Jedro

Kadar je predmet pravde odškodnina za posledice tožniku naklepno povzročenih hudih telesnih poškodb, je zmanjšanje odškodnine zaradi šibkega toženčevega premoženjskega stanja izključeno.

Izrek

Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijana sodba spremeni tako, da se glasi: "Toženec O. M. je dolžan plačati tožniku H. L. 700.000,00 SIT ter mu povrniti 38.164,00 SIT pravdnih stroškov, vse z zakonitimi zamudnimi obrestmi od dneva izdaje prvostopenjske sodbe, to je od 1.2.1999 dalje do plačila, v 15 dneh pod izvršbo. Višji tožbeni zahtevek se zavrne." V ostalem se pritožba zavrne.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje odločilo, da mora toženec tožniku plačati 1.400.000,00 SIT odškodnine za posledice poškodb, ki mu jih je povzročil 10.11.1997, od tega 800.000,00 SIT za prestane telesne bolečine, 400.000,00 SIT za strah in 200.000,00 SIT za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti. Toženec mora tožniku povrniti tudi 114.494,00 SIT pravdnih stroškov. Višji tožbeni zahtevek je prvo sodišče zavrnilo.

Proti sodbi se brez navedbe pritožbenih razlogov, smiselno pa zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja ter napačne uporabe materialnega prava, pritožuje toženec. Dokaj podrobno opisuje predvsem materialne in druge posledice kazenskega postopka zaradi storjenega kaznivega dejanja, zaradi česar je bil tako sam, kot njegova družina finančno prizadet. Meni, da mu je vso to škodo povzročil tožnik, ki ga je kritične noči v pijanem stanju napadel in s hrbta udaril v glavo, enako pa njegov prijatelj Z. B.. Nadalje navaja, da ima otroke, ki še hodijo v šolo, žena pa zaradi dolgoletne poškodbe hrbtenice ne more delati. Odškodnine torej nikakor ne more plačati, saj je sam veliko bolj oškodovan kot tožnik. Takoj ko bo prestal zaporno kazen, bo moral predvsem urediti stanovanjske in družinske razmere, saj mu je oktobra 1998 doma v Kladuši zgorela hiša. Pritožba je delno utemeljena.

V pravdnem postopku je sodišče po določilu 3. odstavka 12. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP/77) glede obstoja kaznivega dejanja in kazenske odgovornosti storilca vezano na pravnomočno sodbo kazenskega sodišča, s katero je bil obtoženec spoznana za krivega. Sedanji toženec (pritožnik) je bil za dejanje hude telesne poškodbe, ki kot škodni dogodek predstavlja temelj v obravnavani zadevi, pravnomočno obsojen s sodbo K 748/95 Okrožnega sodišča v Ljubljani. Glede na tam ugotovljena dejstva ni nobenega dvoma, da toženec ni bil napaden tako kot sedaj nakazuje v pritožbi in da naj bi se torej le branil. Upoštevati tudi ni mogoče v pritožbi prikazanega toženčevega materialnega stanja, saj je tožniku škodo, kot sledi iz pravkar povedanega, povzročil naklepno. To pa izključuje morebitno zmanjšanje odškodnine na podlagi določila 191. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR).

Sicer pa je pritožbene navedbe o nezmožnosti plačila odškodnine mogoče razumeti kot ugovor zoper višino prisojenih zneskov. V tej smeri so delno upoštevne. Glede na obseg in težo posledic tožnikovih poškodb, kakršne je ugotovil in opisal izvedenec dr. Z, katerega mnenje je v razlogih izpodbijane sodbe ustrezno povzeto, je namreč po presoji pritožbenega sodišča odškodnina za prestane telesne bolečine in strah previsoko odmerjena, za "trajne posledice" pa neutemeljeno priznana. Čeprav so bile poškodbe nedvomno hude, pa ne gre prezreti, da je celotno zdravljenje trajalo manj kot en mesec, nato pa se je tožnik že vrnil na delo kot fizični delavec. Kljub kasnejšim občasnim lahkim bolečinam tako sodišče druge stopnje ocenjuje kot primerno satisfakcijo za vse prestane fizične bolečine in nevšečnosti v skladu z namenom določila 200. člena ZOR, znesek 500.000,00 SIT. Podobno velja glede prestanega strahu: primarni, neposredno povezan z dogodkom, čeprav zelo intenziven, je trajal le dan ali dva, strah za izid zdravljenja (sekundarni) pa izrazito samo en teden. Iz tega naslova je torej ustrezen znesek odškodnine po navedenem zakonitem določilu 200.000,00 SIT. Podlage za priznanje odškodnine za duševne bolečine zaradi tožnikove zmanjšane življenjske aktivnosti pritožbeno sodišče v izvedenih dokazih ne najde. Izvedenec tovrstne posledice izrecno in argumentirano izključuje. Sodišče na tako mnenje sicer ni vezano, saj gre za pravni standard, vendar pa tudi iz izpovedi samega tožnika ne izhaja, da bi imel takoimenovane trajne posledice poškodb, še manj pa, da bi zaradi sicer obstoječih težav, ki se kažejo v nekoliko povečanem naporu pri delu, psihično trpel. Vse to je torej že obsežno v odškodninski postavki fizičnih bolečin, ni pa mogoče govoriti o duševnih bolečinah zaradi zmanjšane življenjske aktivnosti v smislu določila 1. odst. 200. člena ZOR. Prvo sodišče je v tem obsegu iz ugotovljenih dejstev (težav pri delu) nepravilno sklepalo na posledični obstoj duševnih bolečin in zato neutemeljeno prisodilo tožniku iz tega naslova 200.000,00 SIT.

Po navedenem je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo na podlagi 3. in 4. točke 373. člena ZPP/77 spremenilo kot je razvidno iz izreka. Tožnik je tako uspel z eno tretjino zahtevka, zato mu mora toženec v takem razmerju povrniti pravdne stroške, ki odmerjeni po veljavni Odvetniški tarifi (Ur. l. RS, št. 7/95) znašajo 114.494,00 SIT, torej 38.164,00 SIT. Izrek o stroških pritožbenega postopka je odpadel, ker niso bili priglašeni (čl. 166/2 ZPP).