Jedro

Ko so bila pred izdajo prvostopne odločbe pridobljena poročila o stanju v izvorni državi in je odločba na njih temeljila, pomeni, da je tožena stranka že začela poseben ugotovitveni postopek in zato v ponovljenem postopku v zvezi s pravnomočno sodbo sodišča ni več mogoče odločati v pospešenem postopku.

Izrek

Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo (1. točka izreka sodbe in sklepa) je prvostopno sodišče na podlagi 3. točke 1. odstavka 60. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS, Uradni list RS, št. 50/97, 70/00 in 44/06 - odl. US), ugodilo tožbi, odpravilo odločbo tožene stranke z dne 24.2.2006, ter zadevo vrnilo toženi stranki v ponoven postopek; s sklepom (2. točka izreka sodbe in sklepa) pa je tožnika oprostilo plačila sodnih taks. Tožena stranka je z izpodbijano odločbo v ponovljenem postopku v zvezi s sodbo Upravnega sodišča Republike Slovenije, št. U 286/2006-7 z dne 24.2.2006, ponovno na podlagi 2. odstavka 35. člena Zakona o azilu (ZAzil - UPB1, Uradni list RS, št. 134/03 in 85/05 - odl. US) kot očitno neutemeljeno zavrnila tožnikovo prošnjo za priznanje azila v Republiki Sloveniji, in sicer na podlagi 2. alinee 2. odstavka 35. člena ZAzil, ker tožnik ni izkazal, da bi bil v izvorni državi preganjan v smislu ZAzil. Hkrati je odločila, da mora v roku 24 ur od pravnomočno končanega azilnega postopka zapustiti Republiko Slovenijo.

V obrazložitvi izpodbijane sodbe je prvostopno sodišče navedlo, da je že s sodbo U 286/2006-7 z dne 24.2.2006, odpravilo prvotno odločbo tožene stranke, ker jo je izdala v pospešenem azilnem postopku na podlagi 2. odstavka 35. člena ZAzil, pri čemer pa je svojo odločitev oprla tudi na poročila mednarodnih organizacij, ki jih je dobila v tem azilnem postopku. Glede na odločbo Ustavnega sodišča Republike Slovenije, št. Up 1024/05-9 z dne 8.12.2005, pa mora tožena stranka v takih primerih v skladu z načelom enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave RS v postopku stranki omogočiti, da se seznani z ugotovljenim dejanskim stanjem in da se izjavi glede pravnih in dejanskih vprašanj, relevantnih za odločitev. Ker tožena stranka pri izdaji sedaj izpodbijane odločbe ni upoštevala niti napotkov glede postopka, ki jih je dalo prvostopno sodišče, niti odločbe ustavnega sodišča, je bilo treba njeno odločbo odpraviti ter ji zadevo vrniti v ponoven postopek.

Zoper prvostopno sodbo se tožena stranka pritožuje iz vseh pritožbenih razlogov iz 72. člena ZUS in predlaga, da pristojno sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da pritožbi ugodi in potrdi izpodbijano odločbo tožene stranke. Meni, da je v izpodbijani sodbi spoštovala tako stališča prvostopnega sodišča iz prejšnje sodbe, kot tudi odločbo Ustavnega sodišča Republike Slovenije. V novi odločbi namreč odločitev ne temelji na mednarodnih poročilih, ki jih je pridobila, saj je že iz same tožnikove prošnje za azil očitno, da mu v izvorni državi, to je Hrvaški, ne grozi preganjanje v smislu ZAzil. Sklicuje se na nekatere sodbe Vrhovnega sodišča Republike Slovenije. Glede razlogov za zavrnitev prošnje za azil kot očitno neutemeljene pa ponavlja navedbe iz obrazložitve izpodbijane odločbe.

