Jedro

Ker pri toženi stranki vnaprej določenih meril (normativov) ni dosegalo 20 % zaposlenih, merila (normativi) niso bila ustrezna. To pomeni, da tožena stranka ni imela zakonite podlage za znižanje plače tožniku (zaradi nedoseganja normativov), četudi normativov ni dosegal.

Izrek

Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem delu (1. in 4. točka izreka) potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožena stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

: Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo naložilo toženi stranki, da tožniku v 15 dneh plača premalo izplačano neto plačo v zneskih, razvidnih iz 1. točke izreka, s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi in od neto zneskov plača vse davke in prispevke. Zavrnilo je tožbeni zahtevek za plačilo zakonskih zamudnih obresti na razlike v plačah za mesece junij 2002 do maj 2004 za čas zapadlosti posamezne plače v plačilo do 16. 7. 2004 (2. točka izreka) in višji tožbeni zahtevek za izplačilo premalo izplačanih plač v zneskih in po mesecih, razvidnih iz 3. točke izreka. Odločilo je, da je tožena stranka dolžna tožniku povrniti stroške postopka v višini 2.750,33 EUR, v 15 dneh, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi (4. točka izreka).

Zoper navedeno sodbo, smiselno njen ugodilni del in odločitev o stroških postopka, se pritožuje tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov po določilu 338. člena ZPP. Pritožbenemu sodišču predlaga, da jo spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne in tožniku naloži plačilo njenih stroškov, oziroma da jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da je izrek sodbe nerazumljiv in nasprotuje razlogom sodbe, ki so nejasni in med seboj v nasprotju, sodišče prve stopnje pa je tudi prekoračilo tožbeni zahtevek. Nepravilen je zaključek sodišča prve stopnje o prekluziji navedb tožene stranke v pripravljalni vlogi z dne 7. 9. 2009. Njena vloga, ki jo v pritožbi povzame, se namreč nanaša na komentar izvedenskega mnenja, ki je bilo izdelano po prvem naroku, zato navedbe v njej niso prepozne. Sodišče prve stopnje z napačnim sklicevanjem na 286. člen ZPP ni upoštevalo navedb in dokazov v navedeni vlogi, čeprav bi jih moralo upoštevati, zato gre za relativno bistveno kršitev postopka in pritožbeni razlog po prvem odstavku 339. člena ZPP, hkrati pa za kršitev načela kontradiktornosti, kar je absolutno bistvena kršitev iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Meni, da je izvedenec ravnal v nasprotju s sklepom prvostopenjskega sodišča o postavitvi izvedenca, saj je mnenju dodal „pregled negativne stimulacije“, ki ni prikazan v plačilnih listah, pri čemer je tožena stranka tovrstni način izračuna grajala na naroku. Poleg tega izvedenec finančne stroke, ki ga je določilo sodišče, ni izvedenec za področje računovodske stroke, kar predstavlja bistveno kršitev postopka. Napačna je tudi odločitev o stroških postopka, saj je sodišče priznalo pretirane stroške, ki so v neskladju z Odvetniško tarifo. Priglaša pritožbene stroške.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del sodbe v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z določbo drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 - 45/2008) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje bistvenih kršitev določb postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, ni storilo in da je na pravilno in popolno ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo tudi materialno pravo.

