Jedro

Izostanek z dela, za katerega delavec nima odobritve delodajalca, predstavlja utemeljen razlog za podajo izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi po 2. alineji prvega odstavka 110. člena ZDR-1. Prihajanje na delo je namreč predpogoj, da se delo sploh lahko opravlja, opravljanje dela pa je temeljna dolžnost delavca v delovnem razmerju (33. člen ZDR-1).

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

II. Tožeča stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek za ugotovitev, da je izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 12. 6. 2015 nezakonita in se razveljavi ter da delovno razmerje tožnika pri toženi stranki traja do izdaje sodbe sodišča prve stopnje. Nadalje je zavrnilo tožbeni zahtevek, da je tožena stranka dolžna tožniku do prenehanja veljavnosti pogodbe o zaposlitvi izplačati vse prejemke, do katerih bi bil upravičen na podlagi pogodbe o zaposlitvi z dne 28. 10. 2014, ter v zvezi s temi prejemki obračunati in plačati vse obvezne dajatve. Zavrnilo je tudi tožbeni zahtevek, da je tožena stranka dolžna tožniku izplačati denarno povračilo v znesku 8.230,00 EUR (I. točka izreka sodbe). Odločilo je, da vsaka stranka krije svoje stroške postopka (II. točka izreka sodbe).

2. Zoper navedeno sodbo (razen zoper odločitev v II. točki izreka sodbe, da tožena stranka sama krije svoje stroške postopka, saj za pritožbo zoper to odločitev nima pravnega interesa) se pravočasno pritožuje tožnik iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/99 in nadalj.). Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijani del sodbe spremeni tako, da tožbenim zahtevkom ugodi, oziroma podrejeno, da izpodbijani del sodbe razveljavi in zadevo v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. V pritožbi navaja, da so vse zaslišane priče zaposlene pri toženi stranki, zato njihove izpovedi niso verodostojne. Poleg tega listinska dokumentacija v spisu dokazuje, da je bil način prijave dopusta pri toženi stranki drugačen od načina, o katerem so izpovedali direktor tožene stranke in zaslišane priče. Ne drži, da noben delavec tožene stranke ni nikoli nastopil dopusta brez predhodno odobrene prijave dopusta, saj listine v prilogah spisa dokazujejo, da so se obrazci za prijavo dopusta pri toženi stranki pogosto izpolnjevali za nazaj. S sklicevanjem na obrazec, s katerim je bil dopust odobren delavcu A.A., uveljavlja zmotnost ugotovitev sodišča glede ustaljenega načina prijave dopusta pri toženi stranki. Opozarja, da je tožena stranka v zvezi s tem nenehno spreminjala svojo trditveno podlago in jo prilagajala potrebam dokaznega postopka. Izpostavlja, da mu tožena stranka pred spornim dogodkom ni nikoli očitala nepravilnosti pri prijavi dopusta. Uveljavlja nasprotje med izpovedjo priče B.B., da dopust vedno prijavi na predpisanem obrazcu, in vsebino elektronskega sporočila C.C. z dne 19. 8. 2015. Ne drži, da je moral biti v prijavi dopusta vedno naveden delavec, ki bo nadomeščal odsotnega delavca, ter da je dopust vedno osebno prijavil delavec, ki je dopust koristil. Uveljavlja protispisnost ugotovitve sodišča, da iz izvedenih dokazov ne izhaja, da bi še kdo poleg tožnika dopust koristil brez pisne odobritve tožene stranke. Ne strinja se z dokazno oceno elektronskega sporočila D.D. z dne 15. 5. 2015, saj to sporočilo v primeru, da nihče od delavcev v tednu od 18. 5. 2015 do 22. 5. 2015 s toženo stranko ne bi bil dogovorjen o izrabi dopusta, ne bi imelo nikakršnega pomena. Navaja, da je pri prijavi dopusta upošteval dejstvo, da ima tožena stranka 22. 5. 2015 dan odprtih vrat in izpostavlja izpoved B.B., da sta se za sporno obdobje dogovorila o zamenjavi na delu. Sodišču očita, da se ni opredelilo do njegovih navedb glede sosledja dogodkov, čeprav tudi to po njegovem mnenju dokazuje, da se je s toženo stranko dogovoril o izrabi spornega dopusta. V nasprotnem primeru se namreč 22. 5. 2015 ne bi vrnil na delo. Navaja, da iz nobenega dokaza ne izhaja, da so si ga sodelavci 15. 5. 2015 zvečer prizadevali priklicati preko telefona, izraba dopusta v tednu od 18. 5. 2015 do 22. 5. 2015 pa je bila prepovedana šele v elektronskem sporočilu D.D., ki ga ni prejel. Poleg tega je bilo to elektronsko sporočilo poslano v času, ko je že nastopil dopust. Po njegovem mnenju objava prostega delovnega mesta dokazuje, da je bila odločitev o podaji izpodbijane izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi sprejeta že pred njegovo vrnitvijo z dopusta. Opozarja, da se tabele, ki jih je v zvezi s prijavami dopusta sodišču predložila tožena stranka, ne nanašajo na relevantno obdobje. Ne strinja se z zaključkom sodišča, da nadaljevanje delovnega razmerja do izteka odpovednega roka ni bilo mogoče. Sodišču očita, da je obstoj tega pogoja za zakonitost izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi ugotavljalo brez vsakršnih dokazov, svojo odločitev pa utemeljilo na okoliščini, ki je tožena stranka ni zatrjevala. Po njegovem mnenju dejstvo, da je direktor tožene stranke ocenil, da z njim ni več mogoče sodelovati, še ne pomeni, da je bila izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi podana iz utemeljenega razloga. Po zagovoru je res zaprosil za izrabo preostanka letnega dopusta, vendar to ne more vplivati na ugotovitve v zvezi s tem, ali je bilo nadaljevanje delovnega razmerja mogoče do izteka odpovednega roka. Izpostavlja, da je vse do zagovora normalno opravljal delo pri toženi stranki, dejstvo, da mu tožena stranka opravljanja dela v tem času ni prepovedala, pa kaže na to, da izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi ni bila podana iz utemeljenega razloga. Priglaša pritožbene stroške.

