Jedro

Nevarnost pobega je toženka utemeljila na uporabi tretje alineje 84.a člena ZMZ-1, to je, da je oseba predhodno že vložila prošnjo za mednarodno zaščito v RS ali drugi državi članici EU in jo je pozneje zapustila. Glede na podatke spisa, ki izkazujejo, da je tožnik pred tokratno prošnjo za mednarodno zaščito v RS že trikrat prej v RS vložil prošnjo ter vsakič, in to že kmalu po vložitvi prošnje, teritorij RS samovoljno zapustil, zaradi česar so bili postopki mednarodne zaščite ustavljeni, je pravilna ocena toženke v zvezi z obstojem nevarnosti, da bo tožnik pobegnil, še preden bo odločila o njegovi prošnji in ji s tem preprečil, da bi ugotovila določena dejstva, s katerimi tožnik utemeljuje svojo prošnjo za mednarodno zaščito in katera je mogoče ugotoviti zgolj s sodelovanjem tožnika.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom je toženka tožniku omejila gibanje zaradi razlogov po 2. alineji prvega odstavka 84. člena v zvezi s 84. a členom Zakona o mednarodni zaščiti (v nadaljevanju ZMZ-1), zaradi ugotovitve določenih dejstev, na katerih temelji prošnja, ki jih brez izrečenega ukrepa ne bi bilo mogoče pridobiti in obstaja nevarnost, da bo prosilec pobegnil (1. točka izreka). Sklenila je še, da bo tožnik pridržan v prostorih Centra za tujce, Veliki Otok 44/z, 6230 Postojna od 6. 12. 2021 od 11.10 ure, do prenehanja razloga, vendar najdlje do 6. 3. 2022 do 11.10 ure, z možnostjo podaljšanja za en mesec (2. točka izreka).

2. Iz obrazložitve je razvidno, da je tožnik v Republiki Sloveniji (v nadaljevanju RS) 6. 12. 2021 vložil že četrto prošnjo za mednarodno zaščito. Dne 19. 11. 2021 je bil vrnjen iz Republike Avstrije in je v postopku predaje ponovno zaprosil za mednarodno zaščito ter bil odpeljan v azilni dom v Ljubljani. Prvič je za mednarodno zaščito zaprosil 6. 12. 2019, a je že 10. 12. 2019 azilni dom samovoljno zapustil, zato je bil postopek ustavljen. Dne 7. 9. 2020 je bil s strani nemških pristojnih oblasti vrnjen v RS, kjer je 22. 9. 2020 drugič zaprosil za mednarodno zaščito, a je zopet samovoljno zapustil azilni dom, zato je bil 6. 10. 2020 izdan sklep o ustavitvi postopka. Dne 14. 9. 2021 je bil s strani pristojnih organov Švicarske konfederacije ponovno vrnjen v RS, kjer je 23. 9. 2021 podal že tretjo prošnjo za mednarodno zaščito, vendar je tudi tokrat azilni dom samovoljno zapustil in je bil 30. 9. 2021 izdan sklep o ustavitvi postopka. 19. 11. 2021 je bil s strani pristojnih organov Republike Avstrije vrnjen v RS, kjer je 6. 12. 2021 zaprosil za mednarodno zaščito.

3. Pri podaji prošnje je navedel, da je azilni dom samovoljno zapustil zaradi službe in dela. Hoče igrati nogomet in postati profesionalni igralec. Prijatelj je poslal njegov potni list prijatelju v Španijo, a ga je pošta izgubila, o čemer ima dokument, ki to potrjuje. Osebno izkaznico ima v Turčiji. Izvorno državo je zapustil zaradi groženj očeta dekleta, s katero je bil v zvezi, in zaradi rasizma, ki ga je bil kot Berber deležen.

4. Toženka je tožniku ustno na zapisnik izrekla obravnavani ukrep omejitve gibanja. Tožnik je povedal, da je azilni dom zapuščal z namenom, da si poišče zaposlitev v Franciji in nazadnje v Švici.

