Jedro

Strankina pravica do izvedbe dokaza ni absolutna. Sodišče izvede tiste dokaze, ki so namenjeni dokazovanju dejstev, pomembnih za odločitev. Pri tem ne sme dopustiti nepotrebnega podaljševanja dokaznega postopka. Ponujene dokaze lahko zavrne, če so prepozni, nedopustni, nepotrebni, irelevantni ali očitno neprimerni. Svojo odločitev o tem pa mora ustrezno obrazložiti. Sodišče prve stopnje je v izpodbijanem sklepu navedlo, da ni zaslišalo strank in predlagane priče, ker je bilo tožbeni zahtevek potrebno zavrniti že na podlagi drugih izvedenih dokazov. Tudi na glavni obravnavi je pravdnima strankama pojasnilo, da neizvedene dokaze šteje za nepotrebne. S tem je zadostilo standardu obrazložitve zavrnitve dokaznega predloga.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

II. Pravdne stranke same krijejo svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zavrnilo tožbene zahtevke po ugotovitvi, da je z odklopom elektrike na merilnem mestu št. 979 na naslovu B. 6, K., prišlo do motenja posesti tožnikov, po vzpostavitvi ponovne dobave električne energije in po prepovedi toženim strankam, da v bodoče posegajo v posest tožnikov. Tožnikoma je naložilo v plačilo pravdne stroške prvo in drugo tožene stranke.

2. Zoper sklep sodišča prve stopnje se pravočasno pritožujeta tožnika iz vseh pritožbenih razlogov. Višjemu sodišču predlagata, da izpodbijani sklep spremeni tako, da ugodi tožbenemu zahtevku, podrejeno pa, da citirani sklep razveljavi, zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje in toženim strankam naloži plačilo pravdnih stroškov.

3. Navajata, da je sodišče kršilo določbe Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP), ker ni uporabilo, določbe 285. člena ZPP. Posledično se ni opredelilo do navedb tožnikov, da je upravna odločba, na kateri temelji odklop električne energije, že bila izvršena in, da je bil takšen ukrep nesorazmeren. S tem je tudi napačno uporabilo materialno pravo in povzročilo, da sporno dejansko stanje ni vsestransko razčiščeno.

4. Sodišče je nadalje napisalo, da ni pristojno za presojo upravne odločbe, saj je pomembno le, da ta obstaja. Tudi s tem se je na nek način opredelilo do nje. Odločilo je namreč, da ni nična. Tega pa ni podprlo z nobenim dokazom. Tako manjkajo odločilna dejstva in pravna argumentacija za takšno odločitev. Sodišče se mora opredeliti do vseh dejstev in dokazov, ki vplivajo na odločitev o glavni stvari. Opredeliti bi se torej moralo tudi do zakonitosti upravne odločbe, ki je odločilna za presojo glavne stvari. O tem bi moralo odločiti kot o predhodnem vprašanju.

5. Navedba sodišča, da ravnanje, ki je skladno z zakonitim gradbenim dovoljenjem ni protipravno, je irelevantna. Sporna odločba namreč ni gradbeno dovoljenje. Sodišče se ni niti formalno niti vsebinsko opredelilo o tem, zakaj ni sprejelo dokaznih predlogov po zaslišanju strank in priče, R.L.. S tem je kršilo določbe ZPP in zmotno ugotovilo dejansko stanje, prišlo pa je tudi do kršitve pravice do izjave in pravice do pritožbe.

6. Na pritožbo je odgovorila prvo tožena stranka. Višjemu sodišču predlaga, da pritožbo zavrne kot neutemeljeno in potrdi sklep sodišča prve stopnje, tožnikoma pa naloži nerazdelno plačilo njenih pritožbenih stroškov.

