Jedro

Za uporabo razlagalnih pravil je treba poprej ugotoviti, da so posamezna pogodbena določila sporna oz. nejasna.

Pogodbo je mogoče razlagati tudi drugače, kot je zapisana, vendar le v primerih, če sta se stranki poleg pisne pogodbe dogovorili še kaj drugega, v primeru spornih pogodbenih določil ali v primeru nejasnih pogodbenih določil, kadar gre za pogodbo po vnaprej natisnjeni vsebini. V primeru spornih pogodbenih določil je treba iskati skupen namen pogodbenikov, v primeru nejasnih tipiziranih določil pa je treba slednje razlagati v korist druge (to je šibkejše) stranke.

Izrek

Pritožbi se ugodi, sodba sodišča prve stopnje se razveljavi in zadeva vrne temu sodišču v novo sojenje.

Obrazložitev

V tej pravdni zadevi tožeča stranka uveljavlja plačilo zavarovalnine, ker je 27.12.2005 po tožbenih navedbah padla na neočiščenem parkirišču pred gostilno K.. Lastnica gostilne je imela zavarovano odgovornost pri toženi stranki.

Sodišče prve stopnje je tožbeni zahtevek zavrnilo. V obrazložitvi je pojasnilo, da škodni primer, kakor je opisan v tožbi, ne predstavlja uresničitve zavarovalnega primera iz zavarovalne police.

Proti sodbi vlaga pritožbo tožeča stranka. V pritožbi uveljavlja vse pritožbene razloge ter sodišču predlaga, naj izda vmesno sodbo ali pa izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v nov postopek. Meni, da konkretna zavarovalna pogodba s splošnimi pogoji še zdaleč ni tako jasna, kot meni sodišče prve stopnje. Že bežen pregled pogodbe pokaže, da gre za nomotehnično slab zapis. Poleg tega gre za formularno, tipsko pogodbo. Pritožba opozarja na razlagalni pravili iz 2. odstavka 82. člena in 83. člena OZ (1). Pritožba poleg tega opozarja, da sodišče tudi ni izvedlo dokazov, ki jih je predlagala tožeča stranka glede skupnega namena pogodbenikov. Tako sploh ni jasno, kaj naj bi bilo po stališču sodišča prve stopnje predmet zavarovalne pogodbe. Kot čisto špekulacijo pa pritožba označi ugotovitev sodišča prve stopnje, da je bilo zavarovanki ob sklenitvi konkretne pogodbe predstavljeno, kakšno zavarovalno razmerje vse lahko sklene po različnih sklopih splošnih pogodbenih pogojev.

Pritožba je bila vročena nasprotni stranki. Ta je nanjo odgovorila in predlagala njeno zavrnitev.

Pritožba je utemeljena.

Tako iz zavarovalne police (priloga B 3), kakor iz splošnih pogojev zavarovanja pred odgovornostjo ABHP 94, na katere se polica sklicuje, izhaja, da je bilo sklenjeno zavarovanje odškodninske odgovornosti zavarovanca. Zavarovalni primer po pogodbi v obravnavani zadevi je škodni dogodek, pri katerem se udejani zavarovana nevarnost, ki ima ali lahko ima za posledico nastanek odškodninske odgovornosti, če tretji zahteva odškodnino (1. člen ABHP 94). Drugačnega pogodbenega dogovora (izvzemši dodatno zavarovanje po pogojih BRHP 94, ki pa za obravnavano zavarovalno zadevo ni neposredno relevanten) med strankami v (vsaj) pisni obliki ni bilo. Sodišče prve stopnje je gradilo na predpostavki, da so pogodbena določila jasna in da obravnavan škodni primer ni zavarovalni primer (se pravi: ni zajet z zavarovalno pogodbo). Obenem pa iz izpodbijane sodbe ne izhaja, kaj potem sploh je prednost zavarovanja.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da pisni dogovor med strankama takšnega sklepanja ne omogoča. Če je namreč predmet zavarovanja odškodninska odgovornost imetnika gostilne, potem (zgolj na podlagi veljavnih pisnih določil pogodbe) velja, da mora zavarovalnica oškodovancu povrniti škodo, če je za škodni dogodek odgovoren zavarovanec (S. K. s.p.). Takšen položaj narekuje interpretacijsko pravilo iz 1. odstavka 82. člena OZ, ki pravi, da se določila pogodbe uporabljajo tako, kot se glasijo.

