Jedro

Sodišče je razveljavilo sklep, ki ga je delodajalec izdal na drugi stopnji, in na podlagi 23. in 24. člena ZDSS samo odločilo o zakonitosti prenehanja delovnega razmerja. Odločilo je tako, da je kot zakonitega potrdilo sklep delodajalca, ki je bil izdan na prvi stopnji. To pomeni, da je tožniku na podlagi pravnomočne sodbe zakonito prenehalo delovno razmerje iz razlogov na njegovi strani. Dejstvo, da je v posledici take odločitve sodišča delovno razmerje tožniku prenehalo šele s pravnomočnostjo sodbe, ne spremeni dejstva, da mu je prenehalo zakonito.

Izrek

Reviziji se ugodi in se sodba sodišča druge stopnje spremeni tako, da se pritožba tožnika zavrne in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožnik sam krije svoje pritožbene in revizijske stroške.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek za plačilo zneska 5.934,81 EUR iz naslova odškodnine zaradi nezakonitega prenehanja delovnega razmerja, z zamudnimi obrestmi in stroški postopka. Ugotovilo je, da je tožniku zakonito prenehalo delovno razmerje zaradi neupravičenih odsotnosti z dela. S pravnomočno sodbo je bil razveljavljen le drugostopni sklep tožene stranke, potrjen pa je bil prvostopni sklep. Na podlagi take odločitve je sodišče odločilo, da je sklep o prenehanju delovnega razmerja postal dokončen šele s pravnomočnostjo sodbe in je tožniku za čas od dejanskega prenehanja delovnega razmerja do pravnomočnosti sodbe priznalo vse pravice iz delovnega razmerja.

2. Sodišče druge stopnje je z izpodbijano sodbo delno ugodilo pritožbi tožnika in tožbenemu zahtevku ugodilo (razen deloma v obrestnem delu). Ugotovilo je, da pravnomočna odločitev sodišča, da je tožena stranka tožniku dolžna priznati vse pravice iz dela in po delu za čas od 8. 10. 1998 (pravilno 1996) do pravnomočnosti sodbe pomeni, da je tožniku 8. 10. 1996 nezakonito prenehalo delovno razmerje in da mu bo zakonito prenehalo šele z dnem pravnomočnosti sodbe. Zato je upravičen do pavšalne odškodnine iz 75. člena panožne kolektivne pogodbe.

3. Zoper pravnomočno sodbo je tožena stranka vložila revizijo „iz vseh revizijskih razlogov“. Navaja, da je stališče sodišča druge stopnje materialno pravno zmotno. Sklep tožene stranke z dne 19. 7. 1996 o prenehanju delovnega razmerja tožnika ni bil nikoli razveljavljen, kar je bilo ugotovljeno tudi s pravnomočno sodbo Delovnega in socialnega sodišča v Ljubljani III Pd 547/2002-101 z dne 18. 6. 2002. To pomeni, da je bilo prenehanje delovnega razmerja zakonito. Dejstvo, da je bilo s pravnomočno sodbo naknadno ugotovljeno, da je tožena stranka dolžna tožniku priznati določene pravice iz dela, ne pomeni, da je delovno razmerje prenehalo nezakonito. Tožniku je delovno razmerje prenehalo zaradi neupravičene odsotnosti z dela, torej izključno iz razlogov na njegovi strani, zato mu ne more pripadati pogodbena kazen. Tožena stranka navaja še, da je zmotna tudi odločitev o stroških postopka.

4. V skladu s 375. členom Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Uradni list RS, št. 26/99 in nasl.) je bila revizija vročena Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije v Ljubljani in tožeči stranki, ki je nanjo odgovorila in predlaga, da jo sodišče zavrne kot neutemeljeno.

5. Revizija je utemeljena.

6. Revizijsko sodišče izpodbijano sodbo preizkusi samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni, pri čemer pazi po uradni dolžnosti le na pravilno uporabo materialnega prava (371. člen ZPP). Pri materialnopravni presoji izpodbijane sodbe je revizijsko sodišče vezano na dejansko stanje, kot ga je ugotovilo sodišče prve stopnje in preizkušalo sodišče druge stopnje, saj revizije zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ni mogoče vložiti (tretji odstavek 370. člena ZPP).

7. Bistvenih kršitev določb pravdnega postopka tožena stranka ne zatrjuje, zato v tem delu revizijsko sodišče izpodbijane sodbe ni preizkušalo.

8. Materialno pravo je bilo zmotno uporabljeno.

9. Po določbi 75. člena Kolektivne pogodbe za dejavnost vzgoje in izobraževanja v Republiki Sloveniji (Uradni list RS, št. 54/94 in nasl.) pripada delavcu pavšalna odškodnina, kadar je s pravnomočno sodbo sodišča ugotovljeno, da mu je delovno razmerje prenehalo na nezakonit način. Revizija ima prav, da pravnomočne sodbe s tako ugotovitvijo ni. Nasprotno, tudi iz obrazložitve izpodbijane sodbe izhaja, da bo (je) tožniku delovno razmerje zakonito prenehalo, sicer šele z dnem pravnomočnosti sodbe III Pd 547/2002 in ne že 8. 10. 1996. 10. V obravnavani zadevi gre namreč za primer, ko je sodišče razveljavilo sklep delodajalca, izdan na drugi stopnji, in na podlagi 23. in 24. člena ZDSS samo odločilo o zakonitosti prenehanja delovnega razmerja. Odločilo je tako, da je kot zakonitega potrdilo sklep delodajalca, izdan na prvi stopnji. To pomeni, da je tožniku na podlagi pravnomočne sodbe zakonito prenehalo delovno razmerje iz razlogov na njegovi strani. Dejstvo, da je v posledici take odločitve sodišča delovno razmerje tožniku prenehalo šele s pravnomočnostjo sodbe, ne spremeni dejstva, da mu je prenehalo zakonito.

11. Kolektivna pogodba veže pravico do pavšalne odškodnine na pravnomočno ugotovitev o nezakonitosti prenehanja delovnega razmerja, ne pa na trenutek prenehanja, ki je lahko različen. Vezan je namreč na vročitev dokončnega sklepa, potek odpovednega roka ali kot v obravnavanem primeru na pravnomočnost sodbe. Tudi na primer ugotovitev, da je ob zakonitem prenehanju delovnega razmerja nezakonita odločitev delodajalca o dolžini odpovednega roka, ne spremeni zakonitega prenehanja v nezakonitega.

12. Ker je glede na navedeno sodišče druge stopnje materialno pravo zmotno uporabilo, je revizijsko sodišče reviziji ugodilo in izpodbijano sodbo spremenilo tako, da se pritožba tožnika zavrne in potrdi sodba sodišča prve stopnje (prvi odstavek 380. člena ZPP). Ob taki odločitvi so revizijske navedbe o stroških postopka, odmerjenih z izpodbijano sodbo, brezpredmetne.

13. Izrek o stroških temelji na določbah drugega odstavka 165. člena v zvezi s 152. členom in prvim odstavkom 155. člena ZPP.