Jedro

Odločanje o sporu v zvezi z dostopom do distribucijskega omrežja ne spada v sodno pristojnost, saj mora uporabnik izpolnitev obveznosti po pogodbi o priključitvi na distribucijsko omrežje najprej zahtevati s pisno zahtevo pri sistemskem operaterju distribucijskega omrežja, po zavrnitvi pisne zahteve pa lahko uporabnik sproži postopek pred Agencijo za energijo.

Izrek

Pritožba se zavrne in se izpodbijani sklep sodišča prve stopnje potrdi.

Dolžnik in upnik krijeta vsak svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje pod I. točko izreka sklenilo, da za odločanje v tej zadevi ni podana sodna pristojnost in pod II. točko izreka (posledično) razveljavilo svoj sklep z dne 25. 1. 2013 in predlog za izdajo začasne odredbe zavrglo.

Takšen sklep izpodbija upnik po pooblaščencu zaradi zmotne uporabe materialnega prava, kršitve določb ZIZ oziroma bistvene kršitve določb ZPP in zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja.

V pravočasnem odgovoru na pritožbo prvi dolžnik predlaga njeno zavrnitev in potrditev izpodbijanega sklepa.

Pritožba ni utemeljena.

V predmetni zadevi je upnik predlagal izdajo začasne odredbe, po kateri se dolžnikoma naloži, da v roku 48 ur izvedeta priključitev na distribucijsko omrežje z električno energijo, omogočita prejem električne energije in zagotovita nemoteno oskrbo z električno energijo. Sodišče prve stopnje je takšnemu predlogu ugodilo in izdalo predlagano začasno odredbo, po ugovoru drugega dolžnika pa je ugotovilo, da zadeva ne spada v sodno pristojnost in je izdalo izpodbijani sklep, saj na stvarno pristojnost sodišče pazi ves čas postopka po uradni dolžnosti (prvi in drugi odstavek 18. člena Zakona o pravdnem postopku – ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).

Skladno s točko a) prvega odstavka 88. člena Energetskega zakona (v nadaljevanju EZ) v sporih med uporabniki omrežja oziroma zainteresiranimi osebami ter sistemskimi operaterji oziroma organizatorjem trga v posamičnih zadevah, ki izvirajo iz dostopa do omrežij na prvi stopnji odloča Agencija za energijo v upravnem postopku. To ob upoštevanju 24. in 54. točke 4. člena EZ pomeni, da je Agencija za energijo pristojna za odločanje o sporu med pravnimi ali fizičnimi osebami, ki iz omrežja odjemajo ali v omrežje oddajajo energijo o pravici do uporabe omrežja z namenom, da se izpolnijo pogodbe o dobavi električne energije ali zemeljskega plina, oziroma transportu ogljikovega dioksida ob upoštevanju dejanskega stanja v omrežju.

Od 1. 7. 2007 dalje lahko odjemalci prosto izbirajo dobavitelja električne energije in z njim sklenejo pogodbo o dobavi električne energije. Vendar pa mora pred začetkom dobave uporabnik izpeljati še postopek priključitve in sicer mora v skladu s Splošnimi pogoji za dobavo in odjem električne energije iz distribucijskega omrežja električne energije (v nadaljevanju Splošni pogoji - Uradni list RS št. 126/2007) ter Uredbo o načinu izvajanja gospodarske javne službe dejavnost sistemskega operaterja distribucijskega omrežja električne energije in gospodarske javne službe dobava električne energije tarifnim odjemalcem (Uradni list RS, št. 117/2004, 23/2007 - v nadaljevanju Uredba) najprej pri SODO d. o. o. pridobiti soglasje za priključitev (prvi, drugi in tretji odstavek 9. člena Uredbe ter 4. do 15. člen Splošnih pogojev, pri čemer iz 10. člena Splošnih pogojev izhaja, da soglasje določa predvsem tehnične zahteve za priključitev na distribucijsko omrežje), nato po dokončnosti odločbe o soglasju za priključitev skleniti pogodbo o priključitvi s SODO d. o. o. (četrti odstavek 9. člena Uredbe ter 20. do 26. člen Splošnih pogojev), nato pa še pogodbo o dostopu do omrežja (10. člen ter 12. do 16. člen Uredbe in 27. do 35. člen Splošnih pogojev) in šele nato lahko uporabnik sklene pogodbo o dobavi električne energije (45. do 47. člen Splošnih pogojev). Poudariti pa je potrebno tudi, da 15. člen Uredbe določa, da se pogodba o dostopu do omrežja sklene na zahtevo uporabnika omrežja in jo je SODO dolžan skleniti, če v skladu z Energetskim zakonom in to uredbo ne zavrne zahteve za dostop do omrežja, kot tudi v primeru, ko tako odloči agencija v skladu s tretjim odstavkom 27. člena Energetskega zakona na zahtevo uporabnika omrežja, kateremu je SODO zavrnil dostop do omrežja. Tretji odstavek 27. člena EZ v besedilu, kot je veljalo v času sprejema uredbe (ki je kasneje postal četrti odstavek 27. člena EZ), določa, da sistemski operater lahko zavrne dostop do omrežja, če so razlog za to tehnične ali obratovalne omejitve v omrežju, da mora z dokazi podprte razloge za zavrnitev dostopa do omrežja sporočiti zavrnjenemu uporabniku omrežja, ter da slednji lahko zahteva, da Agencija za energijo odloči v skladu z 88. členom tega zakona.