7. Pritožba ni utemeljena.

8. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je gradbena inšpektorica Inšpektorata RS za okolje in prostor v zvezi z lokalom na B. 6 v K., izdala upravno odločbo, s katero je V.M. naložila, da ustavi dela pri spremembi namembnosti prostorov lokala iz živilske trgovine v gostinski lokal, odstrani cev za odzračevanje ter vzpostavi prvotno stanje (stanje trgovine). Odločba je dokončna in pravnomočna. V nadaljevanju je gradbena inšpektorica ugotovila, da naložene spremembe niso bile izvedene. Z novo odločbo je zato odredila E.G., da zgoraj navedeni lokal odklopi iz elektrodistribucijskega omrežja. Tudi ta odločba je dokončna. Na takšno odločbo je pravdno sodišče vezano. Zahtevek je zato zavrnilo.

9. Tožnika v pritožbi najprej navajata, da je sodišče pri tem kršilo določbo 285. člena ZPP. Iz nje izhaja, da mora sodišče v določenih primerih pozvati stranke, da dopolnijo svoje trditve oziroma dokaze. Uporablja se zgolj kadar je to potrebno. Kadar stranka sama od sebe navede vsa odločilna dejstva in predlaga dokaze zanje, takšna aktivnost sodišča ni potrebna (1). Omenjena določba ne govori o situacijah, ko sodišče ne ugotovi resničnosti vseh dejstev, ki jih stranke zatrjujejo oziroma ne izvede vseh predlaganih dokazov. O kršitvi 285. člena ZPP tako v obravnavanem primeru ne moremo govoriti. Stranki sta navedli vsa odločilna dejstva in zanje tudi predlagali dokaze. Aktivnost sodišča v smislu 285. člena ZPP zato ni bila potrebna.

10. Strankina pravica do izvedbe dokaza ni absolutna. Sodišče izvede tiste dokaze, ki so namenjeni dokazovanju dejstev, pomembnih za odločitev. Pri tem ne sme dopustiti nepotrebnega podaljševanja dokaznega postopka. Ponujene dokaze lahko zavrne, če so prepozni, nedopustni, nepotrebni, irelevantni ali očitno neprimerni. Svojo odločitev o tem pa mora ustrezno obrazložiti. Sodišče prve stopnje je v izpodbijanem sklepu navedlo, da ni zaslišalo strank in predlagane priče, ker je bilo tožbeni zahtevek potrebno zavrniti že na podlagi drugih izvedenih dokazov. Tudi na glavni obravnavi je pravdnima strankama pojasnilo, da neizvedene dokaze šteje za nepotrebne. S tem je zadostilo standardu obrazložitve zavrnitve dokaznega predloga. Tožnika temu ugovarjata šele v pritožbi. Opustitev izvedbe dokaza je procesna kršitev relativnega značaja iz 1. odstavka 339. člena ZPP. Glede na določbo 1. odstavka 286. b člena ZPP, bi jo tožnika morala uveljavljati takoj, ko je bilo mogoče, torej na samem naroku, na katerem je sodišče dokazne predloge zavrnilo. Ker v pritožbi ne navajata, čemu tega brez svoje krivde nista mogla storiti, se obravnavani očitek bistvene kršitve določb pravdnega postopka, na katero pritožbeno sodišče ne pazi po uradni dolžnosti, ne more upoštevati (286. b člen ZPP) (2).

11. Sodišče prve stopnje je postopalo povsem pravilno, ko se v presojo pravilnosti in zakonitosti upravne odločbe ni spuščalo (3). Odpravo sporne odločbe in njenih pravnih posledic, bi morali tožeči stranki poskusiti doseči v sklopu upravnega postopka (281. člen Zakona o upravnem postopku – v nadaljevanju ZUP). Poseg v posest tožnikov je temeljil na zakonu. To pa, skladno s 3. odstavkom 33. člena Stvarnopravnega zakonika (v nadaljevanju SPZ), pomeni, da nimata pravnega varstva.

12. Tudi z navedbo, da je bil ukrep nesorazmeren tožnika poskušata izpodbiti zakonitost upravne odločbe. To bosta morala, kot že rečeno, storiti v za to predvidenem postopku. Pravdno sodišče se tako ni spuščalo v presojo sorazmernosti ukrepa. Pravilna pa je ugotovitev, da ni utemeljeno sklicevanje tožnikov na mnenje Inšpektorata za javno upravo. Slednje namreč ni upravna odločba in drugi organi nanj niso vezani.