5. Uradna oseba toženke je tožniku tudi obrazložila, da se mu gibanje omejuje, ker je samovoljno zapustil azilni dom in odšel v Nemčijo, Švico in Avstrijo, od koder je bil vrnjen v Slovenijo in ker v azilnem domu ni primernega varovanja, ki bi lahko preprečilo njegovo samovoljno zapustitev še pred odločitvijo, kar je tožnik razumel. 6. Toženka meni, da so podani razlogi za omejitev gibanja na podlagi druge alineje prvega odstavka 84. člena ZMZ-1. Poudarja, da je v postopku mednarodne zaščite pomembno, da ima možnost preveriti in podrobno razdelati vsa dejstva, ki jih je prosilec navedel, da ugotovi resnično in točno dejansko stanje. Navaja, da tožnik prošnjo utemeljuje s slabo ekonomsko situacijo v izvorni državi, z grožnjami očeta dekleta, s katerim je bil v zvezi, in s podvrženostjo rasizmu s strani arabske večine. Ker je te navedbe premalo konkretiziral, bo potrebno te razloge natančnega razjasniti, da bo mogoče ugotoviti, ali je kateri od njih relevanten za priznanje mednarodne zaščite. Predvsem pa bo potrebno ugotoviti, ali je prišlo do kakšnega dogodka, ki je bistveno vplival na njegov odhod, saj so težave, ki jih navaja, trajale že nekaj let, preden je zapustil izvorno državo. To bo storila na osebnem razgovoru, brez katerega ni mogoče izdati vsebinske odločitve o prošnji. V konkretnem primeru namreč niso podane okoliščine, ki bi dopuščale opustitev osebnega razgovora. Sklicuje se na sodbo Sodišča Evropske unije (v nadaljevanju SEU) v zadevi C-18/16 z dne 14. 9. 2017, iz katere izhaja stališče, da omejitev gibanje omogoča, da prosilec ostane na voljo nacionalnim organom, zlasti zato, da ga ti lahko zaslišijo in da v nadaljevanju prispeva k preprečitvi morebitnega sekundarnega gibanja prosilcev.

7. Toženka je ugotovila, da je tožnik izrazito begosumna oseba. Ker je predhodno v RS že trikrat zaprosil za mednarodno zaščito in kmalu potem RS zapustil še preden je bila v zvezi z njegovimi prošnjami sprejeta vsebinska odločitev, meni, da je brez dvoma izkazan kriterij nevarnosti pobega, kot je določen v 3. alineji 84.a člena ZMZ-1. 8. Toženka je še presodila, da izrečeni ukrep ne more biti učinkovit le s tožnikovo omejitvijo gibanja na območje azilnega doma. Meni namreč, da varnostnika na območju azilnega doma ne moreta zadržati prosilca, ki se odloči, da ne bo spoštoval pridržanja na to območje, če s svojim ravnanjem ne stori kaznivega dejanja ali kršitve javnega reda in miru, zaradi česar bi bilo potrebno policijsko posredovanje. Prosilec torej lahko zapusti območje azilnega doma tudi pri glavnem vhodu, če se tako odloči, varnostnika pa mu tega ne moreta preprečiti. Ob upoštevanju dolgoletnih izkušenj in statistike pa se je tovrsten ukrep izkazal za zelo neučinkovit, saj je večina pridržanih oseb samovoljno zapustila azilni dom. Presodila je, da tožnikove navedbe in dejanja kažejo na utemeljen sum, da bi v primeru, da mu gibanje ne bi bilo omejeno, najverjetneje ponovno samovoljno zapustil azilni dom in tako onemogočil zaključek postopka mednarodne zaščite. Iz policijske dokumentacije in tožnikovih dejanj je jasno razvidno, da je bil namenjen v Francijo. Le nekaj dni po vsakokratni podaji prošnje za mednarodno zaščito je azilni dom samovoljno zapustil, čeprav je po vsakokratni vrnitvi zagotovil, da bo v Sloveniji počakal na odločitev o prošnji, česar se ni držal. Za mednarodno zaščito je zaprosil tudi v Nemčiji, Švici in na Nizozemskem in se predstavljal pod imenom Joseph in Yousif in kot državljan Izraela, Libanona, Paname, Savdske Arabije, Združenih arabskih emiratov in Iraka. Glede na to meni, da je za nadaljevanje postopka tožniku nujno potrebno omejiti gibanje na prostore Centra za tujce, saj bo le tako mogoče zagotoviti, da bo ostal na območju RS, dokler ne bo odločeno o njegovi prošnji za mednarodno zaščito. Ob sklicevanju na sodbo Vrhovnega sodišča Republike Slovenije I Up 346/2014 z dne 5. 11. 2014 je sklenila, da so izpolnjeni pogoji za izrek strožjega ukrepa omejitve gibanja na območje Centra za tujce.

