Jedro

Za izvršitev kaznivega dejanja goljufije se zahteva poseben namen storilca, t.i. obarvani naklep (dolus coloratus), ki ga mora storilec imeti ob sklenitvi posla. Goljufivi namen pomeni obliko krivde in je samostojni znak kaznivega dejanja, zato ga ni dopustno razlagati tako, da bi se ta zlil z drugimi (samostojnimi) zakonskimi znaki in bi izpolnitev slednjih avtomatično pomenila tudi izpolnitev prvega. Zgolj navedba, da se je osumljenec zavezal, da bo prejeta posojila vrnil v roku in na način, kot je to bilo dogovorjeno s posojilodajalcem, za konkretizacijo goljufivega namena ne zadošča, zaradi česar v zahtevi za preiskavo opisano dejanje ostaja na ravni civilnopravnega razmerja

Izrek

I. Pritožba pooblaščenke oškodovancev kot tožilcev I.Š. in družbe R.M. d.o.o. se zavrne kot neutemeljena.

II. Oškodovanca kot tožilca sta dolžna plačati sodno takso kot strošek pritožbenega postopka, in sicer vsak v višini 30,00 EUR.

Obrazložitev

1. Okrožno sodišče na Ptuju je s sklepom II Ks 15884/2019 z dne 16. 12. 2019 zavrnilo zahtevo za preiskavo oškodovancev kot tožilcev I.Š. in družbe R.M. d.o.o. zoper osumljenega S.M. zaradi nadaljevanega kaznivega dejanja goljufije po tretjem v zvezi s prvim odstavkom 211. člena v zvezi s prvim odstavkom 54. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1) ter zoper osumljeno K.E. zaradi pomoči k nadaljevanemu kaznivemu dejanju goljufije po tretjem v zvezi s prvim odstavkom 211. člena v zvezi s prvim odstavkom 54. člena in 38. členom KZ-1. Po drugem odstavku 96. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) je odločilo, da sta oškodovanca kot tožilca dolžna nerazdelno povrniti stroške kazenskega postopka iz 1. do 6. točke drugega odstavka 92. člena ZKP ter nagrado in potrebne izdatke zagovornikov osumljencev.

2. Zoper sklep se je pritožila pooblaščenka oškodovancev kot tožilcev zaradi kršitve določb ZKP ter smiselno zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja, s predlogom pritožbenemu sodišču, da pritožbi ugodi ter izpodbijani sklep spremeni tako, da uvede preiskavo zoper oba osumljenca.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Po preizkusu razlogov izpodbijanega sklepa v okviru pritožbenih navedb ter preučitvi spisovnega gradiva pritožbeno sodišče ugotavlja, da je odločitev prvostopenjskega sodišča pravilna in zakonita. Sodišče prve stopnje je namreč utemeljeno zaključilo, da opis osumljenemu S.M. očitanega kaznivega dejanja v zahtevi za preiskavo ne vsebuje vseh zakonskih znakov kaznivega dejanja goljufije iz tretjega v zvezi s prvim odstavkom 211. člena KZ-1, saj zakonski znak „preslepitev“ ni konkretiziran, v posledici česar tudi niso izpolnjeni zakonski znaki pomoči k storitvi navedenega kaznivega dejanja, ki se očita osumljeni K.E. 5. Po mnenju pritožnice je opis očitanega kaznivega dejanja natančen, saj vsebuje konkretna dejstva in okoliščine, ki so opredeljena z datumi in številkami, prav tako pa je opisana vloga obeh osumljencev. Preslepitveni namen je konkretiziran s tem, da je osumljeni S.M. oškodovancema kot tožilcema lažno prikazoval, da potrebuje finančna sredstva za izvedbo investicijskega projekta „vetrovni park“, ki naj bi ga v Bosni in Hercegovini izvajala družba VE.I. d.o.o., katere direktor in edini družbenik pa je S.M.. Osumljenec v času sklenitve posojilnih pogodb ni prikazal dejanskih okoliščin, saj je bil zakoniti zastopnik družbe VE.I. d.o.o. M.M. Iz posojilnih pogodb je jasno razvidna zaveza osumljencev, vračilo posojil namreč ni bilo odvisno od izpolnitve pogoja izvedbe projekta „vetrovnega parka“.

