Jedro

Predmet vrnitve v last denacionalizacijskemu upravičencu ne more biti nepremičnina, ki je z dnem uvedbe stečajnega postopka v podjetju zavezanca in še pred izdajo prvostopne denacionalizacijske odločbe postala del stečajne mase.

Izrek

Tožbi se ugodi in se odločba Ministrstva za okolje in prostor z dne 1.12.1993 odpravi.

Obrazložitev

Tožena stranka je z izpodbijano odločbo zavrnila pritožbo tožeče stranke zoper odločbo Sekretariata za stanovanjske zadeve občine z dne 7.6.1993, s katero je navedeni prvostopni upravni organ odločil, da je tožeča stranka dolžna po pravnomočnosti te odločbe izročiti denacionalizacijskemu upravičencu Župni cerkvi v ... v last stavbišče s hišo v izmeri 177 m2, barako v izmeri 16 m2 in dvorišče v izmeri 94 m2, stoječe na parceli št. 46/2, vl. št. 790. V obrazložitvi izpodbijane odločbe je tožena stranka v zvezi s pritožbenim ugovorom tožeče stranke, da navedeno premoženje ne more biti predmet denacionalizacije, ker je z uvedbo stečajnega postopka prešlo v stečajno maso, sprejela stališče, da uvedba stečajnega postopka zoper denacionalizacijskega zavezanca ne more biti ovira za vrnitev tega premoženja v last denacionalizacijskemu upravičencu. Meni, da nepremičnine, ki so predmet denacionalizacije, ne sodijo v stečajno maso, kar utemeljuje z določbo 88. člena zakona o denacionalizaciji (ZDen, Ur. l. RS, št. 27/91 in 31/93), ki določa moratorij za vse premoženje, za katero po določbah ZDEN obstaja dolžnost vrnitve. Navedeno stališče utemeljuje tudi z določbo 1. odstavka 6. člena ZDen, po kateri se splošni premoženjski oziroma odškodninski predpisi glede zadev, ki jih ureja ZDen, uporabljajo le, če niso v nasprotju z določbami ZDen. Meni, da je zakon o prisilni poravnavi, stečaju in likvidaciji, ki prepoveduje kakršnokoli razpolaganje s premoženjem pred poplačilom stečajnih upnikov, v nasprotju z ZDen. Zato se tožeča stranka nanj neutemeljeno sklicuje. Navaja še, da uvedba stečajnega postopka ne predstavlja ovire za vrnitev po določbi 19. člena ZDen. Tožeča stranka s tožbo izpodbija navedeno odločbo. Ne strinja se s stališčem tožene stranke v izpodbijani odločbi. Meni, da je z uvedbo stečajnega postopka dne 16.5.1993 celotno premoženje tožeče stranke prešlo v stečajno maso, ki je po določbah zakona o prisilni poravnavi, stečaju in likvidaciji namenjena poplačilu upnikov. Stečajna masa se je oblikovala pred izdajo denacionalizacijske odločbe. Zato je napačno stališče tožene stranke, da premoženje, ki je predmet denacionalizacije, ne gre v stečajno maso. Tako stališče bi imelo za posledico poseg v pridobljene pravice upnikov, da se poplačajo iz stečajne mase in neupravičeno zmanjšanje le te, torej oškodovanje upnikov, kar je nesprejemljivo, upoštevaje določbo ZDen, po kateri je upravičenec, če mu nepremičnine ni mogoče vrniti v last, upravičen do odškodnine. Predlaga, da sodišče tožbi ugodi in izpodbijano odločbo odpravi.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri izpodbijani odločbi in predlaga, da sodišče tožbo zavrne kot neutemeljeno.

Tožba je utemeljena.

Sodišče se strinja s tožbenim ugovorom, da je stališče tožene stranke v izpodbijani odločbi napačno. Tudi po presoji sodišča predmet vrnitve v last denacionalizacijskemu upravičencu ne more biti nepremičnina, ki je z dnem uvedbe stečajnega postopka v podjetju zavezanca in še pred izdajo prvostopne denacionalizacijske odločbe postala del stečajne mase. Po določbi 1. odstavka 18. člena ZDen nepremičnin ni mogoče vrniti v naravi, če so podane ovire, ki jih določa ZDen ali kakšen drug zakon. V tem primeru predstavlja oviro za vrnitev nepremičnine v last denacionalizacijskemu upravičencu uvedba stečajnega postopka po določbah zakona o prisilni poravnavi, stečaju in likvidaciji (ZPPSL, Ur. l. SFRJ, št. 84/89). Po navedenem zakonu pravne posledice stečajnega postopka nastanejo z dnem, ko je oklic o začetku nabit na oglasno desko sodišča in ena od posledic je oblikovanje stečajne mase, v katero gre vse premoženje, ki ga ima stečajni dolžnik ob začetku stečajnega postopka in zato z dnem uvedbe stečajnega postopka, s tem premoženjem ni več dopustno prosto razpolaganje.

Če bo upravni organ v ponovnem postopku ugotovil, da drži ugovor tožeče stranke, da je bil stečaj uveden dne 16.5.1993, torej pred izdajo denacionalizacijske odločbe (7.6.1993), bo pri odločanju o stvari vezan na navedeno stališče tega sodišča. Sodišče je zato moralo tožbi ugoditi in izpodbijano odločbo odpraviti na podlagi 2. odstavka 42. člena zakona o upravnih sporih (ZUS). ZPPSL in ZUS, je sodišče uporabilo kot republiška predpisa, skladno z določbo 1. odstavka 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Ur. l. RS, št. 1/91-I in 45/I/94).