Jedro

Kljub temu da sta v postopku odločanja o odreditvi pripora obdolženec in njegov takratni zagovornik pritrdila stališču, da je podan priporni razlog koluzijske nevarnosti, to ni odvezalo sodišča dolžnosti, da določno navede tiste posebne okoliščine, na podlagi katerih sklepa, da je podana opravičena bojazen, da bo obdolženec oviral potek kazenskega postopka, s tem da bo vplival na priče. Določba 2. točke 1. odstavka 201. člena ZKP, ki ureja priporni razlog koluzijske nevarnosti, zahteva ugotovitev posebnih okoliščin, ki neposredno kažejo na možnost vplivanja na priče, udeležence ali prikrivalce. To pomeni, da ne zadostuje abstraktna možnost vplivanja, ki je podana vselej, kadar je treba zaslišati določene osebe.

Za odreditev pripora iz razloga po 3. točki 1. odstavka 201. člena ZKP, ko gre za kazniva dejanja, s katerimi se varnost ljudi hudo ogroža, zadošča že manjša stopnja ponovitvene nevarnosti, kot pri tistih kaznivih dejanjih, s katerimi ta varnost ni v tolikšni meri ogrožena. Obdolženčevo rafalno streljanje iz neposredne bližine proti skupini ljudi pomeni hudo ogrožanje njihove varnosti.

Izrek

Zahtevi zagovornika obdolženega Š.H. se deloma ugodi in se izpodbijani pravnomočni sklep spremeni tako, da se pripor zoper osumljenca odredi le iz razloga po 3. točki 1. odstavka 201. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP).

V ostalem se zahteva zavrne.

Obrazložitev

Preiskovalni sodnik Okrožnega sodišča v Novem mestu je s sklepom z dne 26.6.2004 zoper obdolženega Š.H. iz razlogov po 2. in 3. točki 1. odstavka 201. člena ZKP odredil pripor, v katerega mu je vštel tudi čas od 23.6.2004 od 21.30 ure dalje, ko je bila osumljencu odvzeta prostost. Zunajobravnavni senat istega sodišča je s sklepom z dne 28.6.2004 zavrnil pritožbo takratnega osumljenčevega zagovornika, odvetnika D.B. iz Č.

Zoper ta pravnomočni sklep so zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz 3. točke 1. odstavka 420. člena v zvezi z 2. in 3. točko 1. odstavka 201. člena ZKP in zaradi zmotne uporabe materialnega prava obdolženčevi zagovorniki vložili zahtevo za varstvo zakonitosti. Vrhovnemu sodišču predlagajo, da zahtevi ugodi in izpodbijani sklep razveljavi ter pripor zoper obdolženega odpravi oziroma nadomesti z milejšim ukrepom (hišnim priporom), podrejeno pa da zadevo vrne prvostopenjskemu sodišču v novo odločanje.

Vrhovna državna tožilka A.M., specialistka kazenskega prava, v odgovoru na zahtevo obdolženčevih zagovornikov navaja, da zatrjevane kršitve zakona niso podane. Vrhovnemu sodišču predlaga, naj zahtevo kot neutemljeno zavrne.

Zahteva za varstvo zakonitosti je deloma utemeljena.

Zahtevi je treba pritrditi, da v izpodbijanem pravnomočnem sklepu niso navedene okoliščine, ki utemeljujejo sklepanje o obdolženčevi koluzijski nevarnosti, in da je zato sodišče prekršilo določbo 2. točke 1. odstavka 201. člena ZKP.

Po navedeni določbi je mogoče odrediti pripor zoper obdolženca, če je upravičena bojazen, da bo uničil sledove kaznivega dejanja, ali če posebne okoliščine kažejo, da bo oviral potek kazenskega postopka s tem, da bo vplival na priče, udeležence ali prikrivalce.

Sodišče je v izpodbijani pravnomočni odločbi sklepanje o obstoju tega pripornega razloga utemeljilo z navedbami, da gre za tako huda kazniva dejanja, pri katerih bi obdolženec na prostosti brez dvoma lahko vplival na priče, predvsem tiste iz njegovega družinskega kroga. Pojasnilo je tudi, da sta se z obstojem koluzijske nevarnosti strinjala obdolženec in njegov zagovornik, le da sta menila, da jo je mogoče preprečiti z milejšim ukrepom.

Uporabljeno izredno pravno sredstvo v Zakonu o kazenskem postopku ni urejeno tako, da bi moral vložnik kršitve, ki jih navaja v zahtevi za varstvo zakonitosti, ne le formalno, ampak tudi materialno izčrpati že v rednem postopku. Zato ni nobenih procesnih ovir, da lahko vložniki, kljub temu da sta v postopku odločanja o odreditvi pripora, obdolženec in njegov takratni zagovornik pritrdila stališču, da je ta priporni razlog podan, v tem obsegu izpodbijajo zakonitost pravnomočne odločbe. Navedeno stališče obdolženca in njegovega zagovornika tudi ni odvezalo sodišča dolžnosti, da določno navede tiste posebne okoliščine, na podlagi katerih sklepa, da je podana opravičena bojazen, da bo obdolženec oviral potek kazenskega postopka, s tem da bo vplival na priče. Določba, ki ureja priporni razlog koluzijske nevarnosti, zahteva ugotovitev posebnih okoliščin, ki neposredno kažejo na možnost vplivanja na priče, udeležence ali prikrivalce. To pomeni, da ne zadostuje abstraktna možnost vplivanja, ki je podana vselej, kadar je treba zaslišati določene osebe. Zato je treba ugotoviti in presoditi konkretne okoliščine, ki potrjujejo obstoj takšne nevarnosti. Te zadevajo različne oblike obdolženčevega ravnanja, povezane pa so tudi lahko s posebnim razmerjem med njim in osebami, glede katerih obstaja možnost, da bo izkustveno gledano nanje vplival. V izpodbijanem sklepu so priče "iz obdolženčevega družinskega kroga", čeprav ne poimensko, še komajda dovolj določene, vendar pa ni navedena nobena okoliščina, na podlagi katere bi bilo mogoče sklepati, da je obdolženec storil karkoli, kar bi opravičevalo bojazen, da bo nanje vplival. Iz okoliščin, razvidnih iz izpodbijanega pravnomočnega sklepa, razlog koluzijske nevarnosti ne izhaja in je zato zahteva za varstvo zakonitosti, ko uveljavlja kršitev določbe 2. točke 1. odstavka 201. člena ZKP, utemeljena.