V predmetni zadevi je upnik svoj predlog za izdajo začasne odredbe utemeljeval z navedbami, da je po pridobitvi ustreznih soglasij s prvo dolžnikom sklenil Pogodbe o priključitvi na distribucijsko omrežje, da je izpolnil svoje obveznosti plačila neposrednih stroškov v zvezi s priključki, podal zahtevo za priključitev, vendar do priključitve na distribucijsko omrežje ni prišlo. Iz spisovnega gradiva pa tudi izhaja, da je upnik v predmetni zadevi zahteval priklop odjemnih mest na distribucijsko omrežje, dolžnika pa sta mu dostop odklanjala iz krivdnih razlogov na strani upnika, zaradi česar je mogoče pritrditi prvemu dolžniku, da gre za klasičen spor o dostopu do distribucijskega omrežja. Tako so neutemeljene pritožbene navedbe, da v konkretnem primeru ne gre za „spor iz dostopa do omrežja“ temveč „zgolj“ za nesoglasja v zvezi s priklopom oz. priključitvijo objektov ter dobavo električne energije, kot navaja upnik v pritožbi. Glede na definicijo pojma „dostop do omrežja“ iz 24. točke 4. člena EZ pomeni odločanje o sporu iz dostopa do omrežja odločanje o pravici do uporabe omrežja z namenom izpolnitve pogodb o dobavi električne energije in ravno za takšno zadevo gre v predmetnem postopku.

Upnik in prvi dolžnik sta sicer res sklenila Pogodbe o priključitvi na distribucijsko omrežje z zaporednimi številkami 542696 do 542712 (katere sicer po stališču dolžnikov niso več veljavne), vendar to ne pomeni, da je kot podlago za odločanje glede pravic in obveznosti pogodbenih strank uporabiti zgolj navedene pogodbe in ne določb Energetskega zakona, kot navaja upnik v pritožbi. Čeprav gre za izpolnitev pogodbenih obveznosti, mora uporabnik po mnenju pritožbenega sodišča v primeru, če sistemski operater distribucijskega omrežja oziroma njegov pooblaščeni izvajalec (v predmetni zadevi prvodolžnik) ne izpolni svojih obveznosti, v skladu s tretjim odstavkom 88. člena EZ najprej od sistemskega operaterja zahtevati izpolnitev te obveznosti s pisno zahtevo za odpravo zatrjevane nezakonitosti ali nepravilnosti, sistemski operater pa mora na zahtevo pisno odgovoriti in navesti razloge za svojo odločitev najkasneje v dveh mesecih od vložitve zahteve s strani upravičenca. Če tudi po takšni pisni zahtevi sistemski operater ne izpolni svojih obveznosti, pa lahko uporabnik sproži postopek pred Agencijo za energijo po prvem odstavku 88. člena EZ. Upoštevajoč navedeno je zmotno mnenje upnika, da določbe 88. člena EZ veljajo le do takrat, ko je med uporabnikom in sistemskim operaterjem sklenjena pogodba o priključitvi ter da je s sklenitvijo pogodbe o priključitvi na distribucijsko omrežje upravni postopek priključitve končan in je potrebno urediti zgolj še fizični priklop objektov in dobavo električne energije, kar se uredi z ustrezno pogodbo. Vsekakor ima uporabnik po sklenitvi pogodb in po izpolnitvi njegovih pogodbenih obveznosti pravico zahtevati priključitev objekta, vendar kot je obrazloženo zgoraj, mora to zahtevati od sistemskega operaterja in v primeru zavrnitve sprožiti postopek pred Agencijo za energijo.

