Jedro

Ker ni našlo nejasnosti, nepopolnosti ali nasprotij v podanem izvedenskem mnenju, v katerem je izvedenec odgovoril na vsa zastavljena vprašanja, prvostopno sodišče povsem utemeljeno ni sledilo toženčevemu zavzemanju po dopolnitvi tega mnenja tudi z opredelitvijo, ali bi do takih poškodb pri tožnici lahko prišlo, če bi jo toženec na isto mesto udaril najprej s pestjo, potem pa še s stolom (sicer pa slednje s strani nobene od pravdnih strank niti ni bilo pravočasno zatrjevano)

Izrek

1. Pritožbi se zavrneta in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

2. Tožena stranka krije sama svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Z uvodoma navedeno sodbo je sodišče prve stopnje odločilo, da je dolžna tožena stranka (v nadaljevanju toženec) v 15 dneh plačati tožeči stranki (v nadaljevanju tožnici) 1.600,00 EUR odškodnine skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 21. 6. 2010 dalje do plačila (I. točka izreka). Višji tožbeni zahtevek za plačilo 4.400,00 EUR odškodnine skupaj s pripadki pa je sodišče prve stopnje zavrnilo (II. točka izreka). Tožnici je naložilo, da je dolžna tožencu v 15 dneh povrniti stroške postopka v višini 523,86 EUR skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi v primeru zamude (III. točka izreka).

2. Zoper tako prvostopno odločitev sta se pritožili obe pravdni stranki.

3. Tožnica v svoji pravočasni po pooblaščenki vloženi pritožbi izpodbija zavrnilni del prvostopne sodbe in njeno stroškovno odločitev (II. in III. točka izreka). Čeprav navaja vse pritožbene razloge, se s pritožbo osredotoča na grajo znatno prenizko prisojene odškodnine, pri odmeri katere naj sodišče prve stopnje ne bi upoštevalo temeljnih načel za nepremoženjsko škodo - načela individualizacije in načela objektivne pogojenosti višine denarne odškodnine (pritožbeni razlog zmotne uporabe materialnega prava). Izpostavlja intenziteto pretrpljenih telesnih bolečin in neugodnosti ter upoštevaje, da je bila tožnica v času škodnega dogodka mlado dekle, prizadet pa je bil njen obraz in videz, iz tega naslova prisojeno odškodnino v višini 1.100,00 EUR graja kot prenizko in v nasprotju s sodno prakso za tovrstne poškodbe (1). Brutalni napad, poškodba obraza in očesa in s tem povezana zaskrbljenost glede izida zdravljenja so tudi razlogi, zaradi katerih bi ji moralo sodišče po mnenju tožnice prisoditi višjo odškodnino za strah. Pritožnica izpostavlja, da je doživljala še nadaljnji strah zaradi odnosa toženca po škodnem dogodku, tudi med obravnavanjem na sodišču. Po njenem prepričanju sodišče prve stopnje ni presojalo primernosti skupne odmere pravične denarne odškodnine za celotno nepremoženjsko škodo. Nadalje graja nepravilnost prvostopne stroškovne odločitve in se zavzema za upoštevanje pravdnega uspeha po temelju in po višini, in posledično skupnega uspeha. Predlaga spremembo izpodbijanega dela prvostopne sodbe v smeri prisoje celotne zahtevane odškodnine in ustrezne stroškovne odločitve. Pritožbenih stroškov ne priglaša. 4. Toženec v pritožbi, ki jo po svoji pooblaščenki pravočasno vlaga zoper I. in III. točko prvostopne sodbe, uveljavlja vse pritožbene razloge. Navaja, da je tožnica med postopkom svoje navedbe glede nastanka poškodbe vseskozi spreminjala. Smiselno graja prvostopno dokazno oceno verodostojnosti po tožnici predlaganih prič (ožjih prijateljev tožnice) in sodišču prve stopnje očita, da je za odločitev upoštevalo zgolj tiste dokaze in dele izjav prič, ki so v breme toženca, ne pa tudi tistih, ki so v njegovo korist. Izpostavlja odločbo o prekršku z dne 21. 5. 2010, iz katere izhaja, da so vse priče toženca (pravilno: tožnice) izpovedale, da naj bi toženec tožnico udaril s stolom, nihče pa takrat ni navajal udarca z roko, kar naj bi kazalo na neresničnost navedb tožnice in (teh) prič o poteku dogodka. Sicer pa se prvostopno sodišče glede odločbe o prekršku po mnenju pritožnika ni ustrezno opredelilo, s čimer naj bi zaradi pomanjkanja vsakršnih razlogov in nezmožnosti preizkusa zagrešilo absolutno bistveno kršitev procesnih določb. Prvostopno sodišče je navedeno odločbo v nasprotju z 8. členom Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) uporabilo zgolj parcialno, kolikor naj bi iz nje izhajalo, da je toženec poškodoval tožnico. Za presojo izvedenih dokazov je prvostopno sodišče po mnenju toženca uporabilo dvojna merila. Tudi med postopkom pridobljeno izvedensko mnenje po prepričanju toženca podlage za njegovo odškodninsko odgovornost ne daje. Sicer pa je podal pripombe na izvedensko mnenje, ki naj bi jih prvostopno sodišče neutemeljeno (in le pavšalno obrazloženo) zavrnilo in mu s tem onemogočilo obravnavanje pred sodiščem (bistvena kršitev procesnih določb), iz istih razlogov je ostalo dejansko stanje zmotno in nepopolno ugotovljeno. Toženec v okviru pritožbenega razloga zmotne uporabe materialnega prava prisojeno odškodnino graja kot previsoko. Tožnica trditvene podlage v zvezi z obsegom nepremoženjske škode v postopku na prvi stopnji ni podala v zadostni meri, kar je po mnenju pritožnika prvostopno sodišče neutemeljeno poskušalo nadomestiti z izvedenimi dokazi (mnenjem izvedenca in dodatnim zaslišanjem tožnice brez dokaznega predloga v tej smeri), s tem pa zagrešilo kršitev procesnih določb. Pritožnik primarno predlaga spremembo izpodbijane sodbe v smeri zavrnitve tožbenega zahtevka v celoti ter priglaša pritožbene stroške.

