Jedro

Ker tožeča stranka ne more biti stranka oziroma stranski udeleženec v postopku javnega razpisa, je bil njen predlog za obnovo postopka javnega razpisa pravilno zavržen, saj tožnica ni izkazala, da je upravičena stranka za vložitev predloga za obnovo postopka v postopku javnega razpisa.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS, Uradni list RS, št. 50/97 in 70/00) zavrnilo tožbo tožeče stranke zoper sklep tožene stranke z dne 19.11.2004. Z navedenim sklepom je tožena stranka zavrgla predlog tožeče stranke za obnovo postopka, končanega z odločbo tožene stranke z dne 6.8.2004, s katero je ta na podlagi prijav na javni razpis za financiranje programskih vsebin sprejela v financiranje projekte prijaviteljev - izdajateljev radijskih in televizijskih programov z navedenim statusom. Po mnenju tožene stranke ni izkazan obnovitveni razlog iz 9. točke 260. člena ZUP, ker javni razpis, ki se nanaša na sredstva iz RTV prispevka, ne posega v pravni položaj tožeče stranke.

V obrazložitvi izpodbijane sodbe sodišče prve stopnje pritrjuje odločitvi in razlogom tožene stranke in se sklicuje na določbe Zakona o uresničevanju javnega interesa za kulturo (ZUJIK, Uradni list RS, št. 96/02) ter na določbe v času odločanja tožene stranke veljavnega Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP, Uradni list RS, št. 80/99, 70/00, 52/02), ki se smiselno uporablja za vprašanja postopkov javnega razpisa, ki niso urejena v ZUJIK. ZUJIK izrecno ne določa, kdo so lahko stranke v postopku, iz njegovih določb pa izhaja, da so to lahko le prijavitelji na javnem razpisu. Tožeča stranka v postopku javnega razpisa tudi ne more imeti položaja stranskega udeleženca, ker ZUJIK teh v postopku javnega razpisa ne predvideva; takšnega položaja pa ji tudi ni mogoče priznati po določbi 43. člena ZUP, saj smiselni prenos instituta stranskega udeleženca v razpisni postopek, ni mogoč. Sredstva, namenjena za razpis (3 % RTV prispevka), so bila na podlagi 82. člena Zakona o medijih (ZMed, Uradni list RS, št. 35/01, 62/03, 113/03 - odločba US, 16/04 – odločba US, 123/04 - odločba US in 96/05 - ZRTVS-1) izločena iz sredstev tožeče stranke.

Tožeča stranka je pritožbo (sedaj revizijo) vložila zaradi bistvenih kršitev določb postopka v upravnem sporu, zmotne in nepopolne ugotovitev dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga, da vrhovno sodišče izpodbijano sodbo spremeni in ugodi tožbenemu zahtevku, podredno pa, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne v ponovno odločitev. Absolutna bistvena kršitev postopka je podana, ker so razlogi izpodbijane sodbe sami s seboj v nasprotju. Ker prvostopenjsko sodišče ni uporabilo določb 42. do 45. člena ZUP, je bilo zmotno uporabljeno materialno pravo. Odločitev sodišča, da se v postopku javnega razpisa ne posega tudi v pravice, obveznosti oziroma v pravni interes tožeče stranke, pomeni napačno ugotovitev dejanskega stanja in posledično zmotno uporabo materialnega prava; takšna odločitev pa predstavlja tudi kršitev ustavnih pravic iz 14. in 22. člena Ustave RS. Ker bi bilo treba odločbe o dodeljevanju sredstev izvršiti na sredstvih pritožnice, bi morala biti ta vključena v postopek javnega razpisa, vsaj kot stranski udeleženec. Tožeča stranka ponavlja svoje tožbene navedbe glede priznanja pravnega interesa s strani Ustavnega sodišča RS v postopku za oceno ustavnosti. Sodišče je zmotno uporabilo materialno pravo in s tem tudi kršilo ustavne pravice iz 14., 22. in 39. člena Ustave RS, ko je svoje ugotovitve oprlo na zakonske določbe 82. člena ZMed, ki so bile razveljavljene kot protiustavne in v času odločanja niso več veljale. Tožeča stranka je priglasila tudi stroške revizijskega postopka.

