Jedro

Pravilno pa je prvostopenjsko sodišče postopalo tudi, ko je zavrnilo dokazni predlog po zaslišanju priče Š. F., tako svojo odločitev pa je v točki 5 izpodbijane sodbe tehtno obrazložilo. Pri tem je utemeljeno izpostavilo, da že iz zapisnika o sprejemu ustne ovadbe (na katerega se oškodovanka sklicuje v svoji izpovedbi) izhaja, da se je oškodovanka po pomoč zatekla h kolegici, navedeni dokazni predlog pa je bil nato podan šele na glavni obravnavi dne 13. 12. 2018, torej po opravljeni preiskavi in predobravnavnem naroku, zaradi česar je pritrditi prvostopenjskemu sodišču, da je dokazni predlog prepozen (285a. člena ZKP), ob tem pa oškodovanka, navkljub svoji izrecni zavezi, da bo v roku sporočila naslov priče Š. F., tega ni storila.

Izrek

I. Pritožba višjega državnega tožilca se zavrne kot neutemeljena in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Stroški pritožbenega postopka obremenjujejo proračun.

Obrazložitev

1. Okrožno sodišče v Murski Soboti je s sodbo I K 25495/2018 z dne 7. 2. 2019 po 3. točki 358. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) obdolženega D. F. oprostilo obtožbe, po kateri bi naj storil kaznivo dejanje nasilja v družini po prvem odstavku 191. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1). Po prvem odstavku 96. člena ZKP je odločilo, da stroški kazenskega postopka iz 1. do 5. točke ter 7. točke drugega odstavka 92. člena ZKP ter potrebni izdatki in nagrada obdolženčevega zagovornika, bremenijo proračun.

2. Proti tej sodbi se je pritožil višji državni tožilec zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo spremeni in obdolženca spozna za krivega očitanega mu kaznivega dejanja ter mu izreče pogojno obsodbo, v kateri mu določi kazen deset mesecev zapora s preizkusno dobo enega leta oziroma podrejeno, da izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Po pritožbeni obrazložitvi je bilo dejansko stanje v obravnavani zadevi zmotno oziroma nepopolno ugotovljeno, ker prvostopenjsko sodišče ni izvedlo vseh dokazov, ki jih je predlagal državni tožilec. Tako ni zaslišalo priče Š. F. in E. D., prav tako pa ni opravilo poizvedb na PP. Oškodovanka je svoji prijateljici Š. F. zaupala, da obdolženec nad njo izvaja psihično in fizično nasilje, priča E. D. pa bi lahko potrdil navedbe R. D. o tem, da je obdolženec po razpadu zunajzakonske skupnosti, hodil na K. ulico v M. in tam kršil javni red in mir. V tej zvezi bi bilo potrebno opraviti tudi poizvedbe na PP, ali so policisti ukrepali.

5. Pritožba nima prav. V skladu z načelom proste presoje dokazov (prvi odstavek 18. člena ZKP) sodišče samo odloča, katere dokaze bo izvedlo, mora pa ugoditi dokaznemu predlogu in izvesti dokaz, če je le-ta materialnopravno ali procesnopravno relevanten in če je njegov obstoj ter pravna relevantnost utemeljena s potrebno stopnjo verjetnosti. Glede na to, da je obdolženi sam priznal, da je po razpadu zunajzakonske skupnosti bil na naslovu K. ulica v M., da ga je naslednji dan iskala policija, da so z njim opravili razgovor in mu povedali naj več ne hodi po K. ulici okrog D., dobil pa je tudi plačilni nalog, je prvostopenjsko sodišče ravnalo pravilno, ko je v tej zvezi kot nepotrebna zavrnilo dokazna predloga po zaslišanju priče E. D. in opravi poizvedb na PP. Pravilno pa je prvostopenjsko sodišče postopalo tudi, ko je zavrnilo dokazni predlog po zaslišanju priče Š. F., tako svojo odločitev pa je v točki 5 izpodbijane sodbe tehtno obrazložilo. Pri tem je utemeljeno izpostavilo, da že iz zapisnika o sprejemu ustne ovadbe (na katerega se oškodovanka sklicuje v svoji izpovedbi) izhaja, da se je oškodovanka po pomoč zatekla h kolegici, navedeni dokazni predlog pa je bil nato podan šele na glavni obravnavi dne 13. 12. 2018, torej po opravljeni preiskavi in predobravnavnem naroku, zaradi česar je pritrditi prvostopenjskemu sodišču, da je dokazni predlog prepozen (285a. člena ZKP), ob tem pa oškodovanka, navkljub svoji izrecni zavezi, da bo v roku sporočila naslov priče Š. F., tega ni storila.