9. Zoper navedeni sklep je tožnik vložil tožbo. Ugovarja, da pogoji za omejitev gibanja niso podani. Ker slabo finančno stanje ni razlog, na podlagi katerega bi lahko dobil enega od statusov mednarodne zaščite, utemeljevanje tega razloga na osebnem razgovoru niti ni potrebno in zato niso podani pogoji za omejitev gibanja. O ostalih pogojih za mednarodno zaščito pa se bo izjasnil tudi brez izrečenega ukrepa, saj je zainteresiran, da se udeleži osebnega razgovora, ker drugače ne bo dobil enega od statusov mednarodne zaščite. Dodaja, da mu je po tolikih vračanjih jasno, da ne sme več pobegniti in bo zato ostal v RS. Meni tudi, da dejstvo, da mu toženka ne more zagotoviti manj strogega ukrepa kot je omejitev gibanja na prostore Centra za tujce, kjer je trenutno izredno veliko zaprtih oseb, ne more biti razlog za izdajo tako hudega ukrepa, kot je omejitev gibanja, ki je po svoji vsebini poseg v njegovo osebno svobodo, torej v osnovno človekovo pravico. Predlaga, da sodišče izpodbijani sklep odpravi in vrne zadevi toženki v ponovni postopek.

10. Toženka v odgovoru na tožbo prereka tožbene očitke kot neutemeljene, pri čemer se v celoti sklicuje na obrazložitev izpodbijanega sklepa, pri katerem vztraja. Predlaga, da sodišče tožbo zavrne.

11. Sodišče je v zadevi dne 17. 12. 2021 izvedlo glavno obravnavo. Na naroku za glavno obravnavo je pooblaščenka tožnika vztrajala pri tožbi in dokaznemu predlogu za zaslišanje tožnika, toženka pa pri izpodbijanem sklepu in odgovoru na tožbo. Tožnik je v spis predložil listine, ki so v spisu označene kot priloge A 3 do A 21. 12. V dokaznem postopku je sodišče prebralo listine v sodnem spisu, in sicer listine tožnika: pooblastilo (priloga A 1), izpodbijano odločbo (priloga A 2), kopiji licenčnih izkaznic nogometnega igralca z dne 15. 1. 2019 ( priloga A 3) in z dne 5. 1. 2016 (priloga A 4), sliko tožnika v nogometnem dresu (priloga A 5), kopiji „registracij“ igralca za klub A. (prilogi A 6 in A 7), zdravniški potrdili z dne 13. 12. 2021 in 14. 12. 2021 (prilogi A 8 in A 9), potrdilo o odvzemu mobilnega telefona (priloga A 10), dokumentacijo o „komunikaciji“ z nogometnimi klubi (priloge A 11 do A 21), in listine toženke: pooblastili (prilogi B 1 in B 2), v soglasju s strankama štelo za prebrane vse listine spisa, ki se nanašajo na upravno zadevo toženke št. 2142-4513/2019/50 (1222-02) ter zaslišalo tožnika.

13. Tožba ni utemeljena.

14. Neposredno odločilen razlog za odločitev toženke je ugotovitev, da so v obravnavani zadevi za ukrep omejitve tožnikovega gibanja na Center za tujce podani razlogi iz druge alineje prvega odstavka 84. člena v zvezi s tretjo alinejo 84.a člena ZMZ-1. Nosilni razlog za omejitev gibanja v obravnavani zadevi je namreč presoja toženke, da je treba ugotoviti določena dejstva, na katerih temelji prošnja za mednarodno zaščito, ki jih brez izrečenega ukrepa ne bi bilo mogoče pridobiti, in obstaja utemeljena nevarnost, da bo tožnik pobegnil. 15. Pogoji v zvezi z omejitvijo gibanja prosilcu za mednarodno zaščito morajo biti glede na drugo alinejo drugega odstavka 1. člena ZMZ-1 določeni v skladu z Recepcijsko direktivo II, ki v 8. členu določa, kdaj se sme pridržati prosilca.1 Upoštevati je namreč treba, da ima direktiva pravni učinek na države članice, ki jim je namenjena, zato morajo sodišča od trenutka njene veljavnosti nacionalno pravno normo razlagati, kolikor je to mogoče v skladu z namenom in besedilom direktive, zato da bi lahko direktiva dosegla želeni cilj. To pomeni, da je nacionalne predpise treba razlagati v skladu z namenom, ki ga določa pravo Evropske unije2, pri čemer načelo primarnosti prava EU ureja tudi 3a. člen Ustave RS.3

