Jedro

Obrazložitev izpodbijanega sklepa ne zadosti standardu obrazložitve iz 214. člena ZUP, kar ugovarja (tudi) tožnik. Zgolj citiranje materialnopravnih določb namreč ne omogoča preizkusa zakonitosti odločitve, zakaj spada primer, za katerega je tožniku priznana nagrada, med povprečne primere.

Izrek

I. Tožbi se ugodi, dopolnilni sklep Okrožnega sodišča v Ljubljani, št. Bpp 3577/2013 z dne 5. 3. 2015, se odpravi in se zadeva vrne istemu organu v ponovno odločanje.

II. Tožena stranka je dolžna povrniti tožeči stranki stroške tega postopka v višini 15,00 EUR v roku 15 dni od vročitve te sodbe, od poteka tega roka dalje do plačila z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim dopolnilnim sklepom je organ za BPP priznal tožniku nagrado v višini 177,50 EUR, povečano za 22 % DDV, kar skupaj znaša 216,55 EUR (1. točka izreka), ugotovil, da je bila tožniku iz istega naslova s sklepom z dne 22. 12. 2014 že priznana nagrada v višini 170,80 EUR (2. točka izreka), da razlika med nagradama iz 1. in 2. točke izreka tega sklepa znaša 45,75 EUR in se izplača iz sredstev za brezplačno pravno pomoč in nakaže na tam navedeni transakcijski račun tožnika v določenem roku (3. točka izreka) in da je tožnik – odvetnik zavezanec za DDV (4. točka izreka). V obrazložitvi je organ navedel, da je bil tožnik z odločbo, Bpp 3577/2013 z dne 20. 1. 2014, dodeljen za nudenje izredne brezplačne pravne pomoči za pravno svetovanje in zastopanje pred sodiščem I. stopnje v kazenskem postopku, ki teče pred Okrožnim sodiščem v Ljubljani, I K 40712/2012. O predlogu tožnika za izplačilo nagrade in stroškov je organ že odločil s sklepom z dne 22. 12. 2014 in mu priznal nagrado in materialne stroške, oboje povečano za 22 % DDV v skupni višini 170,80 EUR. Tožnik je z dopisom z dne 2. 3. 2015 za opravljene storitve v kazenskem postopku zahteval razliko do izbranega odvetnika glede na prvi alinejo prvega odstavka 38. člena Zakona o odvetniški tarifi (v nadaljevanju ZOdvT). S sodbo, I K 40712/2012 z dne 7. 10. 2014, je bila obtožnica zoper obdolženo A.A. pravnomočno zavrnjena, zaradi česar tožniku pripada razlika med nagrado postavljenega odvetnika in nagrado izbranega odvetnika v višini 177,50 EUR, pri odmeri katere je organ upošteval nagrade 4. dela Tarife, ki veljajo za izbrane odvetnike, in 13. člen ZOdvT. Ker je bila v zadevi že priznana nagrada, se tožniku z dopolnilnim sklepom po 220. členu Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP) prizna le še razlika.

2. Tožnik je v tožbi navedel, da bi moral organ priznati več in sicer upoštevati povprečje: prvi sklep: priznano 140 + dodatno priznano 45, skupaj 185 EUR, maximum 310, torej je možno priznati še 135 EUR. Razpon je 45 – 310, 140 – 310, 170:2 = 85, priznano je 45, premalo priznano torej 40. Drugi sklep prav tako še 85. Tretji sklep: priznano po 4100 90,00 EUR, razpon od 20 – 200, torej 90 – 200, ostane še 55 EUR (110 : 2), priznano po 4320 80,00 EUR, razpon 25 – 180, torej 80 – 180, ostane še 50 EUR (100 : 2), priznano po 4322 140,00 EUR, razpon 45 – 310, torej 140 – 310, ostane še 85 EUR (170 : 2). Skupaj torej 310 EUR. Organ ni pojasnil, zakaj je odmeril minimalno in zakaj je to pravično. Predlagal je, da sodišče tožbi ugodi, odpravi izpodbijani sklep in tožniku prizna še nagrado v znesku 310 EUR z DDV, toženki pa še naloži povrnitev njegovih stroškov postopka. V dopolnitvi tožbe je še navedel, da naj sodišče tožniku prizna še nagrado v znesku 310 EUR z 22 % DDV in zakonitimi (točno: zakonskimi) zamudnimi) obrestmi, ki tečejo od 5. 3. 2015 dalje do plačila, toženki pa naloži povrnitev njegovih stroškov postopka z zakonitimi (točno: zakonskimi) zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po poteku paricijskega roka dalje do plačila, vse v roku 15 dni, da ne bo izvršbe.

3. Toženka je sodišču poslala upravne spise, na tožbo pa ni odgovorila.

4. Tožba je utemeljena.

5. V obravnavanem primeru je sporna odločitev organa za BPP o priznanju razlike med nagradama v višini 45,75 EUR, ki je bila tožniku kot dodeljenemu odvetniku priznana že s sklepom, št. Bpp 3577/2013 z dne 22. 12. 2014, ter tem sklepom.

