Jedro

Prvostopenjsko sodišče pravilno v skladu z ustaljeno sodno prakso začetek teka subjektivnega zastaralnega roka za vložitev odškodninskega zahtevka za nepremoženjsko škodo veže na trenutek, ko se oškodovančevo zdravstveno stanje ustali do te mere, da je stabilizirano in je končano tisto zdravljenje, od katerega je realno pričakovati odpravo ali zmanjšanje škode, pri čemer pa ni pomembno, da morebiti posamezni medicinski ukrepi oziroma postopki, za katere ni ugotovljeno realno pričakovanje, da bodo imeli za posledico spremembo oškodovančevega stanja, še niso zaključeni. Takrat tudi šteje, da je obseg škode oškodovancu znan oziroma bi mu moral biti znan.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje razveljavi ter zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek, da so toženke dolžne v 15-ih dneh plačati tožniku odškodnino za nepremoženjsko škodo v znesku 72.400,00 EUR in v istem roku odškodnino za premoženjsko škodo v znesku 915,61 EUR, oboje z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 17. 2. 2016 dalje do plačila ter v istem roku tožniku povrniti vse njegove pravdne stroške, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka 15-dnevnega paricijskega roka za prostovoljno izpolnitev obveznosti do plačila. Odločilo je tudi, da je tožnik dolžan v 15-ih dneh povrniti prvi toženki pravdne stroške v višini 100,00 EUR, drugi toženki pravdne stroške v višini 263,83 EUR in tretji toženki 6.655,05 EUR pravdnih stroškov, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka 15-dnevnega paricijskega roka do plačila.

2. Zoper takšno sodbo prvostopenjskega sodišča se po pooblaščencih pritožuje tožnik. V pritožbi najprej poudarja, da za tožnika prvostopenjska sodba predstavlja sodbo presenečenja, saj zavrnitev tožbenega zahtevka zaradi zastaranja v spisovnem gradivu in v izvedenskem mnenju v postopku postavljenega izvedenca medicinske stroke, prim. J. F., dr. med., specialista ortopeda in splošnega kirurga (v nadaljevanju izvedenec), nima podpore. V postopku postavljeni izvedenec je podal izvedensko mnenje, z dne 26. 11. 2018 in prvo dopolnitev k izvedenskemu mnenju, z dne 20. 3. 2019 ter drugo dopolnitev k izvedenskemu mnenju, z dne 22. 5. 2019. Glede na potek tožnikovega zdravljenja in glede na podano izvedensko mnenje z dvema dopolnitvama, tožnik ne more sprejeti zaključka prvostopenjskega sodišča, da je bilo tožnikovo zdravljenje zaključeno 26. 2. 2015, ker je bilo njegovo zdravstveno stanje takrat stabilizirano, in ker je bilo od takrat naprej realno pričakovati odpravo ali zmanjšanje tožniku nastale škode, kar je tudi datum od katerega naprej je tekel relativni zastaralni rok za vložitev tožbenega zahtevka. Glede na v postopku pridobljeno izvedensko mnenje z dopolnitvami je po oceni tožnika ta datum 14. 5. 2015 oziroma celo 17. 9. 2015. Prvostopenjsko sodišče je spregledalo, da je izvedenec zapisal, da je bila na kontroli dne 14. 5. 2015 gibljivost levega kolena izboljšana glede na stanje 26. 2. 2015 oziroma 26. 3. 2015, zato je časovni mejnik lahko le datum 14. 5. 2015 oziroma 17. 9. 2015. Tožnikovo zdravljenje tako 26. 2. 2015 še ni bilo zaključeno, saj so posledice oziroma izhod zdravljenja pri tožniku bile predvidljive šele na pregledu dne 14. 5. 2015, ko je bila gibljivost kolena izboljšana in ni bilo znakov drugih možnih zapletov. Dokončno stanje pa je bilo okrog štiri mesece kasneje, to je po datumu 14. 5. 2015, kar ustreza zapisu na kontrolnem pregledu pri travmatologu dne 17. 9. 2015. Prvostopenjsko sodišče je tako izvedensko mnenje izvedenca napačno interpretiralo.

Po mnenju tožnika je zato sodba sodišča prve stopnje v tem delu tako pomanjkljiva, da je ni mogoče preizkusiti, kar predstavlja absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP), hkrati pa je podana tudi absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka po 15. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, saj iz listin v spisu nedvoumno izhajajo drugačni dejanski zaključki, kot ga povzema sodišče prve stopnje. Po mnenju tožnika pa je prvostopenjsko sodišče zagrešilo tudi relativno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP, ker ni zaslišalo tožnika, ki bi lahko potrdil, da je bilo dne 14. 5. 2015 njegovo zdravstveno stanje boljše kot v februarju oziroma marcu 2015, kar je tožnik tudi grajal na naroku glavne obravnave.