16. Skladno s točko b tretjega odstavka 8. člena Recepcijske direktive II se sme prosilca v tem primeru pridržati, da se lahko določijo tisti elementi, na katerih temelji prošnja za mednarodno zaščito, ki jih brez pridržanja ne bi bilo mogoče pridobiti, zlasti če obstaja nevarnost, da bo prosilec pobegnil; razlogi za pridržanje se opredelijo v nacionalnem pravu (drugi pododstavek tretjega odstavka 8. člena Recepcijske direktive II). Iz druge alineje prvega odstavka 84. člena ZMZ-1 pa je razvidno, da lahko pristojni organ odredi ukrep obveznega zadrževanja na območje azilnega doma, da se ugotovijo določena dejstva, na katerih temelji prošnja za mednarodno zaščito, ki jih brez izrečenega ukrepa ne bi bilo mogoče pridobiti, in obstaja utemeljena nevarnost, da bo prosilec pobegnil. 17. Z navedeno določbo ZMZ-1 je zakonodajalec skladno z Recepcijsko direktivo II uredil pogoje za odreditev omejitve gibanja v primeru, ko je treba ugotoviti določena dejstva, na katerih temelji prošnja za mednarodno zaščito in jih sicer ne bi bilo mogoče pridobiti. V takih okoliščinah pa je omejitev gibanja dopustna le, če obstaja nevarnost, da bo prosilec pobegnil. Kdaj je mogoče šteti, da so podane okoliščine, na podlagi katerih je mogoče sklepati, da bo oseba pobegnila, je z novim 84.a členom ZMZ-1 primeroma določil Zakon o spremembah in dopolnitvah Zakona o mednarodni zaščiti (ZMZ-1A)4 v 40. členu.

18. Sodišče je glede na tožbene očitke najprej presojalo, ali so za izrek izpodbijanega ukrepa izpolnjeni kumulativno določeni pogoji, in sicer ali je izrecno in konkretno navedeno dejstvo, ki ga v prošnji za mednarodno zaščito navaja prosilec in ga bo organ ugotavljal; ali sta ugotavljanje tega konkretno navedenega dejstva in omejitev gibanja v vzročno-posledični povezavi, kar pomeni, da mora pristojni organ določno in konkretno obrazložiti, zakaj tega (za odločitev pravno pomembnega) dejstva brez omejitev gibanja ne bi mogel ugotoviti; ter ali je podana nevarnost, da bo prosilec pobegnil. 19. Po presoji sodišča je toženka v zadostni meri oziroma dovolj jasno pojasnila, katera dejstva, ki jih je tožnik navajal, je za odločitev o njegovi prošnji še treba ugotavljati in je informacije v zvezi z njimi mogoče pridobiti le od tožnika. Kot izhaja iz izpodbijanega sklepa se je tožnik v prošnji za mednarodno zaščito poleg slabe ekonomske situacije v izvorni državi skliceval tudi na grožnje očeta dekleta, s katerim je bil v zvezi, in podvrženostjo rasizmu s strani arabske večine. V zvezi z navedenima razlogoma je toženka menila, da sta premalo konkretizirana in ju mora zato natančneje razjasniti z namenom, da bo lahko ugotovila, ali je kateri od njiju relevanten za priznanje mednarodne zaščite, pri čemer je tudi poudarila, da mora predvsem ugotoviti, ali je prišlo do kakšnega dogodka, ki je bistveno vplival na tožnikov odhod iz izvorne države, saj so težave, ki jih navaja, trajale že nekaj let, preden je zapustil izvorno državo. Navedla je, da bo navedene okoliščine raziskovala na osebnem razgovoru, saj v konkretnem primeru niso podane okoliščine za njegovo opustitev, ter da brez tega ne more vsebinsko odločiti o tožnikovi prošnji. Po presoji sodišča je toženka v zadostni meri pojasnila oziroma izkazala, da gre za takšne okoliščine oziroma dejstva, na katerih temelji tožnikova prošnja za mednarodno zaščito, ki jih lahko glede na njihovo naravo pojasni le tožnik osebno in da je torej za popolno vsebinsko presojo upravičenosti do mednarodne zaščite potrebno njegovo sodelovanje. Za pravilno in zakonito odločitev o tožnikovi prošnji mora namreč toženka imeti možnost, da dejstva in okoliščine, ki jih je tožnik navedel v prošnji, tudi preveri, po potrebi tudi z informacijami o izvorni državi (21., 22. in 23. člen ZMZ-1). Glede na to in upoštevaje, da postopek odločanja o tožnikovi prošnji oziroma zahtevi še ni zaključen, je po presoji sodišča ta razlog kljub temu, da je toženka s tožnikom osebni razgovor že opravila (in sicer dne 15. 12. 2021, kot je navedla na naroku za glavno obravnavo), še vedno podan in je torej za popolno presojo upravičenosti do mednarodne zaščite potrebno zagotoviti tožnikovo nadaljnje sodelovanje v postopku. Pri tem sodišče poudarja, da pridobivanje dejstev ob sodelovanju tožnika ni vezano zgolj na fazo postopka do zaključka osebnega razgovora. Določitev elementov oziroma dejstev, na katerih temelji prošnja, je namreč relevantna tudi za postopek pred sodiščem oziroma za "_pridobivanje_" dejstev v sodnem (pritožbenem) postopku, torej dokler ne postane odločitev tožene stranke pravnomočna. Če tožba v upravnem sporu ni vložena z iztekom roka za tožbo oziroma z dnem, ko upravni akt postane pravnomočen, v skladu s petim odstavkom 84. člena ZMZ-1 preneha tudi podlaga za pridržanje iz druge alineje prvega odstavka 84. člena ZMZ-1.5

