Jedro

Tožnik bi kot učitelj, ki je ustrezno strokovno usposobljen za svoje delo, moral ravnati s skrbnostjo dobrega strokovnjaka in v odnosu do otrok postopati strokovno, objektivno in etično, pri tem pa se vzdržati kakršnihkoli neprimernih fizičnih stikov. Tožnikovo ravnanje bistveno odstopa od zavez iz pogodbe o zaposlitvi (da se bo vzdržal ravnanj, ki škodujejo interesom delodajalca), pa tudi od načel in ravnanj, ki se zahtevajo od vsakega posameznika, še toliko bolj pa od učitelja.

Izrek

I. Revizija se zavrne.

II. Tožena stranka krije sama svoje stroške revizijskega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je v I. točki izreka sodbe zavrnilo zahtevek tožnika, ki ga je oblikoval kot primarnega in na podlagi katerega naj bi se ugotovilo, da je izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 4. 10. 2013 nezakonita, da mu delovno razmerje 4. 10. 2013 ni prenehalo ter njegov reintegracijski in reparacijski zahtevek. V II. točki izreka je kot podrednega zavrnilo zahtevek tožnika za ugotovitev nezakonitosti izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 4. 10. 2013 in na podlagi katerega naj bi mu sodišče določilo datum prenehanja delovnega razmerja ter ugotovilo trajanje delovnega razmerja, naložilo toženki, da mu izplača denarno povračilo v višini 18-ih mesečnih plač v zadnjih treh mesecih pred odpovedjo pogodbe o zaposlitvi in na podlagi katerega naj bi ga bila dolžna toženka od dneva nezakonitega prenehanja delovnega razmerja do dneva ugotovitve prenehanja delovnega razmerja prijaviti v obvezna zavarovanja, mu za navedeno obdobje obračunati bruto plače, kot če bi delal, od njih poravnati predpisane dajatve in mu izplačati ustrezne neto zneske.

2. Sodišče prve stopnje je o tožbenem zahtevku tožnika odločalo dvakrat. Prvič ga je v celoti zavrnilo, sodišče druge stopnje pa je na pritožbo tožnika sodbo sodišča prve stopnje razveljavilo in zadevo vrnilo v novo sojenje. V ponovljenem postopku je sodišče prve stopnje tožbeni zahtevek ponovno v celoti zavrnilo. Tudi zoper to sodbo se je tožnik pritožil, sodišče druge stopnje pa je po opravljeni pritožbeni obravnavi njegovi pritožbi ugodilo in s sodbo in sklepom Pdp 1194/2015 z dne 21. 4. 2016 prvostopenjsko sodbo delno spremenilo tako, da je ugotovilo nezakonitost izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 4. 10. 2013, v preostalem pa jo je razveljavilo in zadevo v tem obsegu vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Zoper sodbo sodišča druge stopnje (glede ugotovitve nezakonitosti izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi) je toženka vložila revizijo, ki ji je Vrhovno sodišče s sklepom VIII Ips 214/2016 z dne 21. 3. 2017 ugodilo, sodbo sodišča druge stopnje zaradi relativne bistvene kršitve določb pravdnega postopka po prvem odstavku 339. člena Zakona o pravdnem postopku1 (v nadaljevanju ZPP), v zvezi z 8. členom ZPP razveljavilo in vrnilo zadevo sodišču druge stopnje v novo sojenje pred spremenjenim senatom.

3. Sodišče druge stopnje je v ponovljenem postopku pritožbo tožnika zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

4. Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje vlaga tožnik revizijo zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Navaja, da je Vrhovno sodišče z razveljavitvenim sklepom, izdanim v tem sporu, VIII Ips 214/2016 z dne 21. 3. 2017, nedovoljeno in v nasprotju z določbami ZPP poseglo v ugotovljeno dejansko stanje oziroma zadevo sploh vsebinsko obravnavalo, zaradi česar naj bi bilo kršeno načelo enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave RS. Nadalje navaja, da je sodišče druge stopnje kršilo metodološki napotek iz 8. člena ZPP in s tem zagrešilo relativno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP v povezavi s tem členom. Sodišče naj se ne bi opredelilo do uradnega zaznamka, ki ga je podala Ž. Š. pred policijo, ni zaslišalo vseh prič tožnika in naj ne bi upoštevalo elektronskega sporočila tožnika staršem Ž. Š. v avgustu 2013. Poenostavilo naj bi dokaze, iz katerih naj bi izhajalo, da priča R. S. ni izpovedovala po resnici. Po drugi strani se naj ne bi pravilno opredelilo do pričanja tožnika in Ž. Š., zaradi česar odločitve ni mogoče preizkusiti in je podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. in 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Sodišče naj izpovedi prič R. S. in B. P. ne bi ocenilo skupaj z drugimi izpovedmi. Priča R. S. naj bi šele tri leta po dogodku prvič omenila, da je tožnik Ž. Š. držal za dojke. Pri oblikovanju dokazne ocene naj ne bi upoštevalo izpovedb drugih prič, ker jih ni zaslišalo, čeprav bi jih moralo. Sodišče je zavrnilo praktično vse priče tožnika, z obrazložitvijo, da niso prisostvovale dogodkoma z dne 20. 6. 2013 in 5. 9. 2013, zaslišalo pa je priče toženke, ki prav tako niso bile prisotne, in sicer priče P. T., E. L. in M. D. Sodišče naj bi zmotno uporabilo materialno pravo, ker toženka ni dokazala nastanka škode. Sodišče naj bi s svojo oceno prekoračilo tožbeni zahtevek. Toženka bi dejansko ali morebitno škodo morala konkretizirati, česar pa ni storila. Škoda naj ne bi nastala, saj so učenci in starši podpirali tožnika, česar sodišče pri odločitvi ni upoštevalo. Sodišče naj bi uvedlo nov standard hujše kršitve pogodbe o zaposlitvi, in sicer „fizični stiki, ki vsaj mejijo na intimnost.“ Sledilo naj bi tožniku, da je šlo za tolažbo bivše učenke, ki je bila v slabem psihičnem stanju, po drugi strani pa je skoraj intimni dotik vseeno opredelilo kot hujšo kršitev delovnih obveznosti. Ž. Š. ni bila več učenka šole, zato naj bi sodišče umetno ustvarjalo odnos učitelj - učenec.

5. Toženka je vložila odgovor na revizijo in predlagala njeno zavrženje oziroma zavrnitev.

6. Na podlagi 371. člena ZPP revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni. Pri tem je vezano na dejanske ugotovitve, ki so bile podlaga za izpodbijano sodbo, saj zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja revizije ni mogoče vložiti (tretji odstavek 370. člena ZPP).

7. Revizija ni utemeljena.

8. Na podlagi 367. člena ZPP je revizijo mogoče vložiti le zoper pravnomočno odločbo, izdano na drugi stopnji. Zoper odločitev revizijskega sodišča o razveljavitvi sodbe sodišča druge stopnje, ZPP ne dopušča nobenega rednega ali izrednega pravnega sredstva. Zato tožnik z revizijo ne more izpodbijati sklepa Vrhovnega sodišča VIII Ips 214/2016 z dne 21. 3. 2017, izdanega v tem sporu. Glede na navedeno revizijsko sodišče ni upoštevalo in odgovarjalo na revizijske navedbe, s katerimi tožnik izpodbija zgoraj navedeni sklep.

9. Predmet tega spora je izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi, ki jo je toženka dne 4. 10. 2013 podala tožniku, ker naj bi ta dne 5. 9. 2013 in 20. 6. 2013, pa tudi z ravnanji v septembru 2013 kršil obveznosti iz delovnega razmerja, ki imajo vse znake kaznivega dejanja, in ker je s temi ravnanji naklepoma ali iz hude malomarnosti huje kršil pogodbene ali druge obveznosti iz delovnega razmerja, zaradi česar nadaljevanje delovnega razmerja tožnika ni bilo mogoče niti do izteka odpovednega roka. Sodišče druge stopnje je v ponovljenem postopku ugotovilo, da je tožnik dne 5. 9. 2013 v poslopju šole tesno objemal mladoletno deklico Ž. Š., bivšo učenko, ki je prejšnje šolsko leto zaključila 9. razred osnovne šole, pri čemer so bili dotiki in objemi med njima neprimerni. Dogodku je bila priča mati deklice, ki je na kraj dogodka poklicala tudi dekličinega očeta. Ta je po prihodu v šolo od tožnika zahteval, da pokliče ravnatelja toženke. Tožnik mu je sprva dejal, da nima telefona, nato, da nima telefonske številke, čeprav jo je v resnici imel, kasneje pa sta oba odšla v tajništvo, kjer naj bi tožnik našel telefonsko številko, čeprav je tam v resnici ni bilo. Starša Ž. Š. sta že pred tem dogodkom prepovedala tožniku vsakršne stike z njuno hčerko. Tožnik je naslednjega dne ravnatelju toženke poslal sporočilo, v katerem se mu je opravičil za vse ter navedel, da je šlo vse predaleč in da ni znal pravi čas postaviti meje. Navedel je tudi, da mora prevzeti odgovornost in da ne more več delati pri toženki. V zvezi z dogodkom z dne 20. 6. 2013 je sodišče druge stopnje ugotovilo, da je tožnik nekaj pred deveto uro zvečer sedel na svojem stolu v razredu, v katerem je tudi poučeval, na njegovih kolenih pa je sedela Ž. Š., pri čemer jo je tožnik z rokami objemal in jo (kot je izpovedala priča, čistilka R. S.) držal za dojke. Sodišče je presodilo, da v tožnikovih ravnanjih z dne 5. 9. 2013 in 20. 6. 2013 ne gre za kršitve z znaki kaznivih dejanj, da pa je tožnik s temi ravnanji naklepoma ali vsaj iz hude malomarnosti huje kršil svoje pogodbene ali druge obveznosti iz delovnega razmerja s tem, da je kršil 37. člen Zakona o delovnih razmerjih2 (v nadaljevanju ZDR-1). Za ravnanja v septembru 2013 je sodišče presodilo, da jih toženka ni dokazala.

