasledstva (Uradni list RS, št. 54/92, Mednarodne pogodbe, št. 15/92) delavcu lahko preneha delovno razmerje zaradi resnega razloga tudi, če nima sposobnosti za opravljanje dela. Na podlagi točke a) drugega odstavka 9. člena Konvencije je dokazno breme, da obstaja resen razlog za prenehanje delovnega razmerja, na delodajalcu. Izvedeni dokazni postopek na sodišču prve stopnje kaže, da toženi stranki ni uspelo dokazati, da so bili dani pogoji (resni razlogi) za prenehanje delovnega razmerja.

S tem, da je sodišče v dokaznem postopku ugotavljalo, ali so pri toženi stranki bila prosta delovna mesta, na katera bi lahko bil razporejen tožnik, ni poseglo v pristojnosti tožene stranke.

Ugotavljanje te okoliščine je pomembno za presojo, ali je bila pravilno uporabljena določba 3. točke drugega odstavka 100. člena ZDR, torej za presojo uporabe materialnega prava. Ugotavljanje dejstev, ki so pomembna za uporabo materialnega prava pa ne pomeni poseganja v pristojnosti delodajalca.

Vprašanje izvršljivosti pravnomočne sodne odločbe ni predmet revizijske presoje. Izvršljivost je presojati po določbah Zakona o izvršbi in zavarovanju (ZIZ, Uradni list RS, št. 51/98). Sicer pa je sodišče prve stopnje odločilo, da mora tožena stranka tožnika razporediti na dela, ki ustrezajo njegovim delovnim zmožnostim, ne pa na delovno mesto v čistilni skupini. Revizijske navedbe, ki so v zvezi z izvršljivostjo sodne odločbe in razporeditvijo tožnika, zato ne morejo biti sprejemljive.

Revizijsko sodišče je ugotovilo, da niso podani razlogi, zaradi katerih je bila revizija vložena, in ne razlogi, na katere mora paziti po uradni dolžnosti, zato jo je kot neutemeljeno zavrnilo v skladu z določbo 393. člena ZPP.

Določbe ZPP je revizijsko sodišče smiselno uporabilo na podlagi prvega odstavka 4. člena Ustavnega zakona za izvedbo Temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I, 45/I/94) kot predpis Republike Slovenije.