20. Tožbeni očitek, da ker slabo finančno stanje ni razlog za pridobitev enega od statusov mednarodne zaščite, utemeljevanje tega razloga ni potrebno in zato niso podani pogoji za omejitev gibanja, ni utemeljen. Tožnik namreč prošnje ni utemeljeval zgolj s slabo ekonomsko situacijo v izvorni državi, temveč tudi z drugimi razlogi, konkretno z grožnjami očeta dekleta, s katerim je bil v zvezi, in podvrženostjo rasizmu s strani arabske večine. V zvezi s temi razlogi pa je, kot že navedeno, po presoji sodišča toženka pravilno ocenila, da je za nadaljevanje postopka oziroma za popolno presojo upravičenosti tožnika do mednarodne zaščite potrebno njegovo nadaljnje sodelovanje.

21. Sodišče je v nadaljevanju presojalo še, ali je podan tudi drugi razlog za omejitev gibanja po drugi alineji prvega odstavka 84. člena ZMZ-1, to je, ali obstaja nevarnost, da bo tožnik pobegnil. Sodišče ob tem dodaja, da ZMZ-1A sedaj ne zahteva več _utemeljene_ nevarnosti, temveč zadošča že sama _nevarnost_ pobega. Nevarnost pobega je toženka utemeljila na uporabi tretje alineje 84.a člena ZMZ-1, to je, da je oseba predhodno že vložila prošnjo za mednarodno zaščito v RS ali drugi državi članici EU in jo je pozneje zapustila. Glede na podatke spisa, ki izkazujejo, da je tožnik pred tokratno prošnjo za mednarodno zaščito v RS že trikrat prej v RS vložil prošnjo (6. 12. 2019, 22. 9. 2020 in 23. 9. 2021) ter vsakič, in to že kmalu po vložitvi prošnje, teritorij RS samovoljno zapustil, zaradi česar so bili postopki mednarodne zaščite ustavljeni (s sklepi z dne 16. 12. 2019, 6. 10. 2020 in 30. 9. 2021), je po presoji sodišča pravilna tudi ocena toženke v zvezi z obstojem nevarnosti, da bo tožnik pobegnil, še preden bo odločila o njegovi prošnji in ji s tem preprečil, da bi ugotovila določena dejstva, s katerimi tožnik utemeljuje svojo prošnjo za mednarodno zaščito in katera je mogoče ugotoviti zgolj s sodelovanjem tožnika. Sodišče se zato sklicuje na razloge izpodbijanega sklepa in jih ne ponavlja (drugi odstavek 71. člena ZUS-1).