3. Tožena stranka je podala odgovor na pritožbo tožnika, v katerem prereka njegove pritožbene navedbe, predlaga zavrnitev pritožbe in potrditev izpodbijanega dela sodbe sodišča prve stopnje.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje v mejah pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z določbo drugega odstavka 350. člena ZPP po uradni dolžnosti pazilo na absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo tistih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, ki jih uveljavlja pritožba, niti tistih, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti.

6. Tožnik v pritožbi sodišču prve stopnje očita obstoj absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Protispisnost je kršitev, ki je podana le v primeru, ko je o odločilnih dejstvih nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini listin, zapisnikov o izvedbi dokazov ali prepisov zvočnih posnetkov, in med samimi temi listinami, zapisniki oziroma prepisi, tožnik pa takšnega nasprotja v pritožbi ne zatrjuje. V zvezi s tem namreč le pavšalno uveljavlja obstoj nasprotja med ugotovitvijo, da noben delavec tožene stranke ni nikoli nastopil dopusta brez predhodne pisne odobritve s strani nadrejenega delavca, in vsebino listinske dokumentacije v prilogah spisa. S temi navedbami po vsebini v resnici nasprotuje dokazni oceni sodišča prve stopnje, zato pritožbeni očitek grajane protispisnosti ni utemeljen.

7. Po presoji pritožbenega sodišča je sodišče prve stopnje glede vseh odločilnih dejstev pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje, na tako ugotovljeno dejansko stanje pa je tudi pravilno uporabilo materialno pravo.

