Jedro

Ne glede na sicer nesprejemljivo stališče revizije tožene stranke, da bi tožnik kot močan moški in športnik moral bolečine in nevšečnosti lažje prenašati, le ni mogoče mimo dejstva, da trajanje bolečin in nevšečnosti - vključujoč tudi bodoče bolečine zaradi odstranitve osteosintetskega materiala - pa tudi njihova stopnja jakosti, ne omogočajo prisoje tako visoke odškodnine, da bi presegla sicer pravilno dosojeno odškodnino zaradi trpljenja ob telesni prikrajšavi. Na nižjih stopnjah ugotovljeno skupno bolečinsko obdobje z nevšečnostmi ob nošenju mavca - upoštevaje tudi bodočo operacijo - tako ne omogoča višje satisfakcije kot z zneskom 1,200.000,00 SIT, torej za 500.000,00 SIT manj, kot sta razsodili nižji sodišči. Razmerje znotraj tožnikovih prikrajšanj bo tako prišlo do pravega izraza, skupno dosojena odškodnina pa se bo gibala v okviru odškodnin, dosojenih v podobnih primerih.

Izrek

Reviziji tožene stranke se delno ugodi in se sodba sodišča druge stopnje tako spremeni, da se delno ugodi pritožbi tožene stranke, sodba sodišča prve stopnje pa se spremeni in se razsodi: Tožena stranka Zavarovalnica T. d.d. L., območna enota C., C., je dolžna plačati tožeči stranki B. D., Š., znesek 3,207.182,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi in sicer od zneska 36.027,80 SIT od 1.7.1993 dalje do plačila, od zneska 21.154,20 SIT od 17.10.1993 dalje do plačila in od zneska 3,150.000,00 SIT od 1.4.1994 dalje do plačila ter mu povrniti pravdne stroške v znesku 154.558,55 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od zneska 26.996,50 SIT od 13.7.1993 dalje do plačila, od ostalih pravdnih stroškov, to je od zneska 127.562,05 SIT pa od 1.4.1994 dalje do plačila, vse v 15 dneh, da ne bo izvršbe.

Višji tožbeni zahtevek se kot neutemeljen zavrne.

Revizija tožene stranke v preostalem delu in revizija tožeče stranke v celoti se zavrneta kot neutemeljeni.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je toženi stranki naložilo, da mora tožniku plačati odškodnino v skupnem znesku 3,707.182,00 SIT, od česar odpade na povračilo nepremoženjske škode 3,650.000,00 SIT, preostanek pa predstavlja znesek za povrnitev škode na tožnikovem premoženju. Po načelu uspeha v pravdi je bilo odločeno tudi o pravdnih stroških. Pritožbi tožeče in tožene stranke je sodišče druge stopnje zavrnilo kot neutemeljeni in sodbo sodišča prve stopnje v celoti potrdilo.

Proti tej sodbi vlagata obe pravdni stranki revizijo, obe zaradi zmotne uporabe materialnega prava in tudi obe predlagata njeno spremembo, pri čemer tožeča stranka graja zavrnilni del izpodbijane sodbe in predlaga, naj se ji dosodi vsa zahtevana odškodnina, tožena stranka pa napada obsodilni del in predlaga ustrezno znižanje dosojene odškodnine za nepremoženjsko škodo.

Tožeča stranka meni, da sta nižji sodišči premalo upoštevali ugotovljeno dejansko stanje o trajanju in moči prestanih telesnih bolečin in nevšečnosti kot tudi o prestanem strahu in obsegu tožnikovih prikrajšanj, zaradi katerih duševno trpi. Posebej opozarja na dejstvo, da bo moral tožnik prestajati telesne bolečine in neugodnosti, ko mu bodo operativno odstranili osteosintetski material. Odstranitev bo opravljena z operacijo in v splošni narkozi ter s kasnejšim stacionarnim bivanjem v bolnišnici. V tem obsegu predvsem ni bila pravilno uporabljena določba 203. člena ZOR, zaradi česar bi bilo treba tožniku dosoditi celotno zahtevano odškodnino iz tega naslova v znesku 2,800.000,00 SIT. Glede odškodnine za strah tudi ni bilo upoštevano, da bo tožnik prestajal strah ob omenjeni bodoči operaciji. Sicer pa so življenjske aktivnosti tožnika pri 38 letih starosti znatno zmanjšane. Pri tem revizija ponavlja ugotovljena dejstva o tožnikovi prizadetosti, zaradi katere duševno trpi in meni, da je znižanje odškodnine za 400.000,00 SIT neutemeljeno. Pri tem posebej poudarja okoliščino, da je tožnik bil pred škodnim dogodkom aktiven športnik v raznih športnih panogah, čemur se mora sedaj odpovedati.

Tožena stranka predvsem izpodbija višino dosojene odškodnine zaradi prestanih in bodočih telesnih bolečin ter nevšečnosti. Tožnik je namreč prestajal te bolečine in nevšečnosti le relativno kratko obdobje. Pri tem ni bilo upoštevano, da je tožnik mlad in v športnem duhu živeč moški, ki ni pretirano občutljiv. Previsoko je odmerjena tudi odškodnina za prestani strah, saj ta strah, kolikor je obstajal, v tožnikovi duševnosti ni pustil trajnih posledic. Sicer pa je tožnik še vedno praktično popolnoma športno aktiven, kar pomeni, da je obseg prikrajšanj, ki so podlaga za dosojeno odškodnino iz naslova duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti, pretiran.