5. Odgovor na pritožbo nasprotne stranke je vložila le tožnica, ki se zavzema za zavrnitev pritožbe toženca. Stroškov odgovora na pritožbo ne priglaša. 6. Pritožbi nista utemeljeni.

7. Sodišče druge stopnje ob uradnem preizkusu zadeve po drugem odstavku 350. člena ZPP ter v okviru v pritožbah uveljavljanih pritožbenih razlogov ugotavlja in zaključuje, da sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi ni zagrešilo po uradni dolžnosti upoštevnih niti v pritožbah uveljavljanih bistvenih kršitev procesnih določb. V okviru zatrjevanj strank in zanje ponujenih dokazov je bilo pravno relevantno dejansko stanje pravilno in dovolj popolno ugotovljeno, na njegovi podlagi pa tudi pravilno uporabljeno materialno pravo.

8. V obravnavani zadevi je sodišče prve stopnje po izpeljanem izčrpnem dokaznem postopku tokrat opravilo tudi temeljito in natančno dokazno oceno izvedenih dokazov, ki jo je podrobno obrazložilo (obrazložitev prvostopne sodbe v točkah 15 do 24), s čimer je v tem postopku po presoji sodišča druge stopnje v celoti zadostilo metodološkemu napotku iz 8. člena ZPP. Sodišče druge stopnje v izogib ponavljanju v celoti povzema navedene prvostopne razloge in v nadaljevanju odgovarja le še na toženčevo izrecno pritožbeno grajo ugotovljenega dejanskega stanja in s tem povezanih zatrjevanih procesnih kršitev v zvezi z odločitvijo o temelju tožbenega zahtevka (slednja glede na tožničin 100 % uspeh po temelju z njene strani ni bila pritožbeno izpodbijana).