Revizija ni utemeljena.

S 1.1.2007 je začel veljati Zakon o upravnem sporu (ZUS-1, Uradni list RS, št. 105/06 in 26/07 – sklep US), ki je kot izredno pravno sredstvo v upravnem sporu uvedel revizijo. Po določbi 1. odstavka 107. člena ZUS-1 Vrhovno sodišče RS odloča o pravnih sredstvih, vloženih do 1.1.2007, po ZUS-1. Glede na določbo 2. odstavka 107. člena ZUS-1, je vrhovno sodišče ugotovilo, da pritožba tožeče stranke ne izpolnjuje pogojev, da bi bila obravnavana kot pritožba po novem ZUS-1. Zato jo je v skladu z isto določbo ZUS-1 obravnavalo kot pravočasno in dovoljeno revizijo in pri tem v skladu z določbo 1. odstavka 107. člena ZUS-1 uporabilo določbe ZUS-1. Sodba sodišča prve stopnje pa je v skladu z določbo 2. odstavka 107. člena ZUS-1 postala pravnomočna s 1.1.2007. Revizijo je po 1. odstavku 85. člena ZUS-1 dopustno vložiti le zaradi bistvene kršitve določb postopka v upravnem sporu iz 2. in 3. odstavka 75. člena ZUS-1 oziroma zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Revizijsko sodišče izpodbijano sodbo preizkusi le v delu, ki se z revizijo izpodbija, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni, po uradni dolžnosti pa pazi na pravilno uporabo materialnega prava (86. člena ZUS-1). Po določbi 2. odstavka 85. člena ZUS-1 revizije ni mogoče vložiti zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, zato revizijsko sodišče izpodbijane sodbe glede tovrstnih navedb ni preizkušalo.

Predmet tega upravnega spora se nanaša na dovolitev obnove postopka javnega razpisa, končanega z odločbo tožene stranke z dne 6.8.2004. Tožeča stranka je uveljavljala obnovitveni razlog iz 9. točke 260. člena ZUP, po kateri se postopek, ki je končan z odločbo, zoper katero v upravnem postopku ni rednega pravnega sredstva, obnovi, če osebi, ki bi morala biti udeležena v postopku kot stranka ali stranski udeleženec, ni bila dana možnost udeležbe v postopku.

Tožena stranka je predmetni javni razpis objavila na podlagi, v času odločanja tožene stranke, veljavnega ZMed, Pravilnika o merilih za financiranje programskih vsebin radijskih ali televizijskih programov s statusom lokalnega, regionalnega ali študentskega programa (Uradni list RS, št. 109/02; v nadaljevanju: Pravilnik o merilih), v skladu z Zakonom o uresničevanju javnega interesa za kulturo (ZUJIK, Uradni list RS, št. 96/02).

Glede na določbe 42. člena ZUP, ki se po določbi 100. člena ZUJIK smiselno uporablja v postopku predmetnega javnega razpisa, ima lastnost stranke v posameznem upravnem postopku le oseba, ki ji pravice in obveznosti, o katerih se odloča v tem upravnem postopku, daje oziroma nalaga materialni predpis. Iz 4. člena Pravilnika o merilih izhaja, da se na javni razpis za financiranje ustvarjanja programskih vsebin lahko prijavijo izdajatelji radijskih in televizijskih programov s statusom lokalnega, regionalnega ali študentskega programa. Kot je obrazložilo že sodišče prve stopnje, tudi iz določb 116. in 117. člena ZUJIK izhaja, da so stranke v postopku javnega razpisa prijavitelji programov na tem javnem razpisu. V predmetni zadevi ni sporno, da se revidentka na predmetni javni razpis ni prijavila, zato tudi po presoji revizijskega sodišča ne more biti stranka v postopku javnega razpisa.