6. Sodišče prve stopnje je po oceni pritožbenega sodišča dejansko stanje v obravnavani zadevi ugotovilo pravilno in popolno. Razjasnilo je vsa odločilna dejstva, zbrane dokaze in zagovor obdolženca je pravilno ocenilo, na tej podlagi pa je tudi zanesljivo ugotovilo, da ne razpolaga z dokazi, na podlagi katerih bi lahko z vso gotovostjo, potrebno za obsodilno sodbo, obdolženca spoznalo za krivega storitve očitanega kaznivega dejanja. V posledici navedenega je obdolženca tudi utemeljeno oprostilo obtožbe. Svojo odločitev je v izpodbijani sodbi tehtno in prepričljivo obrazložilo in pritožbena izvajanja višjega državnega tožilca, pravilnosti razlogov, s katerimi je utemeljen prvostopni oprostilni izrek, ne morejo omajati. Pritožbeno sodišče se zato v izogib ponavljanju sklicuje na ustrezne razloge izpodbijane sodbe in zato le še v zvezi s pritožbenimi izvajanji, ki se nanašajo na odločilna dejstva dodaja naslednje:

7. Bistvo izvajanj pritožbe je v zavzemanju za drugačno oceno izvedenih dokazov ter trditvah, da je sodišče prve stopnje neutemeljeno verjelo obdolžencu, saj njegov zagovor ni podprt z drugimi dokazi, razen pričanjem njegovih staršev. Oškodovanka pa je na drugi strani določno in prepričljivo izpovedala, da je obdolženec v času trajanja njune zunajzakonske skupnosti nad njo vršil psihično in fizično nasilje. Njeno verodostojnost po oceni pritožbe potrjujejo zaslišane priče B. K., D. K., M. R. in R. D., zato sodišče prve stopnje ni imelo razloga, da oškodovanki ne bi verjelo.

8. S takšnimi pritožbenimi stališči ni mogoče soglašati. Neprepričljivi izpovedbi oškodovanke sodišče prve stopnje utemeljeno ni verjelo in je v izpodbijani sodbi tudi obširno pojasnilo razloge (točke 7-11), zakaj izpovedbe oškodovanke ter prič B. K. (mame oškodovanke), D. K. (sestre oškodovanke), M. R. (svaka oškodovanke) in R. D. (fanta oškodovanke), ob odsotnosti drugih dokazov nimajo takšne teže, da bi bilo mogoče brez dvoma verjeti, da je do dejanja prišlo tako, kot je obdolžencu to očitala obtožba. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da so izpovedbe oškodovanke in navedenih prič o očitanem nasilju, ki bi naj bilo glede na opis kaznivega dejanja zelo intenzivno in pogosto (oškodovanko naj bi „vsakodnevno žalil, večkrat tedensko pretepel in ji grozil, da jo bo ubil, če bo zvedel, da ima drugega“), skope in posplošene. To je še posebej nenavadno, saj so priče B. K., D. K. in M. R. v določenem času celo živeli skupaj z obdolžencem in oškodovanko, vendar o očitanem nasilju v tem času niso izpovedali ničesar oziroma so ga celo zanikali. Oškodovanka je še izpovedala, da je bil obdolženec v tem času nasilen tudi do njene mame, to pa sta tako priča B. K., kot priča D. K., izrecno zanikali.