9. Neutemeljena je toženčeva pritožbena graja prvostopne dokazne ocene verodostojnosti po tožnici predlaganih prič, katerih izpovedbam je sodišče prve stopnje utemeljeno sledilo. Prvostopno sodišče namreč ni spregledalo njihove v pritožbi izpostavljene prijateljske in z eno pričo celo sorodstvene povezanosti s tožnico, ki bi utegnila nakazovati njihovo zainteresiranost za izid postopka, vendar zgolj zaradi tega navedenim pričam ni mogoče oporekati njihove verodostojnosti. Sodišče je na podlagi primerjav izpovedb navedenih štirih prič (GK, UK, EK in NP), tako njihovih pisnih izjav kot izpovedb na zaslišanjih v obravnavani zadevi, pravilno ugotovilo njihovo skladnost glede bistvenih okoliščin škodnega dogodka (kdo in kako je udaril tožnico), kakor tudi glede ostalih okoliščin škodnega dogodka (o okoliščinah toženčevega prihoda v lokal ter o njegovem nadaljnjem ravnanju, ki je privedlo do spora z osebami v tožničini družbi). Ker so se navedene konsistentne izpovedbe ujemale in dopolnjevale z ostalimi izvedenimi dokazi (izvedenskim mnenjem o možnem načinu nastanka tožničine poškodbe, ki je bila posledica direktnega udarca, šlo pa je za svežo poškodbo) ter pravnomočno odločbo o prekršku z dne 21. 5. 2010 (glede osebe, ki je s svojim nasilnim ravnanjem, v okviru katerega je prišlo do poškodbe tožnice, storila prekršek zoper javni red in mir), je sodišče prve stopnje izpovedbam navedenih prič, ki so v bistvenem potrjevala zatrjevanja tožnice, povsem utemeljeno sledilo.

10. Neutemeljena so pritožbena namigovanja na nekonsistentnost izpovedb zgoraj navedenih prič, ki jo pritožnik izvaja iz tega, da se njihove v postopku o prekršku podane izjave (kot jih je razbrati iz odločbe o prekršku) ne ujemajo z njihovimi izpovedbami v obravnavanem pravdnem postopku (zgolj) glede načina nastanka tožničine poškodbe (v postopku o prekršku naj bi navedene priče izpovedovale, da je toženec tožnico poškodoval s stolom). Kot je v obravnavani zadevi pravilno pojasnilo sodišče prve stopnje, sodišče v pravdnem postopku na odločbo o prekršku ni vezano (niti glede ugotovljene odgovornosti za prekršek niti glede samega poteka dogajanja). Sodišče prve stopnje je tako v obravnavani zadevi v skladu z načelom neposrednosti na podlagi neposrednega zaslišanja navedenih prič samo ugotavljalo za odločitev v tej zadevi pravno relevantno dejansko stanje, priče pa so, kot že zgoraj obrazloženo, v tem postopku izpovedovale konsistentno in skladno. Drugače zatrjevano neposredno sredstvo, s katerim je bila tožnica poškodovana (udarec s stolom in ne udarec s pestjo), ki ga je prekrškovni organ zajel v opis dejanskega stanja odločbe o prekršku(2), ne more zbuditi dvoma v verodostojnost in zanesljivost izpovedb navedenih prič v pravdnem postopku. Sicer pa je sodišče prve stopnje pravilno izpostavilo, da tudi iz navedene pravnomočne odločbe o prekršku izhaja, da je prav toženec ravnal nasilno in pri tem tožnico telesno poškodoval. Z navedenim se je sodišče prve stopnje glede na zgoraj izpostavljeno (nevezanost na odločbo prekrškovnega organa) do odločbe o prekršku povsem zadovoljivo opredelilo, zato je s tem v zvezi neutemeljena tudi pritožbena graja bistvene kršitve procesnih določb v smislu pomanjkanja razlogov o odločilnih dejstvih in nezmožnosti preizkusa tega dela izpodbijane sodbe.

11. Prvostopno sodišče v obravnavani zadevi tudi ni spregledalo izpovedb tistih prič, ki jim kasneje iz prepričljivo obrazloženih razlogov za vsako posamezno pričo (obrazložitev prvostopne sodbe v točkah 15, 19 - 23) ni sledilo. Kot je prepričljivo pojasnilo sodišče prve stopnje, je verodostojnost (vseh) prič preizkusilo in ocenilo na podlagi njihove konsistentnosti, morebitne zainteresiranosti za izid pravde ter prepričljivosti in skladnosti z ostalimi izvedenimi dokazi (obrazložitev prvostopne sodbe v točki 24). Neutemeljena je zato pritožbena graja, da naj bi prvostopno sodišče za presojo izvedenih dokazov uporabilo dvojna merila zgolj iz razloga, ker so priče, ki jim je sodišče prve stopnje sledilo, v nasprotju s po tožencu predlaganimi pričami navedeni preizkus prestale.

