Jedro

Uporabljivost pravil o prodaji na obroke pri presoji o obveznostih pogodbenih strank na podlagi pogodbe o leasingu je odvisna od tega, ali je bila prodaja bistven del sklenjene pogodbe.

Izrek

Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem delu sodba sodišča prve stopnje potrdi.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je odločilo (1), da sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 80534/2010 z dne 3. 8. 2010 v prvem in v tretjem odstavku ostane v veljavi tako, da je toženka dolžna tožniku plačati 13.833,18 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 23. 12. 2009 in stroške 233,12 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izteka roka za prostovoljno plačilo (2), da se sklep o izvršbi v ostalem delu prvega in tretjega odstavka razveljavi in se višji tožbeni zahtevek zavrne in (3) da je toženka dolžna tožnici povrniti stroške, sorazmerne tožničinemu uspehu v pravdi.

2. Toženka v pritožbi zoper sodbo uveljavlja vse razloge, navedene v prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Trdi, da ima pogodba o leasingu elemente najemne pogodbe in pogodbe o prodaji na obroke s pridržkom lastninske pravice. Pogodbene določbe, na katerih temelji zahtevek, so v nasprotju z ustavnimi in zakonskimi določbami in z moralo. Po prvem odstavku 526. člena v povezavi s 111. členom Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ) vsaka stranka dolguje drugi povračilo za koristi, kar skupaj s pogodbo o finančnem leasingu utemeljuje kvečjemu plačilo zapadlih obrokov do dneva vračila vozila. Pogodbena določba, da v primeru razdrtja pogodbe zapadejo v plačilo vsi ostali obroki, je nično, ker je po 525. členu OZ manj ugodno od določb OZ, ki urejajo prodajo na obroke. Četudi leasing pogodba nima narave prodajne pogodbe na obroke, bi sodišče moralo upoštevati Zakon o varstvu potrošnikov (v nadaljevanju ZVPot). Toženka mora trpeti vsa bremena leasinga in pozitivni pogodbeni interes in to kljub vrnitvi vozila, tožnik pa se je okoristil še s kupnino. Ker tožnik ne nosi nobenega bremena, gre za nepoštene pogoje in očitno nesorazmerje v pravicah in obveznostih pogodbenih strank. Da gre za nepoštene pogoje, izhaja tudi iz dejstva, da je tožnik zahteval tudi povrnitev stroškov čiščenja in servisnih storitev. Dejansko stanje je bilo zmotno ugotovljeno, ker se odločitev opira na izvedensko mnenje. Toženka je podala obsežno argumentacijo o nestrokovnosti in napakah izvedenskega mnenja, sodba pa se do nekaterih argumentov ni opredelila. Zato je podana kršitev iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Ocenjevalno poročilo in list vrednotenja predstavljata le navedbe tožnika in nimata moči izvedenskega mnenja. Toženka ni bila prekludirana z navajanjem pripomb na izvedensko mnenje. Napačna je tudi odločitev o stroških. Ker v sodbi niso specificirani stroški strank, je ni mogoče preizkusiti. Stroški po stroškovniku, vloženem v spis, bi znašali kvečjemu 1.244,62 EUR. V stroškovniku so prijavljene tudi sodne takse za predlog in za tožbo, iz sodbe pa ni razvidno, ali so upoštevane. V sodbi bi morala biti navedena procesna dejanja, v zvezi s katerimi so bili priznani stroški. Upoštevano bi moralo biti tudi načelno pravno mnenje glede teka zamudnih obresti od prisojenih stroškov postopka. Toženka predlaga, naj pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek zavrne, podrejeno pa naj izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

3. Tožnik na pritožbo ni odgovoril. 4. Pritožba ni utemeljena.

5. Očitek o zmotni uporabi materialnega prava ni utemeljen. Sodna praksa je že zavzela stališče, da je uporabljivost pravil o prodaji na obroke pri presoji o obveznostih pogodbenih strank na podlagi pogodbe o leasingu odvisna od tega, ali je bila prodaja bistven del sklenjene pogodbe (1). Takih ugotovitev v sodbi ni, pritožnica pa tega v pritožbi ne zatrjuje, niti ni to razvidno iz vsebine pogodbe. V pogodbi je namreč le določba, da družba P. leasingojemalcu, ki je poravnal vse zapadle obveznosti, priznava pravico, da po izteku pogodbe vozilo odkupi po ceni dogovorjenega ostanka vrednosti (29. točka pogodbenih pogojev za finančni leasing).

