Jedro

Tožena stranka je utemeljeno uporabila določbo 3. odstavka 40. člena ZDS (nevarnost za javni red države), saj je bila tožeča stranka v letih 1983 in 1989 pravnomočno obsojena za dve kaznivi dejanji (tatvina in prikrivanje), kar sama priznava, v letih 1989 do 26.4.1993 pa pravnomočno obsojena za 21 prekrškov zoper javni red in mir, zaradi kršitev ZTVCP in zakona o osebni izkaznici na različne denarne kazni. Socialni razlogi tožeče stranke v takem primeru ne pridejo v poštev.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je tožena stranka zavrnila tožnikovo vlogo za pridobitev državljanstva Republike Slovenije, ki jo je tožnik vložil pri Sekretariatu za notranje zadeve Mesta. V obrazložitvi izpodbijane odločbe se tožena stranka sklicuje na določbe 1. in 3. odstavka 40. člena zakona o državljanstvu Republike Slovenije. Tožena stranka navaja, da je bilo v upravnem postopku ugotovljeno, da je tožnik zahtevek za sprejem v državljanstvo Republike Slovenije vložil v zakonitem roku, da je imel na dan 23.12.1990 v Republiki Sloveniji prijavljeno stalno prebivališče in da v Republiki Sloveniji tudi dejansko živi. Prav tako je bilo v upravnem postopku ugotovljeno, da je tožnik večkratni kršitelj predpisov. Že nekajkrat je bil obravnavan in tudi pravnomočno obsojen za kaznivo dejanje in tudi za prekrške zoper javni red in mir. Tožena stranka glede na navedeno ocenjuje, da v primeru sprejema tožnika v državljanstvo Republike Slovenije obstaja nevarnost za javni red Republike Slovenije. Ker so torej po mnenju tožene stranke podani razlogi iz 3. odstavka 40. člena zakona o državljanstvu Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I in 30/91-I), tožena stranka ni mogla ugoditi tožnikovi vlogi za pridobitev državljanstva Republike Slovenije.

Tožnik v tožbi meni, da tožena stranka v izpodbijani odločbi preveč ozko in rigorozno razlaga določbo 8.točke 1. odstavka 10. člena navedenega zakona. Res je bil nekajkrat obravnavan za blage prekrške zoper javni red in mir, vendar je od tega minilo že več let. Bil pa je tudi obsojen za kazniva dejanja, vendar ne za nasilna dejanja, ampak za tatvino in prikrivanje in še to pred 5 ali 6 leti na dva meseca in tri mesece zapora. Torej, že več let živi vzorno življenje in skrbi za svojega mladoletnega otroka. Njegova žena in otrok sta državljana Republike Slovenije. Je tudi edini, ki preživlja svojo družino. Smiselno predlaga, da tožena stranka ugodi tožbi in odpravi izpodbijano odločbo.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo ponavlja razloge izpodbijane odločbe in še dodaja: Sprejem posameznika v državljanstvo ni vezan na načelo enotnosti državljanstva družine, ampak je individualna pravica. Razlogi za negativno odločbo obstajajo na strani tožnika in izhajajo iz upravnih spisov. Iz upravnih spisov tudi izhaja, da je bil tožnik tudi v letih 1991 in 1992 obravnavan za prekrške zoper javni red in mir in tudi za kazniva dejanja tako, da njegova tožbena trditev, da že več let živi vzorno, po mnenju tožene stranke ni resnična. Vztraja pri izpodbijani odločbi in predlaga, da sodišče zavrne tožbo kot neutemeljeno.

Tožba ni utemeljena.