22. Kot že navedeno zakon, in sicer tretja alineja 84. a člena ZMZ-1 določa, da se šteje, da so podane okoliščine, na podlagi katerih je mogoče sklepati, da bo oseba pobegnila, če je predhodno že vložila prošnjo v RS ali drugi državi članici EU in jo je pozneje zapustila. Glede na nesporno ugotovljena dejstva, da je tožnik že kar trikrat samovoljno zapustil Slovenijo in to kljub temu, da je ob vsakokratni vrnitvi zagotavljal, da bo v RS počakal na odločitev o njegovi prošnji, sodišče ne verjame tožnikovemu zatrjevanju, da bo tokrat ostal v Sloveniji do zaključka postopka mednarodne zaščite. Tožbeno zatrjevanje, da mu je po tolikih vračanjih jasno, da ne sme več pobegniti, samo po sebi ne zadošča. Tudi tožnikova izpoved sodišča ni prepričala. Na glavni obravnavi je na vprašanje sodišča izpovedal, da bo v Sloveniji počakal na rešitev prošnje za mednarodno zaščito, pri čemer pa je na vprašanje pooblaščenke toženke tudi izpovedal, da ne more garantirati, da tudi tokrat ne bo samovoljno zapustil azilnega doma, da pa glede na trenutno zdravstveno stanje ni zmožen iti nikamor. Pojasnil je, da želi v Sloveniji ostati, ker si želi igrati nogomet. Kot dokazilo za to, da bo tokrat ostal v Sloveniji, se sklicuje na dokumentacijo v zvezi z nogometnimi klubi v Sloveniji (listine pod prilogami A 11 do A 21 v spisu). V zvezi s temi listinami sodišče ugotavlja, da gre za izpise internetnih strani nogometnih klubov v Sloveniji, ki ne izkazujejo konkretne komunikacije s tožnikom. Tožnik je tudi izpovedal, da odkar so ga odpeljali v Center za tujce v Postojno, jemlje tablete proti stresu. Glede na to, da iz njegove izpovedi jasno izhaja, da je tablete proti stresu začel jemati šele odkar je nastanjen v Centru za tujce v Postojni, in upoštevaje, da drugih zdravstvenih težav, ki bi mu onemogočale samovoljno zapustitev azilnega doma niti ni navedel, sodišča tudi ni prepričal, da mu zdravstveno stanje onemogoča, da bi tokrat spet samovoljno zapustil azilni dom. Po presoji sodišča torej tožnik ni uspel ovreči oziroma izpodbiti zakonske domneve glede obstoja nevarnosti pobega.

23. Po drugem odstavku 84. člena ZMZ-1 je mogoče omejitev gibanja na Center za tujce odrediti le v primeru, če organ ugotovi, da v posameznem primeru ni mogoče izvesti (milejšega) ukrepa iz prvega odstavka tega člena, torej obveznega zadrževanja na območju azilnega doma. Tožnik ugovarja, da izrečeni ukrep posega v njegovo pravico do osebne svobode.

24. Pri omejitvi gibanja gre sicer za strožji ukrep, ki pa ga ZMZ-1 v drugem odstavku 84. členu izrecno dopušča in hkrati ne presega kriterijev iz Recepcijske direktive II, ki v 10. členu dopušča celo nastanitev prosilca v zaporu, kadar država ne more zagotoviti nastanitve v posebni ustanovi za pridržanje. Pojem "pridržanja" po Recepcijski direktivi II, ki glede na enako besedilo druge alineje prvega odstavka 84. člena ZMZ-1 in točke b) tretjega odstavka 8. člena te direktive ustreza pojmu omejitve gibanja po ZMZ-1, že po točki h) drugega člena direktive pomeni, da država članica prosilca pridrži na nekem mestu, ker se mu odvzame svoboda gibanja. To pomeni, da pravna ureditev, na kateri temelji druga alineja prvega odstavka 84. člena ZMZ-1, izrecno enači omejitev gibanja prosilcu za mednarodno zaščito s posegom v svobodo gibanja in s tem v osebno svobodo, morebitna prekomernost tega posega pa tudi iz tožbenih navedb, ki so ostale na ravni pavšalnega zatrjevanja, ne izhaja.

