Jedro

Ob ugotovitvi, da je obstajala sezonska služnost vožnje, mora sodišče v izreku sodbe natančno določiti obseg te služnosti in način njenega izvrševanja, ne more pa v celoti zavrniti zahtevka za ugotovitev obstoja služnostne pravice hoje in vožnje ter prepovedati vsako hojo in vožnjo preko služečega zemljišča.

Izrek

Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo ugodilo tožbenemu zahtevku tožeče stranke in tožencema naložilo takojšnjo opustitev hoje in voženj po parcelah št. 610/2 in 606/1 k.o. N. ter je tudi v bodoče prepovedalo vsakršno uporabo teh zemljišč. Hkrati je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek tožene stranke za ugotovitev obstoja služnostne pravice hoje in vožnje po obstoječi asfaltirani cesti na parcelah št. 606/1 in 610/2 k.o. N. v korist vsakokratnega lastnika parc. št. 602 k.o. N. Glede na uspeh v pravdi je tožencema naložila plačilo pravdnih stroškov v znesku 17.800,00 SIT.

Proti tej sodbi sta se iz vseh treh pritožbenih razlogov po določilu 353. člena Zakona o pravdnem postopku pritožila toženca. Navajata, da se parc. št. 601 in 602 uporabljata v isti namen, kot so ju uporabljali njuni predniki. V kolikor je sodišče ugotovilo sezonsko služnost za pravne prednike, bi jo moralo tudi za toženca, saj se na parcelah še vedno kosi trava in oskrbuje sadno drevje. Zato je zmotno stališče v izpodbijani sodbi, češ da tožena stranka uporablja parceli samo za počitnikovanje. Ker je tožena stranka izkazala pravno nasledstvo, bi ji bilo treba sezonsko služnost priznati in dovoliti toženi stranki, da jo izvršuje na način, ki je prilagojen sedanjim razmeram (modernizacija). V kolikor pa sodišče meni, da gre za razširitev služnostne pravice, bi moralo zavrniti le presežni zahtevek iz nasprotne tožbe in ne celotne služnosti, torej tudi tiste, ki so jo imeli predniki tožene stranke. Služnost za kmetijsko uporabo parcel namreč priznava celo tožeča stranka v svojem pripravljalnem spisu. Pritožba tudi trdi, da ni podlage za ugotovitev, da se je služnostna pot uporabljala le za vožnje v eno smer. Zato predlaga razveljavitev izpodbijane sodbe in ponovno sojenje oz. spremembo izpodbijane sodbe tako, da se tožbeni zahtevek tožeče stranke zavrne in se ugodi tožbenemu zahtevku iz nasprotne tožbe.

Na pritožbo je odgovorila tožeča stranka, ki predlaga njeno zavrnitev in potrditev izpodbijane odločbe.

Pritožba je utemeljena.

Sodišče druge stopnje, ki je preizkusilo izpodbijano sodbo v v skladu z določilom 365. člena Zakona o pravdnem postopku, je ugotovilo, da je sodišče prve stopnje pravilno izvedlo postopek in je v razlogih izpodbijane sodbe tudi pravilno navedlo določila posameznih členov Zakona o temeljnih lastninskopravnih razmerjih. Toda za njihovo uporabo ni dovolj popolno ugotovilo dejanskega stanja in je preuranjeno ugodilo celotnemu tožbenemu zahtevku in zavrnilo ves zahtevek iz nasprotne tožbe. V obrazložitvi izpodbijane sodbe je namreč zapisalo ugotovitev, da je pravni prednik tožene stranke M.K. parceli št. 601 in 602 uporabljal kot travnik in sadovnjak in je imel v korist teh parcel sezonsko služnost vožnje, v korist svojega stanovanjskega objekta pa tudi služnost hoje. V zvezi s tem pa sodišče prve stopnje ni dovolj natančno ugotovilo, katere nepremičnine so sedaj v lasti tožene stranke, katere uporablja za iste namene kot njeni predniki in kje stoji novozgrajena počitniška hišica. Da bo mogoče odgovoriti na zastavljena vprašanja, naj sodišče prve stopnje v novem postopku ponovno zasliši pričo M.K. in pravdne stranke. Tako bo lahko ugotovilo, za katero gospodujoče zemljišče gre in v kakšnem obsegu je tožena stranka pridobila služnostno pravico prednika. Če jo je tudi izvajala, potem ta ni ugasnila in bo treba v zvezi z načinom izvrševanja raziskati kaj pomeni njeno modernizacijo in kaj širitev služnostne pravice v druge namene.

Po dopolnjeni ugotovitvi dejanskega stanja se bo lahko sodišče v zvezi s tožbenim zahtevkom odločilo, ali bo prepovedalo vso hojo in vožnjo po parc. št. 606/1 in 610/2 k.o. N., ali pa bo prepovedalo le tisto hojo in vožnjo, ki presega sezonsko služnost, ki je s pravnih prednikov prešla na nova lastnika gospodujočega zemljišča. Podobno naj ravna glede zahtevka iz nasprotne tožbe, kjer naj v izreku odločbe natančno opiše obseg in način izvrševanja služnostne pravice v korist vsakokratnega lastnika določene parcele.

Ker torej pritožba utemeljeno opozarja, da ob ugotovitvi obstoja sezonske služnosti ni mogoče v celoti zavrniti zahtevka za ugotovitev obstoja služnosti ter prepovedati hojo in vožnje, je sodišče druge stopnje po določilu 370. člena Zakona o pravdnem postopku ugodilo pritožbi in zadevo vrnilo v nov postopek. Sodišče druge stopnje je razveljavilo tudi odločitev o stroških pred sodiščem prve stopnje, glede pritožbenih stroškov pa je po določilu 166. člena Zakona o pravdnem postopku odločitev pridržalo za končno odločbo. Tako bo o vseh pravdnih stroških skupaj odločalo sodišče prve stopnje na koncu ponovljenega postopka.

Določila Zakona o pravdnem postopku (Ur.l. SFRJ št. 4/77 do 27/90 in RS št. 55/92) in Zakona o temeljnih lastninskopravnih razmerjih (Ur.l.SFRJ št. 6/80, 20/80, 36/90 in RS št. 4/91) so uporabljena na podlagi prvega odstavka 4. člena Ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Ur.l. RS št. 1/91-I).