Jedro

Kljub formalni pomanjkljivosti postopka, ko delodajalec pred redno odpovedjo pogodbe o zaposlitvi invalidu ni pridobil mnenja komisije za ugotovitev razlogov za odpoved pogodbe o zaposlitvi, in četudi delavec zoper odpoved ni uveljavljal sodnega varstva v predpisanem roku, ni mogoče sklepati, da mu delovno razmerje prenehalo po njegovi volji ali krivdi. Upoštevaje, da je bil podan utemeljen razlog za odpoved, je treba šteti, da je delavcu delovno razmerje prenehalo neodvisno od njegove volje ali krivde, tako da je upravičen do vtoževanega nadomestila za invalidnost.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožeča stranka sama nosi stroške odgovora na pritožbo.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo odpravilo dokončno odločbo tožene stranke št. ... z dne 12. 9. 2008 v zvezi s prvostopenjsko odločbo Območne enote ..., št. ... z dne 4. 6. 2008. Tožniku je od 18. 2. 2008 dalje priznalo pravico do nadomestila za invalidnost v višini 60 odstotkov invalidske pokojnine, ki bi mu pripadla ob nastanku invalidnosti. Toženi stranki je naložilo, da v 30 dneh po pravnomočnosti sodbe izda odločbo in tožniku odmeri ustrezno nadomestilo za invalidnost. Naložilo ji je tudi, da v 30 dneh po pravnomočnosti sodbe tožniku izplača razliko nadomestila za invalidnost za čas od 18. 2. 2008 do pravnomočne odločitve, v višini razlike med že izplačanimi zneski nadomestil in s sodbo priznanim zneskom nadomestila, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti vsakokratne mesečne razlike, do plačila. Toženo stranko je tudi obvezalo, da tožniku povrne 597,11 EUR stroškov postopka ter znesek nakaže na račun Delovnega in socialnega sodišča v Ljubljani v 15 dneh, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Zoper sodbo se je iz vseh pritožbenih razlogov po 1. odst. 338. čl. Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 – 45/08) pritožila tožena stranka in predlagala, da jo sodišče druge stopnje spremeni tako, da tožbeni zahtevek zavrne, podrejeno pa jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da se je sodišče prve stopnje postavilo na stališče, da tožniku pogodba o zaposlitvi ni prenehala iz poslovnega razloga po njegovi volji oz. z njegovim soglasjem. Tožnik, kot je izpovedal, ni vedel da odpoved pogodbe o zaposlitvi lahko izpodbija s tožbo pri pristojnem sodišču. Vedel tudi ni, da je kot delovni invalid relativno varovan po določbi 116. čl. Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2002 s spremembami) v zvezi z določbama 102. in 103. čl. Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ-1, Ur. l. RS, št. 106/99 s spremembami). Tožnik je bil premalo aktiven, da bi uveljavil svoje pravice, ki so mu kot delovnemu invalidu z zakonom zagotovljene. Vsaka odločba o priznanju pravic iz invalidskega zavarovanja vsebuje opozorilo iz 185. čl. ZPIZ-1, da je potrebno toženo stranko obvestiti o vsaki spremembi osebnih ali dejanskih okoliščin, ki vplivajo na pravico v 8 dneh od nastanka spremembe. Če bi tožnik toženo stranko pravočasno obvestil o odpovedi pogodbe, bi ga lahko poučila o vložitvi tožbe v skladu s pravnim poukom zoper nezakonito odpoved pogodbe o zaposlitvi. Za varstvo svojih pravic bi tožnik lahko obvestil inšpekcijo. Upoštevati je potrebno njegovo izpoved, da brez podpisa odpovedi ne bi prejel odpravnine. Tožena stranka trdi, da je o prenehanju pogodbe o zaposlitvi obstajal dogovor med delodajalcem in tožnikom, kar pomeni poskus neupoštevanja zakona. Čeprav je imel vse možnosti, tožnik pravnega varstva zoper odpoved pogodbe o zaposlitvi ni izrabil, njegova opustitev ima za posledico prenehanje delovnega razmerja in je torej odraz njegove volje. Do prenehanja je prišlo pod pogoji oz. po krivdi tožnika. Sodišče prve stopnje je tudi neutemeljeno priznalo povračilo stroškov.

Tožnik v odgovoru na pritožbo predlaga zavrnitev in potrditev izpodbijane sodbe. Z izvedenimi dokazi je sodišče ugotovilo, da je delodajalec M. d.o.o. poslovalnico na ... zapiral in tožniku ni mogel ponuditi drugega dela. Možnosti tudi ni bilo za zaposlitev v drugih poslovalnicah delodajalca. Odpoved delovnega razmerja iz poslovnega razloga ne more biti odpoved po volji delavca. Tožnika nihče ni poučil o pravici do sodnega varstva in tudi ni vedel, da ima kot invalid III. kategorije invalidnosti pravico do posebnega varstva. Postopki zoper delodajalca niso imeli možnosti za uspeh. Neutemeljene so trditve, da je tožniku delovno razmerje prenehalo po njegovi krivdi. Navedbe tožene stranke o opozorilu iz 185. čl. ZPIZ-1 pomenijo nedopustno pritožbeno novoto, te navedbe pa so tudi nepomembne za odločitev v sporu. Razlog prenehanja delovnega razmerja ne more biti tožnikova opustitev uveljavljanja varstva pravic pri pristojnih organih. Neodvisno od volje bi mu delovno razmerje prenehalo v vsakem primeru. Zahteva povračilo stroškov odgovora na pritožbo.

