Jedro

Od sprejema novele ZDR-A dalje razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi zaradi nesposobnosti predstavlja neizpolnjevanje pogojev, določenih v drugem predpisu, izdanem na podlagi zakona, sodišče prve stopnje pa je zavzelo pravilno stališče, da je kot takšna predpisa mogoče šteti tudi Aneks h Kolektivni pogodbi za dejavnost vzgoje in izobraževanja v RS in akt o sistemizaciji tožene stranke, ki sta za zasedbo delovnega mesta poslovni sekretar VI predpisovala oziroma, določala VI. stopnjo izobrazbe.

Izrecen dogovor v pogodbi o zaposlitvi o tem, da neizpolnitev obveznosti pridobitve ustrezne izobrazbe pomeni obstoj odpovednega razloga zaradi nesposobnosti, dokazuje, da je neizpolnjevanje izobrazbenega pogoja onemogočalo nadaljevanje dela pod pogoji iz sklenjene pogodbe o zaposlitvi.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

II. Tožeča stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek za ugotovitev nezakonitosti redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 18. 1. 2017, za sodno razvezo pogodbe o zaposlitvi in za plačilo denarnega povračila (I. točka izreka sodbe). Odločilo je, da vsaka stranka krije svoje stroške postopka (II. točka izreka sodbe).

2. Zoper sodbo, razen zoper odločitev v II. točki izreka, da tožena stranka sama krije svoje stroške postopka, se pritožuje tožnica zaradi vseh pritožbenih razlogov. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijani del sodbe spremeni tako, da tožbenemu zahtevku ugodi, oziroma izpodbijani del sodbe razveljavi in zadevo v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. V pritožbi nasprotuje presoji sodišča, da se akt o sistemizaciji delovnih mest, s katerim je tožena stranka več let po sklenitvi delovnega razmerja s tožnico določila strožji pogoj za zasedbo njenega delovnega mesta, šteje kot "drug predpis, izdan na podlagi zakona" v smislu določbe 2. alineje prvega odstavka 89. člena ZDR-1. To bi vodilo do nepravičnih situacij, kot je obravnavana, da bi lahko delodajalec za delovno mesto, za katero je delavec ob zaposlitvi izpolnjeval vse pogoje, enostransko predpisal strožje zaposlitvene pogoje, kar bi bilo tudi v nasprotju z zakonskimi in konvencijskimi določili o tem, da je odpoved pogodbe o zaposlitvi skrajno sredstvo in da morajo biti razlogi za njeno podajo utemeljeni. Po tožničinem mnenju tudi kolektivne pogodbe ni mogoče šteti kot predpis v smislu 2. alineje prvega odstavka 89. člena ZDR-1, saj lahko v skladu z določbo 87. člena URS pravice in obveznosti državljanov predpisuje le zakonodajalec oziroma na podlagi njegovega pooblastila predstavniki izvršilne veje oblasti. V zvezi s tem se sklicuje na zadevo pritožbenega sodišča opr. št. Pdp 693/2005. Nasprotuje stališču sodišča, da imata splošen akt delodajalca in kolektivna pogodba naravo normativnih pravnih aktov. Meni, da bi sodišče pri odločitvi moralo upoštevati, da je pri toženi stranki organiziran sindikat in da zato tožena stranka v skladu z določbo 10. člena ZDR-1 ni imela pravice enostransko določiti pravic in obveznosti svojih delavcev. Tudi sicer pa lahko delodajalec delavcem prizna le več pravic ali določi manj obveznosti, kot jih imajo po zakonu. Uveljavlja, da je šlo v obravnavani zadevi za nedopusten in nesorazmeren poseg v dogovorjene pravice in se v zvezi s tem sklicuje na določbo 51. člena ZDR-1. Meni, da pogoj za zakonito odpoved pogodbe o zaposlitvi iz drugega odstavka 89. člena ZDR-1 ni bil izpolnjen. Kljub neizpolnjevanju pogoja višje izobrazbe bi namreč lahko brez težav še naprej uspešno opravljala delo po sklenjeni pogodbi o zaposlitvi. Vztraja, da je tožena stranka tudi za računovodje in učitelje naknadno predpisala strožje izobrazbene pogoje za opravljanje dela, vendar od teh delavcev ni zahtevala, da morajo v določenem roku pridobiti višjo izobrazbo, sicer bodo izgubili zaposlitev. Sodišče se do njenih navedb v zvezi s tem ni ustrezno opredelilo, temveč je zavzelo napačno stališče, da ne gre za primerljive kategorije delavcev. Ker gre za povsem enake položaje, je s tem kršilo njeno pravico do enakosti pred zakonom iz 14. člena URS. Upala je, da do realizacije odpovedi po izteku dogovorjenega roka ne bo prišlo. Zahtevane višje stopnje izobrazbe ni pridobila zaradi zdravstvenih in osebnih težav, poleg tega pa odločitev za šolanje pri njeni starosti ni enostavna. Tožena stranka jo je s spornim določilom v pogodbi o zaposlitvi želela prisiliti k šolanju, kar je v nasprotju s temeljnimi človekovimi pravicami. Po njenem mnenju dejstvo, da sporne pogodbe o zaposlitvi ni izpodbijala, ne more pomeniti, da je izgubila pravico do sodnega varstva. Opozarja, da so nična pogodbena določila, ki so v nasprotju z določbami o minimalnih pravicah in obveznostih delavca. Nasprotuje presoji sodišča, da je s podpisom nove pogodbe o zaposlitvi sprejela zaposlitev, za katero ni izpolnjevala pogojev. Delodajalec kot pogodbeno močnejša stranka ji je namreč vsilil v podpis novo, neugodno pogodbo o zaposlitvi. Sodišče pri odločitvi neutemeljeno ni upoštevalo, da delavci nimajo možnosti odkloniti podpisa nove pogodbe o zaposlitvi, ki jim jo ponudi delodajalec. Uveljavlja, da ZDR-1 sklenitev pogodbe o zaposlitvi s kandidatom, ki ne izpolnjuje predpisanih pogojev za opravljanje dela, dopušča le v primeru iz tretjega odstavka 22. člena ZDR-1. Tudi zato je nova pogodba o zaposlitvi delno nična in je treba šteti, da pogoj višje stopnje strokovne izobrazbe ni bil dogovorjen. Priglaša pritožbene stroške.