Tožnik zato pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in sodbo sodišča prve stopnje razveljavi ter jo vrne temu sodišču v ponovno odločanje, vključujoč ponovno odločitev o stroških postopka.

3. Prva in druga toženka na pritožbo nista odgovorili, tretja toženka pa je na pritožbo odgovorila in se zavzema za njeno zavrnitev.

4. Pritožba je utemeljena.

5. Odškodninska terjatev za povzročeno škodo v skladu s prvim odstavkom 352. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ) zastara v treh letih, odkar je oškodovanec izvedel za škodo in za tistega, ki jo je povzročil (subjektivni zastaralni rok), v skladu z drugim odstavkom 352. člena OZ pa v vsakem primeru zastara ta terjatev v petih letih, odkar je škoda nastala (objektivni zastaralni rok). Predmet obravnavane pritožbene zadeve je odločitev prvostopenjskega sodišča, ki je tožnikov zahtevek zavrnilo zaradi poteka triletnega subjektivnega zastaralnega roka za uveljavljanje odškodninskega zahtevka1

6. Prvostopenjsko sodišče pravilno v skladu z ustaljeno sodno prakso začetek teka subjektivnega zastaralnega roka za vložitev odškodninskega zahtevka za nepremoženjsko škodo2 veže na trenutek, ko se oškodovančevo zdravstveno stanje ustali do te mere, da je stabilizirano in je končano tisto zdravljenje, od katerega je realno pričakovati odpravo ali zmanjšanje škode, pri čemer pa ni pomembno, da morebiti posamezni medicinski ukrepi oziroma postopki, za katere ni ugotovljeno realno pričakovanje, da bodo imeli za posledico spremembo oškodovančevega stanja, še niso zaključeni. Takrat tudi šteje, da je obseg škode oškodovancu znan oziroma bi mu moral biti znan. Izhajajoč iz v postopku pridobljenega izvedenskega mnenja prvostopenjsko sodišče datum, ključen za začetek teka subjektivnega zastaralnega roka, šteje 26. 2. 2015, saj je bilo po navedbi izvedenca takrat tožnikovo stanje stabilizirano, tožniku pa so bile po stališču prvostopenjskega sodišča znane vse okoliščine, na podlagi katerih bi bilo mogoče ugotoviti obseg in višino škode ter posledično mogoče uveljavljati odškodninski zahtevek.

7. Pritožbeno sodišče pa pritožbi tožnika, ki uveljavlja, da tožnikovo zdravstveno stanje ob kontrolnem pregledu dne 26. 2. 2015 še ni bilo ustaljeno, ne more odreči utemeljenosti. Res je, da izvedenec v drugi dopolnitvi k izvedenskemu mnenju navaja, da je bilo tožnikovo zdravstveno stanje na dan 26. 2. 2015 stabilizirano, vendar istočasno navaja, da so bili takrat še možni različni izhodi, in sicer: - z nadaljnjimi rehabilitacijskimi ukrepi bi se lahko stanje izboljšalo - zelo verjetno, - kljub nadaljnjim rehabilitacijskim postopkom bi lahko stanje ostalo enako -manj verjetno, - lahko pa bi prišlo tudi do poslabšanja stanja zaradi možnih poznih zapletov, in sicer bi lahko prišlo do ponovne rerupture tetive, ponovnega vnetja, nastanka osifikatov na tetivi ali okolici ter sekundarne okvare sklepnega hrustanca - malo verjetno.