8. Sodišče prve stopnje je v tem individualnem delovnem sporu presojalo zakonitost izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, ki jo je tožena stranka podala tožniku zaradi naklepoma ali iz hude malomarnosti storjene hujše kršitve pogodbene ali druge obveznosti iz delovnega razmerja (odpovedni razlog po 2. alineji prvega odstavka 110. člena Zakona o delovnih razmerjih - ZDR-1; Ur. l. RS, št. 21/2013 in nadalj.). Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da je bil tožnik pri toženi stranki zaposlen na podlagi pogodbe o zaposlitvi z dne 28. 10. 2014 za nedoločen čas na delovnem mestu koordinator poprodaje. Pritožbeno sodišče pritrjuje sodišču prve stopnje, da je tožena stranka postopek izpodbijane izredne odpovedi izpeljala postopkovno pravilno, tj. na način, ki je predpisan z določbami od 85. do 88. člena ZDR-1. Tožniku je 25. 5. 2015 vročila vabilo na zagovor in pisno obdolžitev v postopku pred izredno odpovedjo pogodbe o zaposlitvi z istega dne. Zagovor je bil izveden 29. 5. 2015, temu pa je 12. 6. 2015 sledila izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi. Delovno razmerje tožnika pri toženi stranki je prenehalo 13. 6. 2015. 9. Po pravilni ugotovitvi sodišča prve stopnje je tožena stranka tožniku v izpodbijani izredni odpovedi očitala, da je v času od 18. 5. 2015 do vključno 21. 5. 2015 koristil dopust brez odobritve nadrejenega delavca (D.D.), čeprav je bilo vsem delavcem na sestanku 7. 4. 2015 izrecno rečeno, da izraba dopusta v tednu od 18. 5. 2015 do 22. 5. 2015 ni mogoča. V postopku na prvi stopnji med strankama ni bilo sporno, da je bil tožnik od 18. 5. 2015 do 21. 5. 2015 odsoten z dela, sporno pa je bilo, ali je bila tožniku izraba dopusta v teh dneh odobrena, ali ne.

10. Pritožba neutemeljeno uveljavlja neverodostojnost izpovedi pri toženi stranki zaposlenih prič z navedbami o njihovi ekonomski odvisnosti od tožene stranke. Sicer drži, da so priče D.D., C.C., B.B., E.E. in F.F. še vedno zaposlene pri toženi stranki, vendar le na podlagi te okoliščine ni mogoče zaključiti, da njihove izpovedi nimajo dokazne vrednosti. Priče so pred sodiščem dolžne govoriti resnico (drugi odstavek 238. člen ZPP), sodišče prve stopnje pa se je o verodostojnosti njihovih izpovedi lahko prepričalo z neposrednim vtisom na glavni obravnavi. Ker je v obrazložitvi izpodbijane sodbe prepričljivo pojasnilo, zakaj je glede odločilnih dejstev verjelo (skladnim) izpovedim delavcev tožene stranke, in ne tožniku, pritožbeno sodišče v pravilnost dokazne ocene sodišča prve stopnje ne dvomi, ker za to ni utemeljenega razloga.

11. Neutemeljeno je tudi pritožbeno zatrjevanje nasprotja med izpovedmi zaslišanih prič in direktorja tožene stranke glede ustaljenega načina prijave dopusta pri toženi stranki in vsebino listin v prilogah spisa. Tožnik se v zvezi s tem v pritožbi sklicuje na obrazec, s katerim je bil dopust odobren delavcu A.A. (B17), vendar je imel navedbe v tej smeri možnost podati že v postopku na prvi stopnji, pa tega ni storil. Te pritožbene navedbe zato predstavljajo nedovoljeno pritožbeno novoto in jih pritožbeno sodišče pri odločitvi ne sme upoštevati (prvi odstavek 337. člena ZPP). Neutemeljeno je tudi tožnikovo pritožbeno uveljavljanje, da mu tožena stranka pred spornim dogodkom ni nikoli očitala kakršnih koli nepravilnosti pri prijavi oziroma izrabi letnega dopusta. Za odločitev v obravnavni zadevi namreč ni pomembno, ali je tožnik sicer vedno pravilno prijavljal svoj dopust, temveč le, ali je pravilno prijavil dopust za obdobje, na katerega se nanaša očitek v izpodbijani izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi.