3. Tožena stranka je podala odgovor na pritožbo, v katerem prereka tožničine pritožbene navedbe, predlaga zavrnitev pritožbe in potrditev izpodbijanega dela sodbe.

4. Na pritožbo je odgovorila tudi stranska intervenientka na strani tožene stranke, ki prav tako prereka pritožbene navedbe tožnice, predlaga zavrnitev pritožbe in potrditev izpodbijanega dela sodbe.

5. Pritožba ni utemeljena.

6. Pritožbeno sodišče je izpodbijani del sodbe preizkusilo v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z drugim odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl.) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ter na pravilno uporabo materialnega prava. Ugotovilo je, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb postopka, ki jih uveljavlja pritožba, niti tistih, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti. Glede vseh odločilnih dejstev je pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje, na tako ugotovljeno dejansko stanje pa je tudi pravilno uporabilo materialno pravo.

7. Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da sta stranki 29. 12. 2008 sklenili pogodbo o zaposlitvi za delo na delovnem mestu Poslovni sekretar VI, iz katere med drugim izhaja, da je za zasedbo navedenega delovnega mesta predpisana stopnja izobrazbe, ki sodi v VI. tarifni razred, da je tožnica, ki tega pogoja ne izpolnjuje, dolžna v roku 8 let od podpisa pogodbe pridobiti strokovno izobrazbo VI. stopnje in da se s tem namenom napoti na izobraževanje. Stranki sta v pogodbi o zaposlitvi tudi soglašali, da se v primeru, če tožnica ustrezne izobrazbe v predpisanem roku ne pridobi, šteje, da je podan razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi zaradi nesposobnosti po 2. alineji prvega odstavka 88. člena v času sklenitve pogodbe veljavnega Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 42/02 in nasl.). Ker tožnica VI. stopnje izobrazbe do 29. 12. 2016 ni pridobila, ji je tožena stranka 18. 1. 2017 podala redno odpoved pogodbe o zaposlitvi zaradi nesposobnosti, katere zakonitost je predmet presoje v tem sporu.

