Jedro

Glede vprašanja, ali je grožnjo z denarno kaznijo šteti kot drug ukrep za varstvo pred nadaljnjim motenjem posesti po 34. členu SPZ, je sodna praksa neenotna. Pritožbeni senat v tej zadevi stoji na stališču, da zagrožene denarne kazni ni šteti za drug ukrep za varstvo pred nadaljnjim motenjem posesti po 34. členu SPZ, čemur v prid kaže več okoliščin. Tako zagrožena denarna kazen ni ukrep, saj se z njo ne spreminja nobeno dejansko stanje, ampak je to le grožnja. V 34. členu SPZ je za preprečitev nadaljnjega motenja predviden le ukrep, ne pa tudi grožnja.

Izrek

I. Pritožbi se zavrneta in se sklep sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu potrdi.

II. Stranki krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom pod I. točko izreka kot nepotrebnega zavrnilo tožbeni zahtevek, da se ugotovi, da je toženka motila tožnika v njuni posesti dostopa po tlakovani poti na zemljišču parc. št. ... k. o. ... s tem, da je sama in z njenim izvršitvenim pomočnikom 4. 10. 2013 zložila metrska polena na tlakovano dovozno pot, da je dne 11. 10. 2013 parkirala vozila na tlakovano pot, da je dne 21. 1. 2014 postavila na dovozno pot dve betonski koriti za rože in da je dne 10. 5. 2014 obe koriti prestavila tako, da je še dodatno zožila dovozno pot ter vhod na dvorišče, in tako tožnikoma onemogočila normalno ter nemoteno uporabo dovozne poti in vhoda na dvorišče, pod II. točko izreka je toženi stranki naložilo v treh dneh vzpostaviti prejšnje stanje tako, da odstrani obe betonski koriti za rože s tlakovane poti ter tako tožnikoma omogoči ponovno nemoteno uporabo tlakovane poti in vhoda na dvorišče na zemljišču parc. št. ... k. o. ..., pod III. točko izreka je toženki prepovedalo vsako poseganje v posest tožnikov na dovozni tlakovani poti, zlasti ji je prepovedalo na navedeni poti in pred vhod na dvorišče zlagati metrska polena, parkirati vozila in nameščati betonska korita, medtem ko je v presežku glede grožnje z denarno kaznijo zahtevek kot neutemeljenega zavrnilo, pod IV. točko izreka pa je toženki naložilo v povrnitev tožnikoma pravdne stroške v znesku 914,98 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi za čas zamude.

2. Zoper sklep sta se v roku pritožili obe pravdni stranki.

3. Tožeča stranka se pritožuje zoper zavrnilni del III. točke in zoper IV. točko izreka sklepa iz vseh pritožbenih razlogov, ki predlaga, da pritožbeno sodišče v izpodbijanem delu sklep spremeni tako, da toženki zagrozi tudi z izrekom predlagane denarne kazni, v kolikor bo z motitvenimi dejanji nadaljevala, ter da tožnikoma prizna vse priglašene stroške postopka in jih naloži v plačilo toženi stranki. Navaja, da je zmotno stališče sodišča prve stopnje, da 34. člen Stvarnopravnega zakonika (v nadaljevanju SPZ) ne daje pravne podlage za zapretitev z denarno kaznijo. Zagrožena denarna kazen je namreč drug ukrep, potreben za varstvo pred nadaljnjim motenjem, prav tako predviden v 34. členu SPZ. Po prepričanju pritožbe je takšna tudi sodna praksa, pri čemer se sklicuje na odločbo VSC Cp 1001/2007. Glede stroškov tožeča stranka v pritožbi trdi, da se vrednost spora v motenjski pravdi ne vzame po Zakonu o sodnih taksah (v nadaljevanju ZST-1), pač pa je po drugem odstavku 21. člena Zakona o odvetniški tarifi (v nadaljevanju ZOdvT) odločilna v tožbi označena vrednost spora. Tožeča stranka jo je v tožbi označila v znesku 5.000,00 EUR in torej sodišče prve stopnje stroške ni odmerilo od pravilne vrednosti spora, ko je to upoštevalo v znesku 2.500,00 EUR, kot jo določa ZST-1. Sodišče prve stopnje je očitno spregledalo, da je tožeča stranka priglasila stroške postopka tudi v pritožbi z dne 3. 12. 2013 in ne le v stroškovni na zadnji glavni obravnavi. Pooblaščenec tožeče stranke je ves čas zastopal dva tožnika in mu zato povišana nagrada ne gre le pri nagradi za postopek, ampak pri vseh odmerjenih postavkah nagrade.