12. Po navedbah tožnika je bil ustaljen način prijave dopusta pri toženi stranki takšen, da je lahko delavec dopust napovedal tudi le en dan pred njegovim nastopom, pri čemer ni bilo potrebno, da je bila prijava dopusta takrat že podpisana s strani nadrejenega delavca. Sodišče prve stopnje je te navedbe zavrnilo kot neutemeljene, saj je na podlagi izvedenih dokazov ugotovilo, da je bil ustaljen način prijave dopusta pri toženi stranki drugačen od tistega, ki ga je zatrjeval tožnik. Delavec se je moral najprej z enim od svojih sodelavcev dogovoriti za zamenjavo, nato je vložil zahtevo oziroma prijavo dopusta nadrejenemu delavcu, šele po odobritvi te prijave pa je lahko nastopil z izrabo dopusta. Pritožbeno sodišče v pravilnost ugotovitev v zvezi s tem nima pomislekov, saj jih potrjujejo skladne izpovedi zakonitega zastopnika tožene stranke in prič D.D., C.C., B.B., E.E. in F.F. Pritožba zato neutemeljeno navaja, da so se obrazci za prijavo dopusta pri toženi stranki pogosto izpolnjevali naknadno (torej ko je delavec že nastopil z dopustom). Pravilnosti ugotovitev sodišča prve stopnje glede ustaljenega načina prijave dopusta pri toženi stranki ne omaja niti vsebina elektronskega sporočila z dne 19. 8. 2015 (B11), na katerega se sklicuje pritožba. Iz tega sporočila sicer res izhaja, da je za odobritev dopusta v imenu delavca B.B. zaprosila poslovna sekretarka C.C., vendar tožena stranka v izpodbijani izredni odpovedi tožniku ni očitala, da ni osebno prijavil dopusta ali da pri tem ni navedel delavca, ki ga bo nadomeščal. Očitala mu je, da dopusta sploh ni prijavil in da je sporni dopust nastopil brez njene odobritve. Tudi po presoji pritožbenega je tožena stranka ta očitek v tem individualnem delovnem sporu dokazala. Tožnik v postopku na prvi stopnji niti ni zatrjeval, da mu je D.D. odobril (podpisal) prijavo dopusta za dneve od 18. 5. 2015 do 21. 5. 2015, sodišče prve stopnje pa je kot verodostojno ocenilo izpoved D.D., da tožniku dopusta v tem tednu ni nikoli (niti ustno) odobril. Neutemeljeno je tudi tožnikovo pritožbeno uveljavljanje, da mu je B.B. obljubil, da ga bo v tednu od 18. 5. 2015 do 22. 5. 2015 zamenjal na delu. To namreč ne vpliva na dejstvo, da tožniku sporni dopust s strani za to pristojnega delavca ni bil odobren.

13. Pritožbeno sodišče ne dvomi v pravilnost dejanske ugotovitve, da je tožena stranka na sestanku v aprilu 2015 vse svoje delavce (torej tudi tožnika) obvestila, da bo 22. 5. 2015 organizirala dan odprtih vrat in da zato nihče v tednu od 18. 5. 2015 do 22. 5. 2015 ne sme koristiti letnega dopusta. Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da je samo tožnik razumel, da mora biti v navedenem tednu na delovnem mestu prisoten le 22. 5. 2015, saj so ostali zaposleni vedeli, da tožena stranka obvezno prisotnost delavcev na delu zahteva vse dni od 18. 5. 2015 do 22. 5. 2015 (izpovedi zakonitega zastopnika tožene stranke in prič D.D., C.C. in B.B.). Pritožbeno sodišče se strinja z ugotovitvijo sodišča prve stopnje, da je bil tožnik ob nastopu spornega dopusta seznanjen z dejstvom, da izraba dopusta v tednu od 18. 5. 2015 do 22. 5. 2015 ni dovoljena oziroma da je prepovedana. To namreč potrjuje tudi izpoved tožnikovega sodelavca B.B., da je tožnika 14. 5. 2015 izrecno opozoril, da izraba dopusta v naslednjem tednu ni mogoča. Pritožbena navedba, da je bila izraba dopusta v tednu od 18. 5. 2015 do 22. 5. 2015 prepovedana šele z elektronskim sporočilom D.D., je zato neutemeljena.