8. Sodišče prve stopnje se je pri presoji utemeljenosti tožbenega zahtevka pravilno oprlo na prvi odstavek 89. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1, Ur. l. RS, št. 21/2013 in nasl.), ki v 2. alineji določa, da lahko delodajalec delavcu redno odpove pogodbo o zaposlitvi zaradi neizpolnjevanja pogojev za opravljanje dela, določenih z zakoni in drugimi predpisi, izdanimi na podlagi zakona, zaradi česar delavec ne izpolnjuje oziroma ne more izpolnjevati pogodbenih ali drugih obveznosti iz delovnega razmerja. V skladu z drugim odstavkom 89. člena ZDR-1 lahko delodajalec delavcu odpove pogodbo o zaposlitvi le v primeru, če obstaja utemeljen razlog iz prvega odstavka te določbe, ki onemogoča nadaljevanje dela pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi.

9. Sodišče prve stopnje je pravilno izpostavilo, da se v skladu z določilom 20. člena Kolektivne pogodbe za dejavnost vzgoje in izobraževanja v Republiki Sloveniji (Ur. l. RS, št. 52/94 in nasl.) posebni delovni pogoji za sklenitev delovnega razmerja za posamezno delovno mesto določijo z aktom o sistemizaciji. Po ugotovitvi sodišča prve stopnje, ki ji pritožba ne nasprotuje, je bil pogoj VI. stopnje izobrazbe za zasedbo delovnega mesta Poslovni sekretar VI med socialnimi partnerji dogovorjen v letu 2008 z Dogovorom ob podpisu Aneksa h Kolektivni pogodbi za dejavnost vzgoje in izobraževanja v Republiki Sloveniji (Ur. l. RS, št. 61/2008), s katerim je bilo tudi dogovorjeno, da mora javni uslužbenec, ki ne izpolnjuje izobrazbenih pogojev za zasedbo delovnega mesta poslovni sekretar, ustrezno izobrazbo pridobiti najkasneje v 8 letih od podpisa nove pogodbe o zaposlitvi ter da delodajalec javnega uslužbenca s tem namenom napoti na izobraževanje. Tožena stranka je pogoj VI. stopnje izobrazbe za zasedbo delovnega mesta Poslovni sekretar VI v letu 2008 (torej pred podpisom odpovedane pogodbe o zaposlitvi) določila tudi v aktu o sistemizaciji delovnih mest. 10. Ker so glede na določbo prvega odstavka 22. člena ZDR-1 pogoji za opravljanje dela lahko določeni v splošnem aktu delodajalca ‒ aktu o sistemizaciji ‒ ali predpisani s kolektivno pogodbo, pritožba neutemeljeno opozarja, da lahko v skladu z določbo 87. člena Ustave Republike Slovenije (URS, Ur. l. RS, št. 33/1991 in nasl.) pravice in obveznosti državljanov ter drugih oseb določa le državni zbor z zakonom. Neutemeljeno je tudi pritožbeno uveljavljanje, da odpovedni razlog po določbi 2. alineje prvega odstavka 89. člena ZDR-1 predstavlja le neizpolnjevanje tistih pogojev za opravljanje dela, ki so določeni v zakonu ali v izvršilnem predpisu, izdanem na podlagi zakona. Takšno je bilo sicer besedilo določbe 2. alineje prvega odstavka 88. člena prej veljavnega Zakona o delovnih razmerjih (Ur. l. RS, št. 42/02), ki pa je bilo z Zakonom o spremembah in dopolnitvah Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-A, Ur. l. RS, št. 