6. Pritožnici ni mogoče pritrditi. Opis kaznivega dejanja mora že v tenorju zahteve za preiskavo vsebovati vsa odločilna dejstva, ki pomenijo konkretizacijo abstraktnih zakonskih znakov očitanega kaznivega dejanja. Tretji odstavek 168. člena ZKP namreč določa obvezne sestavine zahteve za preiskavo, med katerimi je tudi opis dejanja, iz katerega izhajajo zakonski znaki kaznivega dejanja. Prav opis kaznivega dejanja je najpomembnejša sestavina zahteve za preiskavo, saj predstavlja okvir za ugotavljanje dejanskega stanja in mora biti konkretiziran do te mere, da omogoča pravno vrednotenje obdolženčevega ravnanja oziroma sklepanje o obstoju ali neobstoju kaznivega dejanja ter uresničevanje obdolženčeve pravice do obrambe, ki je lahko učinkovita le, če so zakonski znaki kaznivega dejanja, ki se mu očita, v zadostni meri konkretizirani.1 V obravnavani zahtevi za preiskavo opisano dejanje nima vseh zakonskih znakov kaznivega dejanja goljufije po prvem odstavku 211. člena KZ-1, saj iz opisa ni razviden goljufivi namen osumljenega S.M. oziroma le-ta ni dovolj konkretiziran. Za izvršitev kaznivega dejanja goljufije se namreč zahteva poseben namen storilca, t.i. obarvani naklep (dolus coloratus), ki ga mora storilec imeti ob sklenitvi posla. Goljufivi namen pomeni obliko krivde in je samostojni znak kaznivega dejanja, zato ga ni dopustno razlagati tako, da bi se ta zlil z drugimi (samostojnimi) zakonskimi znaki in bi izpolnitev slednjih avtomatično pomenila tudi izpolnitev prvega. S konkretizacijo izvršitvenega ravnanja in s prepisom zakonskega znaka „spravljanje v zmoto“ pa ni mogoče utemeljevati, da je imel storilec (tudi) goljufivi namen. Zakonski znaki izvršitvenega ravnanja („sklenitev dogovora“), spravljanje v zmoto („s tem spravil v zmoto“) in goljufivi namen so namreč v trenutku sklenitve dogovora različni in samostojni elementi kaznivega dejanja goljufije.2

7. Pritožnica zmotno meni, da je goljufivi namen osumljenega S.M. konkretiziran z navedbo, da je le-ta I.Š. kot fizični osebi ter direktorju družbe R.M. d.o.o. lažno prikazoval, da potrebuje finančna sredstva za izvedbo investicijskega projekta „vetrovni park“, ki naj bi ga v Bosni in Hercegovini izvajala družba VE.I. d.o.o., katere direktor in edini družbenik je S.M. Izpostavljeni del namreč pomeni konkretizacijo zakonskega znaka spravljanje v zmoto, ne pa goljufivega namena. Oškodovanca kot tožilca sta v zahtevi za preiskavo osumljencu očitala, da bi naj obravnavana dejanja storil zato, da bi sebi pridobil protipravno premoženjsko korist. Slednja se kaže v tem, da osumljenec oškodovancema I.Š. in družbi R.M. d.o.o. ni vrnil posojil v skupni višini 250.000,00 EUR in si s tem torej na njuno škodo v navedeni višini pridobil premoženjsko korist. Iz nadaljnje konkretizacije pa ne izhaja, zakaj je bilo ravnanje osumljenca posebej motivirano, zakaj je torej osumljenec ravnal tako, kot je ravnal. Goljufivi namen osumljenca bi moral biti v konkretnem delu opisa dejanja konkretiziran z navedbo in opisom takšnih dejanskih okoliščin, iz katerih bi bilo mogoče jasno in nedvoumno razbrati, da so bile osumljenčeve izjave in obljube prazne in neresnične (lažne). Obstajati mora namreč vedenje storilca, da kljub danim obljubam do izpolnitve obveznosti ne bo prišlo, pri čemer mora iz opisa kaznivega dejanja izhajati takšna konkretizirana dodatna okoliščina, ki kaže na kakšen način je osumljenec drugega ogoljufal. Zgolj navedba, da se je osumljenec zavezal, da bo prejeta posojila vrnil v roku in na način, kot je to bilo dogovorjeno s posojilodajalcem, pa za konkretizacijo goljufivega namena ne zadošča, zaradi česar v zahtevi za preiskavo opisano dejanje ostaja na ravni civilnopravnega razmerja, kot je to v izpodbijanem sklepu pravilno ugotovilo tudi sodišče prve stopnje.