13. Tako gradbena dovoljenja kot inšpekcijske odločbe so upravne odločbe. S sklicevanjem na sodno prakso glede ravnanja v skladu z zakonitim gradbenim dovoljenjem, je sodišče prve stopnje ponazorilo, da ravnanje na podlagi zakonite upravne odločbe, ni protipravno. To pa smiselno velja tudi v obravnavanem primeru.

14. Navedbe tožnikov, da drugo-toženec ni bil stranka upravnega postopka in, da zavezanec iz inšpekcijskega postopka ne obstaja več, se nanašajo na subjektivne meje pravnomočnosti (oziroma dokončnosti). V konkretnem primeru sta bili ugotovljena nezakonitost in posledično ukrepanje tretje tožene stranke povezani s stanjem v prostoru in ne z osebami, ki so ali niso bile udeležene v upravnem postopku. Inšpekcijski ukrepi zaradi nedovoljenih posegov v prostor so v prvi vrsti uperjeni zoper investitorje, ki gradijo brez zahtevane upravne odločbe ali v nasprotju z njo. Njihov namen je vzpostavitev stanja, kakršno je bilo pred nedovoljeno gradnjo oz. njena uskladitev s stanjem, ki ga dovoljuje upravna odločba. Sprememba lastništva (in še manj sprememba najemnika) tako ne more biti ovira za odpravo nezakonitega položaja. Ta je vezan na obstoj objekta in se kaže v njegovi nedovoljenosti, ne pa v morebitnem subjektivnem prispevku inšpekcijskih zavezancev k takemu stanju. Kadar so nedovoljene gradnje predmet pravnega prometa, so obremenjene s pravno napako. Tožeči stranki imata možnost uveljavljati civilnopravne (odškodninske, regresne) zahtevke proti investitorju. To dejstvo pa ne vpliva na vodenje inšpekcijskega postopka (4).

15. Tudi do kršitve ustavnih pravic ni prišlo. Sodišče se je opredelilo do vseh relevantnih navedb strank in do dejstev in razlogov, ki so bili bistveni za odločitev.

16. Dokaza, ki jih pritožnika prilagata pritožbi, sta objektivno nova dokaza, nastala po izteku pritožbenega roka. Takšne dokaze je, skladno s pravno teorijo, mogoče uveljaviti zgolj v obnovi postopka (5). Sodišče zato novih dokazov pri odločanju ni upoštevalo in se do njih tudi ni opredelilo.

17. Sodišče prve stopnje je tako pravilno ugotovilo odločilna dejstva in na ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo materialno pravo. Pri tem ni zagrešilo niti zatrjevanih niti uradoma upoštevnih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz 350. člena ZPP (v zvezi s 366. členom ZPP). Pritožbeno sodišče je zato na podlagi 365. člena ZPP, zavrnilo pritožbo kot neutemeljeno in potrdilo sklep sodišča prve stopnje.

18. Pritožnika s pritožbo nista uspela, zato morata sama kriti svoje stroške pritožbenega postopka (1. odstavek 154. člena ZPP v zvezi s 1. odstavkom 165. člena ZPP). Odgovor na pritožbo prvo tožene stranke ni prispeval k pritožbeni odločitvi in je bil stroškovno nepotreben. V skladu s 155. in 165. členom ZPP mora zato tudi tretje tožena stranka sama kriti stroške odgovora na pritožbo.

(1) L. Ude, N. Betetto in drugi,: Pravdni postopek, zakon s komentarjem, 2. knjiga, GV založba, Ljubljana, 2009; str. 584. (2) Tako tudi VSL v sodbi I Cp 4045/2010 , VSL v sodbi I Cp 4382/2010, VSM v sodbi I Cp 850/2010. (3) Podobno tudi VSM v sklepu I Cp 2011/2009. (4)Tako tudi Upravno sodišče v sodbi I U 647/2009. (5) L. Ude, N. Betetto, idr.: Zakon o pravdnem postopku s komentarjem, III. knjiga, str. 229.