103/2007) spremenjeno tako, da je besedno zvezo "izvršilnem predpisu" nadomestila besedna zveza "drugem predpisu". Od sprejema novele ZDR-A dalje zato razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi zaradi nesposobnosti predstavlja neizpolnjevanje pogojev, določenih v drugem predpisu, izdanem na podlagi zakona, sodišče prve stopnje pa je zavzelo pravilno stališče, da je kot takšna predpisa mogoče šteti tudi Aneks h Kolektivni pogodbi za dejavnost vzgoje in izobraževanja v RS in akt o sistemizaciji tožene stranke, ki sta za zasedbo delovnega mesta Poslovni sekretar VI predpisovala oziroma določala VI. stopnjo izobrazbe. Pritožba nasprotno neutemeljeno uveljavlja s sklicevanjem na sodbo pritožbenega sodišča opr. št. Pdp 693/2015 z dne 29. 9. 2006, saj je bila ta izdana v času pred sprejemom novele ZDR-A. 11. Po pravilni ugotovitvi sodišča prve stopnje je tožena stranka tožnici konec leta 2008 ponudila v podpis (novo) pogodbo o zaposlitvi za (drugo) delovno mesto Poslovni sekretar VI, tožnica pa je ponujeno pogodbo o zaposlitvi prostovoljno podpisala. Pritožba zato neutemeljeno uveljavlja, da naj bi tožena stranka enostransko določila pogoj višje stopnje izobrazbe za delovno mesto, ki ga je tožnica zasedala do tedaj, in na ta način nedopustno in nesorazmerno posegla v njene s pogodbo o zaposlitvi dogovorjene pravice. Ker je tožničina prejšnja pogodba o zaposlitvi s podpisom nove pogodbe 29. 12. 2008 prenehala veljati, pritožba s sklicevanjem na določbi 51. člena ZDR-1 in 110. člena ZDR-1 tudi neutemeljeno izpostavlja, da delavec ne glede na spremembo zakona, kolektivne pogodbe ali splošnega akta delodajalca, ohrani tiste pravice, ki so zanj ugodneje določene v pogodbi o zaposlitvi, da delodajalec v pravice in obveznosti svojih delavcev ne more poseči brez sodelovanja sindikata in da lahko svojim delavcem tudi sicer prizna le več pravic ali določi manj obveznosti, kot jih imajo po določbah ZDR-1. 12. Zmotno je pritožbeno stališče, da je sporno določilo o pridobitvi višje strokovne izobrazbe nično, ker naj bi tožena stranka s sklenitvijo pogodbe o zaposlitvi z dne 29. 12. 2008 kršila določbo tretjega odstavka 22. člena ZDR-1. Ta sicer res določa, da morajo biti za sklenitev pogodbe o zaposlitvi s kandidatom, ki ne izpolnjuje pogojev za opravljanje dela, izpolnjeni točno določeni pogoji, ki v obravnavani zadevi niso bili izpolnjeni, vendar iz ustaljene sodne prakse Vrhovnega sodišča RS (prim. npr. odločbi VIII Ips 238/2016 z dne 21. 3. 2017 in VIII Ips 81/2017 z dne 20. 6. 2017) izhaja, da pogodba o zaposlitvi le zato, ker jo je delodajalec sklenil z delavcem, ki ni izpolnjeval pogojev za opravljanje dela, ni neveljavna. To še posebej velja v primeru, kot je obravnavani, ko je bila pogodba o zaposlitvi za delovno mesto, za katero tožnica ni izpolnjevala predpisanih pogojev, sklenjena pod razveznim pogojem pridobitve ustrezne izobrazbe.

