Jedro

Z odločbo, izpodbijano v upravnem sporu, je drugostopenjski organ odpravil sklep prvostopenjskega organa o zavrženju pritožbe prizadete stranke v tem upravnem sporu, odpravil odločbo o uporabnem dovoljenju za Bencinski servis tožeče stranke in zavrnil tožničino zahtevo za izdajo uporabnega dovoljenja. Odločitev o odpravi prvostopenjske odločbe in zavrnitvi vloge stranke se ne izvršujeta. Tako niti ni mogoče zadržati izvrševanja odločbe o odpravi prvostopenjske odločbe in zavrniti zahteve za izdajo uporabnega dovoljenja. Zato pogoji za izdajo začasne odredbe po drugem odstavku 32. člena ZUS-1 niso izpolnjeni.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani sklep.

II. Tožeča stranka sama trpi svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zavrnilo zahtevo tožeče stranke za izdajo začasne odredbe, s katero je predlagala zadržanje izvršitve odločbe tožene stranke, št. 35110-21/2012-96-04501 z dne 22. 6. 2012, s katero je tožena stranka v pritožbenem postopku na pritožbo A., d. o. o.(prizadeta stranka), odpravila sklep Upravne enote Žalec, št. 351-489/2008-215 z dne 13. 1. 2012 (o zavrženju pritožbe navedenega podjetja zoper uporabno dovoljenje) in odločbo, št. 351-489/2008-192 z dne 6. 12. 2011 – uporabno dovoljenje (1. in 2. točka izreka) ter zavrnila zahtevo tožnice za izdajo uporabnega dovoljenja za bencinski servis z nadstrešnico in zunanjo ureditvijo na parc. št. ... k. o. ... (3. točka izreka) in za povrnitev stroškov odgovora na pritožbo (4. točka izreka).

2. V razlogih izpodbijanega sklepa sodišče prve stopnje med drugim navaja, da zakonski pogoji za izdajo začasne odredbe niso izpolnjeni.

3. Tožeča stranka v pritožbi uveljavlja vse pritožbene razloge. Predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijani sklep razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje, podrejeno pa, da sklep spremeni tako, da zahtevi za izdajo začasne odredbe ugodi. Zaznamuje tudi stroške postopka. Družbi P ni mogoče podeliti statusa prizadete stranke v tem upravnem sporu. S sklepom Upravne enote Žalec z dne 6. 12. 2011 je bilo izdano uporabno dovoljenje. Za tožečo stranko je bilo dokončno. Izvrševala je pravice iz tega dovoljenja. Izpodbijano odločbo je moč izvršiti.

4. V odgovoru na pritožbo prizadeta stranka smiselno predlaga zavrnitev pritožbe.

5. Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

6. Pritožba ni utemeljena.

7. Tudi v upravnem sporu je možno zahtevati in izdati začasno odredbo. Namenjena je začasnemu varstvu tožeče stranke. V postopku odločanja o začasni odredbi sodišče presoja pogoje za njeno izdajo. Če ti niso izpolnjeni, zahtevo zavrne. Trditveno in dokazno breme je na tožeči stranki. V obravnavanem primeru je sodišče prve stopnje zahtevo tožeče stranke v tožbi obravnavalo kot zahtevo za izdajo začasne odredbe po določbi drugega odstavka 32. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) pa tudi kot zahtevo za izdajo začasne odredbe za začasno ureditev stanja po tretjem odstavku 32. člena ZUS-1. Presodilo je, da niso izpolnjeni pogoji ne za prvo ne za drugo obliko začasne odredbe.

8. Presoja in odločitev sodišča prve stopnje sta po mnenju pritožbenega sodišča pravilni.

9. Po drugem odstavku 32. člena ZUS-1 sodišče na tožnikovo zahtevo odloži izvršitev izpodbijanega akta do izdaje pravnomočne odločbe, če bi se z izvršitvijo akta prizadela tožniku težko popravljiva škoda. Pri odločanju mora sodišče skladno z načelom sorazmernosti upoštevati tudi prizadetost javne koristi in koristi nasprotnih strank.

