Jedro

Nosilno vprašanje, ki ga problematizira pritožba je torej v tem, ali je zoper obdolženca bil postopek alkoholiziranosti voden zakonito ali ne in v tem svojstvu, ali prevaga pri teh ugotovitvah zagovor obdolženca, ki je trdil, da policist njegove zahteve po odlogu postopka preizkusa z indikatorjem za 15 minut ni hotel upoštevati ali pa trditev predlagatelja, da je ta čas glede na izpoved policista (20 do 30 minut) bil spoštovan. Prvo sodišče je v tem delu, kot izhaja iz izpodbijane sodbe, verjelo policistoma, da je obdolženec preizkus z alkotestom opravil šele po nekaj minutnem prigovarjanju, policist P. pa je s preizkusom nadaljeval zato, ker mu je obdolženec kot zadnji čas zaužitja alkohola navajal 20 minut pred tem. Prepričljivosti izpovedbe policista P. ni omajal niti obdolženčev prijatelj - priča G., ki je obdolženčev zagovor o pitju alkohola 2 do 3 minute pred odrejenim preizkusom alkoholiziranosti sicer potrdil, kar pa je prvo sodišče ob poznavanju prometnih razmer na relaciji P. (kraj storitve prekrška) tudi po prepričanju pritožbenega sodišča izkustveno pravilno in prepričljivo ovrglo s tem, da je šlo za mestno vožnjo s semaforizacijo in omejitvijo hitrosti, kar je povsem ustrezalo preteku časa 15 minut, kolikor je od zadnjega zaužitja alkohola predviden za odlog. Pritožba skuša torej dokazno oceno izvedenih dokazov, zlasti zaslišanje obeh policistov izpodbiti z lastnim vrednotenjem izvedenih dokazov in neverodostojnost policistov utemeljuje tudi s tem, da prvo sodišče glede prekrškov v ustavitvenem delu sodbe policistom ni verjelo, ko pa je bil obdolženec spoznan za odgovornega, pa ugotavlja drugačno stanje. V ustavitvenem delu je torej šlo za ugotavljanje povsem drugih dejstev in okoliščin, kot v delu, v katerem je bil obdolženec spoznan za odgovornega. V nasprotju s pritožbo je v tem delu sodišče prve stopnje sprejelo zagovor obdolženca, da ni šlo za naklepno neupoštevanje policistovih odredb in da je obdolženec policistov ukaz upošteval, ni pa te odločitve prvo sodišče tako, kot netočno trdi obramba, gradilo na neverodostojnih izpovedih obeh policistov. Ali povedano še drugače: ne more biti avtomatizma pri dokazni oceni obdolženčevega zagovora v ustavitvenem delu in v delu, ko je obdolženec spoznan za odgovornega. Za vsak prekršek posebej mora namreč sodišče ugotoviti vsa pravno relevantna dejstva in okoliščine glede očitka o kršitvi zapovednih norm in nato s temeljito dokazno oceno tudi presoditi, ali je obdolžencu glede na ugotovljeno dejansko stanje mogoče očitati tudi krivdo za očitano protipredpisno ravnanje za vsak prekršek posebej.