Tožeča stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je v številnih primerih pojasnilo, da je postopek, kakršen je predviden v 2. odstavku 35. člena ZAzil, v bistvu posebnost skrajšanega upravnega postopka, kakršnega ureja 144. člen Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP - UPB2, Uradni list RS, št. 24/06). Če se torej vodi pospešeni azilni postopek, seveda če so za to izpolnjeni pogoji, predpisani v 2. odstavku 35. člena ZAzil, se odloča predvsem na podlagi prosilčeve prošnje, lahko pa tudi na podlagi dejstev in dokazil, določenih v prvem odstavku 144. člena ZUP. V tem primeru torej tožena stranka ne izvaja posebnega ugotovitvenega postopka, kar pomeni, da ji prosilca ni treba posebej zaslišati. Če pa ugotavlja druga dejstva in okoliščine (razen iz 1. odstavka 144. člena ZUP) zaradi dopolnjevanja ugotavljanja dejanskega stanja v zvezi s pogoji za priznanje azila, je po presoji pritožbenega sodišča začela izvajati posebni ugotovitveni postopek. V takem primeru pa svoje odločitve ne more opreti na določbo 2. odstavka 35. člena ZAzil. Če torej tožena stranka v konkretni zadevi pridobi poročila o stanju v tožnikovi izvorni državi, pridobi podatke za presojo objektivnih okoliščin za priznanje azila, torej začne posebni ugotovitveni postopek za ugotovitev pogojev za priznanje azila po 1. členu ZAzil. V takem primeru pa mora prosilca z ugotovljenim dejanskim stanjem zadeve pred izdajo odločbe seznaniti in mu dati možnost, da se o tem izjavi. V takem primeru, ker odločitev ne temelji le na prosilčevi prošnji (in dejstvih, okoliščinah oziroma dokazih, navedenih v 1. odstavku 144. člena ZUP), pa pravna podlaga za njeno izdajo po presoji pritožbenega sodišča ne more biti določba 2. odstavka 35. člena ZAzil. V obravnavanem primeru je v izpodbijani odločbi tožena stranka svojo odločitev res oprla samo na dejstva in okoliščine, ki jih je tožnik navedel v svoji prošnji za azil. Vendar je izpodbijana odločba izdana v ponovljenem postopku v zvezi s pravnomočno sodbo prvostopnega sodišča, s katero je bila odpravljena njena prvotna odločba, v kateri je bila odločitev oprta tudi na poročila mednarodnih organizacij o stanju v izvorni državi prosilcev. Zato v tem sporu izpodbijana odločba pomeni nadaljevanje postopka in odločanja, ki sta se začela pred izdajo in končala z izdajo prve prvostopne odločbe. Odločanje v ponovljenem postopku namreč ne pomeni, da se postopek začne na novo, temveč, da se nadaljuje tam, kjer je bil pred izdajo prvostopne odločbe. To za ta primer, ko so bila pred izdajo prvostopne odločbe pridobljena poročila o stanju v izvorni državi in je odločba na njih temeljila, pomeni, da je tožena stranka že začela poseben ugotovitveni postopek in zato v ponovljenem postopku v zvezi s pravnomočno sodbo sodišča ni več mogoče odločati v pospešenem postopku.

Tožena stranka bi morala torej tudi po presoji pritožbenega sodišča v obravnavanem primeru tožnika seznaniti s poročili, na podlagi katerih je izdala prvo odločbo, mu dati možnost, da se o teh poročilih izjavi, ter nato odločiti o njegovi prošnji za azil po opravljenem posebnem ugotovitvenem postopku.

Na odločitev v tej stvari ne morejo vplivati odločitve Vrhovnega sodišča RS v zadevah, na katere se sklicuje tožena stranka v svoji pritožbi. Res je pritožbeno sodišče pred odločbo Ustavnega sodišča Republike Slovenije, št. Up 968/05 z dne 24.11.2005 (Uradni list RS, št. 111/05), štelo, da je tožena stranka še vedno odločala v pospešenem azilnem postopku tudi, če je svojo odločitev oprla na pridobljena poročila, ker je ta poročila štelo za splošno znana dejstva. Ker pa takšnega stališča Ustavno sodišče Republike Slovenije ni podprlo v prej navedeni svoji odločbi, temveč je odločilo, da v primeru, če tožena stranka že pridobiva poročila o stanju v izvorni državi, mora s pridobljenimi poročili seznaniti tožnika in mu dati možnost, da se o njih izjavi, je Vrhovno sodišče RS v zvezi s to odločbo Ustavnega sodišča RS spremenilo svojo prakso glede tega vprašanja, in jo od tedaj tudi dosledno izvaja.

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi 73. člena ZUS zavrnilo pritožbo tožene stranke ter potrdilo izpodbijano sodbo prvostopnega sodišča.