Jedro

Ker se vtoževani stroški nanašajo na vzdrževanje štirih različnih cestnih križanj z železniško progo, imajo zahtevki tožeče stranke različno dejansko podlago. Za dovoljenost revizije je zato odločilna vrednost vsakega od njih posebej.

Izrek

Revizija se zavrže. Tožena stranka krije sama svoje stroške revizijskega postopka.

Obrazložitev

1. Obravnavani postopek se je pred sodiščem prve stopnje končal pred uveljavitvijo Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o pravdnem postopku - ZPP-D (Uradni list RS, št. 45/2008). Zato se po drugem odstavku njegovega 130. člena nadaljuje po dosedanjih določbah Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Uradni list RS, št. 73/2007 - uradno prečiščeno besedilo).

2. Po določbi 490. člena ZPP revizija v gospodarskih sporih ni dovoljena, če vrednost spornega predmeta glede izpodbijanega dela pravnomočne sodbe ne presega 20.864,63 EUR (prej 5,000.000,00 SIT).(1) V primeru objektivne kumulacije zahtevkov se za ugotovitev pravice do revizije uporabijo pravila 41. člena ZPP. Uvrščena so namreč v poglavje "ugotovitev vrednosti spornega predmeta" in vsebinsko dopolnjujejo 39. člen ZPP kot temeljno pravilo tega poglavja, ki se uporablja tudi za ugotovitev pravice do revizije.(2) Če uveljavlja tožeča stranka v tožbi zoper isto toženo stranko več zahtevkov, ki se opirajo na isto dejansko in pravno podlago, je za dovoljenost revizije odločilen seštevek vrednosti vseh zahtevkov (prvi odstavek 41. člena ZPP). Če imajo tožbeni zahtevki različno dejansko ali različno pravno podlago, pa je za dovoljenost revizije odločilna vrednost vsakega posameznega zahtevka (drugi odstavek 41. člena ZPP).

3. V obravnavani zadevi je bilo toženi stranki pravnomočno naloženo plačilo stroškov vzdrževanja cestnoprometne signalizacije in prometne opreme na nivojskih križanjih občinskih cest z železniškimi progami v letu 2003. Stroški se nanašajo na vzdrževanje štirih različnih cestnih križanj z železniško progo (kopija predračuna s pregledom vtoževanih stroškov po posameznih prehodih je priloga B 2 v spisu), kar pomeni, da so imeli zahtevki tožeče stranke različno dejansko podlago. Za dovoljenost revizije, ki jo je proti sodbi sodišča druge stopnje vložila tožena stranka, je zato odločilna vrednost vsakega od njih posebej, pri čemer se kot vrednost spornega predmeta vzame samo vrednost glavnega zahtevka (39. člen ZPP).

4. Vrhovno sodišče ugotavlja, da nobeden od zahtevkov tožeče stranke ne presega 20.864,63 EUR. Najvišji je zahtevek za plačilo stroškov vzdrževanja prehoda z oznako Cpr Ruše 1 v višini 1,911.535,93 SIT (sedaj 7.976,70 EUR). To pomeni, da revizija ni dovoljena (490. člen ZPP) in da jo je treba na podlagi 377. člena ZPP zavreči. 5. Tožena stranka, ki z revizijo ni uspela, po prvem odstavku 154. člena ZPP sama krije svoje stroške revizijskega postopka.

.Op. št. (1): Po prvem odstavku 13. člena Zakona o uvedbi eura (Uradni list RS, št. 114/2006) se šteje, da se tolarski zneski, navedeni v predpisih in sodnih aktih, z dnem uvedbe eura (1. 1. 2007) glasijo na euro, preračunano po tečaju zamenjave. Tečaj zamenjave je določen v Uredbi Sveta (ES) št. 1086/2006 z dne 11. 7. 2006 (UL L št. 195 z dne 15. 7. 2006) in znaša 239,640 slovenskih tolarjev za 1 euro. Op. št. (2): Tako Vrhovno sodišče tudi v sklepih III Ips 28/2000 z dne 24. 5. 2000, II Ips 271/2001 z dne 24. 1. 2002, III Ips 125/2001 z dne 30. 5. 2002, III Ips 94/2002 z dne 6. 2. 2003, III Ips 28/2004 z dne 15. 2. 2005, III Ips 44/2007 z dne 23. 5. 2007 in III Ips 137/2007 z dne 29. 1. 2008.