Po 1. in 3. odstavku 40. člena citiranega zakona o državljanstvu Republike Slovenije (ZDS), na katera se tožena stranka v izpodbijani odločbi sklicuje, pridobi državljan druge republike, ki je imel na dan plebiscita o neodvisnosti in samostojnosti Republike Slovenije dne 23.12.1990 prijavljeno stalno prebivališče v Republiki Sloveniji in tukaj tudi dejansko živi, državljanstvo Republike Slovenije, če v 6 mesecih od uveljavitve tega zakona vloži vlogo pri za notranje zadeve pristojnem upravnem organu občine, na območju katere ima stalno prebivališče (1. odstavek); ne glede na izpolnjene pogoje iz 1. odstavka tega člena, se vloga lahko zavrne osebi, za katero so podani razlogi iz 8. točke 1. odstavka 10. člena tega zakona (to je, da njen sprejem v državljanstvo Republike Slovenije predstavlja nevarnost za javni red, varnost ali obrambo države - 3. odstavek). Tožena stranka v obrazložitvi izpodbijane odločbe sicer res ni navedla v celoti ugotovljenega dejanskega stanja, kot izhaja iz upravnih spisov, glede tožnikove nekajkratne obravnave in pravnomočne obsodbe za kaznivo dejanje in tudi za prekrške zoper javni red in mir, s čemer je kršila določbo 2. odstavka 209. člena zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP). Po presoji sodišča pa ta kršitev ni taka, da bi lahko vplivala na odločitev tožene stranke o stvari, ki je po mnenju sodišča pravilna. Tožnik je namreč na zaslišanju pri toženi stranki dne 20.7.1993 navedel, da je bil nekajkrat obravnavan za kazniva dejanja, obsojen pa je bil samo trikrat, in sicer je bil enkrat obsojen na zaporno kazen dveh mesecev, enkrat na zaporno kazen treh mesecev, enkrat pa na pogojno obsodbo štirih mesecev zapora pogojno na dve leti, s tem, da je zaporni kazni že prestal. Prav tako je bil obravnavan za prekrške zoper javni red in mir zaradi raznih prepirov. Meni, da je bil obsojen za te prekrške le enkrat, in sicer na denarno kazen. V tožbi tožnik tudi navaja pravnomočni sodbi za kaznivi dejanji tatvine in prikrivanja, vendar meni, da ne gre za nasilni dejanji in da gre za dejanji, ki sta bili storjeni pred 5 ali 6 leti, kot tudi, da so bili storjeni prekrški blagi in da je od njihove storitve minilo že več let. Iz podatkov in listin v upravnih spisih pa izhaja, da je bil tožnik v obdobju od 12. 6.1989 do 26.4.1993 pravnomočno obsojen za 21 prekrškov zoper javni red in mir, zaradi kršitev zakona o temeljih varnosti cestnega prometa in zakona o osebni izkaznici na različne denarne kazni.

Zato je tožena stranka po presoji sodišča v izpodbijani odločbi pravilno ocenila, da v primeru sprejema tožnika v državljanstvo Republike Slovenije obstaja nevarnost za javni red Republike Slovenije, kar pomeni, da so podani razlogi iz citiranega 3. odstavka 40. člena navedenega zakona o državljanstvu Republike Slovenije. Zato je tudi z izpodbijano odločbo lahko zavrnila tožnikovo vlogo za pridobitev državljanstva Republike Slovenije, in to skladno z namenom, za katerega je toženi stranki pooblastilo za odločitev po prostem preudarku dano.

Sodišče pojasnjuje tožniku, da njegove tožbene navedbe o tem, da skrbi za svojega mladoletnega otroka, da sta njegova žena in otrok državljana Republike Slovenije in da je on tudi edini, ki preživlja svojo družino, ne morejo vplivati na navedeno odločitev v tem upravnem sporu, ker za odklonitev tožnikove vloge na navedeni pravni podlagi niso bistvene.

Glede na navedeno je sodišče zavrnilo tožbo kot neutemeljeno na podlagi 2. odstavka 42. člena zakona o upravnih sporih (ZUS). Določbe ZUP in ZUS je sodišče uporabilo kot republiške predpise v skladu z določbo 1. odstavka 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I).