4. Tožena stranka se pritožuje zoper II., III. in IV. točko izreka sklepa, prav tako iz vseh pritožbenih razlogov, ki smiselno predlaga, da pritožbeno sodišče v izpodbijanem delu sklep spremeni tako, da tožbeni zahtevek zavrne v celoti s stroškovnimi posledicami, podrejeno, da ga razveljavi in v tem obsegu zadevo vrne sodišču prve stopnje v nov postopek. Navaja, da sodišče prve stopnje ni moglo ugoditi tožbenemu zahtevku po vrnitvi v prejšnje stanje in prepovedi nadaljnjega motenja potem, ko je zavrnilo ugotovitveni del zahtevka. Nadalje očita sodišču prve stopnje, da je napačno ugotovilo obseg služnosti poti in posledično temu ugodilo motenjskemu zahtevku. V nadaljevanju pritožba opisuje obseg in način izvrševanja služnosti tožeče stranke po zemljišču tožene stranke. Tožena stranki trdi, da je v zadnjih štirih letih, torej še pred tam zloženimi drvmi, na tem istem mestu imela parkiran svoj osebni avto, nastavljene druge predmete, pozimi je tam odlagala odvečni sneg. Torej je zmotno stališče sodišča prve stopnje, da je do motenja prišlo šele z zložitvijo drv na spornem mestu, kot je to očitano v tožbi. Posledično napačni odločitvi o glavni stvari je napačna tudi odločitev o stroških postopka.

5. Tožeča stranka v odgovoru na pritožbo tožene stranke zavrača pritožbene navedbe, potrjuje pravilnost ugotovitev in odločitve sodišča prve stopnje, v kolikor jo izpodbija pritožba tožene stranke, in predlaga zavrnitev pritožbe.

6. Pritožba nista utemeljeni.

K pritožbi tožeče stranke:

7. Ali je grožnjo z denarno kaznijo šteti kot drug ukrep za varstvo pred nadaljnjim motenjem posesti po 34. členu SPZ, je sodna praksa neenotna. Po eni je to takšen ukrep (odločba VSC Cp 1001/2007), po drugi ne (odločba VSL I Cp 1764/2009). Obravnavani senat v tej pritožbeni zadevi stoji na stališču, da zagroženo denarno kazen ni šteti za drug ukrep za varstvo pred nadaljnjim motenjem posesti po 34. členu SPZ, čemur v prid kaže več okoliščin. Tako zagrožena denarna kazen ni ukrep, saj se z njo ne spreminja nobeno dejansko stanje, ampak je to le grožnja. V 34. členu SPZ je za preprečitev nadaljnjega motenja predviden le ukrep, ne pa tudi grožnja. Nadalje je Zakon o temeljih lastninskopravnih razmerij (v nadaljevanju ZTLR), ki je veljal pred SPZ, v 79. členu izrecno predvidel grožnjo z denarno kaznijo za preprečitev nadaljnjega motenja. Če grožnje z denarno kaznijo ne bi dopuščal, takšne izrecne določbe ne bi imel. Poleg tega je ob grožnji z denarno kaznijo 79. člen ZTLR za preprečitev nadaljnjega motenja v nadaljevanju izrecno predvidel tudi odreditev drugih ukrepov. Če bi med druge ukrepe štel zagroženo denarno kazen, potem v svoji določbi te kazni ne bi izrecno navajal. Sledi, da je sodišče prve stopnje utemeljeno zavrnilo tožbeni zahtevek po zagrozitvi z denarno kaznijo za preprečitev nadaljnjega motenja posesti. Denarna kazen je stvar izvršilnega postopka in se je bo tožeča stranka lahko poslužila tam, če se tožena stranka ne bo držala prepovedi po nadaljnjem motenju tu obravnavane posesti.

8. Po izrecni določbi takrat veljavnega ZOdvT (prvi odstavek 21. člena) se vrednost spornega predmeta, če se odvetniška nagrada odmerja po vrednosti predmeta, ugotavlja na način, določen v zakonu, ki ureja sodne takse. To je Zakon o sodnih taksah (v nadaljevanju ZST-1). Po drugem odstavku 21. člena ZOdvT se sicer v postopkih, za katere se po ZST-1 določajo sodne takse v nespremenljivih zneskih (to velja tudi za pravdo zaradi motenja posesti), odmerja odvetniška nagrada, ko se ta odmerja glede na vrednost predmeta, po določbah o vrednostih po ZOdvT. ZOdvT takšne vrednosti spornega predmeta določa v 23. do 31. členu in med njimi ni spora zaradi motenja posesti. Ker ZOdvT torej vrednosti spora za motenjsko pravdo ne določa, se za ta spor po prvem odstavku 21. člena ZOdvT upošteva vrednost, določena po ZST-1, in to je 2.500,00 EUR, kot jo je pri odmeri nagrade pravilno upoštevalo sodišče prve stopnje.