6. Organ je svojo odločitev oprl na prvo alinejo prvega odstavka 38. člena ZOdvT (po tej določbi lahko odvetnik, postavljen ali dodeljen obdolžencu, v tridesetih dneh po pravnomočnem zaključku kazenskega postopka zahteva plačilo razlike med nagradami postavljenega ali dodeljenega odvetnika in nagradami izbranega odvetnika: - iz državnega proračuna, če se kazenski postopek ustavi ali če se izda sklep, s katerim se obtožnica zavrže, ali če se izda sodba, s katero se obdolženec oprosti obtožbe ali se z njo obtožba zavrne, razen če je katera izmed navedenih odločb izdana zaradi zastaranja), nagrade 4. dela Tarife (ta določa tarife v kazenskem postopku) in 13. člen ZOdvT (po tej določbi pa se pri nagradah v razponu nagrada v posameznem primeru določi po pravičnem preudarku, ob upoštevanju vseh okoliščin, predvsem obsega in težavnosti odvetniške storitve, uporabe tujih pravnih virov, posebnega strokovnega znanja z izvenpravnih področij, pravnega specialističnega znanja ali tujega jezika, pomena zadeve ter prihodkov in premoženjskih razmer stranke; v povprečnem primeru se določi srednja vrednost nagrade v razponu), ki jih je tudi citiral. V nadaljevanju pa je še povzel, da je bila tožniku že priznana nagrada v višini 140,00 EUR (kar z DDV znaša 170,80 EUR), zaradi česar se mu prizna le še razlika v višini 45,75 EUR (216,55 EUR – 170,80 EUR = 45,75 EUR).

7. Tudi po presoji sodišča takšna obrazložitev izpodbijanega sklepa ne zadosti standardu obrazložitve iz 214. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP), kar ugovarja (tudi) tožnik. Po tej določbi obrazložitev odločbe obsega: razložitev zahtevkov strank in njihovih navedb o dejstvih, ugotovljeno dejansko stanje in dokaze, na katere je le-to oprto, razloge, odločilne za presojo posameznih dokazov, navedbo določb predpisov, na katere se opira odločba, razloge, ki glede na ugotovljeno dejansko stanje narekujejo takšno odločbo, in razloge, zaradi katerih ni bilo ugodeno kakšnemu zahtevku strank. Razlogov, ki so glede na ugotovljeno dejansko stanje narekovali sprejeto odločitev organa, pa izpodbijani sklep ne vsebuje. Zgolj citiranje materialnopravnih določb namreč ne omogoča preizkusa zakonitosti odločitve, zakaj spada primer, za katerega je tožniku priznana nagrada, med povprečne primere (na slednje bi namreč kazal izračun srednje vrednosti nagrade v razponu – tar. št. 4322 nagrada za izbranega odvetnika od 45 do 310 EUR). Že iz tega razloga je sklep nezakonit in ga je treba odpraviti.

8. Tožnik tudi utemeljeno ugovarja, da organ ni v celoti sledil njegovemu predlogu o priznanju razlike do izbranega odvetnika. Iz podatkov spisa namreč še izhaja, da sta bila v postopku brezplačne pravne pomoči Bpp 3577/2013 izdana že predhodno dva sklepa: sklep z dne 10. 6. 2014, s katerim je bila tožniku priznana nagrada in stroški, skupaj z 22 % DDV v višini 389,67 EUR in sklep z dne 7. 7. 2014, s katerim pa je bila tožniku priznana nagrada skupaj z 22 % DDV v višini 170,80 EUR. O razliki izplačila nagrade do izbranega odvetnika po teh dveh sklepih pa organ ni odločil, pa bi (tudi) moral. 9. Sodišče tako ugotavlja, da je organ pri svojem odločanju kršil pravila postopka, pa je to vplivalo ali moglo vplivati na zakonitost in pravilnost odločitve (2. točka prvega odstavka 27. člena Zakona o upravnem sporu – v nadaljevanju ZUS-1), zaradi česar je tožbi ugodilo na podlagi 3. točke prvega odstavka 64. člena ZUS-1, izpodbijani sklep odpravilo ter zadevo v smislu tretjega in četrtega odstavka 64. člena ZUS-1 vrnilo organu v ponovni postopek, v katerem naj organ, sledeč stališčem sodišča, ki se tičejo postopka, o tožnikovem predlogu ponovno odloči. 10. Stroškovnemu zahtevku tožnika je sodišče ugodilo na podlagi tretjega odstavka 25. člena ZUS-1 ter mu priznalo stroške po prvem odstavku 3. člena Pravilnika o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu (v nadaljevanju Pravilnik), saj ga v tem sporu ni zastopal pooblaščenec, ki je odvetnik, temveč je tožbo vložil sam. Tako smiselno tudi izhaja iz stališča občne seje VSS 27. 3. 1967 (Poročilo VSS 1/75).

11. Vračilo sodne takse bo tožniku odrejeno po uradni dolžnosti (36. in 37. člen ZST-1, opomba k točki 6. 1 c Taksne tarife).