Pritožbeno sodišče uvodoma ugotavlja, da izpodbijana sodba vsebuje odločilne razloge, ki so jasni in razumljivi ter med seboj niso v nasprotju in ne nasprotujejo izreku sodbe. Po vsebini smiselno zatrjevana kršitev določb iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP zato ni podana, niti sodišče prve stopnje ni prekoračilo tožbenega zahtevka. Pritožba uveljavlja tudi procesno kršitev, ki naj bi jo sodišče prve stopnje storilo s tem, ko ni upoštevalo navedb in dokazov v vlogi z dne 7. 9. 2009, čeprav bi jih po mnenju tožene stranke moralo upoštevati. Gre za navedbe, s katerimi tožena stranka izraža nestrinjanje s podlago za izračun osnovne plače, ker le-ta temelji na sklepih o razporeditvi tožnika in določitvi relativnega razmerja glede na izhodiščno plačo (A/3 in A/4). Tožena stranka meni, da je bila izhodiščna plača vseskozi določena v fiksno določenem znesku in da so bili količniki relativnega razmerja v spornem obdobju manjši. ZPP v prvem odstavku 286. člena strankam nalaga, da najkasneje na prvem naroku za glavno obravnavo navedejo vsa dejstva, ki so potrebna za utemeljitev njenih predlogov, predlagajo izvedbo dokazov, potrebnih za ugotovitev njenih navedb, in se izjavijo o navedbah in dokazih nasprotne stranke. Po četrtem odstavku 286. člena ZPP lahko stranke tudi na poznejših narokih za glavno obravnavo navajajo nova dejstva in predlagajo nove dokaze, vendar le, če jih brez svoje krivde niso mogle navesti na prvem naroku. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je tožnik že v tožbi navajal, da ga je tožena stranka s 1. 2. 2002 razporedila na delovno mesto projektant I, v 9. plačilni razred oz. VII tarifno skupino Splošne kolektivne pogodbe za gospodarske dejavnosti (v nadaljevanju: SKPgd) z relativnim razmerjem (v nadaljevanju: RR) izhodiščne plače 4,24, dne 11. 11. 2002 pa je bil razporejen na delovno mesto projektant I, vodja teama II, ki spada v 10. plačilni razred z RR izhodiščne plače 5,09. Tožena stranka se je s temi navedbami v odgovoru na tožbo strinjala in ni navajala, da bi bila zanjo vsebina njenih sklepov z dne 1. 2. 2002 in z dne 11. 11. 2002 kakor koli sporna. Na to je opozorila šele v vlogi dne 7. 9. 2009, skoraj pet mesecev po zaključku prvega naroka, ki je bil končan 9. 4. 2009, ko je sodišče izvedlo, z izjemo zaslišanja izvedenca, vse predlagane dokaze strank. V pripravljalni vlogi ni navedla okoliščin, zaradi katerih novih navedb ni mogla navesti in nove dokaze ponuditi že prej.

Določba o prekluziji se glede na ureditev iz 286. člena ZPP nanaša tudi na navedbe nasprotne (tožene) stranke, ki se je, kot povedano, z navedbami in dokazi tožnika o višini RR iz sklepov tožene stranke z dne 1. 2. 2002 in z dne 11. 2. 2002 v odgovoru na tožbo celo izrecno strinjala. Glede na obrazloženo tožena stranka pogoja nekrivde ni izkazala, zaradi česar je navajanje novih dejstev in ponujanje novega dokaza v vlogi z dne 7. 9. 2009 v nasprotju s pogoji iz drugega do petega ostavka 286. člena ZPP, torej prepozno in kot tako podvrženo prekluziji. O tem je bila tožena stranka s strani sodišča prve stopnje tudi seznanjena na naroku dne 8. 10. 2009. V zvezi s tem so zato neutemeljeni pritožbeni očitki o bistvenih kršitvah določb postopka 286. člena ZPP in načela kontradiktornosti iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