Pogodbo je mogoče razlagati tudi drugače, vendar le v primerih, če sta se stranki poleg pisne pogodbe dogovorili še kaj drugega, v primeru spornih pogodbenih določil ali v primeru nejasnih pogodbenih določil, kadar gre za pogodbo po vnaprej natisnjeni vsebini. V teh primerih prideta v poštev zakonski razlagalni pravili iz 2. odstavka 82. in 83. člena OZ. V primeru spornih pogodbenih določil je treba iskati skupen namen pogodbenikov, v primeru nejasnih tipiziranih določil pa je treba slednje razlagati v korist druge (to je šibkejše) stranke.

Pogoj za takšno razlagalno pot je, da so torej pisna določila veljavne pogodbe (v konkretnem primeru: zavarovalne police in pogojev ABHP 94) sporna oziroma nejasna.

Iz izpodbijane sodbe ne izhaja, da bi sodišče pogoj spornosti ali nejasnosti ugotovilo. Pa vendar je ugotavljalo namen pogodbenikov oziroma vsebino pojma zavarovalni primer prek jezikovnega pomena pogodbenih določil ter izključilo obveznost zavarovalnice za primer, ki (potrditvah tožeče stranke, ki pa jih nasprotna stranka obrazloženo prereka) predstavlja primer odškodninske odgovornosti zavarovanca. Veljavna pogodbena določila namreč takšnega izključitvenega primera izrecno ne določajo. Sodišče se je oprlo na določila splošnih pogojev BRHP 94, ki pa niso sestavni del konkretne pogodbe. Prav zato, ker niso, je sodišče prve stopnje štelo, da je vse tisto, kar je zajeto v zavarovanju po pogodbi BRHP 94 izključeno iz zavarovanja po pogojih ABHP 94. Za takšno ravnanje bi moralo sodišče prve stopnje poprej ugotoviti, da so posamezna določila veljavne pogodbe sporna. A tega ni storilo. Če pa bi to že ugotovilo (oziroma, če bo to ugotovilo v ponovljenem sojenju), tedaj bo moralo skupni namen pogodbenikov ugotavljati tudi upoštevaje trditveno in dokazno ponudbo tožeče stranke, česar do zdaj ni upoštevalo. Tožeča stranka je na naroku 20.4.2010 podala trditveno in dokazno gradivo glede „smisla sklenitve zavarovalne pogodbe“.

Pritožba torej utemeljeno opozarja na to, da sodišče materialnopravne podlage o razlagi pogodbenih določil (82. in 83. člen OZ) ni uporabilo pravilno (ni jih uporabilo celostno in dosledno – kot je obrazloženo zgoraj), zaradi česar je ostalo dejansko stanje nepopolno ugotovljeno. Ker je sodišče zahtevek zavrnilo že zato, ker naj obravnavan škodni dogodek ne bi predstavljal zavarovalnega primera, je ostalo neizčrpano tudi vprašanje, ali je sploh podana odškodninska odgovornost zavarovanca.

V ponovljenem postopku se bo moralo sodišče prve stopnje torej ukvarjati najprej s tem, ali so posamezna pogodbena določila nejasna oziroma sporna, ob pritrdilnem odgovoru bo moralo nato pogodbeno vsebino razlagati s pomočjo 2. odstavka 82. člena in 83. člena OZ ter, v kolikor bo ugotovilo, da je na abstraktni ravni podan zavarovalni primer, nato ugotavljati, ali je podan tudi v konkretnem primeru (z drugimi besedami: ugotavljati, ali je sploh podana odškodninska odgovornost zavarovanca).

Iz doslej povedanega je razvidno, da je zaradi nepravilne uporabe materialnega prava ostalo dejansko stanje nepopolno ugotovljeno. Na podlagi pooblastila iz 355. člena ZPP je zato pritožbeno sodišče pritožbi ugodilo ter izpodbijano sodbo razveljavilo. Zadevo je vrnilo sodišču prve stopnje v ponovljen postopek, saj bi z razpisom pritožbene obravnave strankam odvzelo možnost ustavno zagotovljenega dvostopenjskega sojenja.

(1) Obligacijski zakonik (Ur. l. RS, št. 83/2001 in nadaljnji).