12. Pri ugotavljanju načina nastanka tožničine poškodbe (in tudi obsega tožničine nepremoženjske škode) si je sodišče prve stopnje v tem postopku utemeljeno pomagalo z izvedencem medicinske stroke, ki je potrdil možnost načina nastanka tožničine poškodbe na način, kot ga je zatrjevala (in v tej smeri izpovedovala) tožnica, in so ga potrjevali ostali izvedeni dokazi (udarec s pestjo). Ker ni našlo nejasnosti, nepopolnosti ali nasprotij v podanem izvedenskem mnenju (drugi odstavek 254. člena ZPP), v katerem je izvedenec odgovoril na vsa zastavljena vprašanja, prvostopno sodišče povsem utemeljeno ni sledilo toženčevemu zavzemanju po dopolnitvi tega mnenja tudi z opredelitvijo, ali bi do takih poškodb pri tožnici lahko prišlo, če bi jo toženec na isto mesto udaril najprej s pestjo, potem pa še s stolom (sicer pa slednje s strani nobene od pravdnih strank niti ni bilo pravočasno zatrjevano). Z opisano odločitvijo (zavrnitvijo neutemeljeno predlagane dopolnitve izvedenskega mnenja) sodišče prve stopnje ni zagrešilo v pritožbi toženca izpostavljenih procesnih kršitev niti zatrjevane zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja.

13. Po vsem obrazloženem drugostopno sodišče nima pomislekov v pravilnost prvostopnega zaključka v zvezi s temeljem tožbenega zahtevka. Toženec je tožnici krivdno odgovoren za škodo, ki ji jo je povzročil z direktnim udarcem z roko v levo stran obraza, saj ni uspel dokazati, da bi le-ta nastala brez njegove krivde (obrazložitev prvostopne sodbe v točkah 27 in 28).

14. Tudi pri ugotavljanju obsega tožničine nepremoženjske škode, pomembnem za posledično določanje višine odškodnine, ki zanjo pripada tožnici, si je sodišče prve stopnje utemeljeno pomagalo z izvedencem medicinske stroke, saj samo s potrebnim strokovnim znanjem ne razpolaga. Neutemeljena je toženčeva pritožbena graja, da naj bi prvostopno sodišče pomanjkljivosti tožničine trditvene podlage v zvezi z obsegom nepremoženjske škode poskušalo nadomestiti z dodatnim zaslišanjem tožnice in z mnenjem izvedenca medicinske stroke. Slednji med drugim služi objektivizaciji subjektivno zatrjevane nepremoženjske škode, kar je praviloma v interesu toženca, sodišče prve stopnje pa z zaključki, ki jih je sprejelo tudi na podlagi njegove pomoči v obravnavani zadevi, ni prekoračilo tožničinih pravno relevantnih zatrjevanj. Dodatno zaslišanje tožnice v zvezi z obsegom nepremoženjske škode pa je bilo v obravnavani zadevi potrebno, glede na to, da je bila tožnica predhodno zaslišana še pred izdajo vmesne sodbe v prvem sojenju, pri čemer se sodišče zaradi koncentracije odločitve na temelj tožbenega zahtevka z dejansko podlago za ugotavljanje višine odškodnine ni ukvarjalo in posledično tožnice v tej smeri ni zasliševalo.

15. Za telesne bolečine, ki jih je tožnica trpela v posledici zadobljene tope poškodbe (udarnine v predel obraza) in posledične otekline nad levim očesom in v predelu senc na levi strani (lahke stalne telesne bolečine teden dni, lahke občasne telesne bolečine dva tedna) ter nevšečnosti med zdravljenjem (zdravniški pregled, rentgensko slikanje, pregled pri izbranem zdravniku in okulistu zaradi motenj vida, glavoboli, moten zunanji videz, dvotedenski izostanek od pouka - obrazložitev prvostopne sodbe v točki 32) je sodišče prve stopnje tožnici od zahtevanih 4.500,00 EUR iz tega naslova prisodilo denarno odškodnino v višini 1.100,00 EUR. Glede na pravilno ugotovljeno dejansko stanje, ki s tem v zvezi niti ni predmet izrecne pritožbene graje, sodišče druge stopnje iz tega naslova prisojeno odškodnino povzema kot pravično, saj ustreza kriterijem za odmero denarne odškodnine iz 179. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ), primerna pa je tudi v vidika objektivne pogojenosti odškodnine glede na razmerja med podobnimi vrstami škod. Neutemeljeno je zato toženčevo pritožbeno zavzemanje za njeno znižanje, kakor tudi tožničin pritožbeni poskus njenega zvišanja z izpostavljanjem okoliščin, ki so bile na prvi stopnji že ustrezno upoštevane (intenziteta in trajanje bolečin ter začasno moten videz mladega dekleta). Neuspešno ostane tudi tožničino sklicevanje na sodno prakso v podobnem primeru(3), saj je ta po prisojeni višini odškodnine za to postavko nepremoženjske škode(4) z v konkretnem primeru prisojeno višino odškodnine povsem primerljiva.