Glede na pojasnjeno pa je mogoče ugotoviti, da zgolj dejstvo, da so bile sklenjene pogodbe o priključitvi na distribucijsko omrežje, še ne pomeni, da zadeva spada v sodno pristojnost, saj je potrebno upoštevati naravo pogodbe in zakonske določbe, ki urejajo pristojnost glede odločanja v sporih v zvezi s temi pogodbami, kar v obravnavani zadevi predstavljajo določbe EZ. Pri tem je potrebno poudariti, da so tudi pritožbene navedbe, da se pred sodišči vodi veliko število sporov v zvezi z zagotavljanjem električne energije in spori v zvezi s priklopi, kot tudi spori v zvezi s plačilom električne energije in v veliki meri gre za spore, ki izvirajo iz pogodbenih razmerij med strankami, povsem pavšalne in neprepričljive ter zato neutemeljene. Prav tako pa je neutemeljeno tudi nadaljnje pritožbeno zatrjevane, da zadeva spada v sodno pristojnost, ker je v pogodbah, na katere se sklicuje upnik (ki so po njegovem mnenju veljavne) vsebovano tudi določilo, po katerem naj bi vsa morebitna nesoglasja stranki reševali sporazumno, v primeru nedoseženega sporazuma pa bo za reševanje sporov pristojno sodišče v Celju. Takšnega določila pogodbe glede stvarne pristojnosti za odločanje v predmetni zadevi ni mogoče upoštevati, saj stranke ne morejo s pogodbo dogovoriti stvarne pristojnosti. Takšna določba lahko ureja le krajevno pristojnost za spore, o katerih je po zakonu pristojno odločati sodišče npr. o plačilu po pogodbi.

V nasprotju s pritožbenimi trditvami tudi jezikovna in sistematična razlaga EZ, ki v šestem, sedmem in osmem odstavku 88. člena določa ukrepe, ki jih lahko naloži Agencija za energijo, podpirata stališče sodišča prve stopnje, da zadeva ne spada v sodno pristojnost, saj ima med drugim Agencija za energijo po sedmem odstavku 88. člena EZ tudi pristojnost ugotoviti nezakonitost določenega ravnanja in z odločbo naložiti sistemskemu operaterju sprejem ustreznih ukrepov ter sklenitev ustreznih pogodb za odpravo nezakonitosti oziroma neskladnosti s predpisi ter s splošnimi in posamičnimi akti, izdanimi za izvrševanje javnih pooblastil. Prav tako ni mogoče najti potrditve pritožnikovega stališča v sklepu Višjega sodišča v Ljubljani II Ip 1332/2010 z dne 12. 5. 2010, saj v nasprotju s pritožbenimi trditvami ne gre za podobni zadevi. V zadevi, na katero se sklicuje upnik v pritožbi namreč podlaga za odločanje ni bila pogodba o priključitvi na distribucijsko omrežje, temveč pogodba o dobavi električne energije, na podlagi katere je upnik predlagal izdajo začasne odredbe, po kateri sta dolžnika solidarno dolžna na podlagi veljavne pogodbe z dobaviteljem električne energije G. d.o.o. omogočiti prejem električne energije od dobavitelja in uporabo električnega priključka. Nasprotno pa stališču sodišča prve stopnje, da odločanje v tej zadevi ne spada v sodno pristojnost, pritrjujeta odločbi Višjega sodišča v Ljubljani I Cpg 755/2012 z dne 6. 7. 2010 in I Cpg 1149/2010 z dne 12. 10. 2010. Sodišče prve stopnje je tako v nasprotju s pritožbenimi trditvami dejansko stanje ugotovilo pravilno in popolno ter glede na tako ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo določbo 88. člena EZ, ko je izdalo izpodbijani sklep.

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče dolžnikovo pritožbo na podlagi 1. točke 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ kot neutemeljeno zavrnilo in je izpodbijani sklep sodišča prve stopnje potrdilo, saj tudi v okviru uradnega preizkusa po 355. členu ZPP v zvezi s 366. členom ZPP in 15. členom ZIZ ni zasledilo tistih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pazi po uradni dolžnosti, ali zmotne uporabe materialnega prava.

V zvezi s pritožbenimi stroški, ki sta jih priglasila upnik in prvodolžnik, je pritožbeno sodišče odločilo, da vsak trpita svoje pritožbene stroške, saj upnik s pritožbo ni uspel (165. člen ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ), stroškov odgovora na pritožbo pa po mnenju pritožbenega sodišča ni mogoče šteti za potrebne stroške, ker navedbe v odgovoru na pritožbo niso prispevale k lažji in hitrejši rešitvi pritožbe.