Neutemeljen je tudi pritožbeni ugovor, da je izvedenec ravnal v nasprotju s sklepom z dne 2. 7. 2009, ker je izvedenskemu mnenju dodal pregled negativne stimulacije. Tožena stranka je dodatnemu pregledu izračuna negativne stimulacije (C/1) na glavni obravnavi 8. 10. 2009, ker ni bil zajet v sklepu, s katerim je bilo naloženo izvedensko delo, resda nasprotovala, vendar pripomb nanj v sodno odrejenem roku ni podala. Po določbi 243. člena ZPP sodišče izvede dokaz z izvedencem, če je za ugotovitev ali za razjasnitev kakšnega dejstva potrebno strokovno znanje, s katerim sodišče ne razpolaga. Na podlagi prvega odstavka 251. člena ZPP pa je naloga izvedenca, da natančno navede vse, kar opazi in dožene, da poda svoje mnenje vestno in v skladu s pravili znanosti in stroke. Izvedenec je svoja dognanja v pisnem mnenju pojasnil tudi ustno na naroku 8. 10. 2009 in jih dopolnil s strokovno analizo plačilnih list oziroma s pregledom negativne stimulacije zaradi lažjega razumevanja poteka obračuna plače. Strokovno mnenje je izvedenec izdelal skladno s 251. členom ZPP in na glavni obravnavi pojasnil, da pojem negativne stimulacije enači z znižanjem plače oziroma urne postavke. Prav tako je neutemeljen očitek, da bi moral biti v konkretni zadevi določen izvedenec finančno-računovodske stroke. Na naroku za glavno obravnavo dne 22. 6. 2009 je sodišče sklenilo postaviti izvedenca, stranki pa sta izbiro prepustili sodišču. V sklepu z dne 2. 7. 2009 je bil za opravo izvedenskega dela določen izvedenec področje S.L. Gre za izvedenca s področja poslovnih financ, ki razpolaga tudi z ustreznimi znanji iz računovodstva, zato so očitki o bistveni kršitvi postopka neutemeljeni.

Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je tožena stranka priložila obračune realizacije od januarja 2005 dalje, za sporno obdobje pred tem pa glede realizacije tožnika ni predložila nobenih dokazov, zato je pravilno štelo, da za čas od junija 2002 do konca leta 2004 tožena stranka tožniku dolguje 100 % plačo oziroma razliko do 100 % plače. Na podlagi izvedenih dokazov je pravilno ugotovilo, da tožnik v posameznih mesecih od 2005 do 2007 ni dosegal pričakovane realizacije, s čimer se je opredelilo tudi do dejstva, da je bila plača odvisna od realizacije. Obenem je ugotovilo, da pri toženi stranki vnaprej določenih meril (normativov) ni dosegalo 20 % zaposlenih. Ob upoštevanju, da je po takrat veljavni pravni ureditvi panožni kolektivni pogodbi (Kolektivni pogodbi gradbenih dejavnosti, Ur. l. RS, št. 7/1998 in 1/2005) norma ali drugo podobno merilo za merjenje delovnih rezultatov ustrezno, če jo dosega vsaj 90 % delavcev, ki delajo po teh kriterijih, je pravilno zaključilo, da tožena stranka ni imela zakonite podlage za znižanje plače. Znesek prikrajšanja je v jasnem in obrazloženem mnenju ugotovil izvedenec, zato je nanj sodišče utemeljeno oprlo svojo odločitev. Tožena stranka je neupravičeno izplačevala nižjo plačo, glede na postavljeni tožbeni zahtevek tožniku pripada razlika v plači v skupnem znesku 16.716,88 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, kot jih je priznalo sodišče prve stopnje, od posameznih neto zneskov razlik v plači, razvidnih v prvi točki izreka prvostopenjske sodbe, pa je tožena stranka dolžna obračunati in odvesti davke in prispevke.

V zvezi s pavšalnimi pritožbenimi navedbami, da je sodišče prve stopnje tožniku priznalo pretirane priglašene stroške in da je nesorazmerna višina skupnih stroškov, pritožbeno sodišče ugotavlja, da so stroški v znesku 2.705,33 EUR odmerjeni skladno z določbami ZPP in Odvetniško tarifo ter pravilno naloženi v plačilo toženi stranki.

Tako niso bili podani niti uveljavljani pritožbeni razlogi, niti tisti, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, zaradi česar je pritožbeno sodišče po določilu 353. člena ZPP pritožbo tožene stranke kot neutemeljeno zavrnilo in v izpodbijanem delu (1. in 4. točka izreka) potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

O pritožbenih stroških je pritožbeno sodišče odločalo po določilu 1. odstavka 165. člena ZPP v povezavi s 1. odstavkom 154. člena istega zakona. Tožena stranka krije svoje stroške za zastopanje, ker s pritožbo ni uspela.