Pritožba ni utemeljena.

Sodišče prve stopnje je pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje ter pravilno uporabilo materialno pravo. Kršitev postopka, ki naj bi jih storilo sodišče prve stopnje pritožba ni podrobneje opredelila, v okviru preizkusa po uradni dolžnosti na podlagi 2. odst. 350. čl. ZPP sodišče druge stopnje ugotavlja, da v postopku ni bilo bistvenih kršitev, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti.

Med strankama je sporna višina pravice do nadomestila za invalidnost, ki je delovnemu invalidu, kot pravica iz obveznega zavarovanja, zagotovljena po 2. alineji točke b) 1. odstavka 4. čl. ter po 94. čl. Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju ZPIZ-1. S pravnomočno odločbo št. ... z dne 16. 1. 2006 je tožena stranka tožnika razvrstila v III. kategorijo invalidnosti in mu priznala pravico do premestitve na drugo, lažje delovno mesto. Delodajalcu družbi M. d. o. o. je naložila, da tožniku zagotovi pravico, kot določa 2. odst. 91. čl. ZPIZ-1. Delodajalec je tožniku s pogodbo o zaposlitvi z dne 9. 2. 2006 zagotovil ustrezno delo na delovnem mestu administratorja, pogodba je bila sklenjena za nedoločen čas. Iz podatkov v spisu se vidi, da je delodajalec tožniku 11. 8. 2006 odpovedal pogodbo o zaposlitvi iz poslovnega razloga na podlagi 1. odst. 80. čl. in prve alineje 1. odst. 88. čl. Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2002 s spremembami), tožniku je 31. 10. 2006 delovno razmerje prenehalo, nato pa je bil od 1. 11. 2006 do 17. 2. 2008 vključen v obvezno pokojninsko in invalidsko zavarovanje kot brezposelna oseba, ki prejema denarno nadomestilo za primer brezposelnosti na podlagi 22. čl. ZPIZ-1. Zakon odmero nadomestila za invalidnost oz. višino po izteku pravic iz zavarovanja za primer brezposelnosti (1. odstavek 104. člena ZPIZ-1) določa v odvisnosti od delovno pravnega statusa upravičenca. Zavarovanec pri katerem je nastala invalidnost III. kategorije, ki mu je delovno razmerje prenehalo neodvisno od njegove volje oz. krivde, po 2. alineji 3. odst. 94. čl. ZPIZ-1 prejema nadomestilo v višini 60 odstotkov, v primeru, ko je delovno razmerje prekinil po lastni volji ali krivdi ali se je zaposlil na drugem delovnem mestu, pa v višini 25 odstotkov invalidske pokojnine, ki bi mu pripadala ob nastanku invalidnosti.

Kljub formalni pomanjkljivosti postopka, ko delodajalec pred odpovedjo pogodbe o zaposlitvi ni pridobil ugotovitve komisije, kot določa 103. čl. ZPIZ-1, tudi po prepričanju sodišča druge stopnje, ni mogoč sklep, da je tožniku delovno razmerje prenehalo po „lastni volji ali krivdi“, kar bi bil razlog za odmero nadomestila v manjšem, 25 odstotnem znesku. Iz temeljito izvedenega dokaznega postopka pri sodišču prve stopnje ne izhaja, da tožniku pogodba o zaposlitvi ni bila odpovedana neodvisno od njegove volje ali krivde. Po prvem odstavku 102. čl. ZPIZ-1 delodajalec lahko odpove pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas brez ponudbe nove pogodbe o zaposlitvi v skladu s predpisi o delovnih razmerjih tudi iz poslovnega razloga, če utemeljeno ne more zagotoviti pravice do premestitve na drugo delovno mesto tudi brez poklicne rehabilitacije. Obrazložitev odpovedi ter izpovedi prič M.H. in V.K. v postopku pri sodišču prve stopnje so prepričljive in iz njih izhaja, da je pri delodajalcu obstajal utemeljen razlog za redno odpoved, kot določa 2. odst. 81. čl. ZDR. Priči sta skladno izpovedali, da je poslovalnica družbe M. d. o. o. dlje časa poslovala z izgubo, zaslužka ni bilo niti za kritje stroškov plač. V bližini drugih poslovalnic ni bilo in zato ni bilo možnosti, da se zaposlenim ponudi nova pogodba o zaposlitvi, bodisi pri dotedanjem delodajalcu oz. pri drugem delodajalcu. Tožena stranka niti ne zatrjuje, da je bila odpoved pogodbe iz poslovnega razloga neutemeljena, trdi le, da delodajalčeva opustitev oz. napaka v postopku, ko razlogov za odpoved pogodbe o zaposlitvi ni ugotovila komisija, kot jo določa 103. čl. ZPIZ-1 ter tožnikova opustitev, da bi iz navedenega razloga odpoved izpodbijal z ustreznim pravnim sredstvom, kot določa 3. odst. 204. čl. ZDR, pomenita prenehanje delovnega razmerja po volji in (ali) krivdi zavarovanca.