10. Tožnik neutemeljeno uveljavlja bistvene kršitve določb pravdnega postopka.

11. Dokazna ocena sama po sebi ne more biti predmet ponovne presoje pred revizijskim sodiščem – lahko pa revident uspe, če izkaže, da ima dokazna ocena takšne pomanjkljivosti, da ni skladna z metodološkim napotkom iz 8. člena ZPP.3 Tožnik v reviziji sodišču druge stopnje stopnje očita prav to - tj. kršitev metodološkega napotka iz 8. člena ZPP in s tem relativno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP. Sodišču očita tudi kršitev iz 14. in 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, pri čemer ne navede konkretno, glede katerih odločilnih dejstev sodba nima razlogov in med katerimi konkretnimi odločilnimi dejstvi in tem, kar se o njih navaja v razlogih sodbe, naj bi obstajalo nasprotje. S tem, ko navaja, da sta ti dve kršitvi podani zato, ker naj se sodišče ne bi pravilno opredelilo do izpovedi tožnika in priče Ž. Š., pa dejansko smiselno (ponovno) zatrjuje relativno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP v povezavi z 8. členom ZPP.

12. Dokazna ocena, na kateri temelji sodba, je zavezana k razumni ter logično vzdržni in preverljivi argumentaciji. Sodišče mora presoditi vsak dokaz posebej in vse dokaze skupaj. Končna ocena pa mora temeljiti tudi na uspehu celotnega postopka, torej na celoti procesnega dogajanja, ki vključuje tudi navedbe strank, njihova procesna dejanja in način sodelovanja v postopku. V konkretnem primeru dokazna ocena sodišča druge stopnje (kakor tudi sodišča prve stopnje, ki jo sodišče druge stopnje v celoti sprejema) temelji na skrbni presoji vseh izvedenih dokazov: izpovedi strank, prič R. S., B. P., A. Š., P. T., E. L., M. D., Ž. Š., ravnatelja tožene stranke M. G. in listin v spisu. Po presoji revizijskega sodišča je dokazna ocena vestna, skrbna in analitično-sintetična ter logično vzdržna (tj. razumna in dosledna). Sodišče se je do vseh bistvenih okoliščin opredelilo. Podrobno je obrazložilo, zakaj je v zvezi z dogodkom z dne 20. 6. 2013 verjelo priči R. S., ne pa izpovedim tožnika in Ž. Š., prav tako pa tudi, zakaj je pri dogodku z dne 5. 9. 2013 štelo, da je šlo za intimen objem, neprimeren za učitelja. Priča R. S., ki ne govori dobro slovensko, je res šele na zaslišanju pred sodiščem druge stopnje konkretno izpovedala, da je tožnik Ž. Š. držal za dojke, vendar pa njena izpovedba ni v nasprotju s tem, kar je izpovedala pred sodiščem prve stopnje - da je tožnik „imel ruke gor.“ Sodišče se je v nasprotju z revizijskimi očitki tožnika izrecno opredelilo do uradnega zaznamka policije z dne 21. 9. 2013 in povzelo tudi njegovo vsebino. Prav tako se je opredelilo tudi do izpovedb tožnika in Ž. Š. (17. točka obrazložitve sodišča druge stopnje) in podrobno obrazložilo, zakaj njunima izpovedbama ni (v celoti) sledilo. Sicer je sprejelo razlago tožnika kot tudi Ž. Š., da je do objemanja in dotikov dne 5. 9. 2013 prišlo zaradi specifične situacije, t.j. slabega psihičnega stanja Ž. Š. in tožnikove želje, da jo potolaži. To pa ne spremeni dejstva (kot pravilno zaključi tudi sodišče), da tožnik, kot odrasel moški, v nobenem primeru in na noben način ne bi smel vzpostaviti intimnega telesnega stika z mladoletnim dekletom. Intimni objem (tudi, če je ta zgolj „mejil na intimnost“) med odraslim moškim in otrokom je v vsakem primeru neprimeren, kar še toliko bolj velja za učitelja, ki je dnevno v stiku z otroki, ki so mu zaupani v varstvo. Tožnik bi kot učitelj, ki je ustrezno strokovno usposobljen za svoje delo, moral ravnati s skrbnostjo dobrega strokovnjaka in v odnosu do otrok postopati strokovno, objektivno in etično, pri tem pa se vzdržati kakršnihkoli neprimernih fizičnih stikov. Iz dejanskih ugotovitev izhaja, da je bil objem med tožnikom in Ž. Š. dne 5. 9. 2013 najmanj neprimeren, pri čemer so dekletovi starši tožniku že pred tem dogodkom izrecno prepovedali kakršenkoli stik s svojo hčerko. Tudi če je imel tožnik povsem svojska osebna pojmovanja glede odnosov z mladoletnimi dekleti, bi se kot učitelj moral zavedati nesprejemljivosti takšnih ravnanj. Pri tem ni bistveno, ali je bila Ž. Š. v času spornih dogodkov tožnikova bivša učenka. Od učitelja kot strokovnega pedagoškega delavca se pričakuje, da z otroki (pa čeprav niso njegovi učenci), ne vzpostavlja ali vzdržuje neprimernih odnosov. Dejstvo je, da je do spornih dogodkov prišlo v prostorih šole, ne glede na to, da so takrat potekale izvenšolske dejavnosti in ne uradni pouk. Tožnikovo ravnanje zato bistveno odstopa od zavez iz pogodbe o zaposlitvi (da se bo vzdržal ravnanj, ki škodujejo interesom delodajalca), pa tudi od načel in ravnanj, ki se zahtevajo od vsakega posameznika, še toliko bolj pa od učitelja.