10. Z odločbo, izpodbijano v upravnem sporu, je drugostopenjski organ odpravil sklep prvostopenjskega organa o zavrženju pritožbe družbe A.(prizadete stranke v tem upravnem sporu), odpravil odločbo o uporabnem dovoljenju za Bencinski servis in zavrnil tožničino zahtevo za izdajo uporabnega dovoljenja. Kot to pravilno navaja sodišče prve stopnje, se odločitev o odpravi prvostopenjske odločbe in zavrnitvi vloge stranke ne izvršujeta. Tako niti ni mogoče zadržati izvrševanja odločbe o odpravi prvostopenjske odločbe in zavrniti zahteve za izdajo uporabnega dovoljenja. Zato je pravilna presoja sodišča prve stopnje, da pogoji za izdajo začasne odredbe po drugem odstavku 32. člena ZUS-1 niso izpolnjeni.

11. Izrecnega predloga, ki bi po vsebini pomenil začasno ureditev stanja po tretjem odstavku 32. člena ZUS-1, tožnica – kot pravilno ugotavlja sodišče prve stopnje – ni podala. Toda tak predlog izhaja iz vsebine njenih navedb, s katerimi utemeljuje nastanek škode zaradi „izgube uporabnega dovoljenja“. Vendar tudi po presoji pritožbenega sodišča tožnica ni verjetno izkazala pogoja, ki je določen za izdajo tudi te oblike začasne odredbe, to je težko popravljive škode, ki naj bi nastala zaradi izpodbijane odločbe in ki naj bi utemeljevala potrebo po predlagani začasni odredbi. Navaja sicer škodo in stroške, ki naj bi nastali zaradi zaprtja bencinskega servisa. Vendar tudi po mnenju pritožbenega sodišča v obravnavanem primeru, ko gre za odločanje o začasni odredbi, ta škoda ne more biti pravno relevantna. Škodo namreč utemeljuje na predpostavki, da izpodbijana odločba pomeni odvzem uporabnega dovoljenja, ki ga je že imela. Takšno stališče nima podlage.

12. Kot to v izpodbijanem sklepu pravilno navaja sodišče prve stopnje, je uporabno dovoljenje odločba, s katero tisti upravni organ, ki je izdal dovoljenje za gradnjo, na podlagi prej opravljenega tehničnega pregleda, dovoli začetek uporabe objekta (11. točka prvega odstavka 2. člena Zakona o graditvi objektov – ZGO-1). Vendar dejstvo, da je prvostopenjski upravni organ uporabno dovoljenje izdal, še ne pomeni, da je tožnica na njegovi podlagi objekt lahko začela uporabljati. Če zakon ne določa drugače, lahko stranka pravico iz odločbe začne izvajati šele z dokončnostjo odločbe (določba prvega odstavka 214. člena Zakona o splošnem upravnem postopku – ZUP), dokončna pa je odločba, ki se ne more več izpodbijati s pritožbo. V obravnavanem primeru je dokončna odločba o zavrnitvi uporabnega dovoljenja. To pomeni, da iz prvostopenjske odločbe, ki je bila v pritožbenem postopku odpravljena, tožnica ne more izvajati nobene pravice. Zato se pri zahtevi za izdajo začasne odredbe tudi ne more sklicevati na škodo, ki naj bi ji nastala zaradi odprave odločbe, ki ni bila dokončna.

13. Tudi pritožbeni ugovori ne morejo vplivati na drugačno odločitev pritožbenega sodišča. Pri odločanju o zahtevi za izdajo začasne odredbe (tako na prvi kot na drugi stopnji) ne gre za presojo o tem, ali je bil nekomu pravilno priznan položaj prizadete stranke ali ne. Presoja se, ali so izpolnjeni pogoji za izdajo začasne odredbe, ali pa ti pogoji niso izpolnjeni. Sodišče prve stopnje je v obravnavanem primeru tako tudi ravnalo. Presodilo je vse navedbe tožeče stranke, s katerimi je utemeljevala zahtevo, in to pravilno. Pravilno je bil pojasnjen tudi pomen dokončnosti odločbe o uporabnem dovoljenju. Glede na že citirane določbe ZUP in ZGO-1 dokončnosti ni mogoče razlagati tako, kot jo skuša prikazati pritožba.

14. Na pravilno ugotovljeno dejansko stanje je bilo materialno pravo pravilno uporabljeno in sodišče prve stopnje ni zagrešilo bistvenih kršitev določb postopka v upravnem sporu, na katere mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti. Zato je pritožbeno sodišče na podlagi določbe 76. člena v zvezi s prvim odstavkom 82. člena in šestim odstavkom 32. člena ZUS-1 pritožbo tožeče stranke zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijani sklep sodišča prve stopnje.

15. Tožeča stranka s pritožbo ni uspela. Zato sama trpi svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 154. člena Zakona o pravdnem postopku in prvim odstavkom 22. člena ZUS-1).