Jedro

S tem ko je tožnik izpolnil pogoje za priznanje pravice do starostne pokojnine, mu je pravica do nadomestila plače za čas čakanja na ustrezno zaposlitev prenehala. Iz tega razloga je odločba tožene stranke o ustavitvi izplačevanja nadomestila zakonita.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek, da se odpravita odločba Območne enote Maribor tožene stranke št. … z dne 17. 6. 2009 in odločba št. ... z dne 5. 10. 2009, s katerima je dokončno odločila, da se tožniku, delovnemu invalidu II. kategorije invalidnosti, ustavi izplačevanje nadomestila plače za čas čakanja na ustrezno zaposlitev z dnem 15. 6. 2009. Odločila je tudi, da se izplačani zneski nadomestila plače za čas čakanja na ustrezno zaposlitev po 15. 6. 2009 poračunajo. Zavrnilo je nadalje zahtevek, da se tožniku izplačevanje nadomestila plače po 15. 6. 2009 ne ustavi ter s sklepom tožbo v delu, v katerem je tožnik zahteval odpravo odločbe Območne enote ... o priznanju pravice do starostne pokojnine št. ... z dne 7. 7. 2009, zavrglo.

Zoper sodbo se je zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja pritožil tožnik in smiselno predlagal, da jo sodišče druge stopnje spremeni tako, da se omenjeni odločbi o ustavitvi izplačevanja nadomestila odpravita ter da mu je tožena stranka dolžna še naprej izplačevati nadomestilo plače za čas čakanja na ustrezno zaposlitev. Navaja, da Zakon o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ-1-UPB4, Ur. l. RS, št. 109/2006 s spremembami) v 455. členu določa prenehanje veljavnosti prejšnjega Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju z izjemo posameznih določb. Ker za 193. člen prej veljavnega Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju ni izrecno določeno, da se uporablja še naprej, se tako tožena stranka kot sodišče nezakonito sklicujeta na neveljaven predpis. Nadaljnje uporabe 193. člena ZPIZ ne določata niti 391. ter 446. člen ZPIZ-1. Če se uporabi predpis, veljaven na dan nastanka invalidnosti, bi sodišče moralo uporabiti predpis, ki je veljal 6. 2. 1986. Zaradi uporabe neveljavnega predpisa je bil dne 17. 6. 2009 prisiljen zahtevati priznanje pravice do starostne pokojnine, ker bi sicer ostal brez sredstev za preživljanje.

Pritožba ni utemeljena.

Sodišče prve stopnje je tožbeni zahtevek zavrnilo po pravilno in popolno ugotovljenem dejanskem stanju ter s pravilno uporabo materialnega prava. V postopku ni bilo kršitev, na katere sodišče druge stopnje, na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 do 45/08), pazi po uradni dolžnosti.

Iz listin v upravnem spisu izhaja, da je pravna prednica tožene stranke Skupnost pokojninskega in invalidskega zavarovanja v SR Sloveniji s sklepom št. ... z dne 18. 2. 1986 tožnika zaradi posledic bolezni razvrstila v II. kategorijo invalidnosti in mu od 6. 2. 1986 dalje priznala pravico do razporeditve na lažje delo, ki ga bo opravljal polovico polnega delovnega časa. Ker je tožniku 6. 10. 1993 prenehalo delovno razmerje zaradi stečaja delodajalca, mu je tožena stranka z odločbo ... z dne 9. 10. 1995 priznala nadomestilo plače za čas čakanja na zaposlitev na drugem ustreznem delu od 7. 10. 1995 dalje.