Izrek

I. Pritožba se zavrne kot neutemeljena in se v izpodbijanem delu sodba sodišča prve stopnje potrdi.

II. Obdolženec je dolžan plačati strošek pritožbenega postopka - sodno takso v višini 255,00 (dvestopetinpetdeset 00/100) EUR v roku 15 dni po vročitvi te sodbe.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo spoznalo obdolženca za odgovornega storitve dveh prekrškov in sicer pod točko I/1) prekrška po 4. točki petega odstavka člena 105 ZPrCP, pod točko I/2) pa prekrška po tretjem odstavku člena 57 ZPrCP (ta del izrecno pritožbeno ni problematiziran). Za oba prekrška mu je določilo sankcijo (točka II) izreka), nato pa mu na podlagi člena 27 Zakona o prekrških (ZP-1) izreklo enotno sankcijo in sicer globo v višini 1.280,00 EUR in pa stransko sankcijo 18 (osemnajst) kazenskih točk (KT) za prekršek, storjen z motornim vozilom kategorije B. V izrečeno globo mu je vštelo čas pridržanja v višini 20,00 EUR tako, da je poslej obdolženec dolžan plačati globo v znesku 1.260,00 EUR, v plačilo pa mu je naložilo še stroške postopka in pa sodno takso. Pod točko II) je postopek o prekršku zoper obdolženca po desetem odstavku člena 101 ZPrCP in po prvem odstavku člena 22 ZJRM-1) zaradi nedokazanosti na podlagi 5. točke prvega odstavka člena 136 ZP-1 ustavilo, glede stroškov pa ugotovilo, da se ne dajo izločiti iz skupnih stroškov, zato jih tudi v tem delu trpi obdolženec. Ustavitveni del sodbe pritožbeno ni izpodbijan.

2. Zoper tako sodbo je obdolženec pravočasno vložil pritožbo po svojih zagovornikih z uveljavljanjem pritožbenih razlogov zmotno in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja, kršitve materialnih določb ZP-1, bistvenih kršitev določb postopka o prekršku in zaradi odločitve o sankciji in predlaga, da se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu tako spremeni, da se postopek o prekršku ustavi (v točki I/1), podredno pa, da se sodba razveljavi in vrne zadeva sodišču prve stopnje v nov postopek, glede stroškov pa predlaga, da se mu odmerijo zgolj za dejanje pod točko I/2) zaradi napačnega zavijanja.

3. Pritožba je neutemeljena.

4. V nasprotju s pritožbenimi navedbami je uradni preizkus izpodbijane sodbe (člen 159 ZP-1) pokazal, da se sodišču prve stopnje pri razsoji v predmetni prekrškovni zadevi ni pripetila nobena izmed bistvenih kršitev določb postopka o prekršku iz 1., 5., 6., 7. in 8. točke prvega odstavka člena 155 ZP-1, na obdolženčevo škodo pa tudi ni bila prekršena nobena materialna določba zakona ali predpisa, ki določa prekršek (člen 156 ZP-1).

5. Pritožba uvodoma navaja, da odločitve sodišča prve stopnje zaradi prekrška pod točko I/2) ne problematizira, saj je v tem delu sodišče prve stopnje sprejelo zakonito odločitev, vse pritožbene razloge pa naperja na odločitev v izpodbijani sodbi glede prekrška pod točko I/2), saj je prvo sodišče v tem delu nezakonito upoštevalo zakonsko domnevo, da naj bi imel obdolženec v organizmu najmanj 1,04 mg alkohola v litru izdihanega zraka.

6. Obdolženec je že pred prvim sodiščem postopek policistov označil za nezakonit in nekorekten, čeprav ni izkazal, da je zoper tako poslovanje policistov kadar koli vložil ustrezno pravno sredstvo pri pristojnem organu. Ni sicer problematiziral neupoštevanja razvrstitve na prometnem pasu pri zavijanju v levo, kar se mu je prav tako očitalo, temveč predvsem postopek preizkusa alkoholiziranosti po tistem, ko se je policijsko vozilo pripeljalo za njim in ko je že parkiral v bližini Kebaba. Policist mu je takrat ukazal, da mora takoj opraviti preizkus z alkotestom, čeprav je sam zahteval, da se s preizkusom počaka 15 minut, ker je policistu povedal, da je 2 do 3 minute pred tem popil alkoholno pijačo. Policist pa tega ni upošteval, po njegovi odredbi pa je moral takoj opraviti preizkus, zapisnika pa iz tega razloga ni želel podpisati, ker se mu ni dalo na razpolago 15 minut odloga. Nato pa je takoj prišlo do fizičnega nasilja nad njim, odpeljan je bil na pridržanje in nato še na urgenco v Splošno bolnišnico Celje (SB Celje), zato po njegovem prepričanju postopek v skladu z zakonom sploh ni bil dokončan.