6. Neutemeljen je tudi očitek o zmotni uporabi materialnega prava glede obstoja dolgovanih obveznosti. Dolgovani znesek sestavljajo znesek zapadlih in neplačanih obrokov leasinga, ostanek leasinga (diskontirana vrednost ostalih obrokov, se pravi zmanjšana za pogodbene obresti še nezapadlih obrokov) in strošek predčasne prekinitve, vse zmanjšano za znesek v višini prodajne cene vozila. Očitek o ničnosti pogodbene določbe, po kateri je leasingojemalec v primeru prenehanja pogodbe zaradi neizpolnjevanja svojih pogodbenih obveznosti dolžan plačati ne le zapadle neplačane obroke, ampak tudi diskontirano vrednost ostalih obrokov leasinga, ni utemeljen. Sodna praksa je že zavzela stališče, da gre za odškodnino, ki ustreza leasingodajalčevemu pozitivnemu pogodbenemu interesu, torej za premoženje, ki bi pripadlo pogodbi zvesti stranki v primeru pravilne izpolnitve. Tak dogovor o razporeditvi pogodbenih tveganj kot posledici kršitve pogodbe ima podlago v zakonskih določbah o odškodnini za primer kršitve pogodbe (243. člen OZ).

7. Očitek o kršitvi 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP je v pritožbi ostal nekonkretiziran. Pritožba zatrjuje, da je obsežno argumentirala trditve o nestrokovnosti in napakah izvedenskega mnenja, in da na nekatere argumente v sodbi ni odgovora. Po vročitvi izvedenskega mnenja je toženka podala pripombe (na manj kot eni strani). V zaslišanju, ki je sledilo podaji pripomb, je bil izvedenec zaslišan, toženka pa je imela možnost postavljati vprašanja. Osredotočila se je na ugotovitve, pomembne za oceno vrednosti vozila ob prenehanju pogodbe. Četudi je zavzela stališče, da so toženkine navedbe o nepoškodovanosti vozila prepozne, se je sodba opredelila do rezultatov dokazovanja v zvezi z navedbami o stanju vozila ob prenehanju pogodbe. Da bi pritožbeno sodišče moglo preizkusiti trditve o nepopolnosti odgovora, bi morala pritožnica navesti, do česa se sodba ni opredelila, a tega ni storila. O obstoju zatrjevane kršitve se zato ni treba izreči. 8. Neutemeljeni so tudi pritožbeni pomisleki v zvezi z odločitvijo o stroških. Glede na to, da je v sodbi obrazloženo merilo za razporeditev stroškov med pravdni stranki, ter navedena podlaga za odmero stroškov in skupen znesek dolgovanih stroškov, sodba pa se sklicuje na stroškovnik v spisu, v katerem je natančno označeno, kateri stroški so priznani in kateri ne, so pomisleki o pomanjkljivi obrazložitvi neutemeljeni. Pravilno je tudi stališče izpodbijane sodbe o uporabljivosti pravila iz tretjega odstavka 154. člena ZPP. Glede na to, da je tožnik uspel glede 89,77 % zahtevka in da bi bila tako strošek zastopanja kot strošek za sodno takso enaka tudi v primeru, ko bi tožnik v pravdi uveljavljal plačilo v ugodeni višini, je utemeljen sklep, da zaradi višje postavljenega zahtevka niso nastali posebni stroški. Iz sodbe tudi ne izhaja, da glede pričetka teka zamudnih obresti ne bi bilo upoštevano načelno pravno mnenje z dne 13. 12. 2006. 9. Ker niti uveljavljeni razlogi niso utemeljeni, niti po uradni dolžnosti upoštevne kršitve procesnega in materialnega prava (drugi odstavek 350. člena ZPP) niso podane, je sodišče druge stopnje toženkino pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

10. Odločitev o zavrnitvi toženkinega predloga za povrnitev stroškov pritožbenega postopka je vključena v odločitvi o zavrnitvi pritožbe (prvi odstavek 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP).

(1) Prim. sodbo VSK Cp 51/2009 z dne 7. 4. 2009 in Cp 324/2012 z dne 24. 8. 2012. (2) Prim. sodbo in sklep VS RS II Ips 104/2007 z dne 8. 7. 2009 ter odločbe VSL I Cpg 861/2010 z dne 21. 10. 2010, I Cpg 1225/2011 z dne 3. 7. 2012 in II Cp 188/2012 z dne 1. 8. 2012.