Državljani imajo pod pogoji, določenimi z zakonom pravico do socialne varnosti, kot določa 50. čl. Ustave RS. Pravice iz obveznega pokojninskega in invalidskega zavarovanja so po 1. odst. 5. čl. ZPIZ-1 neodtujljive osebne pravice, ki se jih lahko odvzame, zmanjša ali omeji le v primerih, ki so natančno določeni v zakonu. Zakon o delovnih razmerjih ureja tako redno, kot izredno odpoved pogodbe, ki jo lahko podata delodajalec ali delavec. V obravnavanem primeru nedvomno ni šlo za prekinitev delovnega razmerja po krivdi delavca, saj ni bil podan noben krivdni razlog, ki ga ZDR v 3. alineji 1. odst. 88. čl. določa kot kršenje pogodbene obveznosti ali druge obveznosti iz delovnega razmerja oz. kot razlog za izredno odpoved delodajalca po 111. čl. ZDR. Nobenih dokazov ni, da bi bila podana krivda delavca v smislu obstoja utemeljenega razloga, ki bi onemogočal nadaljevanje dela pod pogoji pogodbe o zaposlitvi med delavcem in delodajalcem. Delovno razmerje tožniku tudi ni prenehalo po njegovi „lastni“ volji. Glede prenehanja in drugih vprašanj pogodbe o zaposlitvi se po 1. odst. 11. čl. ZDR smiselno uporabljajo splošna pravila civilnega prava, če ni z ZDR ali drugim zakonom drugače določeno. Volja, da se delovno razmerje odpove, mora biti po 1. odst. 18. čl. Obligacijskega zakonika (OZ, Ur. l. RS, št. 83/2001 in 40/07) izjavljena tako, da je moč zanesljivo sklepati, da obstoji ter mora biti svobodna in resna. Tožniku je delodajalec redno odpovedal pogodbo o zaposlitvi iz poslovnega razloga in mu jo vročil, ob tem pa ni nikakršnih dokazov, da bi tožnik že pred tem v kakršnikoli obliki resno izrazil voljo, da mu delovno razmerje preneha ali delodajalcu sporočil odpoved, kot določa ZDR. ZPIZ-1 ne določa, da je tudi v primeru morebitne nezakonitosti odpovedi pogoj za pridobitev pravic iz obveznega zavarovanja postopek ugotovitve nezakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi, ali drugih načinov prenehanja veljavnosti pogodbe o zaposlitvi pred arbitražo ali pristojnim delovnim sodiščem, kot dopušča 3. odst. 204. čl. ZDR. Odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga pomeni prenehanje delovnega razmerja neodvisno od volje ali krivde delavca oz. zavarovanca, kar pomeni, da je upravičen do nadomestila za invalidnost v višini 60 odstotkov invalidske pokojnine, ki bi mu pripadala ob nastanku invalidnosti. Tožnik je po prenehanju delovnega razmerja uveljavil pravice iz zavarovanja za primer brezposelnosti, tedaj še ni uveljavljal novih pravic pri toženi stranki. Dne 15. 2. 2008, še preden mu je prenehala pravica do denarnega nadomestila za brezposelnost, pa je vložil zahtevo za priznanje pravice do nadomestila za invalidnost, priložil je potrdilo Zavoda RS za zaposlovanje o pravici do nadomestila ter fotokopijo delovne knjižice s podatkom o zaključenem času prijave pri Zavodu in s tem izpolnil obveznost po 1. in 2. odstavku 185. člena ZPIZ-1, saj so šele navedene spremembe vplivale na pravice po ZPIZ-1. Priznanje pravice zavarovancu ni ovira, da tožena stranka, seveda ob izpolnjenih pogojih, zavaruje svoje pravice in interese tudi v postopku za povrnitev morebitne škode, kar je omogočeno z določbo 3. odst. 272. čl. in 274. čl. ZPIZ-1. Namen navedenih določb je očitno v tem, da zavarovanci tudi zaradi morebitnega nezakonitega postopanja tretjih oseb niso prikrajšani pri pravicah, zavodu pa je vseeno omogočeno, da kljub nezakonitemu postopanju zagotovi, da se sredstva za kritje pravic iz obveznega zavarovanja ne zmanjšajo.

Sodba sodišča prve stopnje je zakonita, neutemeljeno pritožbo je sodišče druge stopnje na podlagi 353. čl. ZPP zavrnilo. Ker je tožnik z zahtevkom uspel, mu je sodišče prve stopnje pravilno priznalo stroške postopka (prvi odstavek 154. čl. ZPP).

Navedbe tožeče stranke v odgovoru na pritožbo niso prispevale k presoji in odločitvi sodišča druge stopnje. Na podlagi 1. odst. 165. čl. v zvezi s 1. odst. 155. čl. ZPP je zato sodišče druge stopnje sklenilo, da te stroške tožnik nosi sam.