8. Pooblaščenka šele v pritožbi izpostavlja okoliščino, ki bi lahko kazala na goljufivi namen osumljenca, in sicer, da je osumljenec vedel, da je bil dejanski zakoniti zastopnik družbe VE.I. d.o.o. M.M., ne pa osumljenec. Takšna pritožbena navedba ne more nadomestiti konkretnega opisa dejanja v tenorju zahteve za preiskavo, iz katerega morajo konkretizirano izhajati vsi zakonski znaki očitanega kaznivega dejanja. Še zlasti, ker pooblaščenka navedene okoliščine ni izpostavila niti v obrazložitvi zahteve za preiskavo, zaradi česar pritožnica neutemeljeno izpostavlja določbo 76. člena ZKP, ne da bi konkretno navedla, kaj v tej zvezi pritožbenemu sodišču predlaga oziroma kateri pritožbeni razlog uveljavlja. V kolikor pa je pritožnica imela v mislih bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz drugega odstavka 371. člena ZKP, pa le-ta ne pojasni, kako je ravnanje sodišča vplivalo ali moglo vplivati na zakonitost in pravilnost sklepa. Sodišče druge stopnje pri pritožbi zoper sklep po uradni dolžnosti pazi le, ali je bilo sodišče prve stopnje stvarno pristojno za sklep oziroma ali je sklep izdal upravičeni organ (peti odstavek 402. člena ZKP), takšnih kršitev pa v obravnavani zadevi ni mogoče ugotoviti.

9. Glede na navedeno, in ker konkretnega opisa dejanja v tenorju zahteve za preiskavo ne moreta nadomestiti niti obrazložitev zahteve niti dokazno gradivo, še manj pa navedbe, ki jih pooblaščenka oškodovancev kot tožilcev prvič izpostavlja v pritožbi zoper sklep o zavrnitvi zahteve za preiskavo, je pritožbeno sodišče na podlagi tretjega odstavka 402. člena ZKP pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno.

10. Pooblaščenka oškodovancev kot tožilcev s pritožbo ni uspela, zato sta oškodovanca kot tožilca na podlagi prvega odstavka 98. člena ZKP v zvezi z drugim odstavkom 96. člena ZKP dolžna plačati sodno takso, vsak v višini 30,00 EUR. Znesek sodne takse je pritožbeno sodišče odmerilo na podlagi tar. št. 74013 Taksne tarife Zakona o sodnih taksah.

1 Prim. sodbo Vrhovnega sodišča Republike Slovenije I Ips 93283/2010 z dne 21. 9. 2017. 2 Tako odločba Ustavnega sodišča Republike Slovenije Up-911/15-11 z dne 14. 9. 2017 in tudi Vodičar A. v Velikem znanstvenem komentarju posebnega dela Kazenskega zakonika (KZ-1), Uradni list RS, 2019, 2. knjiga, str. 551 in 555.