14. Glede omenjenega elektronskega sporočila je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je D.D. z njim delavce tožene stranke v petek zvečer dne 15. 5. 2015 opomnil, da 22. 5. 2015 organizirajo dan odprtih vrat in da, glede na to, da jih v naslednjem tednu čaka še veliko dela, v dneh od 18. 5. 2015 do 22. 5. 2015 ni mogoče koristiti letnega dopusta. Tožnik v pritožbi uveljavlja, da vsebina tega sporočila potrjuje njegove navedbe, da je bil s toženo stranko dogovorjen o izrabi spornega dopusta, vendar se pritožbeno sodišče s tem ne strinja. Po pravilni ugotovitvi sodišča prve stopnje je namreč D.D. omenjeno elektronsko sporočilo poslal zato, ker je izvedel, da namerava tožnik v prihodnjem tednu koristiti letni dopust in ga je želel od tega (neodobrenega) ravnanja odvrniti.

15. Tožnik v pritožbi nadalje zatrjuje, da se v primeru, če s toženo stranko v resnici ne bi bil dogovorjen o izrabi spornega dopusta, 22. 5. 2015 ne bi vrnil na delo. Sodišču prve stopnje očita, da se do njegovih navedb v zvezi s tem ni opredelilo, vendar ta pritožbeni očitek ni utemeljen. Sodišče prve stopnje se namreč v obrazložitvi sodbe ni dolžno opredeljevati do vseh strankinih navedb, temveč le do tistih, ki so za odločitev v zadevi bistvenega pomena. Dejstvo, da se je tožnik (po neupravičeni odsotnosti z dela) 22. 5. 2015 vrnil na delovno mesto, pa po prepričanju pritožbenega sodišča za odločitev ni pravno pomembno.

16. Tožnik nadalje v pritožbi uveljavlja, da je bila odločitev o podaji izredne odpovedi sprejeta že pred njegovo vrnitvijo na delo, saj je tožena stranka že prvi dan njegove odsotnosti objavila prosto delovno mesto. Čeprav je po ugotovitvi sodišča prve stopnje tožena stranka na spletnem portalu racunovodja.com 19. 5. 2015 res objavila prosto delovno mesto prodajalec rezervnih delov, tudi po presoji pritožbenega sodišča to ne vpliva na zakonitost izpodbijane izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Pritožbene navedbe v zvezi s tem so zato prav tako neutemeljene.