V sistemu pokojninskega in invalidskega zavarovanja velja načelo varstva pravic, ki so jih zavarovanci pridobili v določenem obdobju in se te pravice ohranjajo, kljub spremembam predpisov. Pravic iz obveznega zavarovanja ni mogoče odvzeti, zmanjšati ali omejiti, razen v primerih, ki jih določa zakon (3. odstavek 5. člena ZPIZ-1). Tožnik zmotno razlaga določbe zakona in trdi, da mu gre pravica do nadomestila plače za čas čakanja na zaposlitev na drugem ustreznem delu in mu je tožena stranka dolžna ustrezne zneske na podlagi pridobljene pravice izplačevati, kljub temu, da je izpolnil pogoje za pridobitev starostne pokojnine, kar je tudi uveljavljal z zahtevo, vloženo 17. 6. 2009. V času, ko je bil tožnik razvrščen v II. kategorijo invalidnosti, je veljal v Republiki Sloveniji Zakon o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ/83, Ur. l. RS, št. 27/83, 21/87, 48/87, 27/89 in Ur. l. RS, št. 14/90, 30/90, 44/90 in 10/91), ki je za zavarovance, pri katerih je podana preostala delovna zmožnost, torej tudi za zavarovance, razvrščene v II. kategorijo invalidnosti, določal, da imajo pravico do dela z delovnim časom, ki ustreza njihovi preostali delovni zmožnosti, do razporeditve na drugo ustrezno delo oziroma do ustrezne zaposlitve, če za moškega zavarovanca nastane invalidnost pred dopolnjenim 60. letom starosti. V 81. členu ZPIZ/83 je bilo določeno, da pravica do ustrezne zaposlitve preneha zavarovancu s preostalo delovno zmožnostjo, ki ni v delovnem razmerju, če med uživanjem te pravice izpolni pogoje za starostno pokojnino. Pravica do nadomestila osebnega dohodka za čas čakanja na ustrezno zaposlitev se je po 42. členu ZPIZ/83 zagotavljala le zavarovancem v zvezi z zagotavljanjem pravice do ustrezne zaposlitve. V času, ko je tožena stranka priznala nadomestilo za čas čakanja na razporeditev oziroma zaposlitev, je veljal Zakon o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ/92, Ur. l. RS, št. 12/92, 5/94, 7/96 in 54/98), ki je glede pravic delovnih invalidov določal, da se pravica do zaposlitev na drugem ustreznem delu prizna, če nastane invalidnost pred dopolnitvijo starosti iz 1. ali 2. odstavka 39. člena ZPIZ/92 (1. alineja 95. člena ZPIZ/92). Navedena starost je bila za moške zavarovance 63 let, ki jo je tožnik dopolnil 16. 6. 2009. Z izpolnitvijo pogoja za priznanje pravice do starostne pokojnine, tožniku tudi po 193. členu ZPIZ/92 preneha pravica do razporeditve oziroma do zaposlitve na drugem ustreznem delu, s tem pa preneha tudi pravica do nadomestila plače, ker prvi odstavek 123. člena ZPIZ/92 določa, da je ta pravica vezana in odvisna od priznane pravice do razporeditve oziroma zaposlitve na drugem ustreznem delu.

Navedenega v ničemer ne spremeni ureditev po sedaj veljavnem ZPIZ-1. Po prvem odstavku 397. člena ZPIZ-1 uživalci pravic na podlagi preostale delovne zmožnosti (II. in III. kategorija invalidnosti), uveljavljenih po predpisih, ki so se uporabljali do datuma, določenega v 446. členu ZPIZ-1 (do 31. 12. 2002), obdržijo te pravice v nespremenjenem obsegu tudi po navedenem datumu. Pravice od 1. 1. 2003 dalje zavarovanci uživajo, če izpolnjujejo predpisane pogoje zanje, kot jih je določal prej veljavni ZPIZ/92, to pa velja tudi za obdobje uživanja nadomestila plače za čas čakanja na zaposlitev do izpolnitve pogojev za priznanje pravice do starostne pokojnine, saj je pogoje za priznanje in uživanje pravic potrebno upoštevati kot celoto. Tožnik je pogoje za priznanje pravice do starostne pokojnine z dopolnjeno delovno dobo 29 let, 7 mesecev in 26 dni ter starostjo 63 let izpolnil. S tem mu je pravica do nadomestila plače za čas čakanja na ustrezno zaposlitev prenehala, zato je sodišče prve stopnje zakonito zavrnilo zahtevo za odpravo odločbe o ustavitvi izplačevanja.

Neutemeljeno pritožbo je sodišče druge stopnje na podlagi 353. člena ZPP zavrnilo.