7. Prvo sodišče je postopek policistov ocenilo v tem delu kot skladen z določbo drugega odstavka člena 107 ZPrCP in ob tem dejstvu, da obdolženec zapisnika o preizkusu alkoholiziranosti ni podpisal, prav tako pa je nato odklonil še strokovni pregled (kar izhaja iz zapisnika o preizkusu alkoholiziranosti - priloga A 1), svoje zaključke gradilo na domnevi iz drugega odstavka člena 107 ZPrCP, ki določa, da v primeru, če udeleženec cestnega prometa oporeka rezultatu preizkusa z indikatorjem alkohola v izdihanem zraku, iz katerega je razvidno, da ima v organizmu več alkohola, kot dovoljuje ta zakon, mu policist odredi preizkus z merilnikom alkohola v izdihanem zraku ali pa strokovni pregled. Če pa udeleženec - preizkušanec odkloni preizkus z merilnikom ali pa strokovni pregled, pa vpiše policist vzrok odklonitve v zapisnik, v tem primeru pa se šteje, da se udeleženec cestnega prometa strinja z rezultatom preizkusa z indikatorjem alkohola v izdihanem zraku.

8. Pritožba pri uveljavljanju zmotno in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja kot ključno z obsežnimi pritožbenimi navedbami na nekaj mestih trdi, da so takšni zaključki sodišča zmotni, ker s tem, ko so se po odklonitvi obdolženčevega podpisa zapisnika zoper obdolženca takoj uporabila prisilna sredstva, sam postopek preizkusa ni bil dokončan. Obdolženec si je ves čas prizadeval opraviti ponovno preizkus po poteku 15 minut, kar je njegova zakonska pravica ob zatrjevanju, da je pred odreditvijo preizkusa z alkotestom užival alkohol v času, ki je bil krajši od 15 minut (obdolženec je trdil, da je bilo to 2 do 3 minute). Policistova izjava, da pa je kot zadnji čas zaužitja alkohola obdolženec navajal 20 do 30 minut pred tem, pa je neverodostojna, kar pa tudi ni edina okoliščina, glede katere policista nista bila verodostojna. Sodišče jima namreč tudi ni verjelo glede obeh ostalih prekrškov v izpodbijani sodbi, glede katerih je zaradi nedokazanosti postopek o prekršku ustavilo. Zaradi nezakonito vodenega postopka pa stopnja alkoholiziranosti ni bila pravilno ugotovljena, zato tudi ni mogla nastopiti pravna domneva o taki stopnji alkoholiziranosti, kot izhaja iz sodbenega izreka in zapisnika o preizkusu alkoholiziranosti.

9. Nosilno vprašanje, ki ga problematizira pritožba je torej v tem, ali je zoper obdolženca bil postopek alkoholiziranosti voden zakonito ali ne in v tem svojstvu, ali prevaga pri teh ugotovitvah zagovor obdolženca, ki je trdil, da policist njegove zahteve po odlogu postopka preizkusa z indikatorjem za 15 minut ni hotel upoštevati ali pa trditev predlagatelja, da je ta čas glede na izpoved policista (20 do 30 minut) bil spoštovan.

10. Pritožba pravilno razume predpostavke zakonske domneve iz drugega odstavka člena 107 ZPrCP, o čemer se je doslej že nekajkrat izrekla tudi sodna praksa1, vendar pa izpostavljeni primer ni povsem primerljiv z obravnavano prekrškovno zadevo. V citirani zadevi je bil postopek preizkusa alkoholiziranosti sicer v prvi fazi voden zakonito vse do faze, ko bi moral biti odrejen strokovni pregled, ki pa ni bil odrejen, zaradi česar bi lahko nastopila pravna domneva iz drugega odstavka člena 107 ZPrCP. V obravnavanem primeru pa po tezi obrambe že sam postopek preizkusa z indikatorjem naj ne bil zaradi neupoštevanja odloga 15 minut zakonit. Vendar taki tezi obrambe, ki napada predvsem dokazno oceno izpovedi obeh policistov, obdolženčevega zagovora in izpovedi priče G., ni priznati uspeha.