9. Ob navedenem, je v izpovedbah oškodovanke in prič tudi sicer več neskladnosti, ki jih je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo ter pritožbeno sodišče s temi ugotovitvami v celoti soglaša in se v izogib ponavljanju nanje sklicuje. Glede pritožbenih navedb pa le še dodaja, da drži pritožbeno navajanje, da so priče B. K., D. K. in M. R. izpovedale, da so na oškodovanki videle modrice po telesu, vendar pritožba prezre, da so se njihove izpovedbe tudi v tem delu razhajale - glede okoliščine, kje naj bi oškodovanka imela modrice in kdo bi jih naj videl. Oškodovanka je sprva trdila, da jih je videla le njena mati, kasneje pa je povedala, da sta modrice videli tudi priči D. K. in M. R., ki razen tega, o obravnavni zadevi skoraj nista vedeli povedati nič drugega, priča R. je celo povedal, da ve o primeru povedati „po govoricah“ in da bi mu naj o tem govorila tašča B. K. O dogodku, ko je oškodovanka praznovala rojstni dan, pa je oškodovanka izpovedala, da naj bi imela modrice po nadlahti ene roke, medtem ko je priča B. K. sprva izpovedala, da je bila oškodovanka takrat vsa modra po telesu oziroma kasneje, da je bila morda po rokah. Sodišče prve stopnje je pravilno ocenilo izpovedbe zgoraj navedenih prič, pri čemer utemeljeno ni prezrlo njihovega sorodstvenega razmerja do oškodovanke, zaradi česar bi bilo še toliko bolj pričakovati, da bi njihove izpovedbe bile skladne. Glede izpovedbe priče R. D., pa je dodati, da se njegova izpovedba o sms sporočilih, v katerih naj bi obdolženec po razpadu zunajzakonske skupnosti oškodovanko pozival, da se vrne nazaj k njemu in da bo vse poplačal, ne nanaša na očitke iz obtožbe, niti se na očitke iz obtožbe ne nanaša njegova izpovedba o dogodkih na K. ulici, zato se taka pritožbena izvajanja za obravnavano zadevo pokažejo kot nerelevantna. Izpovedbo priče R. D. je sodišče prve stopnje ustrezno ocenilo, nenazadnje pa utemeljeno izpostavilo razhajanja tudi v njegovi in oškodovankini izpovedbi.

10. Pritožba še navaja, da sosedje o dejanjih niso vedeli ničesar povedati, pri tem pa prezre, da je bila pravzaprav oškodovanka tista, ki je trdila, da je pred obdolžencem pobegnila k sosedom, zato lahko taka ugotovitev kvečjemu omaje izpovedbo oškodovanke in ne obdolženca. Nadalje pritožba zmotno navaja, da sta zagovor obdolženca potrdila zgolj njegova starša, kajti o odsotnosti nasilja sta izpovedovali tudi priči D. F. in A. S. (pri kateri sta obdolženec in oškodovanka živela), nasilja nad oškodovanko pa niso zaznali niti sosedje oziroma preostale priče, kot to pojasnjuje sodišče prve stopnje v točki 8 in 9 obrazložitve izpodbijane sodbe. V pritožbi izpostavljene navedbe priče D. F., da sta si obdolženec in njegov oče zaradi oškodovanke enkrat „skočila v lase“, pa so za presojo obravnavane zadeve nepomembne. Medsebojni odnos med obdolžencem in njegovim očetom namreč v ničemer ne vpliva na ugotovljeno dejansko stanje.

11. Glede na vse navedeno se pokaže, da je sodišče prve stopnje obdolženca utemeljeno oprostilo obtožbe.

12. Po obrazloženem, in ker pritožba tudi v preostalem ne navaja nič takega, kar bi lahko ovrglo pravilnost dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje, je pritožba zoper prvostopni oprostilni izrek neutemeljena.

13. Pritožbeno sodišče pri preizkusu izpodbijane sodbe ni ugotovilo kršitev zakona, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti, zato je o pritožbi višjega državnega tožilca odločilo, kot je razvidno iz izreka te sodbe.

14. Izrek o stroških pritožbenega postopka temelji določilih prvega odstavka 98. člena v zvezi s prvim odstavkom 96. člena ZKP.