Pravdni stranki na reviziji druga drugi nista odgovorili, tedanji Javni tožilec Republike Slovenije pa se o njih ni izjavil (tretji odstavek 390. člena ZPP).

Revizija tožeče stranke ni utemeljena, revizija tožene stranke pa je delno utemeljena.

Uporaba določbe 200. člena ZOR o pravični denarni odškodnini za nepremoženjsko škodo ne zahteva le konkretizacije oškodovančevih prikrajšanj, ki imajo za posledico telesne in duševne bolečine, temveč tudi primerjavo z drugimi podobnimi primeri škod zaradi zagotovitve enakega obravnavanja manjših, večjih in katastrofalnih škod in odškodnin zanje. Ob dolžni individualizaciji škode - tudi po posameznih postavkah - pa mora tudi razmerje znotraj teh prikrajšanj priti do primernega izraza. Zaradi dosega namena, da se zaradi uporabe določbe 200. člena ZOR dosežejo enaka merila pri dosoji višine odškodnin, je sodišče dolžno opraviti primerjavo med odškodninami za posamezne oblike škode tudi v skladu z objektivnimi merili, ki glede na različne razmere v času sojenja odpravljajo učinke padca vrednosti denarja.

V navedenem obsegu je iz naslova telesnih bolečin in nevšečnosti med zdravljenjem dosojena odškodnina glede na dejanske ugotovitve v neskladju z odškodninami, dosojenimi v podobnih primerih, dejstva pa, ki utemeljujejo obstoj škode iz naslova duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti, ne pritrjujejo sklepanju o uravnotežnosti višine odškodnine iz te postavke s satisfakcijo za telesne bolečine. Splošna tožnikova prikrajšanja zaradi posledic spornega dogodka so dovolj pozorno obravnavana in je tudi utemeljeno dan poseben poudarek dejstvu, da je bil do nesreče vsestranski in uspešen športnik, kar mu sedaj zaradi telesnega prikrajšanja - oslabljena leva roka - ni več omogočeno. Zato ni mogoče sprejeti revizijske teze tožene stranke, da je odškodnina iz tega naslova previsoka, niti revizijske teze tožeče stranke, da je prenizka. Obsega tožnikovih prikrajšanj namreč ni mogoče uvrstiti med izjemne škode, ki zahtevajo temu primerno visoko satisfakcijo, niti jih ni mogoče zmanjševati s sklicevanjem na njegovo relativno mladost in telesno moč. Odškodnina iz tega naslova v znesku 1,400.000,00 SIT je torej primerna in sprejemljiva tudi s stališča primerjave z odškodninami, dosojenimi v podobnih primerih. Vendar pa dejstva, ki utemeljujejo obstoj škode iz naslova duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti, ne pritrjujejo že omenjenemu sklepanju o uravnoteženosti višine odškodnine iz te postavke s satisfakcijo za telesne bolečine in nevšečnosti. Ne glede na sicer nesprejemljivo stališče revizije tožene stranke, da bi tožnik kot močan moški in športnik moral bolečine in nevšečnosti lažje prenašati, le ni mogoče mimo dejstva, da trajanje bolečin in nevšečnosti - vključujoč tudi bodoče bolečine zaradi odstranitve osteosintetskega materiala - pa tudi njihova stopnja jakosti, ne omogočajo prisoje tako visoke odškodnine, da bi presegla sicer pravilno dosojeno odškodnino zaradi trpljenja ob telesni prikrajšavi. Na nižjih stopnjah ugotovljeno skupno bolečinsko obdobje z nevšečnostmi ob nošenju mavca - upoštevaje tudi bodočo operacijo - tako ne omogoča višje satisfakcije kot z zneskom 1,200.000,00 SIT, torej za 500.000,00 SIT manj, kot sta razsodili nižji sodišči. Razmerje znotraj tožnikovih prikrajšanj bo tako prišlo do pravega izraza, skupno dosojena odškodnina pa se bo gibala v okviru odškodnin, dosojenih v podobnih primerih.

V navedenem obsegu je revizijsko sodišče ugodilo delno utemeljeni reviziji tožene stranke (prvi odstavek 395. člena ZPP), medtem ko je neutemeljeno revizijo tožeče stranke zavrnilo. Slednje velja - za obe stranki - tudi za višino odškodnine zaradi prestanega strahu. Ta odškodnina je sicer v gornjih mejah odškodnin, dosojenih v podobnih primerih, vendar pa ni razlogov za njeno zniževanje predvsem zaradi začetnega šoka ob dogodku, pa tudi kasnejših zapletov ob zdravljenju. Sprememba sodbe na revizijski stopnji ni imela za posledico drugačne stroškovne odločitve na prvi stopnji (154. in 166. člen ZPP), glede stroškov tožene stranke na pritožbeni in revizijski stopnji pa obvelja, da jih ta, čeprav je s pritožbo in revizijo delno uspela, ni prijavila. Zato je izrek o pritožbenih in revizijskih stroških odpadel.