17. Po presoji sodišča prve stopnje dejstvo, da je tožnik ignoriral elektronsko sporočilo D.D. z dne 15. 5. 2015 in klice svojih sodelavcev tako na službeno kot na zasebno telefonsko številko, dokazuje, da je v zvezi z očitano kršitvijo ravnal najmanj s hudo malomarnostjo. Tožnik v pritožbi neutemeljeno uveljavlja, da iz nobenega izvedenega dokaza ne izhaja, da so si sodelavci v času pred oziroma med njegovo odsotnostjo z dela prizadevali, da bi ga priklicali preko telefona. To namreč potrjujejo izpovedi direktorja tožene stranke in prič D.D., B.B., C.C. in E.E. 18. Pravilno je stališče sodišča prve stopnje, da izostanek z dela, za katerega delavec nima odobritve delodajalca, predstavlja utemeljen razlog za podajo izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Prihajanje na delo je namreč predpogoj, da se delo sploh lahko opravlja, opravljanje dela pa je temeljna dolžnost delavca v delovnem razmerju (33. člen ZDR-1). Tožnik se je s samovoljnim ravnanjem izkazal kot nezanesljiv delavec, izraba dopusta brez dovoljenja delodajalca v času, ko je tožena stranka to izrecno prepovedala, pa tudi po presoji pritožbenega sodišča predstavlja hujšo kršitev pogodbenih in drugih obveznosti iz delovnega razmerja. Tožnik v pritožbi neutemeljeno izpostavlja, da mu tožena stranka med postopkom izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi ni prepovedala opravljanja dela, saj to ni okoliščina, ki bi vplivala na njeno zakonitost. Prepoved opravljanja dela že ob uvedbi postopka ali med trajanjem postopka izredne odpovedi v primeru ugotovljene hujše kršitve, ki je bila storjena naklepno ali iz hude malomarnosti (tretji odstavek 110. člena ZDR-1), je namreč delodajalčeva pravica in ne dolžnost. Poleg tega je tožnik že prvi dan po opravljenem zagovoru zaprosil za izrabo dopusta, ki je trajal vse do njegovega prenehanja delovnega razmerja pri toženi stranki, s tem pa je bil namen, ki bi ga tožena stranka lahko dosegla s prepovedjo opravljanja dela, že dosežen.

19. Pritožbeno sodišče soglaša tudi s presojo sodišča prve stopnje, da je bil v obravnavni zadevi izpolnjen pogoj iz prvega odstavka 109. člena ZDR-1, tj. da ob upoštevanju vseh okoliščin in interesov obeh pogodbenih strank ni bilo mogoče nadaljevati delovnega razmerja niti do izteka odpovednega roka. Ne drži, da sodišče prve stopnje v zvezi s tem ni izvajalo nobenih dokazov ter da je obstoj tega pogoja utemeljilo le z okoliščino, da je tožnik takoj po izvedenem zagovoru v postopku izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi nastopil z izrabo (preostalega) letnega dopusta. Sodišče prve stopnje je v 20. točki obrazložitve izpodbijane sodbe sicer res navedlo, da je glede na to, da je tožnik že prvi dan po opravljenem zagovoru zaprosil za izrabo dopusta, očitno tudi sam štel kot neprimerno, da se v času postopka izredne odpovedi nahaja v delovnem okolju tožene stranke. Vendar pa je nezmožnost nadaljevanja delovnega razmerja do izteka odpovednega roka utemeljilo tudi z navedbo, da je direktor tožene stranke neupravičeno izrabo letnega dopusta štel kot bistveno kršitev delovnih obveznosti, zaradi česar s tožnikom ni več mogel sodelovati (izpoved direktorja tožene stranke).

20. Ker je odločitev o zavrnitvi tožbenih zahtevkov pravilna, se tožnik neutemeljeno pritožuje zoper odločitev v II. točki izreka sodbe, da sam krije svoje stroške postopka. Ta odločitev je namreč v skladu z načelom pravdnega uspeha iz 154. člena ZPP.

21. Ostale pritožbene navedbe za odločitev v obravnavanem sporu niso odločilnega pomena, zato se pritožbeno sodišče do njih ni opredeljevalo (prvi odstavek 360. člena ZPP). Ker niso podani s pritožbo uveljavljeni razlogi, kot tudi ne razlogi, na katere se pazi po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje (353. člen).

22. Odločitev o pritožbenih stroških temelji na prvem odstavku 165. člena ZPP. Tožnik s pritožbo ni uspel, zato v skladu s prvim odstavkom 154. člena ZPP sam krije svoje pritožbene stroške. Tožena stranka stroškov odgovora na pritožbo ni priglasila.