13. Sodišče je tudi obširno obrazložilo, zakaj ni bilo potrebno zaslišanje prič, ki jih je predlagal tožnik. Pri tem ni toliko bistveno, da te priče niso bile prisotne ob spornih dogodkih med tožnikom in Ž. Š., pač pa o teh dogodkih tudi niso imele nobenih informacij. Nasprotno pa so priče E. L., M. D. in P. T. izpovedale, kaj jima je R. S. povedala, da je videla na dan 20. 6. 2013. M. D. je poleg tega izpovedala še, da se je tožnik dan po dogodku z dne 20. 6. 2013 oglasil v prostoru za čistilke in tam govoril z R. S. V nasprotju z revizijskimi navedbami tožnika je bistveno zgolj sporno dogajanje med tožnikom in Ž. Š. ob dogodkih z dne 20. 6. 2013 in 5. 9. 2013 (saj je to predmet odpovedi), ne pa druge okoliščine, ki s samim tem dogajanjem niso bile neposredno povezane in o čemer naj bi izpovedovale predlagane priče. 14. Tožnik tudi neutemeljeno navaja, da bi morala toženka dokazati škodo, ki ji je z njegovim ravnanjem nastala. Tožnikova dolžnost iz delovnega razmerja je bila vzdržati se ravnanj, ki glede na naravo dela, ki ga opravlja, ter glede na naravo dejavnosti delodajalcu materialno ali moralno škodujejo ali pa bi lahko škodovala njegovim interesom. Njegovo ravnanje je bilo v nasprotju s to dolžnostjo. Ni nujno, da je škoda (lahko je materialna ali moralna) dejansko že nastala, pač pa zadošča možnost njenega nastanka.

15. Glede na navedeno je sodišče druge stopnje utemeljeno zavrnilo tožnikovo pritožbo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Na druge revizijske navedbe Vrhovno sodišče ne odgovarja, ker za odločitev niso relevantne.

16. Ker niso podani uveljavljani revizijski razlogi, je Vrhovno sodišče v skladu s 378. členom ZPP revizijo zavrnilo kot neutemeljeno.

17. V skladu s petim odstavkom 41. člena ZDSS-1,4 tožena stranka kot delodajalec krije sama svoje stroške revizijskega postopka.

1 Ur. l. RS, št. 26/99 in nadaljnji. 2 Ur. l. RS, št. 21/2013 in nadaljnji. 3 Glej npr. sodba II Ips 54/2016 z dne 28. 3. 2018. 4 Ur. l. RS, št. 2/2004 in nadaljnji.