11. Prvo sodišče je v tem delu, kot izhaja iz izpodbijane sodbe, verjelo policistoma, da je obdolženec preizkus z alkotestom opravil šele po nekaj minutnem prigovarjanju, policist Perenčevič pa je s preizkusom nadaljeval zato, ker mu je obdolženec kot zadnji čas zaužitja alkohola navajal 20 minut pred tem. Prepričljivosti izpovedbe policista P. ni omajal niti obdolženčev prijatelj - priča G., ki je obdolženčev zagovor o pitju alkohola 2 do 3 minute pred odrejenim preizkusom alkoholiziranosti sicer potrdil, kar pa je prvo sodišče ob poznavanju prometnih razmer na relaciji P. (kraj storitve prekrška) tudi po prepričanju pritožbenega sodišča izkustveno pravilno in prepričljivo ovrglo s tem, da je šlo za mestno vožnjo s semaforizacijo in omejitvijo hitrosti, kar je povsem ustrezalo preteku časa 15 minut, kolikor je od zadnjega zaužitja alkohola predviden za odlog. Obdolženec je, kot je prepričljivo pojasnilo že prvo sodišče, preizkus alkoholiziranosti opravil, z rezultatom, ki je bil vpisan v zapisnik se ni strinjal, zato mu je tudi bil odrejen strokovni pregled, katerega pa je, kot izkazuje zapisnik o preizkusu alkoholiziranosti, odklonil. Zato ni pritrditi pritožbi, da postopek ni bil zaključen, pri tem pa je tudi nerelevantno, da je obdolženec zahteval vnovični preizkus z alkotestom, kajti temu policist ni dolžan slediti, če je prvoten postopek voden zakonito, zato posledično tudi ne vzdrži vztrajanje pritožbe, da do nadaljnjega postopka, torej do odreditve strokovnega pregleda sploh ni prišlo, saj slednje, kot izhaja iz razlogov prvega sodišča, potrjuje sam zapisnik o preizkusu alkoholiziranosti, katerega pa ni mogoče tako, kot trdi obramba, šteti kot obliko prikrivanja, s čemer pa pritožba neutemeljeno meri na bistveno kršitev postopka o prekršku iz 6. točke člena 155 ZP-1. Pritožbeno sodišče se po povedanem strinja z zaključki prvega sodišča, da ni nobenega dvoma o tem, da je v obravnavanem primeru s tem, ko je obdolženec odklonil odrejen strokovni pregled, nastopila domneva iz drugega odstavka člena 107 ZPrCP.

12. Pritožba skuša torej dokazno oceno izvedenih dokazov, zlasti zaslišanje obeh policistov izpodbiti z lastnim vrednotenjem izvedenih dokazov in neverodostojnost policistov utemeljuje tudi s tem, da prvo sodišče glede prekrškov v ustavitvenem delu sodbe policistom ni verjelo, ko pa je bil obdolženec spoznan za odgovornega, pa ugotavlja drugačno stanje. Take pritožbene navedbe v nasprotju s pritožbo ne pomenijo nasprotujočih razlogov v sodbi, kot to neutemeljeno trdi pritožba, temveč pomenijo zgolj kritiko sprejete dokazne ocene v izpodbijani sodbi in posledično zatrjevanje zmotno in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja, vendar so tudi take pritožbene navedbe neutemeljene, kar skuša pritožba dodatno ponazoriti še z odsotnostjo videoposnetkov, čeprav se je prvo sodišče trudilo v pridobitvi teh dokazov, vendar tudi odsotnost le-teh ne pomeni nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja.