8. Izvedenec nadalje navaja, da se tožnikovo stanje od 26. 2. 2015 do 26. 3. 2015 ni izboljšalo, saj je bila gibljivost levega kolena enaka gibljivosti dne 26. 2. 2015 (0-/100-), vendar so bili še vedno možni različni izhodi, enako kot ob pregledu 26. 2. 2015. Posledice oziroma izhod zdravljenja je bil pri oškodovancu (tožniku) po navedbi izvedenca predvidljiv na pregledu 14. 5. 2015, ko je bila gibljivost kolena izboljšana (0-/120-) in ni bilo znakov drugih možnih zapletov. Takrat je bilo tveganje za zaplete še vedno prisotno, vendar manjše kot v prvih šestih mesecih zdravljenja. Po navedbi izvedenca pa je bilo dokončno stanje znano okrog štiri mesece kasneje, kar ustreza zapisu na kontrolnem pregledu pri travmatologu 17. 9. 2015. 9. Upoštevaje zgoraj navedena izhodišča v izvedenskem mnenju tudi pritožbeno sodišče ne more pritrditi prvostopenjskemu sodišču, da se je tožnikovo zdravstveno stanje ustalilo že s kontrolnim pregledom dne 26. 2. 2015 in da je to datum, ko je bil tožniku znan oziroma bi mu moral biti znan obseg škode. Dne 26. 2. 2015 in prav tako tudi dne 26. 3. 2015 še ni bilo mogoče govoriti o predvidljivem pričakovanju nadaljnjega tožnikovega zdravstvenega stanja in potrebnega zdravljenja, saj izvedenec navaja, da so bili še vedno možni različni že pojasnjeni izhodi. Zato je materialnopravno zmotno naziranje prvostopenjskega sodišča, da relativni zastaralni rok v obravnavani zadevi teče od 26. 2. 2015 dalje in da je tožbeni zahtevek ob vložitvi tožbe 26. 3. 2018 relativno zastaral. 10. Zaradi zmotnega materialnopravnega izhodišča sodišča prve stopnje o zastaranju odškodninske terjatve je bilo potrebno izpodbijano sodbo razveljaviti in zadevo vrniti v novo sojenje prvostopenjskemu sodišču (355. člen ZPP), saj gre za presojo o sklopu dejanskih okoliščin, ki jih pritožbeno sodišče prvič ne more ugotavljati samo, ker bi s tem strankam odvzelo pravico do pravnega sredstva.

11. V novem sojenju bo prvostopenjsko sodišče moralo ugovor zastaranja odškodninske terjatve presojati po zgoraj poudarjenih izhodiščih.

12. Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na določilu tretjega odstavka 165. člena ZPP.

PRAVNI POUK Zoper ta sklep je dopustna pritožba na Vrhovno sodišče Republike Slovenije. Pritožbo je potrebno vložiti v roku 15 dni od prejema pisnega odpravka tega sklepa. Če se pritožba pošlje priporočeno po pošti, velja dan oddaje na pošto za dan izročitve sodišču. Morebitno pritožbo je potrebno vložiti pisno v zadostnem številu izvodov za sodišče in nasprotno stranko pri sodišču prve stopnje.

Pritožba mora vsebovati navedbo sklepa, zoper katerega se vlaga, izjavo, da se sklep izpodbija v celoti ali v določenem delu, pritožbene razloge in podpis pritožnika (335. člen ZPP).

Če je pritožba nerazumljiva ali ne vsebuje vsega, kar je treba, da bi se lahko obravnavala, jo sodišče zavrže, ne da bi pozivalo vložnika, naj jo popravi ali dopolni (336. člen ZPP).

Sodna taksa za pritožbo mora biti plačana ob vložitvi pritožbe. Če sodna taksa ni plačana niti v roku, ki ga določi sodišče v nalogu za njeno plačilo in tudi niso podani pogoji za oprostitev, odlog ali obročno plačilo sodnih taks, se šteje, da je pritožba umaknjena (tretji odstavek 105.a člena ZPP).

Če je pritožba vložena po pooblaščencu, mora biti pooblaščenec odvetnik ali druga oseba, ki je opravila pravniški državni izpit (tretji odstavek 87. člena ZPP), sicer sodišče pritožbo kot nedovoljeno zavrže (drugi odstavek 89. člena ZPP).

Pritožbo lahko vloži stranka, ki nasprotuje razveljavitvi sklepa sodišča prve stopnje in vrnitvi zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Sklep sodišča druge stopnje se sme izpodbijati samo iz razloga, da je sodišče druge stopnje razveljavilo odločbo sodišča prve stopnje in zadevo vrnilo v novo sojenje, čeprav bi kršitve postopka glede na njeno naravo lahko samo odpravilo (prvi in drugi odstavek 347. člena tega zakona) ali bi glede na naravo stvari in okoliščine primera lahko samo dopolnilo postopek oziroma odpravilo pomanjkljivosti (prvi odstavek 355. člena tega zakona) ali če bi moralo samo opraviti novo sojenje (drugi odstavek 354. člena in drugi odstavek 355. člena tega zakona).

1 Tožnik od toženk zahteva odškodnino za nastalo mu nepremoženjsko in premoženjsko škodo, kot posledico poškodbe, z dne 4. 7. 2014, pretrganja tetive štiri glave mišice levega stegna, ki jo je utrpel pri padcu ob sestopu po neustrezno zavarovanih stopnicah, za kar odgovarjajo zavarovanci prve in druge toženke in tretja toženka. 2 Enako velja tudi za v tem postopku vtoževano materialno škodo, katere nastanek izvira iz istega škodnega dogodka.