13. Tožnica v pritožbi neutemeljeno vztraja pri navedbah, da je pogodbo o zaposlitvi 29. 12. 2008 podpisala pod prisilo oziroma da ji je tožena stranka kot pogodbeno močnejša stranka vsilila v podpis novo neugodno pogodbo o zaposlitvi. Okoliščina, na katero opozarja pritožba, da delavci zaradi strahu pred izgubo zaposlitve v resnici nimajo možnosti odkloniti ponujene pogodbe o zaposlitvi, ne pomeni, da je tožnica novo pogodbo o zaposlitvi podpisala pod vplivom nedopustne grožnje v smislu določbe v smislu določbe 45. člena Obligacijskega zakonika (OZ, Ur. l. RS, št. 97/07 in nasl.) ali bistvene zmote v smislu določbe 46. člena OZ. Poleg tega po ugotovitvi sodišča prve stopnje, ki ji pritožba ne nasprotuje, tožnica razveljavitve sporne pogodbe o zaposlitvi v roku iz 99. člena OZ ni zahtevala. Pritožbene navedbe v zvezi s tem, da tožnica zahtevane višje stopnje izobrazbe ni pridobila zaradi zdravstvenih in osebnih težav, so zgolj pavšalne, poleg tega pa iz dejanskih ugotovitev izhaja, da tožnica vse od sklenitve pogodbe o zaposlitvi v letu 2008 dalje s toženo stranko niti ni poskušala doseči drugačnega dogovora glede obveznosti pridobitve višje izobrazbe, kot je bilo to dogovorjeno v pogodbi o zaposlitvi. Tožnica v pritožbi priznava, da z izobraževanjem ni pričela zato, ker je bila prepričana, da do realizacije odpovedi pogodbe o zaposlitvi po izteku dogovorjenega roka ne bo prišlo, vendar pa to na obstoj zakonitega razloga za odpoved pogodbe o zaposlitvi nima nobenega vpliva. Ob upoštevanju dejstva, da je tožnica sporno pogodbo o zaposlitvi podpisala prostovoljno, je neutemeljeno tudi njeno pritožbeno uveljavljanje, da je tožena stranka s poskusom prisile k izobraževanju posegla v njene temeljne človekove pravice.

14. Sodišče prve stopnje je utemeljeno zavrnilo tožničine navedbe o tem, da v obravnavani zadevi ni bil izpolnjen pogoj iz drugega odstavka 89. člena ZDR-1, češ da je lahko kljub nižji stopnji izobrazbe od zahtevane brez težav uspešno opravljala svoje delo. V zvezi s tem je zavzelo pravilno stališče, da izrecen dogovor v pogodbi o zaposlitvi o tem, da neizpolnitev obveznosti pridobitve ustrezne izobrazbe pomeni obstoj odpovednega razloga zaradi nesposobnosti, dokazuje, da je neizpolnjevanje izobrazbenega pogoja onemogočalo nadaljevanje dela pod pogoji iz sklenjene pogodbe o zaposlitvi.

15. Sodišče prve stopnje je na tožničine navedbe o tem, da jo je tožena stranka pri določitvi pogoja višje izobrazbe neenako (strožje) obravnavala v primerjavi z delavci, zaposlenimi na delovnih mestih računovodja in učitelj, odgovorilo v 11. točki obrazložitve sodbe, zato pritožba neutemeljeno uveljavlja nasprotno. Pritožbeno sodišče pritrjuje presoji sodišča prve stopnje, da to, kako je tožena stranka urejala razmerja z delavci, zaposlenimi na drugih delovnih mestih, za odločitev v zadevi ni pomembno, in da bi bile pravno upoštevne lahko le navedbe o neenakopravni obravnavi v primerjavi s primerljivimi delavci (tj. delavci zaposlenimi na delovnem mestu Poslovni sekretar VI), ki pa jih tožnica ni podala. Glede na navedeno tožnica v pritožbi tudi neutemeljeno uveljavlja kršitev pravice do enakosti pred zakonom iz 14. člena URS.

16. V skladu z vsem navedenim je sodišče prve stopnje tožbeni zahtevek za ugotovitev nezakonitosti redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 18. 1. 2017, za sodno razvezo pogodbe o zaposlitvi in za plačilo denarnega povračila, utemeljeno zavrnilo. Ker niso podani niti uveljavljeni pritožbeni razlogi, niti razlogi, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

17. Tožnica s pritožbo ni uspela, zato sama krije svoje stroške pritožbenega postopka (154. in 165. člen ZPP).