13. V ustavitvenem delu sodbe je prvo sodišče glede prekrškov po desetem odstavku člena 101 ZPrCP in po prvem odstavku člena 22 ZJRM-1 ugotovilo, da je obdolženec takoj po tistem, ko mu je bilo rečeno s strani policistov naj gre nazaj v vozilo, to tudi storil in da je glede na to, kdaj sta policista prižgala modre luči in kratek zvočni signal nemogoče, da bi obdolženec vedel, da je on tisti, ki ga policista ustavljata, zato v njegovem ravnanju ni zasledilo naklepnega neupoštevanja odredb policistov. V ustavitvenem delu je torej šlo za ugotavljanje povsem drugih dejstev in okoliščin, kot v delu, v katerem je bil obdolženec spoznan za odgovornega. V nasprotju s pritožbo je v tem delu sodišče prve stopnje sprejelo zagovor obdolženca, da ni šlo za naklepno neupoštevanje policistovih odredb in da je obdolženec policistov ukaz upošteval, ni pa te odločitve prvo sodišče tako, kot netočno trdi obramba, gradilo na neverodostojnih izpovedih obeh policistov. Ali povedano še drugače: ne more biti avtomatizma pri dokazni oceni obdolženčevega zagovora v ustavitvenem delu in v delu, ko je obdolženec spoznan za odgovornega. Za vsak prekršek posebej mora namreč sodišče ugotoviti vsa pravno relevantna dejstva in okoliščine glede očitka o kršitvi zapovednih norm in nato s temeljito dokazno oceno tudi presoditi, ali je obdolžencu glede na ugotovljeno dejansko stanje mogoče očitati tudi krivdo za očitano protipredpisno ravnanje za vsak prekršek posebej. To je v obravnavanem primeru prvostopno sodišče tudi storilo, zaradi česar je postopek o prekršku zoper obdolženca zaradi prekrškov po desetem odstavku člena 101 ZPrCP in zaradi prekrška po prvem odstavku člena 22 ZJRM-1 ustavilo in je v tem delu sodba postala pravnomočna.

14. Po povedanem torej pritožbeni očitek o bistveni kršitvi določb postopka o prekršku ter o zmotno in nepopolno ugotovljenem dejanskem stanju ne vzdržita, saj je sodišče prve stopnje glede prekrška pod točko I/1) pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje in prepričljivo zaključilo, da ni nobenega dvoma o tem, da je po odrejenem strokovnem pregledu, katerega je obdolženec odklonil, nastala pravna domneva, da se je obdolženec kot preizkušanec v cestnem prometu strinjal s stopnjo alkoholiziranosti, ki jo je prvo pokazal elektronski alkotest. Za takšno obdolženčevo ravnanje je prvo sodišče v izpodbijani sodbi navedlo tudi prepričljive razloge za obdolženčevo krivdo in ni se strinjati s pritožbo, da so ti neprepričljivi, kajti s sodbenim izrekom se obdolžencu očita vožnja pod vplivom alkohola (4. točka petega odstavka člena 105 ZPrCP). V izpodbijani sodbi zapisane razloge o obdolženčevi krivdi kot prepričljive sprejema tudi pritožbeno sodišče, zato kršitev 8. točke prvega odstavka člena 155 ZP-1 ni podana.

15. Glede na povedano je bilo potrebno tako pritožbo obdolženca, ki je v izpodbijanem delu neutemeljena, zavrniti (tretji odstavek člena 163 ZP-1) ter v odsotnosti kršitev, na katere pritožbeno sodišče sodišče pazi uradoma (člen 159 ZP-1), sodbo sodišča prve stopnje potrditi.

16. Obdolženec ni uspel s pritožbo, zato bo v skladu s prvim odstavkom člena 147 ZP-1 moral plačati sodno takso kot strošek pritožbenega postopka v višini 255,00 EUR. Tako odmerjena sodna taksa je skladna s tar. št. 8111 in 8114 Zakona o sodnih taksah (ZST-1), torej s faktorjem 1,5 od zneska 170,00 EUR, k plačilu le-te pa bo obdolženec pozvan po sodišču prve stopnje v roku 15 dni po vročitvi te sodbe.

1 Odločba VSC PRp 61/2017 z dne 29. 8. 2017