16. Za strah, ki ga je tožnica trpela ob samem dogodku (intenziven primarni strah zaradi poškodovanja vitalnega dela telesa v nasilnem dogodku, ki pa je trajal krajši čas) ter za enotedenski zmerni sekundarni strah v obliki zaskrbljenosti za izid zdravljenja poškodbe sicer že predhodno poškodovanega očesa (obrazložitev prvostopne sodbe v točki 33) je sodišče prve stopnje tožnici od zahtevanih 1.500,00 EUR prisodilo 500,00 EUR. Sodišče druge stopnje glede na ugotovljeno dejansko stanje navedeno višino odškodnine ocenjuje kot pravično, ustrezno prilagojeno okoliščinam konkretnega primera kakor tudi primerljivo z v sodni praksi odmerjanimi odškodninami v podobnih primerih, zato ni mogoče slediti zavzemanjem toženca po njenem znižanju. Neutemeljeno pa je tudi tožničino pritožbeno zavzemanje za njeno zvišanje s poudarjanjem že ustrezno upoštevanih okoliščin (da je prišlo do poškodbe obraza v nasilnem dogodku, pri čemer sodišče druge stopnje pripominja, da glede na ugotovljeno dejansko stanje vendarle ni šlo za napad, skoncentriran na tožnico). V pritožbi izpostavljen strah zaradi odnosa toženca po škodnem dogodku pa niti ni pravno priznana oblika škode. Enako velja tudi za strah pred ponovnim škodnim dogodkom, ki ga je sodišče prve stopnje v opisu strahu sicer po izvedencu povzelo, vendar pa ta na odmero odškodnine iz tega naslova ni imel odločilnega vpliva.

17. Po presoji sodišča druge stopnje je tudi skupna prisojena odškodnina za celotno nepremoženjsko škodo (1.600,00 EUR) glede na okoliščine konkretnega primera povsem ustrezna, kot je pravilno zaključilo že sodišče prve stopnje (obrazložitev prvostopne sodbe v točki 34). Neutemeljena je zato tožničina pritožbena graja, da prvostopno sodišče ocene primernosti skupne odmere odškodnine ni opravilo.

18. Slediti tudi ni mogoče tožničini pritožbeni graji prvostopne odmere pravdnih stroškov, v okviru katere se le-ta zavzema zgolj za ločeno upoštevanje uspeha po temelju in višini, za kar pa določbe ZPP pravne podlage ne dajejo. Ob odsotnosti siceršnje pritožbene graje prvostopne stroškovne odločitve, jo je sodišče druge stopnje preizkusilo po uradni dolžnosti in pri tem ni zasledilo uradoma upoštevnih pritožbenih razlogov.

19. Vse navedeno je narekovalo zavrnitev pritožbe obeh pritožnikov in potrditev izpodbijane prvostopne sodbe (353. člen ZPP).

20. Ker toženec s pritožbo ni uspel, krije v skladu s prvim odstavkom 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena istega zakona sam svoje stroške pritožbenega postopka. Odločitev o pritožbenih stroških tožnice pa je odpadla, ker jih le-ta ni priglasila (prvi odstavek 163. člena ZPP), kar velja tudi za njene stroške odgovora na pritožbo.

Op. št. (1): Primeroma navaja sodbo Višjega sodišča v Ljubljani opr. št. II Cp 576/2009 z dne 21. 5. 2009. Op. št. (2): Pri čemer pri tožničini poškodbi niti ne gre za zakonski znak očitanega prekrška, zato se s tem prekrškovni organ razumljivo ni podrobneje ukvarjal. Op. št. (3): Sodba Višjega sodišča v Ljubljani opr. št. II Cp 576/2009 z dne 21. 5. 2009. Op. št. (4): 1 povprečna plača.