25. Tožnik je v zvezi s tem na naroku za glavno obravnavo povedal, da se v Centru za tujce ne počuti dobro, in sicer je pod stresom. V Avstriji so mu odvzeli mobilni telefon, zato ne more več govoriti z družino. Zdravnik mu je predpisal tablete, saj zaradi stresa tudi ni mogel spati. Ko so mu povedali, da ga bodo odpeljali v Center za tujce v Postojno, je začel govoriti nerazumne besede, pri čemer se ni zavedal. Sodišče v zvezi s tem pojasnjuje, da imajo prosilci za mednarodno zaščito v skladu s 86. členom ZMZ-1 pravico do nujnega zdravljenja, ki med drugim obsega pravico do nujne medicinske pomoči, nujnega reševalnega prevoza po odločitvi zdravnika, nujne zobozdravstvene pomoči, nujnega zdravljenja po odločitvi lečečega zdravnika ter zdravstveno varstvo žensk. Poleg tega je mladoletnim prosilcem in ranljivim osebam s posebnimi potrebami, izjemoma pa tudi drugim prosilcem, pod določenimi pogoji omogočen še dodatni obseg zdravstvenih storitev, vključno s psihoterapevtsko pomočjo. Iz tožnikove izpovedi izhaja, da je tožnik v Centru za tujce že deležen zdravstvene oskrbe, o čemer pričata tudi zdravniški potrdili z dne 13. in 14. 12. 2021. Glede na določbo 86. člena ZMZ-1 je torej po presoji sodišča, če bi se še izkazalo, da tožnik pomoč potrebuje, v celoti poskrbljeno tudi za njegovo zdravstveno stanje. Glede tožnikove izpovedi, da ne more govoriti z družino, pa sodišče dodaja, da so tožniku skladno z določbo 27. člena Pravilnika o bivanju v centru za tujce, deponiranju lastnih sredstev ter obliki in vsebini izkaznice o dovolitvi zadrževanja na območju RS omogočeni telefonski pogovori z družinskimi člani ali drugimi osebami, ki jih izbere. Izvajajo se po dnevnem redu. Opravijo se na telefonih, ki so nameščeni v določenih prostorih centra in javnih telefonskih govorilnicah, pri čemer praviloma telefonski pogovor traja do pet minut, izjemoma, če za to obstaja potreba in če to dopuščajo razmere v centru, pa tudi dlje. Skladno s tretjim odstavkom tega člena ima tujec tudi pravico do brezplačnega telefonskega klica ob sprejemu v center, do drugih pa, če za to obstaja potreba. V zvezi s tem sodišče dodaja, da prosilce za mednarodno zaščito vežejo tudi določene dolžnosti (89. člen ZMZ-1), med katere sodi tudi spoštovanje pravil (kamor po presoji sodišča sodi tudi omejitev časa uporabe komunikacijskih naprav), ki določajo hišni red azilnega doma, pa tudi Centra za tujce (dodalo sodišče).

26. Glede na navedeno sodišče zaključuje, da je toženka izkazala, da je izrečeni ukrep potreben oziroma nujen za odločitev o tožnikovi prošnji za mednarodno zaščito.

27. Ker je iz zgoraj navedenih razlogov odločitev tožene stranke pravilna, je sodišče tožbo zavrnilo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1. 1 SEU je že večkrat sprejelo stališče, da vsak od teh razlogov ustreza določeni potrebi ter je samostojen (glej sodbo SEU v zadevi C-18/16 z dne 14. 9. 2017, 42. točka obrazložitve). 2 Glej sodbo Sodišča evropskih skupnosti z dne 8. 10. 1987 v zadevi Kopinghuis Nijmegen BV, C-80/86. 3 Iz tretjega odstavka navedenega člena je namreč razvidno, da se pravni akti in odločitve, sprejeti v okviru mednarodnih organizacij, na katere Slovenija prenese izvrševanje dela suverenih pravic, v Sloveniji uporabljajo v skladu s pravno ureditvijo teh organizacij. 4 ZMZ-1A, ki je bil objavljen v Uradnem listu RS, št. 54/2021 z dne 9. 4. 2021, in se prične uporabljati 9. 11. 2021. 5 Glej sodbo Upravnega sodišča RS opr. št. I U 1308/2020 z dne 18. 9. 2020.