Iz vlog tožeče stranke v spisih izhaja, da utemeljuje svoj pravni interes za stransko udeležbo s sklicevanjem na to, da se je predmetni javni razpis financiral iz sredstev (3 %) RTV prispevka, zato ima pravico preveriti, ali gre plačilo pravi osebi in v pravi višini. Pravni interes za udeležbo v tem postopku torej revidentka utemeljuje s pravico do soodločanja in nadzorovanja pri dodeljevanju sredstev na predmetnem javnem razpisu. Te pravice pa v tem postopku ne more varovati, ker ji tega materialni predpisi ne zagotavljajo. Po določbi 3. člena Pravilnika o merilih je odločanje o dodeljevanju sredstev na tem javnem razpisu v izključni pristojnosti tožene stranke. Nobena druga oseba (razen prijaviteljev) v postopku javnega razpisa ne varuje svojih pravic in pravnih koristi. To je tožeči stranki pravilno obrazložilo že sodišče prve stopnje. Po presoji revizijskega sodišča je tako odločitev sodišča prve stopnje pravilna in zakonita.

Zato ni utemeljen revizijski ugovor absolutne bistvene kršitve postopka v upravnem sporu, saj je sodišče zahtevo za priznanje stranke v postopku zavrnilo, ker ni utemeljena na materialnem predpisu (ZUJIK in navedenemu Pravilniku o merilih), pri tem pa se je sklicevalo na pojem stranke v upravnem postopku, kot ga določa ZUP. Glede na to tudi ni utemeljen revizijski ugovor kršitve materialnega prava, saj je sodišče uporabilo določbe ZUP.

Glede na to, da revidentka v postopku javnega razpisa ne more soodločati o dodeljevanju sredstev, tudi ni podana kršitev zatrjevanih ustavnih pravic. Pravnega interesa revidentka ne izkazuje niti s sklicevanjem na to, da se je predmetni razpis sofinanciral iz 3 % RTV prispevka. Kot je pravilno obrazložilo že sodišče prve stopnje (in tudi tožena stranka) so bila ta sredstva izločena iz revidentkinih sredstev že na podlagi takrat veljavnega 82. člena ZMed, revizijsko sodišče zato dodaja, da teh sredstev revidentka ne more šteti za sredstva, ki jih je na podlagi v času odločanja tožene stranke veljavnega 14. člena Zakona o Radioteleviziji Slovenija (ZRTVS, Uradni list RS, št. 18/94, 88/99, 113/00 – odločba US, 35/01 – ZMed in 79/01) tožeča stranka pridobivala za ustvarjanje, pripravljanje, oddajanje in razširjanje programov.

Izhajajoč iz zgornjih razlogov pa po presoji revizijskega sodišča na odločitev v tem upravnem sporu ne vpliva dejstvo, da je v času odločanja prvostopenjskega sodišča že učinkovala odločba Ustavnega sodišča RS, št. U-I-106/01-27 z dne 5.2.2004, s katero je ustavno sodišče razveljavilo besede „RTV prispevka“ v 1. odstavku 82. člena ZMed, 2. odstavek tega člena ter Pravilnik o merilih, saj je predmet tega upravnega spora procesno vprašanje, ali je revidentka stranka ali stranska udeleženka v postopku javnega razpisa.

Glede na predmet tega upravnega spora pa na drugačno odločitev sodišča ne vpliva niti dejstvo, da je revidentki pravni interes v postopku presoje ustavnosti 82. člena ZMed in navedenega Pravilnika o merilih priznalo ustavno sodišče. Tudi po presoji revizijskega sodišča 43. člen ZUP za stransko udeležbo zahteva drugačen pravni interes, kot je po 24. členu Zakona o ustavnem sodišču (ZUstS-UPB-1, Uradni list RS, št. 64/07) določen za pobudo za začetek postopka za oceno ustavnosti. Ta revizijski ugovor zato ni utemeljen.

Ker niso podani revizijski razlogi, je Vrhovno sodišče RS na podlagi 92. člena ZUS-1 revizijo zavrnilo kot neutemeljeno.

Ker revidentka z revizijo ni uspela, v skladu s 1. odstavkom 165. člena v zvezi s 1. odstavkom 154. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Uradni list RS, št. 73/07 – UPB-3 in 45/08) in 1. odstavkom 22. člena ZUS-1 sama trpi svoje stroške revizijskega postopka.