9. Res sta tožnika stroške postopka priglasila tudi v pritožbi z dne 3. 12. 2013. Vendar je o tej pritožbi tukajšnje sodišče odločilo s sklepom I Cp 465/2014 z dne 26. 2. 2014, ko je pritožbo zavrnilo in zavrnitev pritožbe je zaobsegala tudi zavrnitev stroškovnega zahtevka v pritožbi, kar je v razlogih sklepa izrecno pojasnjeno. Torej sodišče prve stopnje v pritožbi z dne 3. 12. 2013 priglašenih stroškov upravičeno ni upoštevalo pri odmeri stroškov postopka v tu izpodbijanem sklepu.

10. ZOdvT v tarifni številki 1200 izrecno določa, da se zaradi zastopanja več oseb poviša le nagrada za postopek ali nagrada za posel. Torej sodišče prve stopnje pravilno nagrade ni povišalo pri drugih postavkah, razen pri nagradi za postopek.

K pritožbi tožene stranke:

11. Sodišče prve stopnje je ugotovitveni tožbeni zahtevek zavrnilo iz razloga, ker je ta (glede na sodno prakso in pravno teorijo) nepotreben in ne zato, ker bi bil neutemeljen. Za pravno varstvo posesti namreč zadostuje dajatveni del zahtevka, ko se toženi stranki naloži restitucija in prepoved bodočega motenja. Torej je materialnopravno zmotno prepričanje pritožbe, da bi sodišče moralo zavrniti zahtevek po vzpostavitvi prejšnjega stanja in po prepovedi bodočega motenja potem, ko je zavrnilo ugotovitveni del zahtevka. Pojasniti je še, da bi sicer bilo potrebno tožbo glede ugotovitvenega zahtevka zavreči, ker je ta del zahtevka nepotreben (zanj stranka nima pravnega interesa), ali če ga je šteti za nedovoljenega. Vendar ker v tej smeri ni pritožbe, pritožbeno sodišče v ta del iz tega razloga ni posegalo.

12. Ko pritožba razglablja o obsegu in načinu služnosti poti, so vse te navedbe za ta pritožbeni postopek irelevantne in neupoštevne. Kot je pravilno pojasnilo že sodišče prve stopnje, po prvem odstavku 33. člena SPZ v motenjski pravdi daje sodišče varstvo glede na zadnje stanje posesti in nastalo motenje, pri čemer se ne upošteva pravica do posesti in dobrovernost posestnika. To pomeni, da je za odločitev o tožbenem zahtevku tu vprašanje obstoja služnostne pravice poti brezpredmetno in je relevantno le zadnje stanje posesti pred trenutkom motenja. To je sodišče prve stopnje, ko je odločalo o tožbenem zahtevku, tudi upoštevalo.

13. Da na spornem mestu parkiran osebni avto tožene stranke ali njenega partnerja pred zložitvijo metrskih drv na tem mestu za tožečo stranko ni predstavljalo motilnega ravnanja, je sodišče prve stopnje prepričljivo in na dokazih temelječe obrazložilo v 16. točki izpodbijanega sklepa. Zato je pritožbeno sklicevanje na to parkiranje za odločitev o pritožbi neumestno, kar enako velja tudi za v pritožbi druga zatrjevana motilna ravnanja. Sodišče prve stopnje je namreč pri svoji odločitvi imelo vse te okoliščine v vidu in jih je tudi ustrezno upoštevalo.

14. Pritožbeno sodišče je zato, ker pri obravnavi obeh pritožb ni ugotovilo niti kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti, pritožbi tožeče in tožene stranke kot neutemeljeni zavrnilo in sklep sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu potrdilo (2. točka 365. člena ZPP). Ker ni bilo posegano v odločitev o glavni stvari, ni bilo potrebe niti po poseganju v odločitev o stroških postopka.

15. Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na določbi prvega odstavka 165. člena ZPP in je skladna 154. in 155. členu ZPP. Stranki sta dolžni kriti vsaka svoje, saj s pritožbama nista uspeli, tožeča stranka pa v odgovoru na pritožbo ni navajala ničesar takega, kar bi pritožbeno sodišče lahko s pridom uporabilo za lažjo in hitrejšo odločitev o pritožbi tožene stranke, torej ta njen strošek za ta pritožbeni postopek ni bil potreben.