Glede pripornega razloga po 3. točki 1. odstavka 201. člena ZKP je sodišče v napadeni pravnomočni odločbi navedlo, da teža dejanj, ko naj bi obdolženec z avtomatsko puško rafalno streljal proti skupini ljudi, v kateri so bili tudi otroci, ob dejstvu, da gre za sprti družini, ki druga drugi očitata ogrožanje s strelnim orožjem, kaže na nevarnost, da bi obdolženec ponovno storil katero od očitanih kaznivih dejanj ali dokončal kaznivo dejanje poskusa umora. Pojasnilo je tudi, da naj bi po streljanju obdolženec skril strelno orožje, za katerega je hranil tudi naboje ter da je na podlagi teh okoliščin mogoče sklepati, da je hotel orožje obdržati, da pa ni mogoče izključiti možnosti, da poseduje še kakšno drugo skrito orožje, ki bi ga ponovno uporabil. Takemu sklepanju v izpodbijanem pravnomočnem sklepu ni mogoče odrekati razumne presoje. Pri presoji zakonitosti tega dela napadene pravnomočne obsodbe je treba upoštevati, da za odreditev pripora, ko gre za kazniva dejanja, s katerimi se varnost ljudi hudo ogroža, zadošča že manjša stopnja ponovitvene nevarnosti, kot pri tistih kaznivih dejanjih, s katerimi ta varnost ni v tolikšni meri ogrožena. Obdolženčevo rafalno streljanje iz neposredne bližine proti skupini ljudi pa pomeni hudo ogrožanje njihove varnosti.

Zahteva navaja, da bi sodišče, če bi le prebralo številne kazenske ovadbe in prijave, ki jih je obdolženec vložil zoper nekatere sostanovalce v romskem naselju, ugotovilo, da je večje število Romov obdolženca ogrožalo že dalj časa in da so obdolženec in njegova družina policiji pred obravnavanim dogodkom podali številne prijave zaradi napadov, tudi zaradi streljanja z orožjem. Vložniki poudarjajo, da je obdolženec na policijo odnesel pištolo, ki so jo na njegov vrt očitno odložili Romi iz naselja. Izpostavljajo, da je obdolženec, ki je socializiran in v celoti sprejema splošne družbene norme, zaposlen v družbi Revoz, prav tako tudi ostali polnoletni družinski člani, da si je v romskem naselju zgradil veliko hišo, kar je bilo za ostale prebivalce tega naselja moteče. Zatrjujejo tudi, da se obdolženec, če bi bil izpuščen na prostost, ne bi vrnil na svoj dom, na naslovu S. vas, ki da so ga v strahu zapustili tudi ostali člani njegove družine. Po mnenju vložnikov bi bilo v nasprotju z izkustvenimi pravili, da bi obtoženec poskušal ponoviti oziroma dokončati očitana mu kazniva dejanja, povsem logično pa da je sklepanje, da se bo obdolženec skrival zaradi strahu pred maščevanjem pred oškodovanci ter preostalimi Romi, ki so nastrojeni zoper njega in njegovo družino. V zahtevi tudi izražajo prepričanje, da obdolženec ni storilec kaznivih dejanj in da ne spada v tisto kategorijo oseb, ki bi se ukvarjala s kaznivimi dejanji. Na podlagi teh okoliščin vložniki sklepajo, da pri obdolžencu priporni razlog ponovitvene nevarnosti ni podan oziroma da je podana podlaga za nadomestitev pripora z milejšim ukrepom hišnega pripora. Iz teh navedb je razvidno, da vložniki v zahtevi ponujajo lastno dokazno presojo odločilnih dejstev, ki pa v izpodbijani pravnomočni odločbi niso ugotovljena ali pa jih sodišče sploh ni ugotavljalo. Na ta način zato napadajo v pravnomočni odločbi ugotovljeno dejansko stanje, kar pa po 2. odstavku 420. člena ZKP ni podlaga za vložitev tega izrednega pravnega sredstva.

Zatrjevane kršitve kazenskega zakona pa vložniki niso utemeljili, zato utemeljenosti zahteve v tem delu ni mogoče preizkusiti.

Vrhovno sodišče je spoznalo, da je zahteva za varstvo zakonitosti, kolikor zagovorniki obdolženega Š.H. pravnomočen sklep o priporu izpodbijajo glede pripornega razloga koluzijske nevarnosti po 2. točki 1. odstavka 201. člena ZKP, utemeljena, in je zato zahtevi po 1. odstavku 426. člena ZKP deloma ugodilo ter napadeno odločbo v tem obsegu spremenilo tako, da se pripor zoper obdolženca odredi le iz razloga po 3. točki 1. odstavka 201. člena ZKP. Druge v zahtevi zatrjevane kršitve niso podane, vložena pa je tudi iz razloga nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, zato jo je Vrhovno sodišče v ostalem po 425. členu ZKP zavrnilo kot neutemeljeno.